dopuščena revizija - enako varstvo pravic - pravica do pritožbe - procesna jamstva - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - zavrnitev revizije
Vrhovno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje (367. in 370. člen ZPP) ugotavlja, da je sodba sodišča druge stopnje v zadostni meri in dovolj konkretno obrazložena, zato zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS niso podane. Do vprašanja, ali so razlogi sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilni, pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje, saj presega domet dopuščene revizije.
dopuščena revizija - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - družba z enim družbenikom - upravljanje družbe - odškodninska odgovornost poslovodje - tožba za povrnitev škode zoper nekdanjega poslovodjo - vpis v knjigo sklepov - materialnopravna predpostavka - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V primeru enoosebne d. o. o. je okoliščina, ali je bil sklep edinega družbenika za odobritev vložitve odškodninskega zahtevka zoper poslovodni organ po osmi alineji 505. člena ZGD-1 vpisan v knjigo sklepov v skladu z drugim odstavkom 526. člena ZGD-1, materialna predpostavka za vložitev odškodninskega zahtevka. Materialno pravo trditveno in dokazno breme glede izpolnitve pogoja iz drugega odstavka 526. člena ZGD-1 nalaga tožnici.
Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da materialno pravo tožnici ne nalaga dokaznega bremena glede drugega odstavka 526. člena ZGD-1, gre za kršitev materialnega prava, in ne procesnih pravil glede procesnega dokaznega bremena, saj položaj, ko bi se procesno dokazno breme že prevesilo na stran toženca, ni nastopil.
ZDR-1 člen 148, 148/6, 148/7, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3.
dopuščena revizija - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - kršitev pravic delavca - tedenski počitek - dnevni počitek - kompenzacija - odškodnina za nepremoženjsko škodo
V primeru neenakomerno razporejenega ali prerazporejenega delovnega časa se število ur dela in počitka spreminja. S tem se spreminja tudi število prostih ur delavca; ko dela več, je prostih ur manj in obratno. V takšnem primeru mora delodajalec paziti, da delavcu kljub temu zagotavlja najmanj minimalni dnevni in tedenski počitek ter da delavec ne preseže maksimalnega števila tedenskih delovnih ur. To pomeni, da lahko delavčeva obremenitev v nekaterih tednih (lahko tudi več tednov) znaša več kot 40 ur, v drugih pa manj. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc - zato, da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 ur tedensko obremenitev). Pomembno je tudi, da gre za ure, ko delavec nima delovnih obveznosti do delodajalca in prosto razpolaga s svojim časom!
V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088541
ZKP člen 10, 372, 372/1, 372/1-1, 372/1-3. KZ-1 člen 314, 314/1, 325, 325/1.
povzročitev splošne nevarnosti - ne bis in idem - zakonski znaki kaznivega dejanja - prekršek in kaznivo dejanje
"Splošno nevarno dejanje" je tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Da je obsojenec sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati, izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, (ii) opustitev nadzora nad plovbo in (iii) plutje z nevarno hitrostjo.
Obsojenec natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti, zato kljub temu, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja v razmerju do obsojenčevega ravnanja še vedno predstavljajo neomejen krog oseb.
Čeprav je bil historični dogodek v prekrškovnem in kazenskem postopku isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da postopka naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. V okviru prekrškovnega postopka je bil obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del, zato kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari ni podana.
