Banka Slovenije - izredni ukrep - predlog za obnovo postopka - Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) - sklicevanje na stališče sodne prakse - sodba ESČP kot obnovitveni razlog
Tožeča stranka se v predlogu ne sklicuje na nobenega od razlogov, ki so pogoj za obnovo. Sklicuje se na sodbo ESČP in s tem na stališča sodne prakse, ki so materialnopravne in procesne narave in ki zato ne morejo biti razlog za obnovo zadevnega postopka upravnega spora.
Zgolj dejstvo, da je bilo o prekršku in o objavi informacij odločeno v istem aktu, samo po sebi ni razlog za nezakonitost odločitve o objavi informacij in tudi ni absolutno bistvena kršitev postopka po drugem odstavku 237. člena UP. Razloge, ki preprečujejo objavo informacij, je tožnica v ugovornem postopku tudi uveljavljala in so bili v postopku obravnavani, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnica ni bila v ničemer v slabšem položaju, kot bi bila, če bi se o objavi informacij odločilo v posebnem aktu, saj bi tudi v tem primeru zoper odločitev imela možnost ugovora, o katerem bi se odločalo po enakem postopku.
2. točka prvega odstavka 311. člena ZBan-3 določa, da se informacije o identiteti kršitelja ne objavijo, če bi ta objava ogrozila stabilnost finančnih trgov ali izvedbo kazenske preiskave. Sodišče se ne strinja s tožnico, da za neobjavo zadošča že izkazana hipotetična ogroženost stabilnosti finančnih trgov, saj to že jezikovno iz določbe ne izhaja. Določba namreč predvideva situacijo, ko je stabilnost finančnih trgov ogrožena in ne situacijo, ko bi ta lahko bila ogrožena, kar bi bila dikcija, pri kateri bi zadoščala hipotetična ogroženost.
Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odsvojitev delnic - odredba - plačilo denarnega zneska
Pravilnosti izdanih odredb je mogoče ugovarjati v pravnih sredstvih (z ugovorom) zoper odredbi in ne v zadevnem postopku, kot prav tako pravilno pojasni že tožena stranka v izpodbijani odločbi. V postopku odločanja o periodičnem plačilu denarnega zneska gre namreč le še za nadaljnje ukrepanje toženke na podlagi izdanih odredb, zaradi njihove izvršitve. Izvršuje se tisto, kar je vsebovano v odredbah.
Za ta postopek je bistveno, ali je tožeča stranka ravnala v skladu z odredbama in delnice odsvojila v roku, ki je določen v odredbi. Tega pa tožeča stranka nesporno ni storila.
Glede na povedano sodišče pritrjuje toženi stranki, da so pogoji za ukrepanje toženke iz prvega odstavka 299. člena ZBan-2 v konkretnem primeru podani.
odsvojitev delnic - odredba - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - imetniki delnic - dovoljenje - nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - kontradiktornost
Sodišče se pridržuje presoji, ki jo je opravila toženka, da v obravnavani zadevi obstojijo okoliščine iz 8. točke drugega odstavka 62. člena ZBan-2 in ki tudi po presoji sodišča ustrezajo pravnemu standardu – imetništvu delnic v svojem imenu in za račun tretje osebe. Presoja vseh okoliščin skupaj po presoji sodišča daje zadostno podlago za sklep, ki ga je naredila toženka in po katerem ima tožnica delnice C. v svojem imenu in za račun družbe A. Ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji navedena odločitev, med strankama postopka niso sporne. Tako ni spora o tem, da v pogodbi o prodaji delnic ni bila določena sočasnost izpolnitve, da ni bilo dogovorjeno zavarovanje, pa tudi, da je bilo sklenjenih več aneksov, s katerimi je družba A. tožnici podaljševala rok za plačilo kupnine, pri tem pa ni zahtevala plačila dogovorjene pogodbene kazni. Spora tudi ni o tem, da sta družbi že pred tem poslovno sodelovali ter da je E. E., direktorica štirih družb, ki so v lasti lastnika in zakonitega zastopnika družbe A., vstopila v komunikacijo med hranilnico in tožnico.
