KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088294
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 3, 3/2, 355, 355/2, 369, 369/4. URS člen 29, 29/3
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - drugo spolno dejanje - spolna nedotakljivost - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - dokazni predlog - dokazna ocena - izpovedba oškodovanca - zagovor obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga
Drugo spolno dejanje iz prvega odstavka 173. člena KZ-1 se od posega v spolno nedotakljivost kot zakonskega znaka privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 razlikuje po tem, da zahteva telesni stik, ki ni le kratkotrajen stik majhne intenzivnosti, kakršni so npr. bežni, rahli in površinski dotiki, ki jih je mogoče opredeliti kot poseg v spolno nedotakljivost.
V položaju, ko si ob odsotnosti materialnih dokazov nasproti stojita le obdolženčev zagovor in oškodovankina izpovedba (t. i. položaj "beseda proti besedi"), je sodišče dolžno opraviti še posebej skrbno dokazno oceno in razumno obrazložiti, zakaj verjame oškodovankini izpovedbi in ne zagovoru, pri čemer si mora prizadevati, da dokazne zaključke, če je to le mogoče, preverja tudi s kontrolnimi dokazi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087855
KZ-1 člen 296, 296/1. ZKP člen 420, 420/5.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - procesna predpostavka - materialno izčrpanje
Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi.
Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.
Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana v primeru, ko je bila z odločbo o kazni, drugi kazenski sankciji ali o odvzemu premoženjske koristi, prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Vsebina prekoračitve pravice tako ni v napačni uvrstitvi posamezne okoliščine v obteževalne oz. olajševalne okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, temveč v ravnanju sodišča, ki je izreklo i) kazen izven zakonskih okvirjev ali ii) kazen ki v zakonu ni določena ali iii) ki ni izreklo kazni, ki bi jo po zakonu moralo izreči oz. je bila kazen odmerjena samovoljno ali arbitrarno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00088434
ZPP člen 179, 379, 379/1. ZZK-1 člen 29, 79, 80, 120, 120/2, 140, 146, 146/1, 146/1-2, 146/1-3, 146/2, 146/4, 152, 178, 195, 198. ZNP-1 člen 2, 42,. URS člen 23
dopuščena revizija - zemljiškoknjižni postopek - pomanjkljiv zemljiškoknjižni predlog - procesne predpostavke - sestavine zemljiškoknjižnega predloga - zaznamba spora - potrdilo o vloženi tožbi - elektronsko poslovanje - ugovorni postopek - odprava pomanjkljivosti pri vložitvi zemljiškoknjižnega predloga - skrbnost stranke - pravica do sodnega varstva - načelo sorazmernosti - ugoditev reviziji - obvezne sestavine
Sodišči prve in druge stopnje sta v okoliščinah konkretnega primera, ko predlagateljici ni mogoče očitati neskrbnosti pri označevanju potrdila o vložitvi tožbe v elektronskem zemljiškoknjižnem predlogu za zaznambo spora, prestrogo razlagali določbe prvega in drugega odstavka 146. člena ZZK-1 ter nepravilno šteli, da procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o predlogu niso izpolnjene. S prestrogo razlago določbe četrtega odstavka 146. člena ZZK-1 pa predlagateljici neutemeljeno očitane pomanjkljivosti tudi nista pustili odpraviti v ugovornem postopku, s čimer sta izvotlili njeno ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS).
Ocena, ali je imisija prepovedana ali ne, v konkretnih okoliščinah ne sme temeljiti na izoliranem upoštevanju posameznih vplivov dejanja ali vzroka, ki imisije povzroča, temveč na njihovem skupnem učinku. Namen pravne ureditve varstva pred prepovedanimi imisijami je v zaščiti mirne uporabe nepremičnine pred prekomernimi vplivi s prostorsko povezanih nepremičnin. V primerih, kot je obravnavani, ko imajo vsi vplivi s sosednje nepremičnine isti vzrok, lahko razčlenjevanje na posamezne motnje, ki bi bile vsaka zase sicer še v mejah dovoljenega, skupaj pa presegajo prag, ki je danih razmerah krajevno običajen, deluje v nasprotju s tem namenom ter umetno oziroma neživljenjsko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00088043
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 379, 379/1. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 6, 86. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5, 6, 7, 8. URS člen 22.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ugotovitev ničnosti pogodbe - sodba presenečenja - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - materialno procesno vodstvo - pojasnilna dolžnost banke - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera - možnost izjave - pravica stranke do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.
