dokazni predlog - izvedenstvo - uporaba omilitvenih določil - dokazni predlog z novim izvedencem
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, pa je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Glede na podrobno in razumno obrazloženo odločitev o kazni, sodišču tudi ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj obsojencu ni izreklo kazenske sankcije pod predpisanim zakonskim minimumom. Uporaba omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 je namreč fakultativne narave.
odvzem premoženjske koristi - pogojna obsodba - posebni pogoj - napotitev oškodovanca na pravdo - osebni stečaj - kršitev določb kazenskega zakona
Enak učinek kot sodba iz pravdnega postopka ima na odvzem premoženjske koristi sklep o končanju, v katerem je odločeno o terjatvi, ki predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist.
Dejstvo, da je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, samo po sebi ne pomeni, da posebnega pogoja ni mogoče določiti, saj lahko izpolnitev pogoja temelji na drugem pravnem naslovu, ki je lahko tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066653
KZ-1 člen 99, 99/3-1, 257, 257/3. ZKP člen 359, 359/1-1, 420, 420/5.
uradna oseba - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic
Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev.
Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustrezne formalnopravne okvirje v smislu zgornje premise. Formalnopravni okvirji so tako kvečjemu dodatek, ki z izjemo večje določnosti, k že opisani vsebini ničesar ne prispevajo in posledično na obsojenkino kaznivost kot uradne osebe v ničemer ne vplivajo.
Vložnik kršitve kazenskega zakona iz 3. tč 372. člena ZKP, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti posredno ni uveljavljal, eventualne nemožnosti uveljavljanja pa v zahtevi ni obrazložil. To je pomembno, kajti prvostopenjska sodba je bila odpravljena dne 30. 4. 2021, vložnik in obsojenka sta jo prejela 3. 5. oziroma 8. 5. 2021, vložnik pa je pritožbo poslal s priporočeno pošiljko dne 16. 6. 2021. Glede na zatrjevano dokončanje kaznivega dejanja v obrazložitvi zahteve, in ker je vložnik po ugotovljenih podatkih navedeno kršitev kazenskega zakona mogel uveljavljati že v pritožbi pa je ni, je sedaj z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati.
odškodnina za izgubljeni dobiček - izračun izgubljenega dobička - načelo popolne odškodnine - normalen tek stvari - dolžnost zmanjševanja škode - smotrnost investicije - ugoditev reviziji
O povrnitvi izgubljenega dobička se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Normalni tek stvari zahteva presojo ex ante, izhajajoč iz stanja v času nastanka škodnega dogodka, in ne ex post, za nazaj, izhajajoč iz stanja v času, ko je škoda že nastala, torej v luči poznejšega razvoja dogodkov in poznavanja dejanskega vpliva in učinkov škodnega dogodka, ki (za nazaj) omogočajo presojo najbolj ustreznega (optimalnega) ravnanja prizadetih subjektov ali, kot poudarja tožnik, celo sprotnega prilagajanja nameravanega ravnanja konkretnim, tekom postopka spreminjajočim se okoliščinam.
GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00066659
URS člen 22, 26. ZUreP člen 12. ZVNDN člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4. ZGO-1 člen 14, 14/1, 54.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - zavrnitev revizije
Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Ker Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno odločitev, zadevi pa sta v vseh bistvenih okoliščinah identični, se sklicuje na že obširno podane razloge v sodbi II Ips 47/2022.
delovna nezgoda (nesreča pri delu) - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - zagotovitev ustrezne delovne opreme - zaščitna oprema - dolžnost zagotavljanja osebne varovalne opreme - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - dokazna ocena - ugoditev reviziji
ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec.
Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.
Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES člen 3, 3-8, 7, 7/1, 7/1-d, 7/1-e, 7/1-f, 13. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) člen 11, 11-g, 12, 14. ZVO-1 člen 3, 3-8, 3-9, 18, 68, 78, 78/1, 78/1-5, 78/2, 78/3, 78/4, 86, 70, 70/1, 70/1-7. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dopuščena revizija - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - preprečevanje večje nesreče - sprememba okoljevarstvenega dovoljenja - po uradni dolžnosti - vezanost organa na inšpekcijsko odločbo - ugoditev reviziji
Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa.
Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1.
Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1. Obrat je namreč opredeljen kot območje, ki ga upravlja isti upravljavec, na katerem se nahaja ena ali več naprav. Obrat iz 18. člena lahko začne obratovati le na podlagi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1. Če je katerakoli od naprav na območju obrata IED naprava, ta lahko začne obratovati le, če je zanjo izdano tudi pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena (prvi odstavek 69. člena ZVO-1). Okoljevarstveno dovoljenje za IED napravo iz 68. člena ZVO-1 torej samo po sebi ne dopušča obratovanja te naprave, če je ta naprava hkrati obrat iz 18. člena ZVO-1 in obratno, okoljevarstveno dovoljenje za obrat še ne zadošča za zakonito obratovanje IED naprave.
V postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti za IED napravo, ki izpolnjuje tdui pogoje za obrat iz 18. člena ZVO-1, mora torej organ izvesti tudi preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktivo o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi (Direktiva Seveso III). Pri tem pa tretjega odstavka 78. člena ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da je le ugotovitev inšpekcijskega organa lahko podlaga za ugotovitev, ali je treba okoljevarstveno dovoljenje spremeniti. Inšpekcijski organ namreč preverja, ali je dejansko obratovanje naprave v skladu s predpisi in ne, ali je okoljevarstveno dovoljenje skladno s predpisi. To niti ni pristojnost inšpekcijskega organa. Četrti odstavek 78. člena ZVO-1 sicer predvideva, da ministrstvo v postopku preverjanja okoljevarstvenega dovoljenja in izdaje odločbe o njegovi spremembi uporabi ugotovitve inšpekcijskega pregleda, vendar so te ugotovitve lahko predmet uporabe kot ugotovitve dejanskega stanja za izdajo odločbe le, če jih poročilo oziroma odločba vsebujeta. Če se v nekem primeru ne inšpekcijsko poročilo ne inšpekcijska odločba ne nanašata na nadzor uporabe nevarnih snovi, to še ni ugotovitev, da ne gre za obrat oziroma, da je okoljevarstveno dovoljenje z vidika spremenjenih predpisov glede vrste in količine nevarnih snovi pregledano in da ne potrebuje nobene spremembe.
URS člen 40, 74. ZMed člen 26, 26/1, 26/4, 31, 31/1, 31/1-6, 39, 39/3.
objava popravka po ZMed - pravica do objave popravka - aktivna legitimacija - tretja oseba - prizadetost pravice ali interesa predlagatelja popravka - pogoji za objavo popravka - ustreznost popravka - vsebina in dolžina popravka - sorazmernost dolžine popravka - fotografije - direktna revizija - zavrnitev revizije
V dialogu z izvirnim člankom lahko popravek vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na tretje osebe, če so te navedbe dane v okviru in zaradi varstva tožnikove pravice ali interesa. Objava kot celota je usmerjena v odvzemanje ugleda tožnikovi poklicni osebnosti s ciljem jemanja veljave njegovi kandidaturi. Velika spremljajoča fotografija, čeprav ne prikazuje tožnika, dopolnjuje, ponazarja, simbolizira in krepi sporočilno moč članka. Ko je tako, tehtanje med težo očitkov tožniku, podkrepljeno z osrednjostjo te tematike in dejstvom, da tožnik nastopa kot glavni protagonist v celotni zgodbi, pokaže, da dolžina popravka kljub temu, da nominalno presega število besed v novinarkinem besedilu, ni nesorazmerna. To še toliko bolj, ko temu dodamo preostale grafične učinke, ki poudarjajo, krepijo in ponazarjajo novinarkine očitke tožnikovi kandidaturi in bodejo v oči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00067370
ZPP člen 190, 190/1. ZZK-1 člen 8, 79, 80. ZLS člen 51b, 51c.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - ugovor pasivne legitimacije - presoja utemeljenosti ugovora - ustanovitev nove občine - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda - odtujitev nepremičnine med pravdo - učinek vpisa zaznambe spora - ugoditev reviziji
Po teoriji procesnega prava gre za odtujitev v smislu prvega odstavka 190. člena ZPP le v primeru singularnega pravnega nasledstva. Z vidika uporabe navedene zakonske določbe ni najpomembneje, ali pravno nasledstvo v obravnavanem netipičnem primeru ustreza po definiciji (najpogosteje pogodbenem) prenosu posameznih prenosljivih pravic in obveznosti pravnega prednika na pravnega naslednika. Bistveno je, da ne gre za procesno nasledstvo (205. člen ZPP); to namreč izključuje uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP, ker stranke, s katero bi se postopek po navedeni določbi lahko nadaljeval in končal, preprosto ni več (fizične osebe, ki je umrla, ali pravne osebe, ki je prenehala obstajati), na njeno (izpraznjeno) mesto pa po samem zakonu in neodvisno od svoje volje v pravdo vstopijo univerzalni pravni nasledniki. V obravnavani zadevi procesnega nasledstva na pasivni strani ni bilo - Mestna občina B ni prenehala obstajati.
