Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.
V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.
Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.
Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).
Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.
Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločbah), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive.
Posebna ureditev iz 444. člena ZFPPIPP omogoča uveljavljanje terjatve oziroma druge premoženjske pravice izbrisane pravne osebe tudi po njenem prenehanju, vendar le prek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem. Ker tak stečajni postopek ni bil začet, tožeča stranka pa zaradi prenehanja nima več sposobnosti biti stranka, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje revizije.
Sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano.
Ob upoštevanju standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico.
Odkritje prepovedane droge, ki je bila s strani obsojenega odvržena na odprt javni prostor in zavarovanje le-te pred izvedbo hišne preiskave, predstavlja policijsko opravilo, ki temelji na neposredni zaznavi policistov po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).
Obsojenec se je s tem, ko je skozi okno stanovanja na javni odprt prostor - parkirišče stanovanjskega bloka - odvrgel PVC vrečko s prepovedano drogo, na zunaj zaznaven način v zvezi s tem predmetom odrekel jamstvom, ki se izpeljujejo iz ustavnega koncepta upravičenega pričakovanja zasebnosti. Zaradi njegovega ravnanja, ki je policiji omogočilo pridobitev prepovedane droge v okviru policijskega opravila zgolj s površinsko zaznavo javnega prostora, je odpadla zahteva po sestavi zapisnika o zasegu, kot tudi po obveščanju preiskovalne sodnice o zaznani prepovedani drogi.
Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje.
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati.
Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1.
Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.
V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za sodno varstvo poimensko označila storilka.
Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka.
Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
Pravno zmotna je navedba, da obdolženec ne more dati obljube, da ne bo zapustil prebivališča, če nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Takšno stališče prihaja v navzkrižje z določbami Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), ki sodišču omogočajo, da drugi državi članici EU posreduje v priznanje in izvršitev odločbo, s katero je obdolžencu izrečen nadzorni ukrep, ki nadomešča pripor (vključno z zavezo obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča), kar torej pomeni, da je izrekanje tovrstnih (priporu alternativnih oziroma milejših) ukrepov mogoče tudi, če se obdolženec nahaja v drugih državah članicah EU.
Če sodišče presodi, da je pripor neogibno potreben ukrep, se v razlogih sklepa ni dolžno obrazloženo opredeliti do prav vsakega ukrepa iz prvega odstavka 192. člena ZKP.
Obveznost operaterja s pomembno tržno močjo, da dopusti dostop do svoje fizične infrastrukture, je v zakonu predvideno in v regulatorni odločbi uporabljeno sredstvo za doseganje namena zakona, ki je v vzpostavitvi večje konkurence na predmetnem trgu in posledičnem doseganju večjih koristi (tako stroškovnih kot z vidika kvalitete storitev) za uporabnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V okviru tega namena je zato pogoj za operaterski dostop mogoče opredeliti za nerazumen, če učinkuje kot nedopustna ovira pri operaterjevem vstopu na trg oziroma če nedopustno preprečuje vzpostavljanje večje konkurenčnosti med operaterji na trgu elektronskih komunikacij in s tem povezanih koristi končnih uporabnikov na maloprodajnih trgih.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki doseže ali preseže 18 kazenskih točk (namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta. Vozniku, ki mu je izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja, ni dopustno izrekati kazenskih točk v cestnem prometu.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). Povedano velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Predlog za zavarovanje, ki ga vloži davčni organ na sodišče na podlagi 243. člena ZIZ, sodi med uradna dejanja davčnega organa iz drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 in pretrga tek zastaranja pravice do izterjave zavarovane terjatve že z dnem oprave tega dejanja, pod pogojem, da je dolžnik o tem dejanju že obveščen. Za učinkovanje pretrganja zastaranja pa ni odločilno, kdaj točno je bil dolžnik o dejanju obveščen - zadostuje, da se je to zgodilo pred potekom relativnega zastaralnega roka.
Navadni odbitek tujega davka v zvezi z dohodki, ki jih rezident Republike Slovenije dosega v Republiki Avstriji, se skladno s 1. točko 24. člena BATIDO računa skupno za vse vrste dohodkov z virom v Avstriji. Morebitnega presežka odbitka od davka na dohodek z virom v Avstriji pa ni mogoče uporabiti kot odbitek pri davku na premoženje z virom v Avstriji (ali obratno). To velja za vse dohodke, ki sodijo pod domet davka na dohodek v smislu BATIDO, ne glede na to, ali se vštevajo v letno osnovo (sintetični davek) ali pa se obdavčijo posebej (cedularni davek).
Domneva o trenutku seznanitve organa z novimi dejstvi in dokazi iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je izpodbojna in jo je v primeru, ko postopek davčnega nadzora izvaja isti davčni organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, mogoče izpodbijati tudi z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega nadzora oziroma še preden je bil ta začet. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni videti razlogov za nadgradnjo sprejetega stališča, saj bi to pomenilo obravnavo vprašanj, ki se zastavljajo zgolj na teoretični ravni.
V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.