odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - subjektivne in objektivne okoliščine - predhodni kazenski postopek - domneva nedolžnosti
Utemeljevanje ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v predhodnih ali vzporednih postopkih je dopustno le v primeru, ko je storitev teh kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti.
ZKP člen 229, 229/1, 229/2, 241, 241/3, 364, 364/7.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - predlog stranke - sodni izvedenec - strokovni pomočnik - soočenje
Strokovni pomočnik obrambe, ki dela po njenih navodilih in v njeno korist, nima statusa izvedenca in njegovo strokovno delo ni samostojno dokazno sredstvo, medtem ko je soočenje predvideno le med različnimi obdolženci, obdolženci in pričami ali med različnimi pričami, ko se njihove izjave ne ujemajo glede pomembnih dejstev, in ne med izvedencem in drugimi naštetimi procesnimi udeleženci, zato soočenja v smislu določila 229. oziroma tretjega odstavka 241. člena ZKP obramba ne more doseči.
Uradni zaznamek o izjavi osumljenca ali drugih oseb, ki so bile zaslišane v predkazenskem postopku, ni dokaz v formalnem smislu, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba o obdolženčevi krivdi.
Prepoved uporabe uradnih zaznamkov o izjavah kot samostojnih dokazov se nanaša na odločanje o ugotavljanju obdolženčeve krivde, ne na odločanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev ali podaljšanje pripora.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091387
ZKP člen 407, 407/1, 407/1-1. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3, 140, 141, 141/2.
postopek neprave obnove - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - postopek za združitev kazni - pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah
Vrhovno sodišče je že odločilo, da pomeni postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1.
Določbe ZSKZDČEU-1 v 14. poglavju, ki ureja priznanje in izvršitev odločbe, s katero je v drugi državi članici izrečena kazen zapora ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, ne razkrivajo možnosti za posvetovanje med pristojnim organom države izdaje odločbe in pristojnim domačim sodiščem o tem, da bi se kazni po različnih sodbah medsebojno združevale, temveč - nasprotno - jasno določajo, da domače sodišče v primeru prevzema izvršitve tuje sodbe ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena tega zakona.
V primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca nastalo oboje. Ob tem pa je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka.
Če so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) pa je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti. Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne sheme, namenjene nedovoljenemu davčnemu izogibanju, ki je bila ključna za zagotovitev nedovoljene davčne ugodnosti, potem jo je treba obravnavati po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in uporaba tretjega odstavka istega člena ne pride v poštev.
Davčni zavezanec lahko po pravočasno vloženi davčni napovedi v postopku za odmero dohodnine od dobička iz kapitala po 326. členu ZDavP-2 spremeni zahtevek tudi tako, da priglasi odlog ugotavljanja davčne obveznosti po 100. členu ZDoh-2.
ZDavP-2 člen 130, 130/6, 135, 135/1, 135/2. URS člen 22.
dopuščena revizija - davčni inšpekcijski nadzor - celostni in delni davčni inšpekcijski nadzor - pravica do izjave - kršitev - prehajanje med nadzornimi postopki - prepozna izdaja sklepa o začetku DIN
Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.
Sodni red (2016) člen 161, 161/1. ZUS-1 člen 42, 42/1.
revizija v upravnem sporu - združitev revizij v skupno obravnavo - analogna uporaba zakona - enako dejansko in pravno stanje - identiteta strank
Revident v vseh primerih vlaga revizijo glede istega vprašanja, sodbe sodišča prve stopnje so izdane na isti materialnopravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, v vseh primerih pa sta isti tudi stranki spora, zato so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00091088
ZPP člen 351, 351/2, 378. OZ člen 1013. URS člen 22.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - porok - poroštvena izjava - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - zastavna pogodba - ničnost hipoteke - sodba presenečenja - razvoj sodne prakse - sprememba sodne prakse - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - odločilni razlogi - možnost izjave - pravica stranke do izjave - zavrnitev revizije
Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje sloni na drugačnem materialnopravnem zaključku o nujnosti informiranja porokov in zastaviteljev, ne pa v drugačni presoji standarda izpolnitve pojasnilne dolžnosti, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Ob prodaji stanovanj, ki so nastala kot etažna lastnina z delitvijo stanovanjske hiše, je odsvojen tisti (isti) kapital, ki je bil pridobljen ob pridobitvi stanovanjske hiše, v kateri je bila ta etažna lastnina kasneje vzpostavljena. Delitev dvostanovanjske hiše v etažno lastnino, v kateri sta tudi nadalje dve stanovanji v etažni lastnini istega lastnika, zato ne izključuje uporabe 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 o oprostitvi dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine, če so za to izpolnjeni tudi drugi zakonski pogoji.
