KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00068644
ZKP člen 329, 329/4, 364, 364/7. KZ-1 člen 209, 209/1.
dokončano kaznivo dejanje - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - obrazložitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga
Obsojenčeva protipravna prilastitev tujega premoženja je kot prepovedana posledica konkretno opisana v drugem, pogojno imenovanem dinamičnem delu izreka prvostopenjske sodbe. Opisana je na način, ki po pravilni ugotovitvi višjega sodišča nedvomno pove, da je do protipravne prilastitve prišlo neposredno po obsojenčevem plačilu z zaupanimi plačilnimi karticami in potem, ko za oškodovano gospodarsko družbo kupljeno gorivo ni končalo v rezervoarjih njenih vozil. Ali je obsojenec tedaj s tujim premoženjem kupljeno gorivo v naslednjem koraku obdržal in hranil zase ali pa ga je razdelil med druge, kot to sicer izhaja iz nadaljnjega opisa dejanja tako ni več del zakonskega dejanskega stanu kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč okoliščina, da se sicer že dokončano kaznivo dejanje po 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP le še bolj natančno označi.
Vrsta in število dejstev, posredovanih s posameznim dokazom so stvar obrazložitve dokaznega predloga, o katerem mora sodišče po četrtem odstavku 329. člena ZKP odločiti ter po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti razloge za primer, ko bo dokazni predlog zavrnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - STVARNO PRAVO
VS00068386
ZEKom-1 člen 3, 3-5, 24, 24/1, 24/2, 24/3, 24/4, 170, 170/1. SPZ člen 15, 15/2.
zaščita pred vznemirjanjem - opustitveni zahtevek - radijska frekvenca - protipraven poseg v radijsko frekvenco - uporaba radiofrekvenčnega spektra - čezmejni spor - suverenost držav - aktivna legitimacija rs - sodba presenečenja - pravica do izjave - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - dolžna procesna skrbnost pravdne stranke - zavrnitev revizije
Ker je radiofrekvenčni spekter del suverenosti Republike Slovenije, pomeni poseganje vanj tudi kršitev njene suverenosti. Pred takimi čezmejnimi posegi, ki prihajajo s strani tujih civilnopravnih subjektov, s katerimi se ne posega samo v pravico uporabe dodeljene frekvence, temveč pomenijo hkrati poseganje v suverenost Republike Slovenije, se Republika Slovenija lahko brani s pravnimi sredstvi. Ta pristojnost (v tem primeru stvarna legitimacija) ji pripada ne glede na to, ali pomeni poseganje v radiofrekvenčni spekter hkrati tudi poseganje v katero od dodeljenih frekvenc, in ne glede na to, ali je imetnik pravice uporabe prizadete frekvence sprožil postopek pravnega varstva svoje pravice.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00069071
OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 352, 352/1, 768. ZOdv člen 11, 11/2. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 41.
odškodninska odgovornost odvetnika - kršitev obveznosti iz mandatne pogodbe - zastaranje odškodninske terjatve - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe - začetek teka zastaralnega roka - aktivnosti v smeri odvrnitve škodljivih posledic - ugoditev reviziji
Glede na naravo mandatnega razmerja med odvetnikom, ki je pravni strokovnjak, in stranko, ki to ni, ni realno pričakovati, da bo stranka v času, ko odvetnik poskuša na podlagi njenega pooblastila sanirati svojo napako, zoper njega že uveljavljala odškodninski zahtevek zaradi te napake.
Posredovanje dela delavcev in s tem model takšnega poslovanja je bilo nezakonito, saj se tožnikov delodajalec ne bi smel ukvarjati s posredovanjem, toženka pa ga ne sprejemati oziroma ga celo organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Specifičen poslovni model toženke, pri katerem je poleg drugih družb, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, aktivno sodeloval tudi tožnikov delodajalec, ne kaže le na navideznost podjemnih pogodb, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in tožnikovega delodajalca na škodo tožnika.
Odgovornost toženke je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja - za plačilo razlike v plači z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje je treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja.
