kršitev pravice do obrambe - postavitev novega izvedenca - presoja izvedenskega mnenja - obrazložene pripombe na izvedensko mnenje
Vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje kako mora ravnati sodišče takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Sodišče mora strankino kritiko izvedenskega mnenja, ki je taka, da po njenem predstavlja podlago za postavitev novega izvedenca obravnavati, in če je razumno obrazložena, nanjo tudi odgovoriti. To je pravna dolžnost sodišča, ki jo narekuje poštenost postopka. Ali kritiko izvedenskega mnenja sprejme ali zavrne, je v sferi dejanskega, torej tistega, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem oziroma ponujanje lastnega videnja strokovnosti in verodostojnosti izvedenskega mnenja ne zadošča za postavitev novega izvedenca.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pravnomočno končan kazenski postopek - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje - premoženjskopravni zahtevek - ločeno mnenje - pritrdilno ločeno mnenje
Nadaljevanje sojenja o premoženjskopravnem zahtevku po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje se opira na odločitev o krivdi, vendar ta ni več neogibno še naprej predmet razpravljanja. Stališče o obdolženčevi krivdi je sicer vedno pomembno za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku (drugi odstavek 105. člena ZKP); v primerih (kot je ta) pa se nadaljnje razpravljanje o zahtevku (brez škode za izjavljanje o obtožbi) razteza le še na preostale predpostavke odškodninske odgovornosti oziroma na ugotavljanje utemeljenosti drugih premoženjskopravnih zahtevkov, ki jih je mogoče uveljavljati v kazenskem postopku. Zato načeloma ni ovir za delno razveljavitev v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku (šesti odstavek 392. člena ZKP), s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe, ki jo je hkrati mogoče v preostalih odločbah preizkusiti tudi v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi.
Ne glede na materialnopravno upravičenje hipotekarnih upnikov iz tretje alineje drugega odstavka 154. člena SPZ, da dosežejo prenehanje hipoteke, in splošno pravilo iz prvega odstavka 40. člena ZZK-1, je treba pri izbrisu prisilne hipoteke v zemljiški knjigi upoštevati posebnosti in smisel prisilne hipoteke, ki je intrinzično vezana na izvršilni postopek. Ker je v primeru prisilne hipoteke matični postopek izvršilni, zemljiškoknjižni postopek pa ima le izvedbeno funkcijo, je zmotna razlaga, da pravna ureditev upnikom prisilne hipoteke omogoča, da v izvršilnem postopku, ki ni končan oziroma izvršba ni bila ustavljena, dosežejo izbris prisilnih hipotek (in zaznamb izvršbe) mimo izvršilnega (v tem primeru "matičnega") postopka.
Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem, da črtanje četrtega odstavka 90. člena ZZK-1 nima pravnih posledic. Strinja se s stališčem pravne teorije, da upnika, ki je hkrati hipotekarni upnik (materialnopravni upravičenec), ni treba varovati pred tveganjem, da bo izgubil procesni položaj zavarovanega upnika v izvršbi. V izvršilnem postopku pa ne gre le za položaj strank, ampak tudi drugih oseb - udeležencev -, ki vstopijo v že začeti postopek, da bi zavarovali svoj pravni položaj; pri izvršbi na nepremičnine so to tudi potencialni kupci (udeleženci dražbe) in dejanski kupec nepremičnine.
ZIntPK člen 56, 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZGD-1 člen 32, 266, 293.
dopuščena revizija - izjeme lobiranja - poslovni interes družbe - varstvo človekovih pravic - pravna država - izvoljeni predstavnik interesne organizacije - restriktivna razlaga izjem - zavrnitev revizije
Posamezno delovanje spada pod izjemo iz 56.a člena ZIntPK, le in izključno kolikor se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ni namenjeno varstvu interesov posamezne fizične ali pravne osebe. Oceniti je torej treba posamezne lobistične stike (oziroma njihove dele) na podlagi njihove konkretne vsebine oziroma dejanskih predlogov in zahtev lobista, torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja.