ZPP člen 108, 108/6, 324, 324/6, 336, 342, 343, 343/3. URS člen 25.
dopuščena revizija - zavrženje pritožbe - nezadostno število izvodov pritožbe - premalo izvodov pritožbe - napačen pravni pouk - nepopolna pritožba - obvezne sestavine pritožbe - vračanje vloge v popravo - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - poziv na popravo pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - restriktivna razlaga zakona - kršitev zakona
Iz prvega odstavka 108. člena ZPP jasno izhaja, da se pojem poprave oziroma dopolnitve vloge nanaša na njeno nerazumljivost oziroma pomanjkanje obveznih sestavin, medtem ko je primer vložitve nezadostnega števila izvodov vloge obravnavan v posebnem, šestem odstavku istega člena. Pravilo 336. člena ZPP tako v pritožbenem postopku izključuje le uporabo prvega do petega ter sedmega odstavka 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolnimi vlogami, ne pa tudi šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja primere, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov.
Čeprav mora pravni pouk skladno s šestim odstavkom 324. člena ZPP vsebovati tudi podatek o številu izvodov, v katerih je treba vložiti pritožbo, to ne izključuje dolžnosti sodišča, da pritožnika v primeru nezadostnega števila izvodov pritožbe (najprej) pozove k predložitvi dodatnih izvodov. Ustavna narava pravice do pritožbe (25. člen URS) zahteva postopanje sodišča strogo v mejah jezikovnega pomena besedila teh zakonskih določb, zato ni dopustna smiselna uporaba določb o ravnanju z nepopolno pritožbo.
dopuščena revizija - sodba presenečenja - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - konverzija
Toženka se do predrugačenih materialnopravnih izhodišč, začrtanih v odločbi VSRS II Ips 8/2022, pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, zato je sodba, ki jo je izdalo to sodišče, zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. A iz vsebine pritožbe proti tej sodbi izhaja, da je toženka uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava in se je izrecno sklicevala prav na to sodbo VSRS. Toženka se je v pritožbenem roku torej seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na novo pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje odgovorilo. Toženka je torej svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.
Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti.
dopuščena revizija - osebna asistenca - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - postavitev začasnega skrbnika - če pritožba ne zadrži izvršitve - razveljavitev sklepa - učinkovanje razveljavitve
Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje pomeni, da odločitve ni. Če odločitve ni, pa ni kaj izvrševati oziroma ni odločitve, ki bi učinkovala. Drugačno stališče ne izhaja niti iz določb Družinskega zakonika (DZ) niti ZNP-1, ki so podlaga za odločanje v postopkih postavitve osebe pod skrbništvo oziroma postavitev začasnega skrbnika.
Odgovor na revizijsko vprašanje je torej, da je sklep (o postavitvi začasnega skrbnika), ki pravno ureja začasno razmerje in ker pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve, treba upoštevati oziroma da sklep učinkuje, dokler ga pritožbeno sodišče ne razveljavi.
obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pritožbena seja - presoja pritožbenih navedb - kršitev določb kazenskega postopka - kršitev določb kazenskega postopka v pritožbenem postopku - kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Pri sojenju sodišča druge stopnje je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma podana tedaj, ko to sodišče opravi obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP in prvostopenjsko sodbo potrdi po 391. členu ZKP ali jo spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP, ali ko na seji po petem odstavku 392. člena ZKP drugače presodi že ugotovljena dejstva in prvostopenjsko (zgolj) spremeni po prvem odstavku 394. člena ZKP.
