Subjektivni zakonski znak je v izreku pravnomočne sodbe torej opisan z besedami, da je obsojenec oškodovanki zato, da bi jo ustrahoval, z grdim ravnanjem resno zagrozil, da bo napadel njeno telo. S tem je dovolj določno opisano, da je obsojenec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja oškodovanke.
Oškodovanka svoje izpovedbe na glavni obravnavi ni podala tako, kot to zahteva prvi odstavek 241. člena ZKP, torej, da bi najprej povedala vse, kar je vedela o zadevi (prosta pripoved), čemur bi sledila vprašanja. Šele v primeru, če se priča posameznih dejstev ne bi spomnila ali če bi spremenila svojo izpovedbo, bi bila podana podlaga za branje prejšnje izpovedbe po 335. členu ZKP. Očitno pa v obravnavanem primeru tudi ni šlo za položaj, ko priča, opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga sploh ne bi hotela pričati (drugi odstavek 244. člena ZKP in 2. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), ali ko bi sodišče ugotovilo posebne potrebe po zaščiti oškodovanke (peti odstavek 331. člena ZKP).
Čeprav oškodovanka na glavni obravnavi ni (ponovno) prosto izpovedala, temveč je le pritrdila svoji prejšnji izpovedbi, je bila obrambi dana možnost, da oškodovanki neposredno postavlja vprašanja. Na ta način je obramba lahko preverjala njeno verodostojnost in je postopek še vedno mogoče oceniti kot poštenega.
Ni treba, da bi moralo biti obdolžencu, ki mu je odvzeta prostost, vselej zagotovljeno tolmačenje oziroma spremljanje postopka v maternem jeziku, temveč mu gre pravica spremljanja postopka v kateremkoli jeziku, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe, pri čemer mora v takih okoliščinah sodišče preveriti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje.
Iz opisa dejanja mora izhajati, da je obsojenca pri odvzemu življenja vodilo ljubosumje.
Posebna zavržnost nagiba se izkazuje z ugotovljenimi okoliščinami kaznivega dejanja. Jemanje življenja zaradi ljubosumja je nedvomno nizkotno, ne glede na domnevno intenziteto čustvovanja. Ne gre za ljubosumje v vsakdanjih odnosih in okoliščinah, ampak v povezavi z izvršitvijo kaznivega dejanja umora. Če je ugotovljeno, da je storilec vzel življenje iz ljubosumja, je povsem brezpredmetno ugotavljati, kakšne intenzitete je bilo to ljubosumje, saj je že iz posledice (naklepno vzetega življenja) jasno, da je bilo zadostne intenzitete, da ga je mogoče opredeliti kot nizkoten nagib.
Položaj obdolženca ni enak kot pri zaslišanju ali pri podajanju izjave osumljenca, kjer ima pravico do navzočnosti zagovornika, zato ta pravica z odsotnostjo zagovornika pri psihiatrični eksploraciji ni bila kršena.
Vložnik izhaja iz zmotnega stališča, da bi lahko obramba preverila metode izvedenke le s predložitvijo zapiskov o intervjuju. Metode je namreč mogoče preveriti tudi na drugačen način, na primer z zaslišanjem izvedenke, ki metod glede na zaključke nižjih sodišč ni skrivala, ampak jih je obširno pojasnila ter povzela dinamiko in vsebino psihiatričnega intervjuja. Obramba je tako imela možnost opredeliti se do izvedbe intervjuja ter izvedenkinih metod.
Obramba je v postopku predlagala postavitev drugega izvedenca, s čemer je izrazila stališče, da ocenjuje, da so v izvedenskem mnenju takšna nasprotja in pomanjkljivosti, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ob takšnem stališču in sami naravi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca gre v razmerju do predloga za zaslišanje izvedenca za nekaj drugega in ne za nekaj manj.