Glede na to, da je izvoljeni predstavnik intersne organizacije kot izjema določen skupaj z zakonitim zastopnikom (58. člen ZIntPK), je po presoji Vrhovnega sodišča tudi tukaj na mestu ozka, restriktivna razlaga, da se ta izjema nanaša le na izvoljene predstavnike tistih organizacijskih oblik, ki nimajo posebej z zakonom določenega (zakonitega) zastopnika (npr. razna združenja, civilne iniciative, stanovanjske skupnosti, zbor etažnih lastnikov ipd.), ampak izvolijo izmed njih nekoga, da jih zastopa oziroma predstavlja. Z uzakonitvijo te izjeme je bila taki interesni organizaciji dana možnost, da ji za izvajanje lobiranja ni treba najemati registriranega lobista, ampak lobiranje lahko izvaja tudi njen član.
S strani skupščine izrecno pooblaščeni član nadzornega sveta, ki deluje kot izvoljeni predstavnik družbe (ki je organizirana v skladu z ZGD-1 in ima zakonitega zastopnika, kot ga določa zakon), tako ne izpolnjuje pogojev za delovanje kot izvoljeni predstavnik v smislu četrtega odstavka 58. člena ZIntPK.
oporočno dedovanje - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje - dedna pravica - odgovor na pritožbene navedbe - kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - uničenje oporoke - preklic oporoke - oporočiteljeva volja - oporočna sposobnost - ocena verodostojnosti priče - dejansko stanje - dokazna ocena - meje preizkusa v pritožbenem postopku - volja zapustnika
Z vidika dopuščenega revizijskega vprašanja je bistveno le to da je pritožbeno sodišče tožnici odreklo možnost, da navedbe, ki so odločilnega pomena, presodi sodišče druge stopnje oz. v delu, kjer jih je spregledalo sodišče prve stopnje, sploh katerokoli sodišče. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je tožnici odvzelo pravico do izjave (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon - oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
V okviru dopuščenega revizijskega vprašanja navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev.
odškodnina - enotna odškodnina - višina - poseg v osebnostno pravico - človekovo dostojanstvo
V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - darilna pogodba - evidentiranje sprememb - zakonski rok - neobstoječa pravna oseba - neuspel poskus vročitve - nemogoč pogoj - poenostavljen postopek - zavrnitev revizije - cesija
Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.
Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.
opis prekrška - konkretizacija zakonskih znakov - namen storilca - subjektivni zakonski znak
Zaključek o obstoju odnosa storilca do dejanja je predmet obrazložitve in ne opisa očitanega dejanja. Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da enaka merila konkretiziranosti opisa ne bi veljala tudi pri prekrških, ki so glede na vsebovano kriminalno količino manj huda kazniva ravnanja in so tudi pravne posledice za storilca prekrška milejše kot pri kaznivih dejanjih.
dopuščena revizija - davek na promet nepremičnin - vračilo davka - nemogoča izpolnitev - vzrok za neizpolnitev - nezmožnost plačila - objektivna nezmožnost - zavrnjen zahtevek - zavrnitev revizije - obseg revizijske presoje
Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo plačanega davka na promet nepremičnin (DPN) na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN‑2, če je izpolnitev pogodbene obveznosti ene ali druge stranke postala splošno nemogoča (torej če pogodbene obveznosti nihče več ne more izpolniti), ne glede na njen vzrok.
Kadar je pogodbena obveznost določena kot plačilo v denarju (ki je stvar, določena po vrsti, oziroma genus), do nemožnosti njene izpolnitve v pravnem pomenu besede sploh ne more priti, zato revident do vračila DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 ne more biti upravičen.
URS člen 155, 156. ZDavP-2J člen 14, 71, 71/3. ZDavP-2 člen 95. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/3, 94, 94/1.
