Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za sodno varstvo poimensko označila storilka.
Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.
Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.
Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.
V drugem odstavku ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.
Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 18 kazenskih točk (namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta. Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). Povedano velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Predlog za zavarovanje, ki ga vloži davčni organ na sodišče na podlagi 243. člena ZIZ, sodi med uradna dejanja davčnega organa iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 in pretrga tek zastaranja pravice do izterjave zavarovane terjatve že z dnem oprave tega dejanja, pod pogojem, da je dolžnik o tem dejanju že obveščen. Za učinkovanje pretrganja zastaranja pa ni odločilno, kdaj točno je bil dolžnik o dejanju obveščen - zadostuje, da se je to zgodilo pred potekom relativnega zastaralnega roka.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.
Z začetkom stečaja dokončno preneha upnikovo procesno upravičenje za uveljavljanje zahtevka zoper družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti. Z uveljavljanjem zahtevka, s katerim bi upnik po stečaju v svojem imenu in za svoj račun uveljavljal terjatev do osebno odgovornega družbenika, bi bilo izigrano paritetno načelo.
Nemotena in izključna uporaba tožnikov sporne parcele in nenasprotovanje ne le prodajalcev temveč tudi samega lastnika (njegova pasivnost) in tretjih oseb omogočajo zaključek o obstoju v sodni praksi dopuščenih izjemnih okoliščin, ki dopuščajo pridobitev lastninske pravice na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja. Drugačno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje o izpodbiti dobrovernosti tožnikov je prestrogo. Nepravilno se zavzema za pravni zaključek, da na podlagi zunajknjižnega priposestvovanja v primerih, ko v pogodbi nepremičnina oziroma parcela ni navedena, zemljiškoknjižni lastnik pa je tretja oseba, ki ni stranka pogodbe, pridobitev lastninske pravice ni mogoča.
Četrti odstavek 120. člena ZKP jasno določa, da se v primeru, če ima obdolženec zagovornika, pisanja vročajo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP, pri čemer v takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.
V obravnavanem primeru za presojo pravočasnosti pritožbe ni relevantna okoliščina, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po vročitvi sodbe. Ker je imel obdolženec ob razglasitvi sodbe in ob njenem vročanju zagovornika, se je sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo vročala tako obdolžencu kot tudi navedenemu zagovorniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa je skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP tekel od zadnje vročitve.
Upravičenci do pritožbe lahko med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, pri čemer se pravica do pritožbe ne izčrpa v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo umaknjeno. Procesna situacija je v tovrstnih primerih drugačna kot denimo v primeru umika zasebne tožbe ali predloga za pregon, ko ZKP izrecno predpisuje, da oškodovanec in zasebni tožilec v primeru umika predloga za pregon ali zasebne tožbe izgubita pravico, da ju vnovič podata (tretji odstavek 57. člena ZKP). V postopku s pritožbo so procesna pravila drugačna, saj imajo upravičenci do pritožbe pravico, da se pritožijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP), pri čemer zakon ne določa, da pritožbe v primeru njenega umika v zakonsko določenem roku ne bi smeli ponovno vložiti.
ZD in ZSVarPre ne dajeta podlage za stališče, da je treba pri omejitvi dedovanja prejeto denarno socialno pomoč revalorizirati.
Glede na določbe ZON, ki opredeljujejo vlogo ZRSVN in drugih upravljavcev zavarovanih območij, je sodelovanje upravljavcev zavarovanih območij sicer potrebno pri vsakem posegu v tako območje, oblika in obseg tega sodelovanja pa sta odvisna od narave in teže posega. Nenazadnje ZON ureja tudi kdaj, v katerih postopkih in pod kakšnimi pogoji se presoja sprejemljivost posegov v naravo (33.a člena). ZON pa v 118. členu izrecno določa, da interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih zastopa ZRSVN. To pomeni, da ne glede na naravo in težo posega, predvidenega s projektom, ta sam po sebi ne terja projektnega sodelovanja ZRSVN na Javnem razpisu za sofinanciranje projekta, ki vključuje tak poseg.
Ni dvoma, da je območje Natura 2000 po ZON posebno varstveno območje (33. člen). Ta območja določi Vlada po predhodnem mnenju lokalnih skupnosti, določi pa tudi varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, kamor se uvrščajo načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja dobrin. Tako je vlada sprejela že omenjeno Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki med drugim določa varstvene cilje Natura območij in pravila ravnanja za doseganje teh ciljev; v tem okviru pa predvideva tudi presojo sprejemljivosti posegov v naravo, oziroma določa, kdaj te presoje ni treba opraviti. V skladu s to uredbo je sprejela tudi Program upravljanja območij Natura 2000 (drugi odstavek 33. člena), s katerimi je določila ukrepe za doseganje varstvenih ciljev.
Iz nobenega od teh predpisov torej ne izhaja zahteva, da lahko poseg v območje Natura 2000 izvaja le ZRSVN. To samo po sebi ne izhaja niti iz položaja upravljavca zavarovanega območja niti iz nalog ZRSVN, ki jih toženka navaja v zvezi z območji Natura 2000 (nadzor in usmerjanje izvajanja varstvenih ukrepov ter sodelovanje pri pripravi in izvajanju upravljavskih načrtov). Tudi sicer varstvenih ukrepov ne izvajajo le upravljavci zavarovanih območij, nedvomno so med temi vsaj lastniki zemljišč na zavarovanem območju in občinske javne službe. Zato pogojevanja sodelovanja tega zavoda pri projektih, ki se nanašajo na zavarovana območja, ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da bi bil projekt brez projektnega sodelovanja ZRSVN nezakonit.
Kadar se materialni kazenski predpis spremeni po pravnomočnosti sodbe, to ne vpliva na morebitno drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec pravnomočno spoznan za krivega. Neutemeljena je zato trditev zagovornika obdolženega A. A., da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati, da je bil obdolženec že kaznovan za premoženjsko kaznivo dejanje, ker kaznivo dejanje male tatvine, za katerega je bil v preteklosti spoznan za krivega, sedaj v skladu z Zakonom o nujnih ukrepih za zagotovitev javne varnosti (ZNUZJV) pomeni prekršek.
V obravnavani zadevi ne gre za odločitev o glavni stvari (o odškodninskem zahtevku), ampak za (vmesno) odločitev o predlogu za razkritje dokazov ali podatkov, ki so poslovna skrivnost, ki je bila sprejeta tekom pravdnega postopka na podlagi 120. člena ZPOmK-2. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim bi se postopek o samem tožbenem zahtevku (o glavni stvari) pravnomočno končal (tretji odstavek 384. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom istega člena ZPP).