Iz utrjene (ustavno) sodne prakse je razvidno, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi utemeljeno pričakovali zasebnost, saj je vozilo zlasti namenjeno prevažanju, in ne bivanju ali shranjevanju stvari. Policija sme v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP v okviru svojih pooblastil opraviti pregled vseh prostorov prevoznega sredstva, razen tistih, ki so zaprti, tj. skriti oz. takšni, da je za njihovo pregledovanje treba uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje, itd.). Pregled vozila tako obsega vizualno kontrolo pregledanega objekta, med katerega spada tudi zaprt prtljažni prostor vozila, ki ne šteje za skriti prostor. V takšnem prostoru upravičenci ne morejo pričakovati zasebnosti, za njegov pregled (razen njegovih skritih ali zaprtih delov) pa policija ne potrebuje sodne odredbe ali privolitve imetnika osebnega vozil.
Policija v obravnavanem primeru za odprtje in vpogled v tovorni del vozila ni imela podlage le v določbi drugega odstavka 148. člena ZKP, temveč tudi v določilu 5. točke 53. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki policijo pooblašča za vstop v tuje prostore brez odredbe sodišča v primerih, ko je to nujno za varnost ljudi in njihovega premoženja. Sodišče je namreč ugotovilo, da so policisti ob ustavitvi tovornega vozila v njem zaznali gibanje ljudi. Na podlagi te okoliščine so policisti razumno sklepali, da se v zaprtem tovornem delu vozila nahajajo osebe, ki bi utegnile biti zaradi načina prevoza v delu vozila, ki ni namenjen prevozu oseb, življenjsko ogrožene.
Kot je v sporazum o priznanju krivde dovoljeno vključiti dogovor o načinu odvzema premoženjske koristi, je vanj dovoljeno vključiti tudi dogovor o neobveznih varnostnih ukrepih.
V obravnavani zadevi stranki o tem, ali naj vplivata na odločbo o varnostnih ukrepih (ki je pričakovano del kazenske sodbe; 359. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP), nista dosegli sporazuma. Molka o sicer dopustni sestavini sporazuma ni mogoče razlagati kot prepovedi sodišču, da bi v sodbo vključilo odločbo o neobveznem varnostnem ukrepu.
Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.
Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.
Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.