ZRPPB-1 člen 7, 7/1, 7/5. Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 člen 29, 29/1.
Banka Slovenije - ukrepi za reševanje bank - stroški - uporaba prava EU
Glede na to, da je odbor izdal Sklep, ki ga je naslovil na toženko, toženka pa je na podlagi Uredbe (29. člen) in ZRPPB-1 (7. člen) zavezana ravnati skladno s Sklepom, kar je z izpodbijano odločbo tudi storila, je s tem potrjena pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ter je obenem začrtan tudi okvir sodne presoje v tem upravnem sporu. Zato se vse tožbene navedbe, ki se dejansko ne tičejo tega pravnorelevantnega dejanskega stanja (obstoj Sklepa, njegova implementacija z izpodbijano odločbo), tj. da je bil sam postopek reševanja banke nezakonit in da so bili odbiti stroški previsoki in arbitrarno določeni, izkažejo za nerelevantne,
Tožnica sama ni presojala, niti po temelju niti po višini, kateri stroški bodo predmet odbitka od kupnine, ki jo je plačala za delnice banke B., d. d., temveč je to presojo s Sklepom opravil odbor. Ker odločitev o teh stroških torej ni bila v pristojnosti toženke, o njih po vsebini tudi ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak je o njih predhodno že odločil odbor s Sklepom, toženka pa je Sklep po nalogu odbora le implementirala, torej izvršila. Temelj, tj. upravičenost odbora in toženke do teh stroškov, in njihova višina zato v postopku izdaje izpodbijane odločbe in posledično tudi v tem upravnem sporu ne moreta biti presojana, to sodišče pa tudi nima jurisdikcije za nadzor nad akti odbora.
Vrednost posla je visoka (825 000,00 EUR) in kljub temu ni sočasnosti izpolnitve, ni dogovorjenega zavarovanja in se ne obračunavajo zamudne obresti. Namesto tega se sklepajo številni dodatki k pogodbi, s katerimi se odlaga plačilo kupnine in zaradi katerih se ne obračunajo in terjajo sicer dogovorjene zamudne obresti. Nasprotno pa se prenos delnic na kupca izvrši takoj, že ob sklenitvi pogodbe, kar kaže na poseben odnos in kar je drugače kot v štirih primerih pogodb o odsvojitvi delnic, ki se nahajajo v spisih in ki niso (bile) realizirane prav zato, ker še ni (bila) plačana kupnina. Tožeča stranka je do izdaje odredbe prejela le tri delna plačila v skupni višini 273.000,00 EUR, kar pomeni 33,09 % celotne kupnine, pri čemer so bila omenjena delna plačila opravljena neposredno za tem, ko je družba A. prejela plačila od družb, ki so del skupine E. in katerih lastnik je G. G., zakoniti zastopnik tožeče stranke. H. H., direktorica štirih družb iz skupine E., pa je bila tista, ki je kupcu delnic pomagala pri stikih s D., kar vse kaže na povezanost in poseben odnos med prodajalcem in kupcem delnic, ki omogoča dogovore, ki niso vidni navzven, oziroma ki zasledujejo drugačne - nedovoljene cilje.
Odredba je bila izdana družbi A. S.a.r.l. (in ne tožniku), ker je ta postala neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža v družbi B d.d. S sporno četrto točko odredbe se tožena stranka obrača na neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža, torej na družbo A. S.a.r.l., in odreja javno objavo družbine (in ne tožnikove) identitete ter kršitve.
Pojem ''odsvojitev'' v ZBan-2 ni posebej opredeljen oziroma definiran. Kar pa ne pomeni, da ga je mogoče poljubno razlagati, temveč se je treba v takšnem primeru po presoji sodišča opreti na splošno opredelitev, ki jo ima pojem na civilnem pravnem področju. Po tem pojmovanju pa odsvojitev pomeni prenos lastninske pravice na določeni stvari na drugo osebo in s tem prenos pravno priznane pravice do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje. Šele s prenosom med računi in torej z razpolagalnim pravnim poslom preide lastninska pravica na delnicah in s tem pravica do uveljavljanja pravic iz delnic.