dopuščena revizija - davčna obveznost - davčni inšpekcijski nadzor - obrestovanje - ponovljeni postopek - sprememba zakona - povratna veljava predpisov - zahteva za oceno ustavnosti - odločba Ustavnega sodišča - ugoditev reviziji
Obračunavanje obresti v ponovnih postopkih davčnega nadzora po z novelo ZDavP-2J spremenjenem 95. členu ZDavP-2 (uporabo katerega zahteva tretji odstavek 71. člena ZDavP-2J) ustavno skladno le, če davčni zavezanec pred izdajo odločbe v ponovnem postopku še ni plačal obveznosti, ki mu je bila naložena z odpravljeno odločbo in pod dodatnim pogojem, da mu v ponovnem davčnem postopku niso odmerjene višje obresti kot bi bil seštevek obresti, ki so bile v odpravljeni odločbi obračunane po 95. členu ZDavP-2 in zamudnih obresti po 96. členu ZDavP-2, ki bi tekle v času od poteka paricijskega roka za plačilo do izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Če je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J, pa se v ponovljenih postopkih, ki tečejo po 1. 1. 2017, obrestna mera iz novega 95. člena ZDavP-2, ne sme uporabiti.
Informativni izračun dohodnine ima pravno naravo davčne napovedi, vložen ugovor zoper informativni izračun dohodnine pa smiselno predstavlja dopolnitev same napovedi. Po skupni presoji obeh bo davčni organ izdal odločbo o dohodnini po sedmem odstavku 267. člena ZDavP-2 ter z njo zaključil postopek na prvi stopnji.
V primerih vložitve ugovora zoper informativni izračun se povrnitev stroškov primarno presoja po določbi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, razen ob obstoju izjem.
Pri uveljavljanju v tujini plačanega davka zakonska določba 273. člena ZDavP-2 izključuje pravno fikcijo o odpovedi pravici do pritožbe v primeru nevložitve ugovora zoper informativni izračun. Posledično se ugovor v tujini plačanega davka po vsebini v celoti izenačuje s pravnim sredstvom (pritožbo), kar pomeni tudi glede povrnitve stroškov nastalih v zvezi z njegovo vložitvijo.
Ugovore po 273. členu ZDavP-2 je treba, zaradi možnosti vložitve pritožbe tudi ob nevložitvi ugovora, obravnavati kot izjemo od splošnega pravila o razdelitvi stroškov postopka iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 in jih glede povrnitve stroškov obravnavati enako kot pravna sredstva (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2).
ZDavP-2 člen 85a, 85a/1, 85a/3, 85a/4, 85a/5. Pravilnik o elektronskem vročanju v davčnih zadevah (2015) člen 3, 3/3.
dopuščena revizija - fikcija vročitve - elektronsko vročanje prek portala eDavki - tuja pravna oseba - odmera NUSZ - pravočasnost pritožbe v upravnem postopku - zavrnitev revizije
Fikcija vročitve po 85.a členu ZDavP-2 lahko nastopi, če je ugotovljeno, da je bilo poslovnemu subjektu obvestilo, da ga v portalu eDavki čaka dokument, ki mu ga je treba vročiti, odloženo v njegovo osebno mapo v portalu eDavki. S tem mu je namreč zagotovljena realna možnost, da se s tem obvestilom seznani - le vpogledati bi moral vanjo (oziroma si, če to ocenjujejo za zamudno, naročiti prejemanje teh obvestil na svoj elektronski naslov).
pravica do izjave v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vročitev listin - seznanitev z izvedenskim mnenjem
Tožnici sporna listina res ni bila vročena, toda tožnica je iz dokaznega sklepa lahko razbrala, da bo sodšče svojo odločitev oprlo tudi na priloge, ki jih je v spis vložil izvedenec. Ker se je s sporno listino tudi vsebinsko seznanila prek izvedenskega mnenja ter je s sodiščem ob ustni in pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja razčiščevala dokazno temo, ji sodišče ni kršilo pravice do izjave.
Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema člen 1. Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (2016) člen 1. ZMZPP člen 48, 67. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - predhodno vprašanje - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - sodna pristojnost slovenskega sodišča
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali se za določitev pristojnosti za odločanje o premoženjskih razmerjih v neregistrirani zunajzakonski skupnosti z mednarodnim elementom uporablja Uredba 2016/1103 ali nacionalno mednarodno zasebno pravo. Ker tako uporaba določb Uredbe 2016/1103, kot tudi pravilna uporaba določb ZMZPP pripelje do odločitve, da je za odločanje pristojno slovensko sodišče, izpostavljene dileme v obravnavani zadevi ni. To pa pomeni tudi, da Vrhovno sodišče nima predložitvene obveznosti iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.
