Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da drugi odstavek 199.a člena ZKP hišni pripor veže na objekt obdolženčevega stalnega ali začasnega prebivališča, zgolj izjemoma pa se lahko prestaja tudi v javnih ustanovah za zdravljenje in oskrbo. Hišnega pripora pa ni mogoče odrediti v ustanovah, v katerih veljajo posebni režimi, med katere sodi tudi Azilni dom v Ljubljani.
Zakonodajalec je določil, da se koncesija za opravljanje javne zdravstvene službe v skladu s koncesijskim aktom podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 44. b člena ZZDej) ter kaj morata vsebovati javni razpis in razpisna dokumentacija (drugi odstavek 44. b člena ZZDej in drugi odstavek 44. c člena ZZDej), ni pa predvidel, da bi bilo merila za izbiro koncesionarja (določena v javnem razpisu in v razpisni dokumentaciji) po objavi javnega razpisa mogoče spreminjati. Po presoji Vrhovnega sodišča pravna praznina ni podana, zato v skladu z načelom zakonitosti (drugi odstavek 120. člena Ustave) koncedent po objavi javnega razpisa meril za izbiro koncesionarja ne more več spreminjati oziroma dopolnjevati.
Tudi dopis našega državnega organa (depeša), ki v prevodu povzema vsebino zaprosila tuje države, je lahko zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu, zaradi česar izostanek prevoda priložene tiralice v slovenski jezik v tej fazi postopka ni nujno ovira za odločanje o priporu.
Prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZUE stori pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ki po dnevu uvedbe evra ne sprejema bankovcev in kovancev, ki se glasijo na evro v skladu z 2. členom ZUE. Povzeta določba je že na jezikovni ravni povsem jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot da sankcionira zavračanje plačila z evrsko gotovino.
Bankovci in kovanci, ki se glasijo na evro, so zakonito plačilno sredstvo. Po sodni praksi Sodišča EU je "zakonito plačilno sredstvo" avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati tako, da zajema načelno obveznost sprejemanja. Izjeme od načela obveznega sprejemanja gotovine bi zato lahko v Republiki Sloveniji določal le zakon (in ne podzakonski akt), ki bi bil skladno s kriterji iz sodbe Sodišča EU C-422/19 in C-423/19 sprejet iz razloga javnega interesa in bi prestal načelo sorazmernosti.
Tarifne številke 43 OT ni mogoče razumeti tako, da se vsak opravljen posvet v priporu obračuna kot samostojna storitev. Pri odmeri je treba upoštevati, ali je posvetu sledila s posvetom povezana odvetniška storitev, zaradi katere oziroma v povezavi s katero je bil ta opravljen. V primeru, da je izvedba posveta usmerjena v opravo nadaljnje storitve, posveta ni mogoče obračunati kot samostojne storitve. Prevozni stroški odvetnika, ki nastanejo v zvezi z opravljenim delom, pa imajo vselej samostojno naravo že zato, ker je bilo delo opravljeno. Pri tem ni odločilno, ali gre delo ovrednotiti kot samostojno storitev ali kot storitev, ki je vsebovana v drugi storitvi.
Za družbo je nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. Namen tožene stranke je, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.
S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevan negativni poslovni rezultat tožene stranke v letu 2022), je relevantne okoliščine v zvezi z uporabo bilančnega dobička dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi v zvezi z uporabo bilančnega dobička iz leta 2021 lahko upoštevalo le ex ante v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.
S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na izvajanje storitev gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje ter na negativno poslovanje tožene stranke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.
Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.
Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.
Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.
Kadar zavarovano terjatev plača porok, se razvezni pogoj iz prvega odstavka 207. člena SPZ še ne izpolni ter v zavarovanje odstopljena terjatev še ne preide nazaj na dolžnika.
Nova pravna ureditev postavitve odrasle osebe pod skrbništvo sledi spoznanju, da osebe z duševno boleznijo niso nujno popolnoma nesposobne za sklepanje pravnih poslov ali nastopanje v vseh pravnih postopkih v vseh vlogah. Sodišče mora v nepravdnem postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo najprej ugotoviti, ali oseba res ne more sama poskrbeti za svoje pravice in koristi in če, na katerih področjih življenja in v kakšnem obsegu potrebuje pomoč. Ne glede na navedbe v predlogu ali pobudi za začetek postopka po uradni dolžnosti, mora preveriti sposobnosti osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja, po ugotovitvi, pri katerih zadevah in kakšno pomoč oseba potrebuje, pa mora pri opredelitvi skrbnikovih nalog upoštevati temeljno načelo, da sme v samostojnost in duševno integriteto osebe poseči le toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito njenih koristi.
Ustavnoskladna razlaga 113.a člena ZP-1 narekuje, da mora biti storilcu, ne glede na določbe o ugovoru iz drugega odstavka člena 113.b člena ZP-1, zagotovljeno, da se pred odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja seznani s kršitvijo ter o njej v primernem roku izjavi. To lahko zagotovi bodisi prekrškovni organ še pred vložitvijo predloga za začasni odvzem vozniškega dovoljenja bodisi sodišče v sodnem postopku, če tega predhodno ni storil že prekrškovni organ. Sodišče, ki mora pri odločanju skrbeti za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima namreč, upoštevaje strukturo prekrškovnega postopka, v katerem nastopa prekrškovni organ v vlogi tožilca, dolžnost poskrbeti za udejstvovanje načela kontradiktornosti. Le taka razlaga tretjega odstavka 113.a člena ZP-1 je skladna z 29. členom Ustave RS.
Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da prekrškovni organ lastnika oziroma uporabnika vozila predhodno ni obvestil o kršitvi ter mu dal možnosti, da se o njej izjavi, obenem pa kontradiktornosti v postopku odločanja ni zagotovilo samo v okviru sodnega postopka, je v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz 29. člena Ustave RS.
Določba petega odstavka 157. člena ZKP določa (le), da lahko pridržanje po drugem odstavku tega člena traja največ oseminštirideset ur, pri čemer jezikovna razlaga navedenega pravila ne izključuje možnosti, da policija osumljenca po pridržanju izpusti na prostost ter ga nato znova iz enakih razlogov pridrži.
V Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi narekovala drugačno štetje rokov v primeru, da je obdolžencu sodba vročena dvakrat. Zato velja splošno pravilo prvega odstavka 87. člena ZKP, da se roki, ki so določeni v zakonu, ne smejo podaljšati. Pravno relevantna je zgolj prva vročitev odločbe, saj rok za vložitev pritožbe ni podaljšljiv. Z njegovim iztekom, če pritožba ni vložena, nastopi pravnomočnost.
Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem. Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije, odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve. Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da subjektivne okoliščine niso predmet opisa kaznivega dejanja, temveč sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer se na te okoliščine sklepa na podlagi navedb v izreku sodbe.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.
V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi katerih se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnost, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost tako kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja življenjske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Sodno prakso je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera.
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.