KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00063520
URS člen 28, 29, 35, 36, 37, 38, 54, 56.. KZ-1 člen 82, 90, 90/3, 190, 190/1.. ZKP člen 248, 249, 249/1, 265.. ZS člen 12a, 12a/2, 13, 13/6, 80, 84.. ZVOP-1 člen 6, 6-19.. Sodni red (2016) člen 244.
odvzem mladoletne osebe - zakonska rehabilitacija - pravica do zasebnega življenja - pravica do informacijske zasebnosti - načelo sorazmernosti - pravica do družinskega življenja - izključitev protipravnosti - načelo zakonitosti - zavrnitev dokaznega predloga - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke - onemogočanje stikov - volja otroka - korist mladoletnega otroka - zlonamernost - odredba o postavitvi izvedenca - izvedensko mnenje iz drugega postopka - zastaranje kazenskega pregona
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino (otroke). Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, izvršenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnosti oškodovancev (tretji odstavek 90. člena KZ-1).
Pravila o zakonski rehabilitaciji ne preprečujejo, da se občutljivi osebni (zdravstveni) podatki, zbrani v prejšnjem kazenskem postopku v okviru mnenja izvedenca psihiatrične stroke, znova uporabijo, čeprav je bila prehodna obsodba izbrisana iz kazenske evidence. Ponovna uporaba osebnih podatkov še ne pomeni pripisovanja (novih) pravnih posledic ravnanju, ki je bilo predmet presoje v izbrisani kazenski sodbi. Splošne, toliko manj pa kategorične prepovedi prehajanja dokaznega gradiva iz enega postopka v drugega ni. Ponovna uporaba preteklih izvedenskih mnenj ni nezdružljiva niti pretirana glede na namen, za katerega so bila izvedenska mnenja prvotno pridobljena. Pretekla izvedenska mnenja predstavljajo del na novo odrejenega izvedenskega dela za potrebe odločanja o aktualni kazenski zadevi z novimi (drugačnimi) časovnimi, dejanskimi in pravnimi dimenzijami. Pridobitev mnenj iz prejšnjih postopkov je utemeljena v dokaznih ter spoznavnih potrebah novega kazenskega postopka, ki jih je sodišče utemeljilo v odredbah, s katerimi je postavilo izvedence v aktualnem postopku.
V novejši ustavnosodni presoji Ustavno sodišče zbiranje, obdelovanje in hrambo osebnih podatkov presoja skozi merila pravice do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Prav ta merila so upoštevna ob presoji ravnanja sodišča, ki s pomočjo izvedencev zbira zdravstvene podatke o obsojenki ter njenih otrocih (mladoletnih oškodovancih), tj. vse na podlagi sodnih odločb (odredb o izvedenstvu), s katerimi sodišče izvršuje materialno procesno vodstvo in zbira dokazno gradivo. Vsebinski temelj (tudi) za odločbe materialnega procesnega vodstva je presoja pogojev, ali naj se začne sodni kazenski postopek, s čimer je zadoščeno zahtevi po določni zakonski podlagi (drugi odstavek 38. člena Ustave) za pridobivanje občutljivih osebnih podatkov v kazenskem postopku. Določbe ZKP od sodišča zahtevajo, da za potrebe odločanja o kazenski zadevi, tj. predmetu obtožbe, odločitev o odreditvi izvedenstva v odredbi konkretizira z navedbo dejstev ter okoliščin, ki naj bi jih ugotovilo s pomočjo izvedenca. Še dodatna obrazložitev odredbe o izvedenstvu ni potrebna. Presoja predpostavk za tek sodnega postopka in presoja, ki jo sodišče izrazi v odredbi o izvedenstvu, prestavljata celoto, iz katere je mogoče prepoznati, ali je zbiranje ter obdelovanje občutljivih osebnih podatkov nujno za izvajanje pristojnosti kazenskega sodišča.
Nižji sodišči sta argumentirano utemeljili obstoj zakonskega znaka zlonamernosti. Opravili sta tehtanje med vsebino izvršljivih sodnih odločb o stikih mladoletnih oškodovancev z enim od staršev in koristmi otrok. Ugotovili sta, da niso obstajale (izjemne) okoliščine, ki bi kazale, da je vsebina odločb o stikih v nasprotju z največjimi koristmi oškodovancev, kar pomeni, da ni prišlo do kolizije koristi otrok z izvršljivimi sodnimi odločbami. Opredelili sta se, da indoktrinirani volji obeh otrok, ki sta bila v kritičnem obdobju pod starostnim pragom kognitivne zrelosti (pred adolescenco), ni mogoče priznati relevantnosti. S tem sta sledili merilom, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v zadevi Up-616/15-17.
