Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe.
Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2.
Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.
Dolžnik lahko v postopku nasprotne izvršbe od upnika zahteva samo tisto, kar je upnik z izvršbo dobil, in ničesar drugega.
Pritožbeno sodišče ni pravilno uporabilo pravila o pravnomočno že razsojeni stvari iz 319. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, ob upoštevanju dejstva, da je izvršilno sodišče v postopku nasprotne izvršbe zahtevo tožeče stranke (tam dolžnika oziroma upnika po nasprotni izvršbi) na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno izterjanega zneska zavrnilo z obrazložitvijo, da je obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno.
V konkretnem primeru ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - investitorja - zgrajena sporna hiša, ki je s svojim SZ vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja, je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz 47. člena SPZ.
Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da ne bo oviral niti gradnje na sosednji parceli niti njene uporabe ter bo pristal na uskladitev meje "odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini." Po mnenju Vrhovnega sodišča ni upravičen do nobene odškodnine; obstoječe dejansko stanje je le naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Nepravdni postopek se je tako pokazal le kot naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje.