• Najdi
  • <<
  • <
  • 22
  • od 50
  • >
  • >>
  • 421.
    VSRS Sodba XI Ips 89124/2023
    26.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00074802
    ZKP člen 8, 166, 178, 178/4, 178/9, 219a, 219a/2, 219a/14, 371, 371/1, 371/1-8.
    odreditev pripora - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - jezik v postopku
    V skladu z utrjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je na podlagi uveljavljene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izjemoma dopustno poseči v pravnomočen sklep o odreditvi pripora, če se ta opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) nedovoljen. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato vsaj v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi navedenega vložnik v tej fazi tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, saj je odločitev ESČP v teh zadevah sledila zanesljivi ugotovitvi, da pritožnika nista v zadostni meri razumela jezika, v katerem so potekala relevantna procesna dejanja.
  • 422.
    VSRS Sodba XI Ips 68684/2023
    21.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00074361
    ZKP člen 272, 272/2.
    podaljšanje pripora - standard obrazloženosti odločbe
    V obravnavanem primeru je sodišče o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici odločalo po pravnomočnosti sklepa o odreditvi pripora. Zato ni bilo nobenih ovir, da se ob ugotovitvi, da utemeljen sum v času od odreditve pripora ni bil omajan, ne bi v tem delu sklicevalo na pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Okoliščina, da Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora v času njegovega podaljšanja po vložitvi obtožnice še ni odločilo, na pravnomočnost sklepa o odreditvi pripora ne vpliva.
  • 423.
    VSRS Sklep II Ips 80/2023
    21.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VS00073045
    ZPP člen 384, 384/3, 339/2-8. URS člen 25.
    direktna revizija - zavrženje pritožbe - zavrnilni del - vsebinska odločitev
    Sodišče druge stopnje je prezrlo, da je v II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vsebovana delna zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je bilo zavrženje pritožbe zato procesno napačno, tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem druge stopnje ter poseženo je bilo v njegovo ustavno pravico do pravnega sredstva.
  • 424.
    VSRS Sklep II Ips 87/2023
    21.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VS00077929
    ZPP člen 374, 374/2, 377.
    dopuščena revizija - pravni interes za revizijo - nedovoljena revizija - zavrženje revizije - sodna poravnava - obstoj spora - razvoj sodne prakse
    Spora glede obravnavanega zahtevka med strankama ni več, saj sta vsa medsebojna sporna razmerja, tudi tista, ki so vezana na predmetni postopek, uredili izven konkretnega postopka. Udejanjanje ali vsaj želja po udejanjanju rezultata revizije, ki izboljšuje strankin pravni položaj, je bistveni vidik obstoja pravnega interesa. Obstoj pravnega interesa je odvisen od izpostavljenih okoliščin primera in ni predmet oziroma ne more biti predmet dogovora med strankama.

    Možnost razvoja sodne prakse z obravnavo dopuščenih vprašanj ne generira revidentovega pravnega interesa za odločitev o reviziji.
  • 425.
    VSRS Sodba II Ips 68/2023
    21.2.2024
    OBLIGACIJSKO PRAVO
    VS00073516
    ZVPot člen 23, 24. OZ člen 87, 193.
    dopuščena revizija - podrejene obveznice - kondikcijska terjatev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti - nepošteni pridobitelj - začetek teka zastaralnega roka - zavrnitev revizije
    Iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
  • 426.
    VSRS Sodba IV Ips 20/2023
    19.2.2024
    PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
    VS00073408
    ZMV-1 člen 25, 25/8, 49, 49/8. ZP-1 člen 27, 27/1, 156, 156-4.
    stek prekrškov - pogoji za udeležbo v prometu - tehnični pregled - prometno dovoljenje - veljavnost prometnega dovoljenja - registracija vozila
    Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.
  • 427.
    VSRS Sodba XI Ips 88890/2023
    15.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00073403
    ZKP člen 201, 201/1, 202, 202/2, 371, 371/1, 371/1-11.
    standard obrazloženosti - obrazložitev sklepa o priporu - utemeljen sum - razveljavitev sklepa
    V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.

    Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.
  • 428.
    VSRS Sodba XI Ips 79896/2023
    15.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00073406
    ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1.
    pripor - priporni razlog begosumnosti - objektivne okoliščine - subjektivne okoliščine
    Presoja pripornega razloga begosumnosti ne temelji nujno samo na obdolženčevih (preteklih) aktivnih ravnanjih, temveč je mogoče na nevarnost pobega sklepati tudi na podlagi določenih objektivnih okoliščin.
  • 429.
    VSRS Sodba I Ips 59029/2010
    15.2.2024
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
    VS00073401
    KZ člen 254, 254/3.
    zatajitev finančnih obveznosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - subjektivni zakonski znak - velika premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
    Zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da z dejanjem doseže veliko premoženjsko korist, je lahko zadoščeno že, če bo iz dejanskih očitkov v opisu mogoče jasno prepoznati znesek velike premoženjske koristi in dejstvo, da je storilec zasledoval pridobitev premoženjske koristi v tej višini.
  • 430.
    VSRS Sodba I Ips 26440/2018
    15.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
    VS00073396
    KZ-1 člen 228, 228/1. OZ člen 65, 190, 193.
    kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitev - premoženjskopravni zahtevek - neupravičena obogatitev - prodaja nepremičnine - ara - obresti
    Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.
  • 431.
    VSRS Sodba IV Ips 19/2023
    15.2.2024
    PREKRŠKI
    VS00074803
    ZP-1 člen 22, 22/2. ZPrCP člen 105, 105/3, 105/3-4, 105/4, 105/4-4.
    tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS - izrek sankcije za prekršek - kazenske točke
    Storilcu prekrška, ki v času izreka sankcije ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja na ozemlju Slovenije, kazenskih točk ni mogoče izreči.
  • 432.
    VSRS Sodba in sklep X Ips 24/2020
    14.2.2024
    DAVKI
    VS00073061
    URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 126, 126/6.
    dopuščena revizija - davčne obveznosti - davčna zloraba - delno poplačilo - neustavnost zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - način izvršitve ustavne odločbe - zastaranje odmere davka - absolutno zastaranje - ugoditev reviziji
    Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov dovolj predvidljivo urejeno v zakonu. Ker pa posledice nedovoljenega davčnega izogibanja v zakonu niso določno urejene, jih zavezanci za davek ne morejo ustrezno predvideti. Zavezanci za davek tako ne morejo vedeti, konkretno kakšna pooblastila imajo pristojni organi v takšnih primerih in kako lahko učinkovito zavarujejo svoje ustavne pravice. ZDavP-2 (ker ni skladen z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti davčnih predpisov iz 147. člena Ustave) je zato v neskladju z Ustavo.

    Do odprave ugotovljene protiustavnosti mora davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključiti tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, pa se šteje kot delno plačilo tega davka.

    Iz tako navedenega (začasnega) načina izvršitve, kot ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-492/20 z dne 5. 10. 2023, izhaja zahteva, da se pri odmeri davčne obveznosti upošteva omejitev, ki izhaja iz dopuščenega revizijskega vprašanja in sicer, da celotna davčna obveznost od istega vira sredstev, ugotovljena na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ne sme biti večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
  • 433.
    VSRS Sodba II Ips 70/2023
    13.2.2024
    DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO
    VS00077928
    OZ člen 169, 174. ZPSV člen 3, 15, 17. ZDavP-2 člen 49, 352.
    povrnitev premoženjske škode - odškodnina - popolna odškodnina - bruto znesek odškodnine - določitev višine odškodnine - bruto dohodek - izguba na dohodku - izgubljeni zaslužek - prispevki - davki in prispevki - pristojnost davčnega organa
    Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
  • 434.
    VSRS Sklep VIII Ips 21/2023
    13.2.2024
    DELOVNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
    VS00073329
    ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/10. ZZVZZ člen 13, 31, 31/1, 69, 69/1, 84, 84/1, 85. ZDSS-1 člen 5, 7, 7/2, 7/2-a, 58. ZPP člen 379, 379/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 159, 229a.
    nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela - denarno nadomestilo v breme zavoda - razlika v nadomestilu - pravice iz obveznega zavarovanja - zavezanec za plačilo - socialni spor - dokončna in pravnomočna odločba - sodno varstvo - zavrženje dela tožbe
    Tožnica je v individualnem delovnem sporu od delodajalca uveljavljala višje nadomestilo plače zaradi daljše zadržanosti od dela zaradi bolezni, kot ji je bilo izplačano s strani delodajalca, ki je dobil ta znesek tudi refundiran s strani Zavoda. Z višino izplačanega nadomestila je torej Zavod soglašal. Tožnica se s tem ni strinjala, vendar je sodno varstvo za izplačilo razlike nadomestila napačno uveljavljala v delovnem sporu zoper delodajalca. Le Zavod je pristojen za odmero spornega nadomestila, ki je v njegovo breme, pravilnost njegove odločitve pa se preverja v socialnem sporu.

    O višini nadomestila za del vtoževanega obdobja je Zavod celo odločal. Tožnica je to odločbo Zavoda izpodbijala v socialnem sporu, kar je načeloma pravilna pot za zagotovitev sodnega varstva, a je bila njena tožba zavržena kot prepozna. O njeni pravici je bilo tako z odločbo Zavoda dokončno in pravnomočno odločeno na matičnem področju, takšna odločitev pa zavezuje tako delavca kot delodajalca.

    Čeprav je delodajalec izplačevalec nadomestila, gre za pravico iz socialnega zavarovanja in v primeru spora o višini nadomestila za odločanje, ki je v pristojnosti Zavoda, ne pa delovnega sodišča.

    Dopuščanje dveh različnih sodnih sporov v zvezi s priznavanjem iste pravice bi povzročilo tudi pravno negotovost, kar bi bilo v neskladju z 2. členom Ustave RS.
  • 435.
    VSRS Sodba III Ips 21/2023
    13.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
    VS00073273
    URS člen 22. ZOZP člen 15, 18, 18/1, 18/2, 18/3. OZ člen 173, 174, 174/1.
    predmet revizijskega preizkusa - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - posredni oškodovanec - delodajalec kot posredni oškodovanec - povrnitev premoženjske škode - nadomestilo plače - zavarovalnica
    Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.

    Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.

    Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.

    Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.
  • 436.
    VSRS Sklep III Ips 1/2023
    13.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VS00073234
    URS člen 22. ZPP člen 339, 339/1, 339/2-8, 351, 351/2.
    upravnik - veljavnost pogodbe o opravljanju upravniških storitev - spremenjena pravna podlaga - bistvena kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - pravica do izjave - ugoditev reviziji
    Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi veljavne pogodbe o upravljanju (pogodba o upravljanju je bila z nespremenjeno vsebino sklenjena leta 1997), temveč na podlagi neveljavnosti te pogodbe o upravljanju (v spornem delu). Stranki sta spor temeljili na različni razlagi pogodbenih določil o ključu delitve stroškov. Tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je vsebino pogodbe (v spornem delu - ključ delitve stroškov) razložilo. Tudi pritožbeno (pritožbo je vložila tožena stranka, ki je pred sodiščem prve stopnje propadla) veljavnost pogodbe o upravljanju ni bila sporna. Sodišče druge stopnje pa je v spornem delu odreklo veljavnost pogodbe iz razloga, ker za spremembo ključa delitve v tem delu ni bilo soglasja vseh etažnih lastnikov, kot to zahteva SPZ. Strankam v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, na možnost uporabe te pravdne podlage pa, kot izhaja iz podatkov spisa, nista mogli in morali računati.
  • 437.
    VSRS Sklep III Ips 28/2023
    13.2.2024
    MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
    VS00073218
    Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 6, 6/1. ZMZPP člen 48, 48/1, 55, 55/1.
    nepogodbena odškodninska odgovornost - mednarodna pristojnost sodišč - določitev mednarodne pristojnosti - izbirna pristojnost - sedež tožene stranke - pristojnost tujega sodišča - zavrnitev revizije
    Pravilo o izbirni pristojnosti kompetenčnega sodišča v sporih o neposlovni odškodninski odgovornosti iz prvega odstavka 55. člena ZMZPP je treba razlagati ob upoštevanju posebno tesne zveze med sporom in sodišči kraja, v katerem je prišlo do škodnega dogodka ali škode, kjer je največ dokazov o škodnem dogodku in obsegu škode, kar opravičuje podelitev pristojnosti tem sodiščem, zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in organizacije postopka.

    Tožena stranka na območju Republike Slovenije ni niti izvršila niti opustila nobenega dejanja. Kraj, v katerem ima tožeča stranka sedež in premoženje, oziroma kraj, v katerem je tožeča stranka banki dala nalog za prenos sredstev, v danih okoliščinah ni kraj storitve škodnega dogodka, saj je do škodnega dejanja oziroma opustitve tožene stranke lahko prišlo le na območju Združenega kraljestva, kjer je poslovala tožena stranka.

    Škoda, ki je v obravnavanem primeru nastala tožeči stranki, ima naravo čiste finančne škode. Premoženje tožeče stranke se je zmanjšalo za znesek, ki je bil nakazan na račun pri toženi stranki. Po nalogu tožeče stranke so bila navedena finančna sredstva prenesena na račun pri toženi stranki v Združenem kraljestvu in s tem ločena od njenega ostalega premoženja v Republiki Sloveniji. Škodljivo ravnanje tožene stranke pa je bilo lahko izvedeno šele po tem, ko je tožeča stranka sredstva nakazala na račun v Združenem kraljestvu. Glede na navedeno je neposredna škoda tožeči stranki nastala v kraju, kjer se je nahajal bančni račun tožene stranke, na katerega so bila sredstva tožeče stranke nakazana in kasneje iz računa sproščena. Do neposrednega vplivanja na zavarovano dobrino je torej prišlo v Združenem kraljestvu in ne v Sloveniji. V obravnavanem primeru zato ne obstojijo okoliščine, ki bi kazale, da je kraj nastanka neposredne škode kraj, kjer ima tožeča stranka svoj sedež in premoženje.
  • 438.
    VSRS Sklep III Ips 9/2023
    13.2.2024
    CIVILNO PROCESNO PRAVO
    VS00074599
    URS člen 22. ZPP člen 269, 277, 318, 318/1-1, 337, 337/1, 338, 338/2.
    zamudna sodba - domneva priznanja tožbenih trditev - neizpodbojna domneva - predpostavke za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - nova dejstva in dokazi v pritožbi - prepoved navajanja novih dejstev in dokazov v pritožbi - ugoditev reviziji
    Po naravi stvari lahko tožena stranka izpodbija (ne)obstoj predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP, ki omogočajo izdajo zamudne sodbe, s pritožbo zoper tako izdano zamudno sodbo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 338. člena ZPP). Na podlagi ustavno varovane pravice do izjave v 22. členu Ustave toženi stranki seveda ne bi bilo mogoče odreči pravice, da opozori sodišče na vse relevantne okoliščine za presojo (ne)obstoja predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP še pred izdajo zamudne sodbe. Citirana pravila ZPP pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi toženo stranko lahko doletele dodatne procesne sankcije, če pred izdajo zamudne sodbe ni izpodbijala procesnih predpostavk iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Zato za nastop prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP) niso izpolnjeni pogoji. To velja tudi v primeru, ko je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje že izpostavljala posamezna dejstva, ki so relevantna za presojo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v pritožbi zoper zamudno sodbo pa je to trditveno podlago nadgradila. V obeh primerih bi neupoštevanje tako uveljavljenih pritožbenih navedb pomenilo neupravičen poseg v pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave in s tem absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
  • 439.
    VSRS Sodba I Ips 42661/2022
    7.2.2024
    KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00073399
    KZ-1 člen 49, 50-2, 51/1, 51/2.
    priznanje krivde - omilitev kazenske sankcije
    Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu, da ima lahko priznanje krivde različne vplive na odmero kazenske sankcije. Sodišče lahko presodi, da priznanje krivde ne predstavlja olajševalne okoliščine, lahko ga upošteva kot olajševalno okoliščino v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni iz 49. člena KZ-1, lahko pa ugotovi, da ime priznanje krivde težo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljuje izrek omiljene kazni.

    Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, med drugim, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (tako imenovani materialni razlogi za omilitev kazni iz druge alineje 50. člena KZ-1). Meje omilitve kazni so določene v prvem odstavku 51. člena KZ-1. Določba drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa predvideva širše razpone omilitve po višini in vrsti kazni v primeru priznanja krivde ali sklenitve sporazuma o priznanju krivde. Iz navedene določbe je razvidno, da sodišče storilcu omili kazen v predpisanih mejah, če prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.

    Že iz jezikovne razlage določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za omilitev kazni na podlagi te določbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: prvič, da obdolženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in drugič, da je s strani državnega tožilca omilitev kazni predlagana za primer, če obsojenec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek omiljene kazni, sodišču ne omogoča, da omili kazen na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1. Takšna, sicer docela jasna jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 51. člena KZ-1 je podprta tudi z logično in namensko razlago zakona. Logično je namreč, da mora biti obdolženec za priznanje krivde in odpoved določenim procesnim pravicam vzpodbujen s ponudbo nižje kazni. Polni učinek načela smotrnosti je mogoče doseči le ob pogoju, da tožilec pri predlogu vrste in višine kazni v primeru, da obdolženec krivdo prizna, obdolžencu hkrati ponudi nižjo kazen.
  • 440.
    VSRS Sodba I Ips 59477/2021
    7.2.2024
    KAZENSKO PROCESNO PRAVO
    VS00073418
    ZKP člen 340, 340/1, 340/1-1. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
    neposredno izvajanje dokazov - dosegljivost - zaslišanje obremenilne priče
    Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je lahko, glede na utrjena merila Evropskega sodišča za človekove pravice, spoštovana tudi v primerih, ko obremenilne priče na glavni obravnavi niso bile zaslišane. Temeljno merilo je dosegljivost prič, za katero si mora sodišče, razen v primeru smrti, iskreno prizadevati. Sledijo obdolženčeva dejanska možnost zaslišanja prič pred ali izven glavne obravnave, možnost obdolženčevega dejavnega preizkušanja drugih dokazov na glavni obravnavi ter na koncu še položaj izpovedb nezaslišanih prič na glavni obravnavi v dokazni oceni sodišča v razmerju z drugimi, na glavni obravnavi izvedenimi dokazi.
  • <<
  • <
  • 22
  • od 50
  • >
  • >>