dopuščena revizija - osebna asistenca - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - postavitev začasnega skrbnika - če pritožba ne zadrži izvršitve - razveljavitev sklepa - učinkovanje razveljavitve
Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pomeni, da odločitve ni. Če odločitve ni, pa ni kaj izvrševati oziroma ni odločitve, ki bi učinkovala. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb Družinskega zakonika (DZ) niti ZNP-1, ki so podlaga za odločanje v postopkih postavitve osebe pod skrbništvo oziroma postavitev začasnega skrbnika.
Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je sklep (o postavitvi začasnega skrbnika), ki pravno ureja začasno razmerje in ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, treba upoštevati oziroma da sklep učinkuje, dokler ga pritožbeno sodišče ne razveljavi.
obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pritožbena seja - presoja pritožbenih navedb - kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku - kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP.
Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.
dopustnost - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - formalno in materialno izčrpanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pritožbe zoper uvodoma navedeni sklep vložnica izrecno ni vložila. Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogoja, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (formalna in materialna izčrpanost pritožbe), Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne more obravnavati in jo mora po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči, ne da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor.
dopuščena revizija - nelegalno zgrajen objekt - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - javni interes - potek časa - pravica do zdravega življenjskega okolja - urejanje prostora - inšpekcijski ukrep - legitimno pričakovanje - rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe - zastaranje izvršitve - odklonilno ločeno mnenje
Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja.
Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne predvideva, prav nasprotno - izrecno določa, da dejstvo, da sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan v 30 dneh od nastanka izvršljivosti odločbe, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
Dediči upravičenca po ZOPDA, ki je že začel postopek za pridobivanje mnenja o verifikaciji bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, umrl pa je pred pridobitvijo mnenja in pred vložitvijo vloge za odškodnino po ZOPDA v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZOPDA, so upravičeni uveljavljati pravice po ZOPDA.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - javna dajatev - porabljena voda - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - pravica do odmere plačila za vodno pravico - zastaranje - vodno dovoljenje
Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C, je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti.
Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199.b člena ZV-1), Vrhovno sodišče, ob ustavno skladni razlagi četrtega odstavka 199b. člena ZV-1 ni videlo stvarnega in razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja.
dopuščena revizija - začasna odredba v revizijskem postopku - ureditvena začasna odredba - verjetnost nastanka težko popravljive škode - neizkazanost težko popravljive škode - prenos lastninske pravice na nepremičnini - listina, sposobna za vpis v zemljiško knjigo
Revidentka s pavšalnimi in neizkazanimi navedbami, da ji zaradi prenosa lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom lahko nastane težko popravljiva škoda, ni izkazala konkretne in težko popravljive škode. Podana ni že neposredna zveza med učinkovanjem odločbe prvostopenjskega upravnega organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med prvo in drugo stranko z interesom, ter zatrjevano škodo, to je prenosom lastninske pravice na spornem zemljišču z druge na prvo stranko z interesom. Po tretjem odstavku 21. člena ZKZ je namreč, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na način, kot je določeno v prvem odstavku 21. člena ZKZ, (zavezovalni) pravni posel res sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote. Vendar pa se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva (še) vpis v zemljiško knjigo, ki pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ), to je z razpolagalnim pravnim poslom. Da bi prva stranka z interesom s tako listino za vpis v zemljiško knjigo že razpolagala, pa revidentka niti ne trdi. Prav tako ne trdi, da v primeru uspeha z revizijo ne bi imela možnosti vložitve izbrisne tožbe (243. člen ZZK-1).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
pripor - bivalne razmere v priporu - prostorska zasedenost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - celovita presoja
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.
ZKP člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266. ZNPPol člen 113.
podaljšanje pripora - odvzem prostosti - čas odvzema prostosti - vštevanje časa pridržanja - prekrškovni postopek - trajanje pripora - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - snemanje - odvzem krvi - nujna preiskovalna dejanja - doktrina prima facie - telesni pregled
Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.
Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.
V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-1. ZIN člen 29, 29/2, 38, 38/1, 38/1-4.
postopek inšpekcijskega nadzora - edicijska dolžnost - prekrškovni postopek - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo
Edicijske dolžnosti iz drugega odstavka 29. člena ZIN v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogoče uporabiti zoper domnevnega storilca v prekrškovnem postopku. Privilegij zoper samoobtožbo, ki odseva v določbi 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, se poleg testimonialnih dokazov nanaša tudi na izročitev listin, pri katerem domnevni storilec aktivno zagotavlja dokazno gradivo. Postopek inšpekcijskega nadzora se prevesi v prekrškovni postopek, v katerem za domnevnega storilca velja privilegij zoper samoobtožbo, v trenutku osredotočenosti suma, torej tedaj, ko ne gre več za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), pač pa za zbiranje dokaznega gradiva zoper domnevnega storilca določenega prekrška.