Vodilo sodišča pri razlagi prvega odstavka 190. člena ZPP mora biti pravica do sodnega varstva, ki mora biti, razen izjemoma, zagotovljena znotraj že začetega pravdnega postopka. Razumnega razloga, da navedeno v tem primeru ne bi veljalo, ni videti: družba E. je vložila tožbo zoper ob vložitvi pasivno legitimirano Mestno občino B., ta je proti svoji volji, prisilno, sporne nepremičnine »odtujila« Občini C., slednja pa se je v pravdo vključila kot stranska intervenientka in je v tej vlogi imela in izkoristila možnost opravljanja vseh procesnih dejanj, ki bi po njeni presoji lahko ogrozila tožničin uspeh v pravdi, za kar si je prizadevala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066260
KZ-1 člen 20, 20/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 29, 29-3.
zaslišanje obremenilne priče - pravice obrambe - sostorilstvo
Pravica do zaslišanja obremenilne priče obsega možnost zasliševanja vseh avtorjev obremenilnih izjav. Obsojenec je lahko svojega prvotnega soobtoženca, zoper katerega je kasneje tekel ločen kazenski postopek, zaslišal v predmetnem kazenskem postopku, zato kršitev pravice do obrambe ni podana.
Sodišče lahko o sostorilčevem subjektivnem odnosu do kaznivega dejanja (subjektivna komponenta sostorilstva) sklepa na podlagi njegovega dejanskega ravnanja.
pritožbena seja - navzočnost strank - obvestilo o pritožbeni seji
Pri presoji kršitev pravice do navzočnosti na seji pritožbenega senata, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, je treba upoštevajoč okoliščine konkretnega postopka, odločiti: (i) ali je pritožbeno sodišče – če je obramba podala takšno zahtevo – nanjo prepričljivo odgovorilo; in (ii) ali je pritožbeno sodišče, ki ni obvestilo obrambe o seji senata, pravilno razlagalo določbo 445. člena ZKP, tj. merilo koristnosti navzočnosti strank za razjasnitev stvari.
Ker je tudi v primeru tako imenovane druge odločbe iz prvega odstavka 420. člena ZKP, pogoj za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočno končan kazenski postopek (nazadnje sklep Vrhovnega sodišča I Ips 42761/2016 z dne 5. 1. 2023), ta v obravnavani zadevi po razveljavitvi navedenih sodb okrožnega in višjega sodišča ni izpolnjen.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 359.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - prepoved spremembe na slabše - prepoved odločanja v škodo pritožnika - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari
Iz povzetih izrekov sodb sodišča prve stopnje iz prvega in ponovljenega sojenja izhaja, da je sodišče prve stopnje datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi najprej določilo na 1. 10. 2020, nato na 23. 11. 2021, ter da je tožniku v novem sojenju prisodilo reparacijo za čas od 16. 5. 2020 do 23. 11. 2021, čeprav je prvotno reparacijski zahtevek za čas od 2. 10. 2020 dalje (poleg zahtevka za reintegracijo) zavrnilo, tožnik pa se zoper zavrnilni del sodbe ni pritožil, tako da je sodba v tem delu postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa v ta del odločitve tudi ni posegalo.