Pri odločanju o reviziji je revizijsko sodišče upoštevalo, da so revidenti enotni sosporniki. Zato se tudi na tožnike, ki niso vložili revizije, razteza učinek takšne odločitve (196. člen ZPP).
finančne težave delodajalca - plačilo plače - enostransko znižanje plače - zaveza za plačilo - zastaranje terjatve - začetek teka zastaralnega roka - načelo vestnosti in poštenja
Delavci bi res lahko uveljavljali terjatve iz naslova razlike plač že naslednji dan po datumu vsakokratnega (mesečnega) izplačila znižanih plač, saj so takrat dospele (134. člen ZDR-1), in jih nato uveljavljali v zastaralnem roku 5 let (v skladu z 202. členom ZDR-1). Vendar pa pravica terjati njihovo izpolnitev izhaja tudi iz zaveze toženk iz sklepa z dne 18. 10. 2010 o plačilu z odloženim oziroma kasnejšim rokom izpolnitve (ob prenehanju negativnih poslovni učinkov). Ta zaveza ni nična (kljub prejšnjemu nezakonitemu znižanju plač) in je ni mogoče šteti v škodo delavcev, temveč predstavlja podlago za izpolnitev obveznosti z določenim oziroma določljivim časom dospelosti (po prenehanju slabih poslovnih rezultatov).
To pomeni, da je ob jasni zavezi v sklepu z dne 18. 10. 2010, kdaj bosta toženki delavcem povrnili razliko plače (odloženo plačilo obveznosti v pogodbenem razmerju), zastaranje začelo teči šele po tem, ko sta toženki izšli iz poslovnih težav. To je bilo naslednji dan po izplačilu nezmanjšanih plač (dan po 18. 7. 2015).
Učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Dejanske in pravne prvine te zadeve in zadeve III Ips 92/2015 se v bistvenem razlikujeta.
V okviru konkretne zavarovalne pogodbe je tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba.
Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče.
Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Zavarovalna pogodba tipično določa zavarovane nevarnosti, za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja. Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošnih pogojev, da je zavarovalno kritje določene nevarnosti samo ob dodatnem dogovoru (to je primer v tej zadevi) ali ob plačilu dodatnem premije. Izključitev zavarovalnega kritja za škodo, povzročeno po alkoholiziranem vozniku pravne osebe, skladno s predmetnimi Splošnimi pogoji ne nasprotuje kogentnim določbam 953. člena OZ.
PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREVZEMI - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - USTAVNO PRAVO
VS00067773
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem člen 3, 3-1, 5, 5-4, 15, 15-5. ZPre-1 člen 4, 4/2, 17, 17/1, 17/2, 17/3, 68, 68/1, 68/2. ZGD-1 člen 388, 388/2.
Cena za odkup vrednostnih papirjev v prevzemni ponudbi ne temelji na ekonomskem ali računovodskem vrednotenju ciljne družbe (oziroma njenega premoženja), ampak na mehanizmu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe v prej opredeljenem določenem časovnem okvirju.
Pravična cena v prevzemni ponudbi je tako odsev transakcij z delnicami ciljne družbe v zadnjem letu pred objavo prevzemne ponudbe, na končno ceno pa lahko vplivajo tudi pomožni varovalni mehanizmi (poročilo o primernosti cene v prospektu, možnost konkurenčne ponudbe ipd.).
ZPre-1 pri določitvi pravične cene v prevzemni ponudbi temelji na konceptu ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe. Tako izoblikovana prevzemna cena velja kot domneva primernega nadomestila za izključitev manjšinskih delničarjev v poprevzemnem obdobju po drugem odstavku 68. člena ZPre-1, saj je bila predmet dvakratnega preizkusa na podlagi transakcij z delnicami prevzemne družbe na podlagi daljšega časovnega obdobja (t. i. tržni test).