Obsojenec je bil posnet na javni površini tik ob terasi gostinskega lokala, ki je primarno izvajal video nadzor lastnih površin zaradi ustavno dopustnega (legitimnega) cilja varovanja premoženja gostinskega lokala ter premoženja in osebne varnosti ljudi, ki se v njem nahajajo, osebni podatki obsojenca pa so bili obdelani natančno v tem obsegu. Iz pravnomočnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ob tem izhaja tudi, da kamera ni bila prikrita in da je bila zaznavna vsem mimoidočim, vključno z obsojencem, ki se je na tem območju pogosto nahajal. V takšnih okoliščinah je posameznikovo upravičeno pričakovanje zasebnosti zmanjšano, ukrep video nadzora pa ni prekomeren poseg v splošno pravico do zasebnosti (35. člen Ustave RS) in pravico do informacijske zasebnosti (38. člen Ustave RS).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088922
KZ-1 člen 184, 184/2. ZKP člen 202, 202/2.
sklep o odreditvi pripora - opis dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje proizvodnje in prometa zdravju škodljivih živil in drugih izdelkov
Sklep o odreditvi pripora mora v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen, ter obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum. Kaznivo dejanje mora biti opredeljeno v tolikšni meri, da je iz njegovega opisa jasno razvidno, katero je tisto obdolženčevo ravnanje, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati na način, da bi moral biti opis kaznivega dejanja tako dovršen ter vsebinsko in slogovno formuliran kot v izreku odločb, ki praviloma sledijo v nadaljevanju postopka (sklep o uvedbi preiskave, sodba).
Glede na opis dejanja, kot je zajet v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja iz drugega odstavka 184. člena KZ-1. Iz opisa dejanja je razviden očitek, da je obdolženec proizvajal in prodajal izdelke z visoko vsebnostjo THC, ki so kljub opozorilu o neprimernosti uživanja po obliki in strukturi predstavljali živilo in kot takšni tveganje, da jih bodo kupci zaužili. Prav tako je opredeljeno, da je vsebnost THC presegala dopustno mejo, nadalje pa še, da so kupci izdelke tudi dejansko zaužili in obdolžencu poročali o učinkih uživanja in zastrupitvah. Iz tako opredeljenega dejanja izhajajo vse odločilne okoliščine, ki za ugotovitev obstoja očitanega kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma zadoščajo. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja pa bosta lahko predmet presoje v nadaljevanju postopka.
dopuščena revizija - pomemebno pravno vprašanje - upravni organ - upravni postopek - procesne predpostavke - pritožba - pristojnost za zavrženje pritožbe - pritožba vložena po neupravičeni osebi - pomanjkanje pravnega interesa
Določbe ZUP dopuščajo odločitev upravnega organa, da pritožbo stranke upravnega postopka zavrže kot vloženo po neupravičeni osebi, če ta zanjo nima pravnega interesa.
ZNP-1 člen 37, 216. ZNP člen 34. ZPP člen 367, 367/2, 377.
dopuščena revizija - nedovoljena revizija - revizija v nepravdnem postopku - zavrženje revizije - postopek za ureditev meje
Po določbi 34. člena ZNP revizija v nepravdnih postopkih ni bila dovoljena, razen če je zakon določal drugače. V zvezi s postopki za ureditev mej (ki so bili urejeni v štirinajstem poglavju tega zakona) drugačne ureditve ni bilo. Ker je torej v tem postopku revizija po samem zakonu izključena, je Vrhovno sodišče tudi ne more dopustiti.
dopuščena revizija - civilni delikt - vezanost pravdnega sodišča na kazensko oprostilno sodbo - protipravnost ravnanja - poseg v osebnostne pravice posameznika - elementi civilnega delikta - obrazloženost revizije - deliktna odškodninska odgovornost - poseg v čast in dobro ime - pritrdilno ločeno mnenje - odklonilno ločeno mnenje
Pritožbeno sodišče je izreklo nedenarno odškodninsko sankcijo po 178. členu OZ, ne da bi ugotavljalo obstoj prvin civilnega delikta. Tako je ravnalo, ker je menilo, da je vezano na kazensko oprostilno sodbo, zaradi česar je treba šteti, da tožnik dejanj, ki ga jih je bremenila obtožnica, ni storil. Takšno ravnanje je napačno. Oprostilna kazenska sodba za tožnika ne nadomešča predpostavk civilnega delikta, ki naj bi ga storila toženka, in so pogoj za izrek odškodninske sankcije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00089143
URS člen 2, 22, 25, 155. ZVPot člen 21, 24. ZPotK člen 6, 7. OZ člen 5, 6. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 8. ZPP člen 370, 378. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 169/2/a.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - pravni standard - retroaktivnost - razvoj sodne prakse - pravo EU - ničnost kreditne pogodbe - skrbnost dobrega strokovnjaka - načelo lojalne razlage - ravnanje contra legem artis - zavrnitev revizije
Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda.
