CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00091088
ZPP člen 351, 351/2, 378. OZ člen 1013. URS člen 22.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - porok - poroštvena izjava - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - zastavna pogodba - ničnost hipoteke - sodba presenečenja - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - odločilni razlogi - možnost izjave - pravica stranke do izjave - zavrnitev revizije
Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje sloni na drugačnem materialnopravnem zaključku o nujnosti informiranja porokov in zastaviteljev, ne pa v drugačni presoji standarda izpolnitve pojasnilne dolžnosti, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Oseba, ki je kot preživljalec prejela nepremičnino na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni pasivno stvarno legitimirana za tožbeni zahtevek za povrnitev tistih vlaganj v to nepremičnino, ki so bila opravljena, ko je bil lastnik še preživljanec..
ZVEtL člen 44, 44/2, 44/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42. URS člen 22.
dopuščena revizija - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - pravica do poštenega postopka - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - standard obrazloženosti odločbe - odsotnost odločilnih razlogov - napačni razlogi - dobra vera pridobitelja lastninske pravice - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje se je najprej zadovoljilo oziroma napačno omejilo na necelovito presojo pravno odločilne zakonske določbe. Njen del je enostavno prezrlo. Nato pa je zapolnjevalo navedeno vrzel s pavšalnimi (pomanjkljivimi) razlogi. Takšna obrazločitev ne dosega potrebnih standardov obrazloženosti sodne odločbe, in revident zato ni prejel zadostnih konkretnih odgovorov na svoje trditve v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Kršena mu je bila pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS oziroma pravica do poštenega postopka. Pandan tej ustavni kršitvi, tudi v nepravdnem postopku, predstavlja v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - konkretizacija zakonskih znakov - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravna kvalifikacija - kvalificirana oblika - zastaranje kazenskega pregona - ugotovitvena sodba
Glede na povzete relevantne dele kazenskopravnega očitka, ki abstraktnega dela ne vsebuje, je iz navedenih dejanskih okoliščin namen obdolženca pridobiti si veliko premoženjsko korist - da mu je torej ob izvršitvi kaznivega dejanja šlo za pridobitev prav takšne koristi - vsekakor mogoče prepoznati. Najprej je namreč izrecno izražen namen storilca kot direktorja računovodske službe v družbi D., d.d., v celoti izogniti se plačilu davka od dohodka pravnih oseb za predvidljivo in jasno določeno koledarsko obdobje; pri tem je treba upoštevati in poudariti tudi naravo tega davka, saj se slednji odmerja po vnaprej določeni ter znani davčni stopnji za posamezno davčno obdobje, s čimer je njegova višina vnaprej predvidljiva. Nezanemarljiva pa je tudi sama funkcija obdolženca v družbi, saj je bil prav on odgovoren za sestavljanje bilanc in letnih poročil ter je davčno zakonodajo in način obračunavanja davka od dohodka pravnih oseb poznal oziroma moral poznati. Da je bila obdolžencu zasledovana višina pridobitve protipravne premoženjske koristi od samega začetka znana, je razvidno tudi iz v opisu natančno predstavljenih špekulacij glede izdaje fiktivnih računov družbi D., d.d.. Slednji so za vsako posamezno obdobje v skupnem znesku očitno predstavljali prav takšen znesek, ki je v končnem rezultatu (ob upoštevanju vseh odhodkov) pomenil ravno za toliko nižjo davčno osnovo, da je družba izkazovala poslovanje brez obdavčljivega dobička na pozitivni nuli. Končno je višina davka, ki se mu je družba D., d.d., z ravnanji obdolženca A. A. izognila in predstavlja veliko premoženjsko korist, za vsako obravnavano obdobje v očitku določno navedena.
Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Navedena določba je jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091391
KZ-1 člen 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 355, 442. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje goljufije - pravna kvalifikacija - storilec - delictum proprium - splošno kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskih znakov - sojenje v nenavzočnosti - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).
Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00090657
KZ-1 člen 228. OZ člen 131, 131/1, 148, 148/1.
poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - posebni pogoj - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost pravne osebe - odgovornost nasproti tretjemu - poslovodenje - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ)
Poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo (prvi odstavek 148. člena OZ), vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.
Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je (lahko) v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb.
pravica do nepristranskega sodišča - domneva nedolžnosti - izločitev sodnika - priznanje krivde - opis kaznivega dejanja - pomagač - soobdolženec - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo.
Podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo.
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12. 7. 2025. Isti sodnik je sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanem sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici.
Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.
Odločanje o podaljšanju pripora namreč po svoji naravi ni pravno sredstvo v okviru katerega bi sodišče, ki odloča o predlogu za podaljšanje pripora, presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč (nova) odločitev sodišča prve stopnje v okviru katere mora opraviti celovito presojo dokaznih novot in odgovoriti na navedbe, s katerimi se je obramba morebiti odzvala na predlog za podaljšanje pripora.
Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu.
V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obsojenca.
Za uporabo oportunitetnega načela, ki sodišču omogoča, da ustavi prekrškovni postopek, če oceni, da je to bolj smotrno kot vodenje postopka o prekršku oziroma kot izdaja sodbe, s katero se prekrškovni obdolženec spozna za odgovornega storitve prekrška, je treba sočasno imeti pred očmi določbi 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 in 6.a člena ZP-1.
V skladu z določbo 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 je temeljni pogoj za ustavitev postopka, da gre za prekršek neznatnega pomena. To samo po sebi še ne zadošča za uporabo oportunitetnega načela, saj morajo biti alternativno podane posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine, ki kažejo, da prekrškovni postopek ne bi bil smotrn.
Stranka ne more biti omejena s prepovedjo podajanja razlogov, s katerimi utemeljuje svoja pravna naziranja, v tožbi niti kasneje, to je med samim upravnim sporom, če se odziva na nova pravna stališča sodišča oziroma zatrjuje, da se je v času po izdaji izpodbijanega upravnega akta oblikovala sodna praksa, ki je upravni organ ni mogel poznati.
pritožbena obravnava - sprememba prvostopenjske odločbe pred sodiščem druge stopnje izven obravnave - sprememba dejanskega stanja na seji senata sodišča druge stopnje - priznana dejstva - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje ni ravnalo zakonito in v skladu s pravico do kontradiktornega postopka, ker je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in ki jih je kot pravno odločilna opredelilo šele pritožbeno sodišče. V takem procesnem položaju bi moralo pritožbeno sodišče, ob predhodni presoji, da opisano kršitev lahko odpravi sámo, postopek dopolniti na pritožbeni obravnavi, ne pa odločiti na seji senata.
Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.
ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodne takse po samem zakonu, kar izključuje diskrecijsko odločanje sodišča.
Glede na navedeno in dejstvo, da je bila obsojencu v obravnavani zadevi brezplačna pravna pomoč dodeljena tudi za zastopanje pred drugostopenjskim sodiščem, bi moralo drugostopenjsko sodišče pri odločanju o stroških kazenskega postopka obsojenca oprostiti plačila sodne takse.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - dokazni predlog - dokaz s postavitvijo izvedenca - spolno občevanje - materialnopravno vprašanje - predmet presoje sodišča - zavrnitev predloga za izvedbo nepotrebnega dokaza
Vprašanje, ali gre pri določenem ravnanju za spolno občevanje v smislu inkriminacije po 173. členu KZ-1, je vprašanje materialnopravne narave, zato je odgovor nanj v domeni sodišča in ne sodnega izvedenca.
V slovenskem pravnem prostoru je dlje časa uveljavljeno stališče, da se po subjektivni plati zahteva, da storilec dejanje dojema "za svoje lastno" (ravna cum animo auctoris oziroma s "storilsko voljo"). Vendar pa novejša doktrina opozarja, da zakon takšne zahteve ne predvideva, tudi sicer pa zaradi izrazito subjektivnih značilnosti tovrstno razlikovanje ni zanesljivo merilo za razmejitev. O tem, da je razlikovanje med cum animo auctoris in cum animo socii nepomembno, kadar (so)storilec izpolni del zakonskih znakov in torej izvršuje sostorilstvo v ožjem pomenu, sta skladni tako teorija kot sodna praksa.
ZIZ člen 17, 55, 226, 238f, 238f/5, 238f/6. DZ člen 163. URS člen 23, 56.
revizija - izvršba - ugovori v izvršilnem postopku - spor iz družinskih razmerij - določitev stikov - odločanje o stikih z otrokom - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - odlog izvršbe - največja korist otroka - varstvo koristi otroka - izvedensko mnenje - denarna kazen kot sredstvo izvršbe - kriteriji za presojo otrokovih koristi - kolizija ustavnih pravic - ugoditev reviziji
Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.
Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
odreditev pripora - kaznivo dejanje velike tatvine - ponovitvena nevarnost - sorazmernost ukrepa - varnost ljudi - oškodovanec - pravna oseba - način izvršitve - neogibnost pripora - kaznivo dejanje s premoženjskimi elementi
Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sprejema odločitev sodišč, ki sta jo sprejeli v sklopu presoje neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa. Pri tem sta ustrezno tehtali med ogrožanjem varnosti ljudi (vključno s premoženjem ljudi kot eksistenčno podlago posameznika) na eni strani in posegom v osebno svobodo obdolženca na drugi. Ob upoštevanju ustavnosodnega stališča, da je poseg v premoženje kot eksistenčno podlago mogoče presojati tudi glede na način storitve kaznivega dejanja, sta razumno poudarili predvsem naslednje ključne okoliščine, na podlagi katerih sta sprejeli zaključek, da je poseg v osebno svobodo obdolženca neogibno potreben in sorazmeren: (i) visoka vrednost odvzetih stvari v skupni višini 25.000,00 EUR; (ii) izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu; (iii) izvršitev je bila dobro organizirana, vnaprej pripravljena in načrtovana; (iv) kaznivo dejanje je bilo izvršeno tudi zelo hitro in premišljeno, saj so bili vsi trije storilci zamaskirani, oblečeni v temna oblačila, na kombiju pa je bila nameščena odtujena registrska tablica.