V obravnavanem primeru ne le, da pomanjkanje podatkov v zvezi z vprašanjem, v kolikšni meri je obdolženec razumel prevod svojih ustavnih pravic in besedilo privolitve za preiskavo elektronske naprave s pomočjo spletnega prevajalnika v tej fazi postopka onemogoča presojo zakonitosti ravnanja policije, temveč vložnik zahteve ne pojasni, v kakšni spoznavni vzročni zvezi naj bi bila uveljavljana kršitev obdolženčeve pravice do uporabe jezika, ki ga razume, z dokazno podlago na kateri je sodišče utemeljilo obstoj utemeljenega suma. Sodišče namreč temeljnega pogoja za odreditev pripora ni utemeljevalo na podlagi izjave obdolženca, ki bi jo podal po morebiti neustrezno prejetem pravnem pouku oziroma na podlagi izsledkov preiskave elektronske naprave, temveč na podlagi dejstev, ki niso v vzročni zvezi z morebitno kršitvijo obdolženčevih ustavnih jamstev.
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.
Toženka je za mnenje lokalne skupnosti zaprosila po imenovanju direktorja, še kasneje pa tudi za soglasje ministra. Soglasje v nadaljnjih 60 dneh ni bilo podano. Novi direktor je bil za naslednje mandatno obdobje imenovan nepogojno, vendar z odloženim pričetkom mandata (šele z dnem soglasja o imenovanju pristojnega ministra). Takšen sklep je v nasprotju z devetim odstavkom 56. člena Zakona o socialnem varsvu (ZSV), saj v primeru odsotnosti soglasja pristojnega ministra v 60 dneh od dneva zaprosila, zavodu šele po tem omogoča odločitev o imenovanju direktorja brez soglasja. Imenovanje je torej predvideno po poteku zakonskega roka za soglasje. Zaradi molka ministra ne nastopi fikcija (oziroma pravna domneva) soglasja, temveč se zaradi preprečitve zavlačevanja odpre možnost odločitve o imenovanju direktorja brez soglasja.
Določbo tretjega odstavka 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS o 60-dnevnem roku za vložitev zahteve za izplačilo solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni je treba razlagati tako, da delavec, ki je v bolniškem staležu zaradi daljše bolezni, pridobi pravico do izplačila solidarnostne pomoči po izteku treh mesecev bolniškega staleža, uveljavljanje te pravice pa ohrani ves čas nadaljnjega bolniškega staleža (ves čas trajanja daljše bolezni) in še 60 dni po zaključku tega staleža.
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil določno in razumljivo obveščen o tem, da bo sodišče zaradi neprevzema pošiljke štelo, da je "fikcija" osebne vročitve nastopila že med poletnim poslovanjem sodišča. Tožnik je namreč prejel le obvestilo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, to pa ni bilo zadostno.
Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo sámo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno. Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V obravnavanem primeru niso bili ugotovljeni vsi (vsebinski in formalni) razlogi za preklic tajnosti spornega dokumenta, ampak zgolj prečrtanje oznak tajnosti z zapisom o preklicu, pa še to je bilo storjeno pomotoma. Ker 23. 10. 2020 do preklica tajnosti ni prišlo, je bil dokument še nadalje tajen. Tožnik je bil z administrativno pomoto seznanjen, vendar je v zvezi z dokumentom vseeno postopal tako, kot da ne bi bil tajen. Predvsem navedeno je odločilno za presojo tožnikovih ravnanj (ki so v zvezi s problematiko varovanja tajnih podatkov), česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Raje se je oprlo na razlago določb Zakona o tajni podatkih in Uredbe o varovanju tajnih podatkov, a je tudi po tej poti prišlo do napačnega zaključka - da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da dokument v času očitanih kršitev ni bil več tajen. Nenazadnje ni upoštevalo niti formalno-materialnega koncepta tajnega podatka, ki ga je sicer zastavilo kot izhodišče svoje sodbe, saj je že zgolj iz razloga, ker naj bi bila tajnost formalno preklicana, dokumentu napačno odreklo tajnost tudi po vsebini.
A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.
Prisotnost orodja, stojala za orodje in lestve v prostoru, kjer se nahajajo prebežniki narekujejo ugotovitev, da je šlo za način prevoza, ki je že sam po sebi povezan z izrazito povečanim tveganjem nastanka poškodbenih posledic.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje nobene določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti, da pravne posledice sklenjenega sporazuma o priznanju krivde izključujejo uporabo privilegija pridruženja (beneficium cohaesionis) iz 387. člena ZKP