ZP-1 člen 171. ZKP člen 427. URS člen 25, 29. ZNB člen 57, 57/1, 57/1-14.
storilec prekrška - odgovornost za prekršek - nalezljive bolezni - zaščitna maska - razpravna sposobnost - prištevnost - pravica do obrambe - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek.
Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati.
URS člen 2, 29, 155. ZDavP-2J člen 71, 71/1. ZDavP-2 člen 95.
dopuščena revizija - skladnost z Ustavo RS - davčne obresti - ex lege nastanek davčnih obresti - povratna veljava predpisov - ustavnoskladna razlaga - obrestovanje - davčni inšpekcijski nadzor
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/21-11 z dne 24. 10. 2024 ocenilo, da 95. člen ZDavP‑2 tudi po spremembi z novelo ZDavP-2J ni v neskladju ne z 2. in ne 29. členom Ustave.
Tudi davčne obresti nastanejo tako kot samo davčno razmerje, po volji zakonodajalca, takoj, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji (ex lege), za vsak dan v obdobju obrestovanja in ne šele z izdajo akta, v katerem bi bile ugotovljene. S tega vidika je mogoče govoriti tudi o (do uveljavitve spremembe) zaključenem pravnem položaju davčnih zavezancev glede obrestne obveznosti iz 95. člena ZDavP-2, v katerega pa je, če se sprejme razlaga Upravnega sodišča, očitno povratno obremenjujoče poseženo, saj so za obdobje, ko novela še ni veljala (za obdobje pred 1. 1. 2017), dolžni na podlagi kasneje zaključenega davčnega inšpekcijskega postopka plačati obresti, ki jim sproti niso nastajale, saj je bila obrestna mera nižja.
Ob uporabi določbe prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J je do ustavno skladnega rezultata z vidika 155. člena Ustave mogoče priti le tako, da se iz nje izloči materialnopravne določbe glede obrestovanja v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora kot posebnih upravnih postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti in zajemajo nadzor nad upoštevanjem zakonov v preteklih (zaključenih) davčnih obdobjih. Ker je zaradi teh posebnosti (nedopustno) povratno učinkovanje teh določb toliko bolj izraženo in za davčne zavezance obremenjujoče, bi zato vključitev teh postopkov v pravilo iz prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J morala biti izrecno zakonsko določena.
ZDavP-2 člen 111, 111/2. URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/2.
zahteva za oceno ustavnosti - prekinitev revizijskega postopka - začasni sklep za zavarovanje - zavarovanje davčne obveznosti - učinkovito sodno varstvo - načelo sorazmernosti
Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca.
Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.
dopuščena revizija - pravica do pritožbe - pravica do pravnega sredstva - možnost izjaviti se o navedbah - možnost izjave o odločilnih dejstvih - odgovor na pritožbo - pravni interes za pritožbo - sodba pritožbenega sodišča - kreditna pogodba v CHF - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - zavrnitev revizije
Toženka bi lahko očitke o napačni ugotovitvi dejanskega stanja (glede pojasnilne dolžnosti) uveljavljala v pritožbenem postopku z odgovorom na pritožbo, vendar te možnosti ni izkoristila. S spremembo sodbe na drugi stopnji zato ni bila prikrajšana za pravico do pritožbe.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - spolna nedotakljivost - drugo spolno dejanje - isti historični dogodek
Opis dejanja se razteza na štiri dogodke, ko se je obsojenec dotaknil oškodovankinih prsi, in en dogodek, ko se je v svoji spalnici dotaknil njenega spolovila. Sodišči sta v časovno zgoščenih ravnanjih, z isto oškodovanko, na različnih krajih, dvakrat v zaprtem prostoru in enkrat v obsojenčevi spalnici, prepoznali življenjsko povezano celoto, tj. en historični dogodek in eno kaznivo dejanje. V opisanih posamičnih ravnanjih je že mogoče treba prepoznati tipična spolna dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1, presojo, ali je obsojenec ravnal iz spolne pobude, pa sta opravili v razlogih sodbe. Okoliščina, da se je obsojenec oškodovanke dotikal preko oblačil, na pravno opredelitev dejanja nima vpliva.