ZBan-2 člen 60, 60/1, 73, 267, 267/1, 359. ZUS-1 člen 20, 20/3.
nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - odredba - dovoljenje - tožbena novota
Iz ugovornih navedb tožnice nesporno izhaja, da v ugovoru zoper Odredbo ni podala ugovorov glede predmetnih 2.757 delnic z oznako C., ki jih je odsvojila 10. 6. 2019 in v zvezi z njimi tudi ni predlagala nobenih dokazov. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnica v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.
pridobitev kvalificiranega deleža v banki - zahteva za pridobitev dovoljenja - zavrženje zahteve - pomanjkljivosti - poziv na odpravo pomanjkljivosti - prekluzivni rok
Izpodbijani sklep temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 334. člena ZBan-2 (na podlagi katerih je tožena stranka tožnike pozvala, da pomanjkljivosti zahteve odpravijo v roku 15 dni in ker tožniki pomanjkljivosti v danem roku niso odpravili, je tožena stranka njihovo zahtevo zavrgla), ki je tako v obravnavani zadevi pravilno uporabljen v postopku, ki je del skupnega postopka (z ECB), pri čemer gre za fazo, ki je prenesena na toženo stranko kot nacionalni organ in je v postopku pred toženo stranko pravilno uporabljeno relevantno nacionalno pravo kot del upoštevnega prava Unije. Del slednjega, torej upoštevnega prava Unije, so tako tudi določbe glede prekluzivnega 15 dnevnega roka iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.
odsvojitev delnic - odredba - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - hranilnica - tožbene novote
V obravnavani zadevi je tožnica ves čas nasprotovala ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjevala, da navedeni subjekti ne delujejo usklajeno oz. da niso sklenili delničarskega sporazuma, in je tako nasprotovala dejanskim ugotovitvam toženke.
Tožena stranka je predhodno navedene tožničine dokazne predloge za zaslišanje stranke in predlaganih prič po presoji sodišča neupravičeno zavrnila, ker je menila, da z njimi tožnica dokazuje pravno vprašanje (da v zadevi ni podano usklajeno delovanje navedenih subjektov oz. ni sklenjen delničarski sporazum).
Splošna določba 12. člena ZPPDFT-1 velja za vse zavezance (vključno za B. s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima hčerinske družbe v večinski lasti v tretjih državah). Zakon v nadaljnjih določbah ureja način izvajanja politike in postopkov skupine (75. člen v povezavi z 71. členom ZPPDFT-1) in politike, kontrole in postopke, ki jih mora zavezanec vzpostaviti z namenom, da bo učinkovito ublažil in obvladoval tveganje PD/FT (15. člen ZPPDFT-1), ki vključuje tudi tveganje skupine. Zavezanec (tudi tisti, ki ima hčerinske družbe v večinski lasti v tretji državi) mora torej najprej vzpostaviti politike, kontrole in postopke, zato da jih bo lahko izvajal v hčerinskih družbah. Navedeno pa, kot pravilno navaja tožena stranka, izhaja tudi iz prvega odstavka 15. člena ZPPDFT-1, ki za vse zavezance določa, da morajo biti politike, kontrole in postopki sorazmerni glede na njihovo dejavnost in velikost, zato da so učinkoviti.
Izdajo odložitvene začasne odredbe, torej začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v obravnavanem primeru uveljavlja tožeča stranka, je ob upoštevanju te zakonske določbe mogoče z uspehom uveljavljati le v zvezi s tožbo na odpravo odločbe, s katero se nalagajo obveznosti, ki so, če jih zavezane stranke prostovoljno ne izpolnijo, predmet izvršbe po določbah ZUP. V obravnavanem primeru ne gre za takšen položaj. Izpodbijana odločba je delno ugotovitvena in delno oblikovalna (konstitutivna), ki pravno učinkuje že z izdajo. Kršitev prepovedi pa lahko privede do stopnjevanja ukrepov in celo do odvzema dovoljenja banki (hranilnici) za opravljanje bančnih poslov.
