OZ člen 5, 17, 371, 372. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - pravo EU - ugoditev reviziji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni torej le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).
SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če:
- ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in
- je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00074292
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zavrnitev revizije
Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti.
kazenska sankcija - odmera kazni - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - sostorilstvo
Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.
Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ko gre za izpovedbe prič so te lahko na glavni obravnavi pretresene tudi z uporabo njihovih izjav iz predhodnega postopka na policiji. Zlasti, ko se priče zaradi vrzeli v izpovedbi, na te izjave sklicujejo, ko se izpovedbe in izjave vsebinsko razlikujejo ipd. V takšnih primerih izjave iz predhodnega postopka na policiji postanejo sestavni del pričine izpovedbe in šele z njo predmet vestnega tehtanja dokazov po drugem odstavku 355. člena ZKP.
opis kaznivega dejanja - goljufija - tuje premoženje - oškodovanec
Zahtevam načela zakonitosti bo v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.
primeren čas za pripravo obrambe - dokazovanje z listinami - dokazni predlog - prekinitev glavne obravnave
Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.
Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe Milicom skupina d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe Milicom skupina d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.
Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj, tj. fizična ali pravna oseba. Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa, smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZGD-1 člen 281, 281/5.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - delictum proprium - premoženjska škoda - dejanski poslovodja
Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu KZ-1 t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium). Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi, v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe.
Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to pa je v obravnavanem primeru trenutek sklenitve spornih pogodb, v katerem naj bi po očitku nastale medsebojno neenakovredne terjatve.
Zgolj dejstvo, da je bil nakup poslovnih deležev v nasprotju z internimi akti družbe, še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Do zmanjšanja premoženja oškodovane družbe zaradi nakupa poslovnih deležev (torej do navadne škode) bi lahko prišlo le, če bi oškodovana družba za poslovna deleža plačala ceno, ki je presegala njuno pošteno tržno vrednost v času storitve kaznivega dejanja.
javna infrastruktura - javna cesta - pogodbena avtonomija - neprava stvarna služnost - ugotovitev ničnosti pogodbe - neveljavnost vknjižbe - odlok o kategorizaciji cest - občinska cesta - obid prisilnih predpisov - razlastitev - dejanska razlastitev - služnost v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je druga toženka torej svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00074820
DZ člen 196, 196/1. ZNP-1 člen 23, 93.
dopuščena revizija - preživnina - določitev preživnine za mladoletnega otroka - nepravdni postopek - nevezanost na zahtevek - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - omejitve - prekoračitev predloga - prekoračitev zahtevka - zavrnitev revizije
Značilnost nepravdnega postopka je nevezanost sodišča na morebitno predlagani način ureditve razmerja. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, ne sme se lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se »preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine« .
PZ člen 207, 207/3, 208, 208/6, 219, 221, 221/1, 221/2, 316, 316/1, 317, 317/1-2, 349, 349/1, 351, 351/2. SPZ člen 10, 23, 49, 64. ZZK-1 člen 7, 8.
razpolagalni pravni posel - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - pomorsko pravo - razpolagalna nesposobnost - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na čolnu - vpis čolna v vpisnik morskih čolnov - vpis lastninske pravice - pogoji za vpis v register - dobrovernost kupca ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga - pravnoposlovni prenos lastninske pravice - načelo zaupanja v ladijski register
Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini od nelastnika ni treba ugotavljati pridobiteljeve dobre vere ob vložitvi predloga za vknjižbo. Zadošča dobra vera ob prenosu pravice z enega subjekta na drugega s pravnim poslom, to je ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.
Vpis v zemljiško knjigo še zmeraj ostaja nujen pogoj za pridobitev lastninske pravice. Posledica učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je, da je vknjižba veljavna, čeprav je predlagatelj vknjižbe pridobil lastninsko pravico od nelastnika, pod pogojem, da je bil ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla v dobri veri.
Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na čolnih se poleg sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ki mora biti v pisni obliki (prvi in drugi odstavek 221. člen PZ), zahteva še izrecna izjava tistega, čigar pravica se prenaša na koga drugega, da dovoljuje vknjižbo (2. točka prvega odstavka 317. člena PZ). Izjava pomeni razpolagalni pravni posel, s katerim imetnik pravice s to pravico razpolaga (intabulacijska klavzula). Pri tem morajo biti podpisi tistih, čigar pravica se prenaša notarsko overjeni (prvi odstavek 316. člena PZ). Poleg tega je predpisan dodaten konstitutiven pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se prenese lastninska pravica na čolnu - vpis v ladijski register (prvi odstavek 221. člena PZ).
Lastninsko pravico od nelastnika je mogoče pridobiti že na podlagi pravila o zaupanju v ladijski register in neodvisno od izpolnitve pogojev iz 64. člena SPZ.
Tudi za pridobitev lastninske pravice na čolnu od nelastnika zadošča dobrovernost v pravnem prometu, tj. ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00074825
OZ člen 39, 335, 335/1, 336, 336/1, 337, 360, 435. ZPP člen 39, 39/1, 40, 40/3, 41, 41/2, 182, 182/3, 196, 197, 370, 370/2, 377, 380, 380/2. ZZK-1 člen 99, 99/1, 99/1-1, 243, 243/4. URS člen 23. ZOR člen 360, 361, 362, 383.
izbrisna tožba - veljavnost prodajne pogodbe - ničnost pogodbe - večkratna prodaja nepremičnine - javna dražba - stečajni postopek - zloraba - razveza pogodbe - predkupna pravica - priposestvovanje - družbena lastnina - primarni tožbeni zahtevek - podredni tožbeni zahtevki - kumuliranje zahtevkov - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - obstoj pravde - kršitev predkupne pravice - zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve - ovira za vpis lastninske pravice - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - položaj stranke - enotno sosporništvo - pravica do revizije - vrednost spornega predmeta - delno zavrženje revizije - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca.
Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).
komunikacija z zagovornikom - načelo zaupnosti - tuj jezik - zaslišanje obdolženca - pravica do obrambe
Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku v navedbah, da imata obdolženec in njegov zagovornik pravico, da med seboj komunicirata, četudi v tujem jeziku. Kljub temu pa niti iz zahteve za varstvo zakonitosti niti iz zapisnika o zaslišanju obdolženca ni razvidno, da bi bila zaupnost med obdolžencem in njegovim zagovornikom dejansko prizadeta. Zagovornik je namreč svoj nasvet obdolžencu, naj na vprašanje ne odgovori, uspešno podal, in čeprav opozorilo sodnice o uporabi tujega jezika ni bilo upravičeno, ni razbrati, da bi bila zaradi tega medsebojna komunikacija med obdolžencem in zagovornikom ter s tem obramba - tedaj ali v nadaljevanju naroka - kakorkoli omejena.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - zaslišanje obremenilne priče - pravica do zaslišanja obremenilne priče - pravica do obrambe - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Izpodbijani pravnomočni sklep se ne opira na kakršnekoli izjave tujcev, ki so pobegnili iz azilnega doma, torej njihove izjave niso dokaz v tem postopku in tujci ne predstavljajo obremenilnih prič, zato obdolžencu ni mogla biti kršena pravica do njihovega zaslišanja.
kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva - zakonski znaki kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - zahteva za varstvo zakonitosti v škodo obsojenca
Kot že rečeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 246. člena KZ-1 med drugim stori kdor uporabi kreditno ali plačilno kartico, ki je ni upravičen uporabiti in je bila pridobljena na nezakonit način, ter sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Že iz jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da to kaznivo dejanje stori storilec, ki bančne kartice ni bil upravičen uporabiti, ob kumulativno izpolnjenem pogoju, da je bila pridobljena na nezakonit način. Po vsebini gre za inkriminacijo goljufive uporabe ukradenega ali sicer protipravno prilaščenega ali pridobljenega negotovinskega plačilnega sredstva. Že na ravni jezikovne razlage določbe drugega odstavka 246. člena KZ-1 je torej mogoče zaključiti, da morata biti za obstoj tega kaznivega dejanja kumulativno podana dva temeljna pogoja: prvič, da storilec negotovinskega plačilnega sredstva ni bil upravičen uporabiti in drugič, da ga je pridobil na nezakonit način. Ob tem mora biti izpolnjen še dodatni pogoj, da je s svojim ravnanjem sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist.
Storilec, ki si bo najprej pridobil na nezakonit način pridobljeno negotovinsko plačilno sredstvo, in bo tako izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 246. člena KZ-1, zatem pa bo v nadaljevanju to isto negotovinsko plačilno sredstvo tudi uporabil in si pridobil protipravno premoženjsko korist, bo kazensko odgovoren zgolj za uporabo negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1.
ZKP člen 12, 67, 67/1, 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 29.
nedotakljivost stanovanja - ogled - pravica do zagovornika - doktrina plain view - zakonitost pregleda vozila
Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“, pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil.
Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje.
Obramba se ni odzvala takrat, ko bi lahko svoje pravice lahko učinkovito zavarovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz tega tudi izvira molk sodišča prve stopnje, ki ga obramba v zahtevi sedaj označuje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato sodnega varstva tudi ne more pričakovati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravnanje obrambe je zato že mogoče označiti kot zlorabo pravice do sodnega varstva pravic obrambe.
Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu res niso izrecno predpisani. To pa ne pomeni, da je določba v neskladju z zahtevo pomenske jasnosti in določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, bi bila podana le, če določba 217. člena ZKP ne bi omogočala razlage, skladne z zahtevami 36. člena Ustave.
prepoved reformatio in peius - prepoved spremembe na slabše - novo sojenje - pravna opredelitev kaznivega dejanja - isti historični dogodek
Obdolženec je bil v prvem sojenju spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, v novem sojenju pa je okrožna državna tožilka znotraj istega historičnega dogodka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri je predpisana nižja kazen zapora.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da so s spremembo obtožbe ugotovljena dejstva razlagana v obdolženčevo škodo in izdalo zavrnilno sodbo, kršilo četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.
Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je med drugim formalno pogojena tudi s predhodnim vložnikovim uveljavljanjem kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v postopku s pritožbo. Če te kršitve v pritožbi niso bile uveljavljane, zahteva ni dovoljena, razen če jih vložnik, z izjemo vrhovnega državnega tožilca tedaj ni mogel uveljavljati ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To je vsebina pogoja, določenega v petem odstavku 420. člena ZKP, ki v danem primeru ni izpolnjen. Vložnik se zoper prvostopenjsko sodbo sploh ni pritožil, z drugostopenjsko sodbo po pritožbi okrožne državne tožilke pa se obsojenčev položaj v primerjavi s položajem po prvostopenjski sodbi ni poslabšal.