ZPP člen 83, 339, 339/2, 339/2-8, 379, 379/1, 384, 384/3.
direktna revizija - postavitev začasnega zastopnika - pravica do izjave stranke - ugoditev reviziji
Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
pripor - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - podlaga za presojo - kaznivo dejanje - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - utemeljen sum
V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2. OZ člen 171, 243, 243/4, 243/5.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost članov nadzornega sveta - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - zmanjšanje odškodnine - dolžnost zmanjševanja škode - materialnopravni ugovor - zavrnitev revizije
Dolžnost ravnanja vsakega člana vodenja ali nadzora v dobro družbe terja od njega, da si s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika prizadeva za sprejem odločitev, ki bodo v korist družbe. Vloga posameznih članov nadzornega organa ni zgolj v prispevanju svojega glasu k predlagani odločitvi, temveč tudi v udeležbi v razpravi skupaj z drugimi člani tega kolektivnega organa, da se sprejme odločitev, ki bo v dobro družbi. Sodišče druge stopnje je zato pravilno sklepalo, da bi se peti toženec lahko razbremenil odškodninske odgovornosti za sprejeto odločitev nadzornega sveta le, če bi dokazal, da si je (aktivno) prizadeval za sprejem odločitve, ki bi bila skladna z ravnanjem vestnega in poštenega gospodarstvenika in preprečiti sprejetje neinformirane odločitve nadzornega sveta. Delovanje petega toženca v smeri sprejema sklepa, za katerega se je izkazalo, da je bil v škodo družbi, zato ne predstavlja prizadevanja v dobro družbi.
Sklepanje sodišč prve in druge stopnje o nastanku (vtoževane) škode temelji na dokaznem sklepanju, ki je usmerjeno na čas, ko je bila sprejeta škodljiva odločitev. Vprašanje in revizijski očitki pa so usmerjeni v dogajanje po samem škodnem dogodku in nastanku škode v obliki previsokega plačila za kupljen delež delnic v ciljni družbi. Morebitno neskrbno izvrševanje pooblastil nove uprave po škodnem dogodku ne izključuje odškodninske odgovornosti prvega toženca kot člana nadzornega sveta za škodo, ki je nastala v posledici sprejema odločitve glede cene odkupa 10-odstotnega deleža v A.
Pravili četrtega in petega odstavka 243. člena OZ sodita v področje odmere odškodnine, ne pa med predpostavke odškodninske odgovornosti. Procesno gledano sklicevanje na pravno podlago iz četrtega in petega odstavka 243. člena OZ ne sodi v vprašanje obstoja odškodninske podlage, temveč v višino upravičenja, ki jo lahko uveljavlja oškodovanec. Iz takšne razmejitve jasno izhaja, kakšna procesna sredstva so na voljo odškodninsko odgovornemu zavezancu v povezavi s sklicevanjem na to pravno podlago.
V obravnavanem primeru se je izkazalo, da tožena stranka ni bila dejansko prikrajšana za možnost, da učinkovito preizkusi pisno izvedensko mnenje z neposrednimi vprašanji izvedenki na glavni obravnavi. Tožena stranka je to možnost imela v okviru procesnega položaja, v katerem je bila glede na svoje ravnanje v postopku. Toženi stranki je bila v tem obsegu omogočena vsebinska kontrola nad izpeljavo dokaza z izvedenko in tudi njen vpliv na rezultat dokazovanja z izvedenko, saj sta ji bila vročena izvedeniško mnenje in njegova dopolnitev, lahko je podala pisne pripombe na izvedeniško mnenje in njegovo dopolnitev ter izvedenki na naroku postavljala vprašanja v zvezi s pravočasno podanimi pripombami po pridobitvi dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ker tožena stranka svojih pravic ni skrbno in pravočasno uresničevala, glede prepozno podanih navedb in pripomb na izvedensko mnenje, ne more uspeti s trditvami, da je sodišče kršilo njene procesne pravice, ker ji na naroku ni omogočilo postavitve novih vprašanj izvedenki v zvezi z njimi.
Sodišče z vmesno sodbo izreče, da je zahtevek po temelju utemeljen. Izrek vmesne sodbe, v katerem se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke, je zato napačno oblikovan, saj pomeni ugotovitev obstoja pravnega razmerja, katerega sodišče, če stranka ni postavila vmesnega ugotovitvenega zahtevka, samo ne more ugotoviti. Vendar pa se mora učinek vmesne sodbe presojati samó iz njenega naziva; vsaka sodba, ki je označena kot vmesna sodba, lahko učinkuje le v konkretni pravdi in ne more doseči istih učinkov, kot bi jih dosegel identičen vmesni ugotovitveni zahtevek.
dopuščena revizija - pravica do poštenega postopka - obrazloženost drugostopenjske odločbe - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - zavrnitev revizije
Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke.
Državni tožilec ima pravico modificirati obtožni akt vse do konca glavne obravnave, vendar le, dokler ne nastopijo okoliščine, ki zahtevajo izrek zavrnilne ali oprostilne sodbe.
Kasnejša modifikacija obtožnega akta, ki je nesklepčen očitek naredila sklepčnega, je nedopustna in prepozna: položaj, v katerem bi moralo sodišče postopek ustaviti oziroma izreči oprostilno sodbo, je že nastopil. Drugačno stališče namreč pomeni ne samo, da lahko postopek teče brez zakonitega obtožnega akta, temveč postavi obdolžence tudi v izrazito neenakopraven položaj.