Kljub temu ni mogoče povsem izključiti, da je na tak način opredeljena odpravnina v določenih primerih izkrivljena in ne odraža "prave" cene, tj. cene, ki bi se izoblikovala na podlagi svobodne ponudbe in povpraševanja z delnicami ciljne družbe. Do takšne situacije bi na primer lahko prišlo zaradi povezave prevzemnika z akceptanti, tržnih manipulacij z delnicami ciljne družbe in drugih poslovnih praks z delnicami v nasprotju s predpisi o zlorabi trga ali zaradi vpliva zunanjih izjemnih dejavnikov na ceno delnic. Vseh okoliščin, v katerih bi bilo mogoče dvomiti v primernost odpravnine v posameznem primeru, opredeljene na navedeni način, ni mogoče vnaprej izčrpno opredeliti.
JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00077704
ZZVZZ člen 63, 63/1, 66, 66-1. OZ člen 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 37, 37/6, 39, 39/1, 40.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - plače javnih uslužbencev - aneks h kolektivni pogodbi - kršitev dogovora - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - ugoditev reviziji
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu
Sodna praksa je že oblikovala standarde obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora, po katerih morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma. Posplošene navedbe, da sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.
Vrhovno sodišče je že presodilo, da se za utemeljitev ponovitvene nevarnosti zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti, pri čemer mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.
Ugotovljene pomanjkljivosti v razlogih sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora je, kot utemeljeno opozarja vložnica, v svojem sklepu „dopolnil“ zunajobravnavni senat. To ni pravilno, saj gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je drugače kot z razveljavitvijo izpodbijane odločbe ni mogoče odpraviti.
URS člen 22, 23. ZUP člen 247, 247/2. ZDavP-2 člen 95. ZUS-1 člen 6.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - izračun obresti - materialnopravni ugovor - materialno izčrpanje - ugoditev reviziji
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če niso le-ti bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
Na podlagi drugega odstavka 334. člena v zvezi s 383. členom ZPP, obakrat v zvezi s 15. členom ZIZ, lahko udeleženec umakne že vloženo revizijo, dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe. Ker Vrhovno sodišče o vloženi reviziji dolžnika v času do njenega umika še ni izdalo odločbe, je umik revizije mogoč. Vrhovno sodišče zato o reviziji ni odločalo, temveč le ugotavlja, da je revizija umaknjena.
etažna lastnina - večstanovanjska stavba - skupni deli stavbe v etažni lastnini - poseg v skupni del stavbe - sprememba vrste rabe - zelenica - odprta terasa - posli, ki presegajo redno upravljanje - soglasje etažnih lastnikov - tričetrtinska večina - ugoditev reviziji
Toženec je posegel v skupni del stavbe: neurejeno zelenico ob bloku je preuredil v odprto teraso. Trdi, da je poseg utemeljil na soglasju več kako ¾ etažnih lastnikov. Tožnika trdita, da bi glede na 29. člen SZ-1 potreboval 100% soglasje, ki pa ga nima.
Vrhovno sodišče se je tako znašlo na subsumpcijskem razpotju, v katero izmed dveh podmnožic uvrsti spori poseg. V tisto, za katero prvi in tretji odstavek 29. člena SZ-1 zahteva soglasje več kakor ¾ etažnih lastnikov ali v tisto, za katero drugi odstavek 29. člena SZ-1 zahteva popolno soglasje.
Vrhovno sodišče je presodilo, da tlakovanje zelenic (s spremembo inštalacij) sicer presega posle rednega upravljanja, vendar pa ne pomeni spreminjanja rabe skupnih delov, marveč le njegovo izboljšanje ter za tak poseg zadošča kvalificirana večina soglasij več kakor ¾ etažnih lastnikov.
Prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima. Tožnica je torej v razmerju do toženke upravičena le do denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovalcu, z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00068126
ZD člen 133, 133/1, 138, 138/1, 163, 164, 173, 173/1, 208, 214, 214/3. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/2, 339, 339/2, 339/2-6, 385, 385/3, 385/4. ZNP-1 člen 38.
zahteva za varstvo zakonitosti - zapuščinski postopek - sprejem dediščine - sprememba dedne izjave v pritožbenem postopku - izjava o odpovedi dediščini - sprememba sklepa o dedovanju - sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine - sklenitev dednega dogovora - izigravanje upnikov - nedovoljeno razpolaganje - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Kontekst sporne zadeve se v bistveni okoliščini, tj. sporazumu dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine, razlikuje od primerov, v katerih je bilo zavzeto stališče o nedopustnosti oziroma neupoštevnosti dedne izjave o odpovedi dedovanju v pritožbenem postopku. S tem ko je zapuščinsko sodišče dopustilo, da dediča dednopravno razmerje v pritožbenem postopku uredita skladno z dednim dogovorom, ni samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse.
