Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična.
Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve.
V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sredstev. O taki obveznosti zato agencija ni smela odločati v upravnem postopku, zaradi njene absolutne stvarne nepristojnosti pa so izdane odločbe nične. Ker toženka nima pristojnosti, da bi v upravnem davčnem postopku izvršbe prisilno izvrševala nične upravne odločbe, so nični tudi sklepi o izvršbi, ki so izpodbijani v tem upravnem sporu.
Razvoj inkriminacije s kvalificirano obliko spolnega nasilja (z zaporedno storitvijo "več oseb") razkriva zakonodajalčevo večdesetletno vztrajanje pri samostojni besedni zvezi "več oseb" in (prav tako večdesetletno) doslednost pri predpisovanju (ostalih) sostorilskih oblik kaznivih dejanj (z jasnim opiranjem na splošna merila sostorilstva). Samostojne besedne zveze "več oseb" (ob izhodiščni pomenski nedoločnosti) ni več mogoče razložiti z opiranjem na splošna merila o sostorilstvu. Zaradi uporabe množinske oblike se tako v to kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolnega nasilja umeščajo tisti primeri, pri katerih gre za sostorilstvo vsaj treh oseb.
Že državna tožilka je izrecno zapisala, da se obtožba opira na obe določbi, tj. na prvi in na drugi odstavek 171. člena KZ-1. V zatrjevanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja spolnega nasilja pa je, kot pojasnjeno zgoraj, nujno že vključen tudi očitek sostorilstva. To pomeni, da pravna opredelitev v sodbi višjega sodišča ne more pomeniti presenečenja na način, ki bi obsojencema onemogočal predhodni razmislek o načinu obrambe.
Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva.
Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, torej tudi ni utemeljeno, saj so tudi izpovedi prič, tako kot drugi dokazi, podvržene dokazni oceni.
Če stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, mora upravni organ ta dokaz izvesti ali pa njegovo izvedbo obrazloženo zavrniti. Če izvedbe tega dokaza ne zavrne, ga mora izvesti na obravnavi, torej mora razpisati obravnavo, razen če stranka sama predlaga drugače.
Odločitev sodišča druge stopnje, da je obravnavana kreditna pogodba nična, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prizadeta v pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS.
Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora odloča ex post in ima lahko zato - kot prvo sodišče - pred seboj celovito podobo odzivanja pristojnih organov na obravnavan dogodek. V okoliščinah danega primera je zato mogoče (šele sedaj) ugotoviti, da v izpodbijanem sklepu ni opredeljeno, katera okoliščina je bila odločilna, da so sodišča za obdolženega pripor odredila, niso pa tega storila za ostale domnevne udeležence obravnavanega dejanja. Vložnik zahteve in vrhovna državna tožilka kot tako okoliščino zatrjujeta njegovo polnoletnost in hkrati poudarjata, da nastop polnoletnosti 20 dni pred kaznivim dejanjem ne more biti odločilna razlikovalna okoliščina. Vrhovno sodišče iz izpodbijanega sklepa ne more prepoznati, ali je prav polnoletnost tista okoliščina, ki je vodila do drugačne odločitve (ali pa morda kakšna druga). Prav to pa pomeni, da v razlogih izpodbijanega sklepa ni razlogov o okoliščinah, ki so bile odločilne za drugačno obravnavanje obdolženca.
Noben zakon ne določa, da se v Splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (SPDO) kot splošnem aktu za izvrševanje javnih pooblastil podrobneje uredi obligacijskopravni institut neupravičene pridobitve na področju neupravičenega odjema električne energije. Zato določbe SPDO, na podlagi katerih je sistemski operater izračunal revidentovo obveznost in je Agencija za energijo nanje oprla svojo odločbo, ne omogočajo sklepa, da je slednja odločila v sporu v zvezi z zahtevkom zaradi neupravičene pridobitve, to je v civilnopravnem razmerju.
V Energetskem zakonu (EZ-1) ni določbe, ki Agencijo za energijo pooblašča oziroma določa njeno pristojnost za odločanje v civilnopravnem sporu med sistemskim operaterjem in odjemalcem električne energije zaradi neupravičene pridobitve po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) in za izdajo upravne odločbe na tej podlagi. EZ-1 v prvem odstavku 413. člena določa le, da če se spor nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz izdanega akta za izvrševanje javnih pooblastil, je Agencija za energijo pristojna za odločanje v sporih iz razmerij med uporabniki sistema elektrike iz 42. točke 36. člena tega zakona (to so proizvajalci ali končni odjemalci) in operaterji oziroma operaterjem trga z elektriko v taksativno naštetih primerih, med drugim v zvezi z obračunanim zneskom za uporabo sistema in v zvezi s kršitvami sistemskih obratovalnih navodil.
V primerih odklopa je bil sistemski operater sicer upravičen do povračila škode, nastale zaradi ravnanj uporabnika omrežja, zaradi katerih mu je ustavil prenos ali distribucijo (79. člena Energetskega zakona (EZ) oziroma 155. člena EZ-1). Vendar se Vrhovno sodišče ne strinja s toženko, da je bila taka, povsem splošna določba, zadostna podlaga za ureditev v 57. členu SPDO. Iz nje namreč izhaja le operaterjeva pravica do povrnitve škode od neupravičenega odjemalca, ne pa tudi, kako se bo škoda ugotavljala, to je po katerih elementih in po katerih pravilih za njihovo vrednotenje. Na podlagi navedene zakonske določbe tako ni razvidna možnost obračunavanja neupravičenega odjema v smislu povračila škode na podlagi ocenjenih količin (kadar ta ni mogla biti zanesljivo izmerjena) in po posebni ceni, kar vse je določeno v 57. in 58. členu SPDO.