Drugače je v primerih, ko sodišče druge stopnje v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne presodi pritožbenih navedb ali skladno z vsebino sodbe ali sklepa ne navede kršitev, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tedaj je ob hkrati izpolnjenem pogoju, da je opustitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, podana druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.
dopustnost - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - formalno in materialno izčrpanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Pritožbe zoper uvodoma navedeni sklep vložnica izrecno ni vložila. Ker vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni izpolnila pogoja, ki ga določa peti odstavek 420. člena ZKP (formalna in materialna izčrpanost pritožbe), Vrhovno sodišče njene zahteve za varstvo zakonitosti vsebinsko ne more obravnavati in jo mora po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči, ne da bi zahtevo za varstvo zakonitosti vročalo vrhovnemu državnemu tožilstvu v odgovor.
dopuščena revizija - nelegalno zgrajen objekt - odstranitev nelegalno zgrajenega objekta - javni interes - potek časa - pravica do zdravega življenjskega okolja - urejanje prostora - inšpekcijski ukrep - legitimno pričakovanje - rok za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe - zastaranje izvršitve - odklonilno ločeno mnenje
Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov ne preneha zgolj zaradi poteka časa. Ta obstaja, vse dokler obstaja stanje nezakonite gradnje, to je stanje pravnomočno ugotovljenega nezakonitega posega v prostor, in zahteva, da se vzpostavi zakonito stanje, ki bo v skladu s predpisi oziroma prostorskimi akti, ki med drugim varujejo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki spada med temeljne ustavne vrednote, ter določajo načine urejanja prostora kot omejene in nenadomestljive naravne dobrine s premišljenim poseganjem v prostor, vključno z varstvom pred pretirano pozidanostjo. Prav tako je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice že presodilo, da celo temeljne pravice ne morejo imeti prednosti pred premisleki glede varstva okolja.
Oseba, ki ji je zaradi nelegalne gradnje s pravnomočno upravno odločbo naložen inšpekcijski ukrep odstranitve in vzpostavitve prejšnjega stanja, niti ne more imeti upoštevnih, v pravu utemeljenih legitimnih pričakovanj, da ji na podlagi tega izvršilnega naslova po določenem (tudi daljšem) časovnem obdobju vendarle ne bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Pravo namreč zastaranja izvršitve pravnomočne upravne odločbe v tem primeru ne predvideva, prav nasprotno - izrecno določa, da dejstvo, da sklep o dovolitvi izvršbe ni bil izdan v 30 dneh od nastanka izvršljivosti odločbe, ne izključuje obveznosti njegove izdaje.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
pripor - bivalne razmere v priporu - prostorska zasedenost - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - celovita presoja
Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na kršitev 3. člena EKČP kot posledice neustreznih razmer v zavodih za prestajanje zaporne kazni, je mogoče razbrati, da presoja o nečloveškem oziroma ponižujočem ravnanju z osebami, ki jim je odvzeta prostost, ne temelji zgolj na kvantitativnem kriteriju kvadratnih metrov talne površine na pridržano osebo v večposteljnih nastanitvah, še manj na splošno znanih podatkih o neugodnih razmerah v zavodih za prestajanje kazni. Presoja, ali je oseba, ki ji je odvzeta prostost, izpostavljena kršitvi 3. člena EKČP je celovita. Pri tej presoji je treba upoštevati še zlasti, ali je nedoseganje standarda 3 m2 talne površine v večposteljnih sobah dolgotrajno ali zgolj občasno, ali takšno zmanjšanje površine spremlja zadostna svoboda gibanja in ustrezne dejavnosti zunaj celice, ali je oseba zaprta v na splošno ustreznem pripornem zavodu, ali ji je zagotovljena naravna svetloba, določena stopnja zasebnosti, osnovne sanitarne in higienske zahteve, vadba na prostem in podobno.
ZKP člen 201, 201/1-3, 148, 148/4, 249, 252, 253, 266. ZNPPol člen 113.
podaljšanje pripora - odvzem prostosti - čas odvzema prostosti - vštevanje časa pridržanja - prekrškovni postopek - trajanje pripora - nedovoljen dokaz - video posnetek kot dokaz - snemanje - odvzem krvi - nujna preiskovalna dejanja - doktrina prima facie - telesni pregled
Pridržanje do iztreznitve je na podlagi sklepa policije zakonito trajalo dvanajst ur kot posledica ravnanj obdolženca ob njegovi odreditvi. Dejstvo, da se je status storilca prekrškov v vmesnem času - na podlagi novih ravnanj - prevesil v položaj osumljenca v predkazenskem postopku, na začetek štetja trajanja pripora nima vpliva.