Obstoj navedenih sumljivih okoliščin pomeni zadržek za sklenitev dednega dogovora. Po sodnih praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi sama nemoralna v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP.
vožnja brez vozniškega dovoljenja - nekategorizirana cesta
Prometna površina, ki se nahaja v urbanem mestnem naselju, v katerem je razumno pričakovati večje število udeležencev v prometu (med drugim otrok, gibalno oviranih oseb, raznih udeležencev v cestnem prometu itd.), predstavlja nekategorizirano cesto, ki se uporablja za javni cestni promet.
Četudi je parkiranje na njej dovoljeno le stanovalcem stanovanjskega bloka, sta dostop in gibanje po njej omogočeni nedoločljivemu številu udeležencev v prometu, tako pešcem kot tudi voznikom vozil in drugih udeležencev cestnega prometa (npr. kolesarjem, voznikom lahkih motornih vozil in posebnih prevoznih sredstev), ki bi lahko zapeljali oziroma stopili na parkirišče, ne da bi imeli namen tam parkirati ali ustaviti. Kot je razumno obrazložilo sodišče prve stopnje, dostop do te prometne površine ni bil nikomur preprečen ali prepovedan in bi po njej lahko pripeljal na primer kolesar, za katerega je voznik, ki vozi brez vozniškega dovoljenja, nedvomno nevaren.
dopuščena revizija - neposredna plačila v kmetijstvu - zamudne obresti od glavnice - pristojnost upravnega organa - začetek teka zamudnih obresti - odpravljena odločba - izvršljivost odločbe po določbah ZUP - zavrnitev revizije
Če stranka v upravnem postopku uveljavlja tudi zahtevek na izplačilo zamudnih obresti, mora organ odločiti tudi o tem zahtevku, ta odločitev oziroma njena zakonitost pa je nato lahko tudi predmet sodnega varstva v upravnem sporu. To, da gre pri zamudnih obrestih za civilnopravni institut, ki ga ureja OZ, torej ne vpliva na pristojnost upravnega organa. Za odločanje o obrestnih zahtevkih, ki so kot akcesorni postavljeni poleg glavnega denarnega zahtevka (neposredna plačila v kmetijstvu), kadar pride do zamude z izplačilom odobrenih denarnih sredstev, so pristojni upravni organi in Upravno sodišče.
Revidentka je pravico do plačila denarnega zneska pridobila šele z dokončno in izvršljivo odločbo upravnega organa oziroma po poteku 30 dnevnega roka za izplačilo, in ne z nastopom določenega dogodka oziroma ob izpolnitvi določenih pogojev na podlagi določb posebnih predpisov, zato je tudi temelj za nastanek obveznosti tožene stranke dokončna in izvršljiva odločba oziroma potek 30 dnevnega roka. Od tega roka dalje tako tečejo zakonite zamudne obresti in ne od dne izdaje prve odločbe, ki je bil v pritožbenem postopku odpravljena.
podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov zoper obdolžence v obravnavani zadevi že dvakrat pravnomočno preizkušen: prvič v pravnomočnih sklepih, s katerim je bil zoper obdolžence odrejen pripor in drugič s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1901/2023 z dne 28. 2. 2023, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 1901/2023 z dne 7. 2. 2023, s katerim je bil pripor zoper obdolžence podaljšan za dva meseca. V sklepu o podaljšanju pripora za dva meseca v fazi kazenske preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma obdolžencem očitanih kaznivih dejanj in navedene konkretne okoliščine, ki pri posameznem obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga.