Oseba, ki je kot preživljalec prejela nepremičnino na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni pasivno stvarno legitimirana za tožbeni zahtevek za povrnitev tistih vlaganj v to nepremičnino, ki so bila opravljena, ko je bil lastnik še preživljanec..
ZVEtL člen 44, 44/2, 44/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42. URS člen 22.
dopuščena revizija - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - pravica do poštenega postopka - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - standard obrazloženosti odločbe - odsotnost odločilnih razlogov - napačni razlogi - dobra vera pridobitelja lastninske pravice - ugoditev reviziji
Sodišče druge stopnje se je najprej zadovoljilo oziroma napačno omejilo na necelovito presojo pravno odločilne zakonske določbe. Njen del je enostavno prezrlo. Nato pa je zapolnjevalo navedeno vrzel s pavšalnimi (pomanjkljivimi) razlogi. Takšna obrazločitev ne dosega potrebnih standardov obrazloženosti sodne odločbe, in revident zato ni prejel zadostnih konkretnih odgovorov na svoje trditve v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Kršena mu je bila pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS oziroma pravica do poštenega postopka. Pandan tej ustavni kršitvi, tudi v nepravdnem postopku, predstavlja v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.
opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - podpora aktivnemu članu oborožene tolpe - organiziranje oborožene tolpe za izvrševanje kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD - konkretizacija zakonskih znakov - odklonilno ločeno mnenje
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe je obsojenec materialno in moralno podpiral oboroženo tolpo, ki se je nameravala nasilno prebiti preko meje ter se priključiti oboroženim formacijam, kot društvom, organiziranim s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ. Res je sicer, da so bila opisana obsojenčeva podporna ravnanja neposredno namenjena oboroženi tolpi, vendar ta po dejanskem opisu v pravnomočni sodbi ni delovala brezciljno, temveč z namenom postati del oboroženih formacij, ki so bile organizirane z istim ciljem iz prvega odstavka 2. člena ZKLD, kot je bil opisan že pri obsojencu. S tem je povezava med opisanimi obsojenčevimi podpornimi ravnanji in oboroženimi formacijami, kot društvi, organiziranimi s ciljem, da bi se nasilno zrušila obstoječa državna ureditev FLRJ iz 8. točke 3. člena ZKLD, v zadostni meri izkazana, medtem ko poimenovanje, struktura in način delovanja oboroženih formacij kvečjemu služijo podrobnejši označbi navedenih društev kot znaka kaznivega dejanja in ne šele njegovi konkretizaciji, po kateri so bila ta društva v izreku pravnomočne sodbe dejansko že opisana.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - konkretizacija zakonskih znakov - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravna kvalifikacija - kvalificirana oblika - zastaranje kazenskega pregona - ugotovitvena sodba
Glede na povzete relevantne dele kazenskopravnega očitka, ki abstraktnega dela ne vsebuje, je iz navedenih dejanskih okoliščin namen obdolženca pridobiti si veliko premoženjsko korist - da mu je torej ob izvršitvi kaznivega dejanja šlo za pridobitev prav takšne koristi - vsekakor mogoče prepoznati. Najprej je namreč izrecno izražen namen storilca kot direktorja računovodske službe v družbi D., d.d., v celoti izogniti se plačilu davka od dohodka pravnih oseb za predvidljivo in jasno določeno koledarsko obdobje; pri tem je treba upoštevati in poudariti tudi naravo tega davka, saj se slednji odmerja po vnaprej določeni ter znani davčni stopnji za posamezno davčno obdobje, s čimer je njegova višina vnaprej predvidljiva. Nezanemarljiva pa je tudi sama funkcija obdolženca v družbi, saj je bil prav on odgovoren za sestavljanje bilanc in letnih poročil ter je davčno zakonodajo in način obračunavanja davka od dohodka pravnih oseb poznal oziroma moral poznati. Da je bila obdolžencu zasledovana višina pridobitve protipravne premoženjske koristi od samega začetka znana, je razvidno tudi iz v opisu natančno predstavljenih špekulacij glede izdaje fiktivnih računov družbi D., d.d.. Slednji so za vsako posamezno obdobje v skupnem znesku očitno predstavljali prav takšen znesek, ki je v končnem rezultatu (ob upoštevanju vseh odhodkov) pomenil ravno za toliko nižjo davčno osnovo, da je družba izkazovala poslovanje brez obdavčljivega dobička na pozitivni nuli. Končno je višina davka, ki se mu je družba D., d.d., z ravnanji obdolženca A. A. izognila in predstavlja veliko premoženjsko korist, za vsako obravnavano obdobje v očitku določno navedena.
Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Navedena določba je jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091391
KZ-1 člen 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 355, 442. URS člen 22, 29.
kaznivo dejanje goljufije - pravna kvalifikacija - storilec - delictum proprium - splošno kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskih znakov - sojenje v nenavzočnosti - odklonilno ločeno mnenje
Kaznivo dejanje poslovne goljufije zaradi ožjega možnega kroga storilcev v razmerju do klasične goljufije predstavlja lex specialis. Za razliko kaznivega dejanja goljufije, kjer je storilec lahko vsakdo (delictum communium), je pri poslovni goljufiji lahko storilec le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost ali ki sodeluje pri opravljanju gospodarske dejavnosti (nepravi delictum proprium).
Pomembni ugotovljeni procesni okoliščini v obravnavanem primeru sta naslednji: (i) na glavni obravnavi dne 28. 9. 2023 ni bil izpolnjen pogoj za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj slednji ni po svoji krivdi izostal iz naroka (bil je namreč upravičeno odsoten, kar je izkazal z zdravniškim potrdilom na predpisanem obrazcu) in (ii) izpodbijana pravnomočna sodba se na listinska dokaza, ki sta bila prebrana v odsotnosti obsojenca, v nobenem delu ne opira. Prav tako iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, da bi navedena dokaza kakorkoli pomembno vplivala na dokazno presojo sodišča - v obrazložitvi sodbe na nobenem mestu nista niti omenjena - medtem ko sama seznanitev sodišča s takšnim dokazom v tem primeru za ugotovitev uveljavljane kršitve ne zadošča. Vrhovno sodišče ob upoštevanju navedenega sprejema stališče pritožbenega sodišča, da sicer podani kršitvi prvega odstavka 442. člena ZKP in 355. člena ZKP nista vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, zato relativna bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00090657
KZ-1 člen 228. OZ člen 131, 131/1, 148, 148/1.
poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - posebni pogoj - odškodninska odgovornost direktorja - odgovornost pravne osebe - odgovornost nasproti tretjemu - poslovodenje - splošna pravila o odškodninski odgovornosti - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - enoosebna družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ)
Poslovodje pravnih oseb v razmerju do tretjih oseb za povzročeno škodo praviloma osebno ne odgovarjajo (prvi odstavek 148. člena OZ), vendar pa obenem obstajajo tudi (izjemni) življenjski primeri, ko prvine samostojnega civilnega delikta v tolikšni meri presežejo prvine korporacijskega delikta, da se lahko vzpostavi odškodninska odgovornost posameznika.
Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost je (lahko) v določbi 131. člena OZ, ki je komplementarna določbi 148. člena OZ v vseh tistih izjemnih primerih, ko ravnanja posameznika konstituirajo samostojni civilni delikt in ko vzpostavitev odškodninske odgovornosti ne posega v pravni red ali pravice tretjih oseb.
pravica do nepristranskega sodišča - domneva nedolžnosti - izločitev sodnika - priznanje krivde - opis kaznivega dejanja - pomagač - soobdolženec - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Vsebina sodb zoper soobtoženki potrjuje vložničine navedbe, da je bila v predhodnih sodbah konkretno navedena ne le vloga soobtoženk pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, temveč tudi vloga naknadno obsojenega A. A. Pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja se je soobtoženkama očitala pomoč pri kaznivem dejanju, ki ga je storil A. A., kar na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe pomeni, da je sodišče za njuno obsodbo moralo ugotoviti tudi protipravno ravnanje obsojenca kot storilca. Ob tem pa je bil obsojenec celo izrecno označen kot storilec tega kaznivega dejanja in je bil izrek oblikovan na način, ki je nedvoumno kazal na njegovo krivdo.
Podroben opis in hkrati način formulacije, ki je kršil obsojenčevo pravico do domneve nedolžnosti, sta dejansko prejudicirala obsojenčevo krivdo.
Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik s sklepom I Kpd 49705/2025 z dne 12. 7. 2025. Isti sodnik je sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanem sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici.
Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno, da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.
Odločanje o podaljšanju pripora namreč po svoji naravi ni pravno sredstvo v okviru katerega bi sodišče, ki odloča o predlogu za podaljšanje pripora, presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o odreditvi pripora, temveč (nova) odločitev sodišča prve stopnje v okviru katere mora opraviti celovito presojo dokaznih novot in odgovoriti na navedbe, s katerimi se je obramba morebiti odzvala na predlog za podaljšanje pripora.
Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu.
V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obsojenca.