Za uporabo posnetkov telesnih kamer (t. i. "Bodycam") imajo policisti podlago za njihovo uporabo v 113. členu ZNPPol. V obravnavani zadevi so jih uporabili že za namene uvedenega prekrškovnega postopka - ki se je naknadno prevesil v (pred)kazenski postopek - njihova uporaba pa je bila obdolžencu od samega začetka znana, saj je bil o tem izrecno obveščen. Obdolženec je bil nato ob uvedbi predkazenskega postopka poučen tudi o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Zato je v tej fazi postopka mogoče zaključiti, da uporaba takšnih videoposnetkov ni očitno (na prvi pogled) nedovoljena.
V zvezi z opravljenim telesnim pregledom obdolženca in odvzemom krvi je v sklopu te faze pomembno, da so policisti postopali v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP v zvezi z določbami 249., 252., 253. in 266. člena ZKP. Pri tem gre poudariti, da se na podlagi navedene določbe 266. člena ZKP za opravo telesnega pregleda in odvzema krvi ne zahteva nujno privolitve obdolženca. Obdolžencu pa je bil pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP predhodno - ob uvedbi predkazenskega postopka - podan. Očitne nedovoljenosti uporabe dokazov glede na navedeno zato ni mogoče ugotoviti.
ZP-1 člen 55, 55/2, 55/2-1. ZIN člen 29, 29/2, 38, 38/1, 38/1-4.
postopek inšpekcijskega nadzora - edicijska dolžnost - prekrškovni postopek - osredotočenost suma - privilegij zoper samoobtožbo
Edicijske dolžnosti iz drugega odstavka 29. člena ZIN v postopku inšpekcijskega nadzora ni mogoče uporabiti zoper domnevnega storilca v prekrškovnem postopku. Privilegij zoper samoobtožbo, ki odseva v določbi 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, se poleg testimonialnih dokazov nanaša tudi na izročitev listin, pri katerem domnevni storilec aktivno zagotavlja dokazno gradivo. Postopek inšpekcijskega nadzora se prevesi v prekrškovni postopek, v katerem za domnevnega storilca velja privilegij zoper samoobtožbo, v trenutku osredotočenosti suma, torej tedaj, ko ne gre več za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN), pač pa za zbiranje dokaznega gradiva zoper domnevnega storilca določenega prekrška.
ZPP člen 83, 339, 339/2, 339/2-8, 379, 379/1, 384, 384/3.
direktna revizija - postavitev začasnega zastopnika - pravica do izjave stranke - ugoditev reviziji
Pri postavitvi začasnega zastopnika gre za pomembno odločitev in ne le za sklep procesnega vodstva. Sklep o postavitvi začasnega zastopnika določa, kdo je upravičen zastopati stranko in opravljati procesna dejanja v njenem imenu, kar neposredno vpliva na njen procesni položaj v postopku. Drugače kot pri sklepu procesnega vodstva, ki ne postane pravnomočen, ker ga je mogoče vedno spremeniti in sodišče nanj ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP), se želi s postavitvijo začasnega zastopnika zagotoviti obstoj okoliščin, ki morajo biti podane, da bi bilo sojenje dopustno. Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, ki je drugi odstavek 83. člena ZPP razlagalo dobesedno: da je že s tem, ko je prvi toženec v spis vložil vlogo, na podlagi samega zakona prenehala pravna podlaga za njegovo zastopanje s strani začasne zastopnice. Pooblastila začasne zastopnice so prenehala šele s pravnomočnostjo sklepa o razrešitvi. Vsa dejanja, ki jih je opravila do tega datuma - vključno z vložitvijo pritožbe - so imela popoln pravni učinek. Zato je napačna odločitev sodišča druge stopnje, da je pritožba prvega toženca, ki jo je vložila začasna zastopnica, nedovoljena.
ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/4, 371, 371/8. ZP-1 člen 55, 55/2. ZNPPol člen 52, 52/1, 52/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - pripor - podaljšanje pripora - policijska pooblastila - neposredna zaznava policistov - osredotočenost suma - pravni pouk - zaseg predmeta - nedovoljen dokaz - doktrina prima facie - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sklepa
Policist je pri obdolžencu neposredno zaznal posest predmeta, ki bi ga mu bilo potrebno zaseči, vendar je temu nato sledil pouk o pravicah po 148. členu ZKP in drugem odstavku 55. člena ZP-1, zaradi česar je bil sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška najkasneje od tega trenutka dalje osredotočen nanj, obdolženec pa je tedaj postal subjekt kazenskega postopka, torej nosilec temeljnih procesnih jamstev. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025 že presojalo vprašanje dometa policijskih pooblastil po 51. in 52. členu ZNPPol ter zavzelo stališča, da ta veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. Od tega trenutka dalje bi tako lahko policisti predmete v obdolženčevi posesti pridobili le na dva načina, bodisi z osumljenčevo prostovoljno izročitvijo bodisi na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1, 371, 371/1, 371/1-11.
podaljšanje pripora - utemeljen sum - sklicevanje na predhodne odločbe o priporu - zagovor obdolženca kot dokaz - pomanjkljiva obrazložitev - razveljavitev sklepa o priporu
Ni ovire, da se sodišče zadovolji z argumenti, ki so bili zavzeti v predhodnih (pravnomočnih) odločbah o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Vendar to velja ob temeljnem pogoju, da so razlogi o posameznih odločilnih dejstvih v odločbi, na katero se sodišče sklicuje, razumni, izčrpni, jasni ter celoviti in torej zadostijo standardu obrazloženosti sodne odločbe.
V obravnavani zadevi se sodišči najprej neustrezno sklicujeta na predhodno odločbo o odreditvi pripora, ki nima zadostnih razlogov, nato pa tudi sami sklep o obstoju utemeljenega suma pri obdolženki sprejmeta na podlagi argumentov, ki niso ustrezni oziroma celoviti. Aktivna vloga obdolženke pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ne izhaja namreč prav iz nobenega izmed zaključkov sodišč; iz njune obrazložitve ne izhajajo tista konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da je obdolženka izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob celoviti presoji o vlogi obdolženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, je ravnanje in vloga obdolženke kot sostorilke v obrazložitvi povsem izostala. Zgolj ugotovitev, da je v vozilu bila prisotna kot sopotnica, pa za utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00087063
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 371, 371/2.
kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - družinska skupnost - trajnejša življenjska skupnost - dejansko vprašanje - pravno vprašanje - tiha blanketa - namenska razlaga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen.
KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, temveč širše. V ta krog zato sodijo tudi skupnosti oseb, ki so po vsebini podobne tistim osebam, ki živijo skupaj - to pomeni, da jih vežejo podobne pravice, dolžnosti, čustvena povezanost in ostale lastnosti, ki so sicer značilne za osebe, ki prebivajo skupaj. Ob tem mora biti nujno izpolnjen tudi pogoj trajnosti življenjske skupnosti; razmerja med osebami v takšni skupnosti morajo biti trajnejša, saj kratkotrajnejših družinskih in drugih življenjskih skupnosti obravnavana norma ne zajema. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru posebej presoditi, ali se je med obdolžencem in oškodovancem izoblikovala takšna trajnejša vez oziroma trajnejši odnos.
pripor - priporni razlog ponovitvene nevarnost - ponovitvena nevarnost - podlaga za presojo - kaznivo dejanje - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - utemeljen sum
V zvezi z utemeljitvijo pripornega razloga v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obdolženčeva zagovornica utemeljeno opozarja, da se je sodišče sklicevalo tudi na okoliščino, da je bil obdolženec prijet na območju Bosne in Hercegovine zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bil iz te države izgnan. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je lahko storitev kaznivega dejanja, ki je predmet drugega kazenskega postopka, podlaga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti le, če je bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma, kar pa v obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kljub temu pa ta kršitev na pravilnost sklepanja o obstoju pripornega razloga ni vplivala, saj že ostale okoliščine, ki so razvidne iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa (poleg teže dejanja, zlasti številne pravnomočne sodbe, s katerimi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve premoženjskih deliktov in dejstvo, da je brez redne zaposlitve in sredstev za preživljanje), kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.