Dokler Vrhovno sodišče ne izda odločbe, lahko stranka umakne že vloženo revizijo. Vrhovno sodišče zato le ugotovi, da je revizija umaknjena.
V primeru prodaje poslovnih deležev med samimi družbeniki ne obstoji zakonita predkupna pravica družbenikov na podlagi 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zakon v navedenem členu ureja predvsem načine, na katere lahko družbeniki varujejo personalno strukturo obstoječih družbenikov pred vstopom drugih oseb, ki nimajo položaja družbenikov. Dispozitivna narava te ureditve pa omogoča družbenikom, da v družbeni pogodbi to uredijo tudi drugače.
I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.
II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.
S sklepom iz 219. člena Zakona o dedovanju je državi izročeno po vrsti in tipu stvari opredeljeno premično premoženje, ki je obstajalo ter je bilo zapustnikovo v času smrti, ne glede na to, kje se (je) nahaja(lo).
Namen tega pravnega instituta ni zgolj v zagotovitvi koristi države, ki zapuščino pridobi, ampak v varovanju javnega interesa.
Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Izdaja računa za vinjeto je vezana na prekrškovni postopek ter izdano odločbo o prekršku in ni odločba, s katero bi bil postopek končan, ali druga odločba v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, zato zoper izdani račun ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ampak zgolj zoper odločbo o prekršku, v zvezi s katerim je bil račun izdan.
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih ugovorov. Kljub revidentkini obsežni tožbeni argumentaciji, zakaj meni, da na ustrezen način zagotavlja sledljivost porekla blaga in da potrdila o komisioniranju niso spremljajoča dokumentacija v smislu četrtega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v zvezi s čimer je predlagala tudi postavitev vprašanja za prehodno odločanje Sodišču Evropske unije), je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Te presoje ni najti niti v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na kateri se je Upravno sodišče sklicevalo v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane sodbe in odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja le razlogovanje, da se sledljivost porekla blaga prekine, ker tega podatka ne vsebujejo potrdila o komisioniranju.
Vrhovno sodišče se strinja z uvodno ugotovitvijo izjaviteljev, da je vrhovna državna tožilka odgovorila na vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti po roku iz drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Hkrati pa opozarja, da gre za prekoračitev v zvezi s pravnim sredstvom, ki nima prekluzivnih posledic, kot jih ima prekoračitev roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP pri zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi po obsojencu, zagovorniku ali ostalih upravičencih iz drugega odstavka 367. člena ZKP, ne pa tudi po vrhovnem državnem tožilcu, ki ga ta rok ne zavezuje.
Odprava eventualno ugotovljene kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (reparatio) je zato prepuščena pravni ureditvi posamezne države članice, ki si mora v okvirjih možnega prizadevati za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo (restitutio), medtem ko lahko Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) samo (subsidiarno) nakloni le izplačilo pravičnega zadoščenja prizadetemu pritožniku (compensatio). Slednje države članice v navedenih restitucijskih prizadevanjih v ničemer ne odvezuje, po drugi strani pa je v teh prizadevanjih ne omejuje. Izjema so primeri, v katerih se je država članica dolžna nemudoma odzvati na ugotovljeno kršitev EKČP ter jo glede na visok hierarhični položaj varovane pravice in zato, ker kršitev še vedno traja, takoj odpraviti.
Prizadevanje Slovenije, kot ene od članic Sveta Evrope za vzpostavitev stanja pred ugotovljeno kršitvijo EKČP po odločbi ESČP, je v kazenskem postopku določeno z izjemo v petem odstavku 421. člena ZKP, po kateri je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča. Izjema ni formalna in po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke ne vodi v samodejno ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti ter posledično v predlagano spremembo ali razveljavitev pravnomočne sodbe, ampak jo je Vrhovno sodišče dolžno po predhodno ugotovljeni dovoljenosti in pravočasnosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vsebinsko preizkusiti (prvi odstavek 424. člen ZKP). Razlika v tem primeru je, da se mora Vrhovno sodišče najprej osredotočiti na vprašanje zmožnosti spremembe ali razveljavitve pravnomočne sodbe za odpravo kršitve EKČP, kot je bila ugotovljena v sodbi ESČP in šele v naslednjem koraku preiti k preizkusu zatrjevanih kršitev v zahtevi. Pomembno je še, da so tedaj kršitve preizkušene zgolj z vidika ali v obsegu ugotovljene kršitve EKČP in ne morebiti na način priziva ali pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki se je o teh kršitvah že izjavilo pred odločbo ESČP.
Čeprav je nedvomno, da se navedena sodba ESČP nanaša na pravnomočno sodbo, v kateri je bil tudi ta obsojenec spoznan za krivega, je po drugi strani dejstvo, da je bila sodba izdana samo po pritožbi obsojenega A. A. in po ugotovljeni kršitvi drugega odstavka 6. člena EKČP oz. kršitvi pravice do domneve nedolžnosti temu obsojencu. Vložnikovo sklicevanje na dobro vero pri izvrševanju sodbe ESČP je zato neutemeljeno, analogija s položajem pri privilegiju pridružitve, kot je določen v drugem odstavku 424. člena ZKP pa je neumestna. V tem primeru navedeni privilegij po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke zaživi šele, ko je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti enemu od soobdolžencev ugodilo (pozitivni pogoj) in ko drugi soobdolženec ali soobdolženci zahteve za varstvo zakonitosti ni oz. niso vložili (negativni pogoj).