Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.
Podzakonski akt ne sme določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi. Ureditev tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij, ki dopušča upoštevanje sofinanciranja iz javnih sredstev tudi za pretekla tri leta od aktualnega tekmovanja, je celo ugodnejša od zakonske. S tem, ko predpisuje udeležbo organizatorja tekmovanja na javnem razpisu neposrednega ali posrednega proračunskega uporabnika oziroma neposredno zagotovitev financiranja s strani pristojnega ministrstva, pa prav tako ni presežena vsebina ali namen zakonske določbe o sofinanciranju iz javnih sredstev. Nasprotno, gre za podzakonsko ureditev, ki upošteva načelo preglednosti glede porabe javnih sredstev, nenazadnje pa tudi načelo enake obravnave pri porabi javnih sredstev.
Čeprav sta sodišči ob odklonitvi uporabe tretjega odstavka 5. člena Pravilnika poudarili, da je treba vsem potencialnim štipendistom zagotoviti enak položaj, sta s svojim sojenjem storili ravno nasprotno. Namesto, da bi upoštevali jasno določbo Pravilnika, ki zakonito konkretizira zakonsko besedilo in pojma "sofinanciranje iz javnih sredstev" nedopustno ne oži, sta vsebino Pravilnika nadomestili s svojim razlogovanjem oziroma sta vsebino zakonske določbe 24. člena ZŠtip-1 razložili s sklicevanjem na okoliščine, ki sta jih v tem primeru šteli za odločilne. S tem nista upoštevali, da mora biti tudi zaradi pravne varnosti potencialnih štipendistov vnaprej jasno določeno, katero tekmovanje se šteje za sofinancirano iz javnih sredstev, saj le državna priznanja, prejeta na takšnih tekmovanjih, lahko privedejo do priznanja Zoisove štipendije.
Besedilo 1. člena ZPIZ-2M, da ob sporazumnem dogovoru lahko dodatni odmerni odstotek uveljavi moški, ne glede na pogoj uživanja nadomestila iz naslova starševstva, če ženska še ni uveljavila pravice do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, je treba razlagati tako, da je v primeru, ko je mati že uveljavila pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, odločilno dejstvo, ali je ob tem uveljavljala višji odmerni odstotek. Če mati tega ni uveljavljala, ima ob sklenjenem dogovoru to možnost uveljavljati moški.
Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
Predpogoj za vezanost pravdnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo je, da se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage, kot jo je za podlago svoje odločitve glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vzelo kazensko sodišče.
Tako pravdno kot kazensko sodišče sta se ukvarjali s poroštveno izjavo, vendar primerjava obeh sodb ne pokaže le razlike, ki je posledica različnih vidikov sojenja v obeh postopkih, temveč se izkaže, da sodišči sploh nista presojali istih ravnanj. Kazensko sodišče je v razmerju do tretjega tožnika kot oškodovanca presojalo ravnanje (in odgovornost) druge tožnice in ugotovilo, da je poroštvena izjava, ki jo je podpisal, plod njene goljufije. Pravdno sodišče pa sploh ni sodilo o (civilnem) razmerju med drugo toženko in tretjim tožencem, temveč je razsojalo o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je ta gradila na ločenem pogodbenem razmerju s tretjim tožencem (na tej isti poroštveni izjavi sicer).
Stališče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka, je, upoštevaje, da toženka ni uspela dokazati, da je zastaralni rok začel teči že pred tem, pravilen.
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Opredelitev storilčevega ravnanja je predpogoj, da lahko govorimo o odgovornosti za prekršek, zato mora biti storilčeva storitev ali opustitev v opisu dejanskega stanja ustrezno konkretizirana.
Prekrški po 5. alineji petega odstavka 50. člena ZCestn so oblikovani kot blanketna norma, saj storilcu očitajo ravnanje "v nasprotju s predpisi". V primeru tako abstraktnih in odprtih zakonskih znakov prekrška je nujno, da se storilčevo ravnanje, ki je v nasprotju s predpisi, določno konkretizira, saj je samo na ta način mogoče prepoznati, s katerim prepovedanim ali zapovedanim ravnanjem je storilec izpolnil zakonske znake očitanega prekrška.
Zahteva po konkretizaciji znakov prekrška se ne nanaša na opis vzroka, zaradi katerega ni stekla mikrovalovna komunikacija med napravo DarsGO in napravami za izvajanje cestninjenja. Nujno pa je, da se v opisu dejanja opredeli konkretno izvršitveno ravnanje storilca, s katerim naj bi ta izpolnil zakonske znake določenega prekrška.
Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.
V pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo je samo tista škoda, ki je nastala do trenutka, ko je tožnica zvedela za dejstvo, da je lokacijska informacija nepravilna. S tem trenutkom tožničina investicija ni bila več izvedljiva in se je s tem izjalovila. Škoda, ki pa je nastala, ker se je izjalovil projekt, ki ga je tožnica izvajala po tem, ko je zvedela za nepravilno lokacijsko informacijo in je bil temu prilagojen, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nepravilno lokacijsko informacijo.
Objektivni zastaralni rok, ki začne teči z nastankom škode, ni vezan na nobene subjektivne okoliščine. Škoda, ki izvira iz izjalovljene investicije, je nastala tedaj, ko se je investicija izjalovila in je s tem trenutkom začel teči tudi objektivni zastaralni rok.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.