odsvojitev delnic - imetniki delnic - usklajeno delovanje - dovoljenje
Pavšalne oz. neizkazane so tožničine navedbe, da se je odločila za nakup paketa 11.5000 delnic I., ker naj bi pričakovala prevzem. V postopku tožnica glede utemeljenosti svojega pričakovanja, da bo prišlo do prevzema I. ni predložila nobenih dokazov. Poleg navedenega toženka tudi ni navedla subjekta, ki naj bi prevzem I. izvedel, ni navedla kdaj naj bi podal prevzemno ponudbo in kakšna naj bi bila pričakovana ponujena cena. Zato je tožnica po presoji sodišča prekludirana z navajanjem novih dejstev, ki jih ni podala že v ugovoru zoper Odredbo. Zato sodišče ne more upoštevati tožničinih navedb v tožbi o domnevnem pričakovanem prevzemu I. s strani K.K., družbe M., N. ali družbe A. ter tržni vrednosti delnic. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tudi dokazna predloga z zaslišanjem tožničine direktorice L.L. in postavitvijo izvedenca finančne stroke.
ZBan-2 člen 267, 356, 356/6, 359. ZUS-1 člen 36, 36/4.
odsvojitev delnic - odredba - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - hranilnica - tožbene novote - delno zavrženje tožbe
Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZUS-1.
Cena delnic je bila v relevantnem obdobju bistveno nižja od cene, ki jo je B. plačala tožnica, tožnica pa pri svojih navedbah glede morebitne dobre bodoče ponudbe za delnice (prevzem) ostaja na hipotetični ravni. Tožnica torej ni imela nobenega utemeljenega razloga za zatrjevano pričakovanje, da bo drago kupljene delnice lahko prodala z dobičkom. Tožnica v tej zvezi ne navaja nič konkretnega, temveč le hipotetično piše o prevzemni ceni 170 EUR za delnico in o „dobri poslovni priložnosti“ zaradi primoranosti B. v odsvojitev delnic, brez konkretizacije teh navedb in brez izpolnitve dokaznega bremena v tej zvezi.
ZBan-2 člen 267, 356, 356/6, 359. ZUS-1 člen 36, 36/4.
odsvojitev delnic - odredba - pridobitev kvalificiranega deleža v banki - hranilnica - tožbene novote - delno zavrženje tožbe
Zoper odredbo tožba ni dopustna, saj zoper odredbe Banke Slovenije na podlagi šestega odstavka 356. člena ZBan-2 ni posebnega postopka sodnega varstva, zato se tožba zoper odredbo zavrže na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZUS-1.
Na podlagi 359. člena ZBan‑2 sodišče zavrača v tožbi podane dokazne predloge, iz enakega razloga pa zavrača tudi nove navedbe v tožbi, ki jih tožnica ni podala že v ugovoru zoper odredbo. Tozadevno je tožnica v tožbi sicer zapisala, da v tožbi „podrobneje pojasnjuje“ svoje navedbe, s katerimi utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe in odredbe, vendar pa večino tožbenih navedb predstavljajo nedopustne novote in ne podrobnejša pojasnila k že predhodno v postopku podanim navedbam.
Zgolj zanikanje stališča toženke, da je tožnica imetnica delnic za račun B., ne zadostuje za to, da bi tožnica uspešno izpodbila izpodbijano odločbo. Izrecna obljuba za povratni prenos delnic B. ni bila potrebna, saj je bila že kupoprodajna pogodba zastavljena tako, da bi lahko delnice v primeru neplačila 95% kupnine prešle nazaj k prodajalcu. Četudi so delnice morebiti proste stvarnopravnih bremen, je tožnica (neprerekano) dolžna v primeru neplačila 95% vrniti delnice, pri čemer pa tudi sama tožnica v svoji tožbi navaja, da je računala na prevzem in na to, da ji kupnine za 95% sploh nikdar ne bi bilo treba zagotoviti.