Toženka torej v reviziji pravilno opozarja, da je tožnik v ponovljenem postopku nedopustno dosegel dodatno priznanje skoraj 14 mesecev delovnega razmerja, čeprav se je zoper prvotno sodbo (oziroma njen ugodilni del) pritožila le ona, tožnik pa ne. Utemeljeno uveljavlja kršitev 359. člena ZPP, po katerem sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - poveljnik
Zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da izvajanje poveljniške dolžnosti ni presegalo standardnih opravil, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji in da so bile ugotovitve sodišča prve stopnje pavšalne.
ZDR-1 člen 9, 9/2, 108, 108/4, 109, 109/2, 111, 111/3, 126, 127, 127/1. Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti (2015) člen 61.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izplačilo bistveno zmanjšanega plačila za delo - vodilni delavec - nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov - kršitev delovnih obveznosti - znižanje plače - pravica do odpravnine - višina odpravnine - določitev višine odpravnine v pogodbi
Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da pisno opozorilo samo po sebi ne predstavlja podlage za znižanje plače. Te podlage sama po sebi ne bi predstavljala niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa nekatera dejanja ali opustitve, ki pomenijo lažje ali hujše kršitve delovnih obveznosti in imajo za posledico uvedbo in vodenje disciplinskega postopka, opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. če gre za kršitve neizpolnjevanja, pomanjkljivega ali nekvalitetnega izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki se pričakujejo za delo na delovnem mestu), lahko predstavljajo samostojno in objektivno podlago tudi za znižanje plače.
ZDR-1 ne vsebuje določb o možnem oziroma dopustnem znižanju osnovne plače. Določa pa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Delovna uspešnost se določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 127. člena ZDR-1). Zakon prav tako ne določa razmerja med osnovno plačo in plačo na podlagi uspešnosti, ob tem da tudi pojmi zahtevnosti dela in pričakovanih rezultatov ter meril za plačo na podlagi delovne uspešnosti (gospodarnost, kvaliteta in obseg dela) niso enoznačni.
Stranke kolektivnih pogodb (združenja delodajalcev in delavcev oziroma sindikati) dopuščajo možnost znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti dela delavca.
Tudi če bi Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti veljala za toženko, bi dovoljevala poseg v osnovno plačo le preko ocene neuspešnosti, ki je omejen po višini in ob upoštevanju vnaprejšnje določitve objektivnih, primerljivih in ugotovljivih kriterijev ter meril za ugotavljanje dosežene, presežene in nedosežene delovne uspešnosti, ki se lahko določijo v kolektivni pogodbi na ravni delodajalca ali v splošnem aktu delodajalca. Čeprav za delovna mesta od VI. tarifnega razreda dalje model nedoseganja delovne uspešnosti prosto določi delodajalec, ta določba ne pomeni, da lahko delodajalec to uredi mimo kolektivne pogodbe ali splošnega akta. Vsekakor te določbe tudi ni mogoče tolmačiti tako, da bi bil predviden poseg lahko arbitraren, saj predvideva model nedoseganja delovne uspešnosti. Ta model zaradi zagotovitve načela enakega obravnavanja ne more odstopati od dovoljenega obsega za druge delavce, obenem pa mora vsebovati vnaprej določene jasne, objektivne kriterije in merila. Prosto določanje torej tudi v tem primeru ne dopušča kakršnegakoli posega v uspešnost in s tem znižanja osnovne plače.
Tožničina pogodba o zaposlitvi vsebuje nejasno in nedodelano ureditev znižanja osnovne plače, saj ne temelji na vnaprej izdelanih objektivnih kriterijih, poseg pa je nesorazmeren (pa čeprav bi kar 40% znižanje še vedno ne doseglo minimalne plače). Vnaprej določeni oz. pričakovani rezultati v pogodbi o zaposlitvi niso opredeljeni in ne temeljijo na kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Tudi sicer se pogodbeno določena višina osnovne plače med delavcem in delodajalcem lahko spreminja le izjemoma, v omejenem obsegu in le, če obstajajo jasna pravila in vnaprej izdelana merila. Zato predviden enostranski poseg v plačo ni utemeljen oziroma dopusten.