Sodišče je pri obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ki je obstajalo v času, ko je bil pripor zoper obdolženca odrejen. To pomeni, da sodišče pisne odločbe o priporu ne sme utemeljevati z dokazi, ki so bili morebiti izvedeni že po ustni naznanitvi odreditve pripora oziroma sodišče z njimi v času sprejema odločitve o odreditvi pripora ni razpolagalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00062902
URS člen 53, 54, 56. KZ-1 člen 190. ZKP člen 144. ZZZDR-UPB1 člen 113. Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Haaška konvencija) člen 19.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - oškodovanec - postavitev pooblaščenca - kolizija interesov - največja korist otroka - zakonski znaki kaznivega dejanja - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - izvršljiva sodna odločba - izključitev protipravnosti - ugrabitev otroka - privolitev oškodovanca - krivda - pooblaščenec mladoletne oškodovanke - skrajna sila - pritrdilno ločeno mnenje
Zavarovana dobrina obravnavanega kaznivega dejanja je zgolj pravica mladoletne osebe, da je nameščena pri osebi, ki ji je zaupana. Položaj oškodovanca, ki ga je treba vedno presojati s pomočjo razumevanja tega pojma v materialnopravnem smislu, tako pripada le otroku. Četudi je obsojenec s svojim ravnanjem posegel tudi v pravico oškodovankine matere, ki ji je bila oškodovanka z začasno odredbo zaupana v varstvo in vzgojo, to kaznivo dejanje ne varuje njenih pravic. Pravice te osebe so varovane le posredno.
Prizadeti starš ima v primeru mednarodne ugrabitve otroka na voljo dve možnosti pravnega varstva. Tako lahko v državi, v katero je bil otrok protipravno premeščen, zahteva, da v hitrem in poenostavljenem postopku po Haaški konvenciji odloči o vrnitvi otroka. Druga možnost pa je, da v državi izvora, iz katere je bil otrok ugrabljen, po pravilih o pristojnosti Uredbe Sveta (imenovane tudi Uredbe Bruselj II) zahteva, da meritorno odloči o sporu o starševski odgovornosti (o varstvu in vzgoji ter stikih otroka). Obsojenec je v konkretni zadevi izkoristil obe možnosti, ki pa se med seboj ne izključujeta ali si kakorkoli konkurirata, saj gre za odločanje o različnih vprašanjih. Pri tem odločitev o zahtevku za vrnitev otroka sama po sebi ne vpliva na odločitev sodišča o varstvu, vzgoji in stikih otroka. Zato tudi ne drži, da v primeru, ko je odločeno, da se otrok vrne v državo izvora, da se vzgoja in varstvo ter stiki otroka s starši lahko izvajajo le v državi izvora, ne glede na to, kje imata starša bivališče in ne glede na odločitev sodišča o vzgoji, varstvu ter stikih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063133
URS člen 22, 25, 26. ZPP člen 95, 95/2, 100, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZOR člen 200, 204. ZDoh-2 člen 27, 27-5.
odškodninska odgovornost države - dovoljenost dopuščene revizije - smrt pravdne stranke - podedljivost terjatve iz naslova nepremoženjske škode - prisilna hospitalizacija v psihiatrični bolnišnici - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - nepremoženjska škoda za poseg v osebnostne pravice - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo pravnomočnosti - obseg pravnomočnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do pritožbe - odškodnina za izgubljeni zaslužek - višina denarne odškodnine - bruto ali neto znesek - načelo popolne odškodnine - dohodnina - delna ugoditev reviziji
Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja.
Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici.
Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše spremembe sodne prakse pa pravna varnost (predvidljivost) narekuje, da je treba tolerirati in nuditi pravno varstvo tudi (z današnjega vidika sicer napačnemu) zahtevku tožnice, katerega prava vsebina je v tem, da ji pripada popolna odškodnina.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00065240
ZZZDR člen 51, 51/2. OZ člen 33.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - skupno premoženje razvezanih zakoncev - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - posebno premoženje - načelo realne subrogacije - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - odplačevanje dolgov skupnega premoženja - zavrnitev revizije
Prodajna pogodba (formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze.