banka - izvajanje nadzorstva - prisilna likvidacija - razlogi za začetek likvidacijskega postopka - bančni depozit - prepoved sprejemanja depozitov - posojilna pogodba - povezane osebe - skupno delovanje več oseb
Tožnici sta kljub odredbama o prepovedi sprejemanja depozitov to še naprej počeli v skupnem gospodarskem podjemu, kar toženka obširno opredeli tako glede ugotovljenih dejanskih okoliščin (po izdaji prve odredbe je prva tožnica kot edina družbenica ustanovila drugo tožnico, slednja pa je posojilodajalcem prve tožnice, katerih posojilne pogodbe so potekle, ponudila v odkup komercialne zapise in je tako prišlo do nadaljevanja sprejemanja depozitov, ki so jih posojilodajalci kot deponenti dali prvi tožnici, do česar je prišlo septembra, oktobra, novembra in decembra leta 2017 ter januarja 2018; ATVP je predmetne komercialne zapise preveril in v dopisu z dne 22. 12. 2017 ugotovil, da ne gre za vrednostne papirje; po izdaji druge odredbe pa je tudi druga tožnica še naprej sprejemala depozite od javnosti, in sicer je za posojila posojilodajalcev prve tožnice, katerih posojilne pogodbe so zapadle v mesecu februarju 2018, tem posojilodajalcem oz. deponentom izdala obveznice), kot tudi glede pravnih pravil, ki jih na tako ugotovljeno dejansko stanje aplicira. Prav ima namreč toženka tudi v delu, ko se v tej zvezi sklicuje na peti odstavek 94. člena ZBan-2, saj v primeru dvoma toženka, upoštevaje relevantne dejanske okoliščine primera, posamezne posle pravno kvalificira za sprejemanje depozitov v smislu določil ZBan-2.
odsvojitev delnic - odredba - pridobitev kvalificiranega deleža v banki
Odredba o odsvojitvi delnic iz 267. člena ZBan-2 je edini ukrep zoper neupravičenega kvalificiranega imetnika delnic, ki ga določa ZBan-2. Pravilnost in zakonitost Odredbe se presoja po stanju v času njene izdaje.
odsvojitev delnic - imetniki delnic - hranilnica - ukrepi za stabilnost bank - usklajeno delovanje
V predmetni zadevi je svet Banke Slovenije po izvedenem postopku nadzora nad tožnico, kot subjektom nadzora, sprejel Odredbo, s katero je izrekel ukrep nadzora zoper nezakonite kvalificirane imetnike delnic hranilnice v okviru svojih zakonskih pristojnosti nadzora. Banka Slovenije ima pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije kot strokovni organ, ki odloča na podlagi kompleksnih gospodarsko-finančnih ocen in predvidevanj, določeno polje strokovne presoje pri načinu opravljanja nadzorne funkcije in pri izbiri ukrepov.
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da so podane okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje (dejavniki usklajenega delovanja), kot jih opredeljujejo Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju v točki 4.6. oz. delničarski sporazum navedenih družb in sicer: njihovi posamezni lastniki so sorodstveno povezani, pojavljajo se kot zastopniki druge družbe, skupno vlagajo zahteve za izdajo soglasja za opravljanje dejavnosti, so medsebojno lastniško in upravljalsko prepletene, na sejah skupščine hranilnice predlagajo vsebinsko podobne in dopolnjujoče sklepe, zoper skupščinski sklep hranilnice v drugem krogu dokapitalizacije vlagajo dopolnjujoča si pravna sredstva, v časovnem zaporedju so vstopale v lastništvo hranilnice in si medsebojno prenašale delnice hranilnice, so za nakup delnic hranilnice uporabile sredstva drugih družb, ki so lastniško povezane oziroma prepletene in so na sejah skupščine hranilnice usklajeno glasovale.
banka - upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - fikcija vročitve - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi določb ZBan-2, zato je treba tožbo v postopku sodnega varstva vložiti v roku 15 dni, ki teče od vročitve odločbe (358. člen ZBan-2). Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena 14. 3. 2019, kar pomeni, da bi moral tožbo vložiti najkasneje do petka 29. 3. 2019, česar pa ni storil, pač pa je tožbo kot priporočeno pisemsko pošiljko oddal šele 30. 3. 2019, torej prepozno.