Iz ZDR-1 ne izhaja, da je višje določena odpravnina izrecno vezana le na primer, če pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti tožnici odpove delodajalec. Tudi v primeru izredne odpovedi delavca pripada delavcu odpravnina glede na tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ki je in kot je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ki jo poda delodajalec). Ne gre za dve različni odpravnini oziroma za odpravnino, katere višina bi bila v primeru odpovedi delodajalca določena s pogodbo o zaposlitvi, v primeru odpovedi delavca pa bi bila omejena na zakonsko višino.
revizijski postopek - predlog za obnovo postopka - nov dokaz - reintegracija - datum sodne razveze
Toženec z revizijo izpodbija odločitev sodišč o datum sodne razveze. Tožnica želi z obnovo postopka doseči odločitev o tem, da jo mora toženec pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja do poziva na delo. Odločitev o predlogu za obnovo je torej potencialno daljnosežnejša, saj v primeru reintegracije vprašanje datuma sodne razveze ne bi bilo več pomembno. Zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se postopek z revizijo prekine do zaključka postopka s predlogom za obnovo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00066258
URS člen 28, 29. KZ-1 člen 7.
časovna veljavnost - uporaba kazenskega zakona - zavrnitev dokaznega predloga
Za storilca kaznivega dejanja se po drugem odstavku 28. člena Ustave ter po prvem in drugem odstavku 7. člena KZ-1 uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen, če je kateri od novih zakonov za storilca milejši. Z vidika časovne veljavnosti kazenskega zakona sta za njegovo uporabo po Ustavi in KZ-1 odločilna čas ob storitvi kaznivega dejanja kot pravilo in čas po storitvi kaznivega dejanja z izrecno določeno izjemo. Čas pred storitvijo kaznivega dejanja za uporabo kazenskega zakona po Ustavi in KZ-1 ni odločilen, ker je to lahko čas veljavnosti tudi kakšnega drugega kazenskega zakona, v katerem konkretno dejanje bodisi ni bilo določeno kot kaznivo ali pa je bilo to določeno na drugačen način od načina ob storitvi kaznivega dejanja.
Ker je bilo torej zavrnjeno dokazovanje določenega dejstva, ki je po razlogih v prvostopenjski sodbi zahtevalo razmeroma velik časovni vložek, nadomeščeno z izvedbo dostopnejših dokazov, s katerimi je bilo mogoče isto dejstvo prav tako ugotoviti, v obrazložitvi zahteve zatrjevano obsojenčevo prikrajšanje v izjavljanju o procesnem gradivu ter glede primernega sodelovanja v kazenskem postopku ostaja na splošni ravni in uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne more utemeljiti.
Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona.
Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi.
V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obsojenec oziroma njegova obramba bodo lahko ugovore zoper uveljavljanje premoženjskopravnih zahtevkov oziroma zoper morebitne zahtevke oškodovancev za plačilo denarnih zneskov v pravdi, uveljavljali v teh postopkih.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - kaznivo dejanje poslovne goljufije - poslovna goljufija - preslepitveni namen
V konkretni zadevi v opisu ni navedeno zgolj, da je obsojenec obljubil izpolnitev obveznosti, pa do tega kasneje ni prišlo. Objektivni vidik preslepitve je opisan z navedbami, da je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da bodo dela opravljena ter vtis o svoji resnosti utrjeval tako z ogledom objekta in s tem, ko je na objekt že pripeljal določeno opremo ter sestavne dele, kot tudi z izdajo predračuna in zahtevanjem avansa, s čimer je oškodovanca zapeljal v zmoto, da bodo dela tudi dejansko opravljena. Obsojenčev preslepitveni namen pa izhaja iz navedb, da so bila obsojenčeva zagotovila po opravi del lažna ter da po plačilu avansa za izvedbo del ni poskrbel in se oškodovancu ni več javljal, pri čemer mu je že ob sklenitvi posla šlo le za to, da družbi B. d.o.o. pridobi premoženjsko korist, saj je prejeti avans porabil za druge namene. S celoto navedenih okoliščin je jasno opisano, da je obsojenec lažno obljubil izpolnitev dogovorjene obveznosti, čeprav sta pri njem že ob sklenitvi posla obstajala zavest in namen, da dogovorjene obveznosti ne bodo opravljene.