Opisana premoženjska pravica se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa do delitve še nadalje obstajalo in se je lahko preoblikovalo. V sodni praksi so bili najpogosteje obravnavani primeri preoblikovanja, izvedenega na način, da je eden od zakoncev stvar ali pravico iz skupnega premoženja po razvezi (ali prenehanju premoženjske skupnosti) prodal in kupnino porabil za nakup drugega premoženja, temu pa odrekal pravno naravo skupnega premoženja. V literaturi in v sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da tudi premoženje, ki je pridobljeno po razvezi zakonske zveze (prenehanju premoženjske skupnosti) iz skupnih sredstev, spada v skupno premoženje. Razlikovalna okoliščina, da v obravnavanem primeru toženec skupne obligacijske premoženjske pravice ni odtujil, pač pa jo je »porabil« za pridobitev lastninske pravice, ni ovira za uporabo navedenega stališča. Utemeljujeta jo neposredna povezava in kontinuiteta med premoženjema pred in po preoblikovanju kot bistvena predpostavka subrogacije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00065242
OZ člen 965. ZPP člen 182, 184, 184/2, 185, 185/1, 187, 191, 191/2, 191/3, 339, 339/2, 339/2-8.
direktna tožba zoper zavarovalnico - naknadno sosporništvo - naknadno sosporništvo na pasivni strani - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - objektivna sprememba tožbe - nadomestitev soglasja - dopuščena revizija - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje je napačno ugodilo ugovoru tožene zavarovalnice, da ji je zaradi posebne narave direktne tožbe treba zagotoviti pošteno sojenje tako, da se utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem), obravnava kot naknadno sosporništvo. Pri naknadnem sosporništvu je soglasje novega toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper njega začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče lahko nadomesti soglasje toženca.
padec na poledeneli površini - povrnitev nepremoženjske škode - zavarovalna pogodba - zavarovanje splošne odgovornosti - direktna tožba oškodovanca - uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode neposredno od zavarovalnice (direktna tožba) - višina odškodnine - odbitna franšiza - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima. Tožnik je torej v razmerju do toženke upravičen le do denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovalcu, z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.
ZDRS člen 10, 10/1-3, 10/1-4, 10/8, 10/9. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 2, 2/1, 3, 3/1.
dopuščena revizija - državljanstvo RS - pogoji za naturalizacijo - dejansko življenje v RS - zagotovljena sredstva za preživljanje - dohodek zakonca - ugoditev reviziji
Oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo ne obstoji. Izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.
Za ugotovitev prekinitve dejanskega življenja, kot enega od pogojev za naturalizacijo, zadošča ugotovitev fizične odsotnosti, ki v enem letu presega 60 dni, razen če prosilec zatrjuje, da je do prekinitve dejanskega življenja prišlo zaradi upoštevnih objektivnih okoliščin.
Prejemek, ki nima podlage v zakonu ali sodni odločbi, prosilcu za državljanstvo ne zagotavlja materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, tak je tudi dohodek bivšega zakonca, ko preživninska obveznost v razvezni sodbi ni bila določena.
OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00063183
URS člen 15, 15/3, 33, 37, 37/1, 37/2, 74. OZ člen 82, 82/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
pravica do zasebnosti na delovnem mestu - komunikacijska zasebnost - poseg v komunikacijsko zasebnost - vpogled v elektronske komunikacije - službena elektronska pošta - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - razumno pričakovanje zasebnosti - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - pravica do zasebne lastnine - pravica do nadzora nad službenimi sredstvi - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - skupni namen pogodbenih strank - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo vprašanje protipravnosti posega v tožničino komunikacijsko zasebnost. Toženka (kot bivša delodajalka) je vpogledovala v neaktiven elektronski predal tožničine (bivše) službene pošte. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera ter merilo razumno pričakovane zasebnosti, kakor ga je ESČP razčlenilo predvsem v zadevi Bărbulescu proti Romuniji, je Vrhovno sodišče presodilo, da je bil poseg ustavno dopusten zaradi varstva tožničine pravice iz 33. člena Ustave.
Pouk, ki ga je v zvezi s posledicami priznanja sodišče dolžno podati obdolžencu na predobravnavnem naroku, ter kasnejši preizkus, ali je obdolženec te posledice razumel, se nanašata le na tiste posledice priznanja, ki so vezane na dejstvo, da v primeru priznanja v zadevi ne bo izvedena glavna obravnava. Namen zakonskih določb je obsojenca poučiti, da v posledici priznanja v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku. Ne pomenijo pa, da bi moralo sodišče obdolženca vsakokrat posebej seznaniti s prav vsemi potencialnimi pravnimi posledicami obsodilne sodbe, temveč to sodi v okvir pravnega svetovanja. Pouk po 1. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP se torej ne razteza na posledice obsodilne sodbe glede v postopku uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkov. Priznanje namreč zajema le krivdo za dejanje po obtožbi, ne pa tudi morebitnih premoženjskopravnih zahtevkov, kar izhaja tudi iz četrtega odstavka 285.c člena ZKP, da se lahko obdolženec ob priznanju posebej izjavi tudi o premoženjskopravnem zahtevku.
Določbo prvega odstavka 104. člena ZKP gre razlagati tako, da mora biti obdolženec z dejstvi, navedenimi v premoženjskopravnem zahtevku, seznanjen in imeti možnost se do njih opredeliti, ni pa potrebno, da mu je ta možnost dana v obliki zaslišanja.
sodne počitnice / poletno poslovanje - rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - nujna zadeva
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da v skladu z določbo 83. člena ZS procesni roki v času sodnih počitnic oziroma poletnega poslovanja ne tečejo. Poletno poslovanje sodišča začne teči dne 15. julija in se izteče s potekom dne 15. avgusta. To pomeni, da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v tem času prekinjen in začne ponovno teči dne 16. 8. 2008.
Kazenski postopek oziroma kazenski pregon zoper obdolženca se konča s pravnomočnostjo sodbe. Po pravnomočnosti sodbe nastopijo pogoji za njeno izvršitev, ki pa je ni mogoče šteti za tek kazenskega postopka, enako kot tudi postopka z izrednimi pravnimi sredstvi (na primer z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti) ni mogoče šteti za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, temveč le za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe.
Ker je bil v obravnavani zadevi kazenski postopek že pravnomočno končan, zadeve po nastopu pravnomočnosti ni mogoče šteti za nujno v smislu določbe tretjega odstavka 83. člena ZS.
obnova - zavrženje zahteve za obnovo - nova dejstva in dokazi - očitna neprimernost dokaza
Preizkus, ali naj sodišče zavrže zahtevo za obnovo, ker se na podlagi predloženih dejstev ali dokazov „ne bi mogla dovoliti obnova“ je vsebinske narave. Okoliščina, da takšen preizkus poteka brez predhodnega opravljanja poizvedb, kar je značilno za drugo, vsebinsko fazo odločanja o dovolitvi obnove, ne pomeni vložnikovega prikrajšanja. Izostanek poizvedb namreč v zadostni meri nadomesti prav odločanje ob predpostavki, da navedbe vložnika držijo. S tem se vložnika obnove (vsaj) izhodiščno tudi razbremeni tveganja, da bi bil uspeh poizvedb v kasnejši vsebinski fazi odločanja o obnovi zanj neugoden.
Pogoj za obstoj krive izpovedbe je objektivna neresničnost dogodka, pri čemer se mora lažnost nanašati na predmet obravnavanja oziroma je lahko podlaga za odločitev. Storilec pa izvrši to kaznivo dejanje tudi, če se naknadno izkaže, da dejstvo, o katerem je krivo izpovedal, ni pravno pomembno za konkretni postopek, vendar je v času podajanja lažne izpovedbe obstajala možnost, da bi sodišče lahko svojo odločitev nanjo oprlo. Izpovedba se mora torej nanašati na dejstva, ki so ali bi lahko bila pomembna za odločitev.
ZP-1 člen 132, 132/2, 132/3, 172. ZMV-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/3, 25/6.
pravna presoja dejanja - objektivna identiteta med obdolžilnim predlogom in sodbo - opis prekrška
Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.
Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba.
V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - izključitev protipravnosti - kršitev kazenskega zakona
Za izključitev protipravnosti dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 morajo biti kumulativno podani pogoji, da sta storilec in žrtev (1) primerljive starosti in na ustrezno sorazmernih stopnjah (2) duševne ter (3) telesne zrelosti. Takoj ko eden od navedenih kriterijev ni izpolnjen, petega odstavka 173. člena KZ-1 ni moč uporabiti.
Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora.
Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).
delo preko polnega delovnega časa - čas razpoložljivosti - efektivni delovni čas - mobilni delavci
Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.
ZDR-1 člen 74, 144, 157. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 17.
vodilni delavec - plačilo nadur - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - osnovna plača - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kadar je delavec dolžan opraviti delo preko polnega delovnega časa na izrecno zahtevo delodajalca, je upravičen zahtevati plačilo zanje. Delo preko polnega delovnega časa predstavlja delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za katere delavcu pripada dodatek. Vnaprejšnja odpoved pravici do dodatka nima učinkov, za morebitno drugačno ureditev pravic v zvezi s plačilom za delo pa v ZDR-1 tudi ni podlage. Tak dogovor je možen le s prokuristom in poslovodno osebo.
Dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, je bil nedopusten.