nasilje v družini - meje preizkusa izpodbijane odločbe - zahteva za varstvo zakonitosti
Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vezano je torej z njihovim številom, kakor tudi z izbranim načinom vložnikovega sklicevanja na kršitve.
Relevantna stališča Ustavnega sodišča kot tudi ESČP, na podlagi katerih bi zagovornik lahko tvoril argumentacijo o pristranskosti sodnika že v pritožbenem postopku obravnavane zadeve, so bila znana že prej. Za uveljavljanje te kršitve v predhodni fazi postopka torej ni obstajala nobena objektivna ovira oziroma je vložnik ustrezno niti ne zatrjuje. Zato nikakor ne more uspeti s sklicevanjem na novejšo oziroma spremenjeno sodno prakso Ustavnega sodišča, ki za konkretni primer niti ni odločilnega pomena.
dopuščena revizija - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - nejasen izrek - nasprotje med izrekom in razlogi - določnost izreka sklepa - pogoji za izrek ukrepa - obseg preizkusa pritožbenih navedb - pravica do pritožbe - bistvene pritožbene navedbe - pomanjkljivo obrazložena odločba - opredelitev do pritožbenih navedb - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Za sprejem osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji in izdana sodna odločba, ki mora jasno določiti tudi kraj izvrševanja ukrepa.
Sodišče druge stopnje se mora opredeliti do odločilnih pritožbenih navedb, ki niso očitno neutemeljene. Za uresničitev ustavne pravice do poštenega sojenja mora stranka iz obrazložitve spoznati, da se je sodišče s takšnimi pritožbenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo.
OZ člen 131. URS člen 26. ZKP člen 160, 160a, 245, 245/2.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - vzročna zveza - prospektivna analiza vzročnosti - opustitveno ravnanje - preiskava v kazenskem postopku - opustitev dolžne preiskave domnevnega kaznivega dejanja - adekvatna vzročnost - pritrdilno ločeno mnenje
Pri opustitvenih ravnanjih o naravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vzročno zvezo tu vzpostavi šele pravo na podlagi vrednotenja. Potrebna je presoja, ali je ugotovljena verjetnost nastanka škodnega dogodka takšna, da je konkretni opustitvi dolžnega ravnanja, upoštevaje tudi težo kršitve, pravno vrednotno upravičeno pripisati nastanek škodnega dogodka. V takih primerih je treba v okviru opisane adekvatne vzročnosti uporabiti prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na razrešitvi vprašanja, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, pri čemer pa se ne upošteva zgolj dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah. Gre za sodobnejši in doslednejši koncept, ki omogoča pravilnejšo razlago teorije o adekvatni vzročnosti. V primeru, ko ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z gotovostjo, se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje oziroma drug vzrok v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50 odstotkov.
Metodo pravno relevantne vzročnosti, ki temelji na prospekivni analizi povečane verjetnosti za nastanek škode, v obravnavanem primeru ne dosega potrebnega nadpolovičnega mejnega praga. Opustitev določenih preiskovalnih ukrepov policije oziroma njihova pomanjkljiva izvedba (pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno protipravno ravnanje) ne omogoča tudi ugotovitve o obstoju pravno relevantne vzročne zveze.