Iz sodne prakse Ustavnega sodišča je razvidno, da je zahtevi po obrazloženosti odločbe o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče pravnomočen, če so v njem presojene relevantne okoliščine in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.
Tudi Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena. Podaljšanje pripora po svoji naravi namreč ni pravno sredstvo. To pomeni, da ni ovir, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Seveda ob pogoju, da v trenutku odločanja o podaljšanju pripora ni dokaznih novot. S sklicevanjem na predhodne odločitve, celovito presojo procesnih novot in odgovorom na navedbe, s katerimi se obramba odziva na predlog za podaljšanje pripora, je namreč v celoti zadoščeno načelu kontradiktornosti in zahtevi, da pripor ostaja ukrep v ultima ratio. Stališče, da odločanje o podaljšanju pripora ni namenjeno neskončnemu ponavljanju argumentacije, ki je bila v predhodnih odločbah že zavzeta in (pravnomočno) preizkušena, je treba povezati z ureditvijo, po kateri mora pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsaka fizična in pravna oseba, odločbe sodne oblasti pa vežejo sodišča in vse druge državne organe. Pravnomočnost namreč predstavlja lastnost določenega akta, ki pomeni njegovo pravno trdnost in nespremenljivost. Pravnomočnost odločitve v posameznem primeru torej (praviloma) pomeni njeno pravilnost in zakonitost.
Udeleženec odgovarja za napeljevanje h kaznivemu dejanju na podlagi 36.a člena in 37. člena KZ-1, če drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje. Sledeč zakonskemu besedilu je torej odločilna vzročna zveza med napeljevalčevim ravnanjem in odločitvijo glavnega storilca za izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer ni pomembno, ali vzročno verigo sestavlja eden ali več zaporednih napeljevalcev. Kvalitativni prispevek (prvega) napeljevalca in kriminalna količina njegovega ravnanja sta pri neposrednem in posrednem napeljevanju namreč enaki.
Objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 izpolni tisti, ki dejansko razpolaga z zahtevanimi podatki in listinami in ga je davčni organ pozval k sodelovanju v davčnem postopku, vendar na njegovo zahtevo zahtevanih podatkov ni predložil.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ni potrebno, da bi bile dopolnilne norme izrecno označene v dejanskem opisu, saj sodišče ni vezano na pravno opredelitev, ki jo ponudi tožilec, sodišče druge stopnje pa lahko pravno oceno sodišča prve stopnje tudi spremeni. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da so v dejanskem opisu konkretizirani zakonski znaki iz obeh norm, dopolnilno normo pa je treba v izreku navesti le v primeru, ko nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti.
Res je, da stranki v primeru, ko se glavna obravnava začne znova, ni potrebno ponavljati dokaznih predlogov, vendar pa to velja le v primeru, ko se glavna obravnava znova začne v okviru istega sojenja. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju.
umor na grozovit način - načelo zakonitosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje umora
Po že ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča bo mogoče odvzem življenja na grozovit način opredeliti, kadar bodo ugotovljene tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Prve se nanašajo na sam način izvršitve dejanja, ki se odraža v trpljenju žrtve, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki po intenziteti in trajanju presegajo običajno trpljenje, ki nastane pri vsakem umoru. Žrtev mora vse to sama občutiti, da lahko govorimo o tej obliki kaznivega dejanja, zato ne moremo govoriti o takšni obliki, če je žrtev v nezavestnem stanju ali če se storilec nad njo izživlja, ko je že mrtva. Subjektivne okoliščine se kažejo v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi vanj, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje storilca.
Vrhovno sodišče kot pravilno sprejema stališče višjega sodišča, da je zakonski znak "na grozovit način" v konkretnem primeru v opisu dejanja zadostno konkretiziran z navedbo "polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal".
Kot to izhaja iz prav tako ustaljene sodne prakse, se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov v izreku sodbe nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Subjektivni elementi so tako stvar dokazne ocene in zato spadajo v obrazložitev in ne izrek sodbe. Te je sodišče presodilo v okviru obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja.