izčrpanost pravnih sredstev - zastopanje na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči - ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu - pravočasnost ugovora - odklonilno ločeno mnenje
Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.
dopuščena revizija - dohodnina - drug dohodek - pravni posel - pravna kvalifikacija - aktivno ravnanje - ugoditev reviziji
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075211
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-3, 24/1-4. ZPotK člen 21, 21/3. ZPP člen 351, 383. URS člen 22. ZZK-1 člen 243.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - objektivno merilo - profesionalna skrbnost - valutno tveganje - spremembe valutnih tečajev - nepošten pogodbeni pogoj - glavni predmet pogodbe - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - neuresničeno pričakovanje - interesi potrošnikov - povprečni potrošnik - načelo vestnosti in poštenja - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodba presenečenja - pravica do učinkovitega sodnega varstva - izbris hipoteke - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti se informacijski razkorak med ponudnikom in potrošnikom ohrani, kar skupaj vzpostavi ne le znatno neravnotežje (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), temveč lahko povzroči tudi, „da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval“ (3. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Nepopolna pojasnila tudi krnijo načelo vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), saj so s tem zanemarjeni interesi nasprotne stranke. Kršitev teh alinej ima za posledico nepoštenost pogodbenega pogoja. Razlaga, ki nezadostnih pojasnil glede glavnega predmeta pogodbe ne bi sankcionirala, bi bila namreč v nasprotju s cilji Direktive 93/13.
V obravnavani zadevi je pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodiščih sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena ZZK-1. S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00077927
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 8. OZ člen 15, 86. ZPP člen 383. ZPotK člen 7, 21. ZVPot člen 23, 24. ZZK-1 člen 243.
posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - hipotekarni bančni kredit - konverzija - sodba presenečenja
Glede odgovora na prvo vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, je zato v obravnavani zadevi pomembno, da sta pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje navajali dejstva in predlagali dokaze na podlagi kasneje preseženih izhodišč sodne prakse, sodišči prve in druge stopnje pa sta pravno relevantnost dejstev ugotavljali ob upoštevanju le-teh. Ker stranki nista imeli možnosti razpravljati o zgoraj navedenih novih materialnopravnih izhodiščih, je Vrhovno sodišče zaradi varstva pred sodbo presenečenja (383. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP) in zagotovitve učinkovite pravice do sodnega varstva, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Stranki bosta tako imeli tudi možnost kontradiktorne obravnave vprašanja neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njenega izbrisa v skladu z določbami 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). S takšnim postopanjem revizijskega sodišča je varovano spoštovanje pravic pravdnih strank, zagotovljenih z 22. členom Ustave.
Glede ugovora toženke, da so bile mesečne anuitete tožnice v povprečju celo nižje in da tožnica v resnici ni utrpela škode, se v resnici zastavlja vprašanje pravnega interesa tožnice za ugotovitev ničnosti. Gre za procesno predpostavko, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (274. člen ZPP). Ugotovitev ničnosti namreč ne more biti sama sebi namen, marveč mora biti skladna s samim razlogom ničnosti - to pa je v konkretnem primeru načelo varstva potrošnika. Absurdno bi bilo, če bi bila nazadnje ugotovitev ničnosti celo v opreki z razlogom, ki ničnost utemeljuje. Če procesna korist ni razvidna že sama po sebi, potem je naloga sodišča, da tožečo stranko pozove, naj pravni interes za ugotovitveno tožbo konkretizira oziroma, da z obema strankama v okviru materialnega pravdnega vodstva (285. člen ZPP) o tem odprto razpravlja. Očitno namreč je, da se v tem vprašanju prepletajo prvine obligacijskega prava (teorija afirmacije pogodb), potrošniškega prava (alternativne predpostavke iz 24. člena ZVPot) in civilnega procesnega prava (pravni interes za sodno ugotovitev ničnosti).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075210
OZ člen 6, 6/1, 6/2, 86, 119. ZPotK člen 6. ZVPot člen 23, 24. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - ničnost pogodbe - pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugoditev reviziji
Stališče nižjih sodišč glede intenzitete pojasnilne dolžnosti ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese.
Takšen položaj zaradi neizčrpanega procesnega gradiva ter upoštevaje spremenjen sodniškopravni kontekst nalaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.
Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075843
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5. ZVPot člen 24. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - potrošniška kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklicevanje na novo sodno prakso - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - čas sklepanja pogodbe - pritožbene navedbe - zadostnost trditvene podlage - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Napačna je bila ocena sodišča druge stopnje, da so bile tožničine pritožbene navedbe glede znatnega neravnotežja zlasti glede tega, kako konkretno so valutne spremembe vplivale na njen položaj, pomanjkljive, in da že zato s pritožbo ne more uspeti. Ker je za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja bistvena ocena informacijskega neravnotežja v času sklepanja pogodbe, zadoščajo pritožbene navedbe tožnice, da toženka ni zadostila profesionalnim standardom glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v luči predstavljenih materialnopravnih izhodišč iz novejše sodne prakse preizkusiti presojo sodišča prve stopnje, ali so bila pojasnila toženke tako dobra, da se je toženka mogla zavedati dejanskih posledic velikega padca vrednosti domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njenih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita.
dohodnina - drug dohodek - pravni posel - pravna kvalifikacija - aktivno ravnanje - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. členaZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
OZ člen 5, 17, 371, 372. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - pravo EU - ugoditev reviziji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni torej le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).
SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če:
- ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in
- je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00074292
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zavrnitev revizije
Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti.
kazenska sankcija - odmera kazni - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - sostorilstvo
Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.
Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ko gre za izpovedbe prič so te lahko na glavni obravnavi pretresene tudi z uporabo njihovih izjav iz predhodnega postopka na policiji. Zlasti, ko se priče zaradi vrzeli v izpovedbi, na te izjave sklicujejo, ko se izpovedbe in izjave vsebinsko razlikujejo ipd. V takšnih primerih izjave iz predhodnega postopka na policiji postanejo sestavni del pričine izpovedbe in šele z njo predmet vestnega tehtanja dokazov po drugem odstavku 355. člena ZKP.
opis kaznivega dejanja - goljufija - tuje premoženje - oškodovanec
Zahtevam načela zakonitosti bo v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.
primeren čas za pripravo obrambe - dokazovanje z listinami - dokazni predlog - prekinitev glavne obravnave
Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.
Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe Milicom skupina d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe Milicom skupina d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.
Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj, tj. fizična ali pravna oseba. Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa, smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZGD-1 člen 281, 281/5.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - delictum proprium - premoženjska škoda - dejanski poslovodja
Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu KZ-1 t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium). Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi, v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe.
Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to pa je v obravnavanem primeru trenutek sklenitve spornih pogodb, v katerem naj bi po očitku nastale medsebojno neenakovredne terjatve.
Zgolj dejstvo, da je bil nakup poslovnih deležev v nasprotju z internimi akti družbe, še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Do zmanjšanja premoženja oškodovane družbe zaradi nakupa poslovnih deležev (torej do navadne škode) bi lahko prišlo le, če bi oškodovana družba za poslovna deleža plačala ceno, ki je presegala njuno pošteno tržno vrednost v času storitve kaznivega dejanja.
javna infrastruktura - javna cesta - pogodbena avtonomija - neprava stvarna služnost - ugotovitev ničnosti pogodbe - neveljavnost vknjižbe - odlok o kategorizaciji cest - občinska cesta - obid prisilnih predpisov - razlastitev - dejanska razlastitev - služnost v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Dejstvo, da gre za služnost v javno korist, nujno še ne utemeljuje sklepa, da gre za položaj, ko bi prizadeta stranka uživala varstvo po 69. členu Ustave. Le ko gre za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist, gre za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v smislu 69. člena Ustave. Ker je druga toženka torej svobodno sklenila neodplačno pogodbo o ustanovitvi služnosti v javno korist, ne gre za primer, ki bi predstavljal obid instituta razlastitve in v posledici česar bi bila izključena uporaba civilnopravnih pravil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00074820
DZ člen 196, 196/1. ZNP-1 člen 23, 93.
dopuščena revizija - preživnina - določitev preživnine za mladoletnega otroka - nepravdni postopek - nevezanost na zahtevek - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - omejitve - prekoračitev predloga - prekoračitev zahtevka - zavrnitev revizije
Značilnost nepravdnega postopka je nevezanost sodišča na morebitno predlagani način ureditve razmerja. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, ne sme se lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se »preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine« .
PZ člen 207, 207/3, 208, 208/6, 219, 221, 221/1, 221/2, 316, 316/1, 317, 317/1-2, 349, 349/1, 351, 351/2. SPZ člen 10, 23, 49, 64. ZZK-1 člen 7, 8.
razpolagalni pravni posel - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - pomorsko pravo - razpolagalna nesposobnost - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica na čolnu - vpis čolna v vpisnik morskih čolnov - vpis lastninske pravice - pogoji za vpis v register - dobrovernost kupca ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga - pravnoposlovni prenos lastninske pravice - načelo zaupanja v ladijski register
Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini od nelastnika ni treba ugotavljati pridobiteljeve dobre vere ob vložitvi predloga za vknjižbo. Zadošča dobra vera ob prenosu pravice z enega subjekta na drugega s pravnim poslom, to je ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.
Vpis v zemljiško knjigo še zmeraj ostaja nujen pogoj za pridobitev lastninske pravice. Posledica učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo pa je, da je vknjižba veljavna, čeprav je predlagatelj vknjižbe pridobil lastninsko pravico od nelastnika, pod pogojem, da je bil ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla v dobri veri.
Za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na čolnih se poleg sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ki mora biti v pisni obliki (prvi in drugi odstavek 221. člen PZ), zahteva še izrecna izjava tistega, čigar pravica se prenaša na koga drugega, da dovoljuje vknjižbo (2. točka prvega odstavka 317. člena PZ). Izjava pomeni razpolagalni pravni posel, s katerim imetnik pravice s to pravico razpolaga (intabulacijska klavzula). Pri tem morajo biti podpisi tistih, čigar pravica se prenaša notarsko overjeni (prvi odstavek 316. člena PZ). Poleg tega je predpisan dodaten konstitutiven pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se prenese lastninska pravica na čolnu - vpis v ladijski register (prvi odstavek 221. člena PZ).
Lastninsko pravico od nelastnika je mogoče pridobiti že na podlagi pravila o zaupanju v ladijski register in neodvisno od izpolnitve pogojev iz 64. člena SPZ.
Tudi za pridobitev lastninske pravice na čolnu od nelastnika zadošča dobrovernost v pravnem prometu, tj. ob sklenitvi razpolagalnega pravnega posla.