Sodišče prve stopnje namreč za presojo, ali je podana pristojnost slovenskega sodišča, ne bi smelo uporabiti 67. člena ZMZPP, temveč 48. člen ZMZZP, ki ureja splošno pristojnost v vseh zadevah z mednarodnim elementom. Po 48. členu ZMZPP je sodišče na območju RS pristojno, če ima toženec ob začetku sodnega postopka stalno prebivališče v RS (forum domicilii). V obravnavani zadevi ima toženec stalno prebivališče v RS, kar pomeni, da je po 48. členu ZMZPP slovensko sodišče pristojno za odločanje o vsem skupnem premoženju, tudi o nepremičninah, ki se nahajajo v tujini.
DEDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00079008
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 142, 148, 148/1, 148/1-2. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 1, 3/1-g, 3/1-i, 4, 21, 23, 39, 40, 41, 43, 45, 47. ZD člen 214, 220, 227h.
predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - listina, ki je podlaga za vpis lastninske pravice - dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - načelo enotnega dedovanja v EU - evropsko potrdilo o dedovanju - priznanje tujih odločb - izvršljivost odločbe - potrdilo o izvršljivosti
Razlogovanje sodišča druge stopnje, da izvršljiva odločba skladno z UD pomeni odločbo, ki po nemškem pravu omogoča vpis v javni register in je izvršljiva v drugi državi članici, če je na zahtevo stranke razglašena za izvršljivo, je zmotno iz dveh razlogov. Najprej, ker pogojev za predlagani vpis v zemljiško knjigo ne ureja UD, niti nemško pravo, kot izhaja iz odločbe sodišča druge stopnje, ampak ZZK-1. Predvsem pa iz razloga, ker nemško skupno potrdilo o dedovanju (tudi v smislu 43. člena UD) ni izvršljiva odločba, zato zanjo (ne po slovenskem, ne po nemškem pravu), ni mogoče pridobiti potrdila o izvršljivosti. Sodišče druge stopnje se je zato tudi zmotno sklicevalo na 227. h člen ZD, ki ureja postopek razglasitve izvršljivosti v skladu s 45. členom UD.
V skladu s 34.-35. in 59. uvodno izjavo UD je, zaradi upoštevanja pravila o litispendenci, splošni cilj UD vzajemno priznavanje odločb, izdanih v državah članicah v dednih zadevah. Zato so za presojo, ali pomeni nemško potrdilo o dedovanju podlago za vpis v zemljiško knjigo, pravno relevantne tudi določbe 39. člena UD.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00079016
ZPP člen 215, 254, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 399. URS člen 22, 25.
plačilo odškodnine - malomarno zdravljenje - utemeljen dvom v pravilnost izvedeniškega mnenja - realno znanstveno tveganje za napako - izvedensko mnenje, pridobljeno izven pravde - pravilnost dokazne ocene - imenovanje novega izvedenca
Po utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča razlog za imenovanje novega izvedenca ni podan samo v primeru, ko z zaslišanjem izvedenca ni mogoče odpraviti utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, temveč tudi tedaj, ko je izvedenec izvedensko mnenje opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako. Gre za izjemne primere, ko je predlog za novega izvedenca utemeljen oziroma ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomenila procesno kršitev zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja.
Zunaj pravde pridobljeno izvedensko mnenje je po ustaljeni sodni praksi del trditvene podlage strank, ki ga je treba upoštevati v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Če so med pravno pomembnimi dejanskimi ugotovitvami v zunaj pravde pridobljenem mnenju in sodnem izvedenskem mnenju razlike, se mora sodišča do njih vsebinsko opredeliti in se ne sme zadovoljiti s pavšalno oceno o bolj prepričljivem sodnem izvedenskem mnenju.
Vsakršna zahteva po dodatnem utemeljevanju razlogov za imenovanje novega izvedenca bi v konkretnih okoliščinah pomenilo za tožnico, ki je na izjemno zahtevnem in zapletenem medicinskem področju laik, nesorazmerno breme. Tožnica je uspela s svojimi vsebinskimi trditvami zasejati razumen dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tega dvoma ni mogoče odpraviti drugače kot s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke.
ZKP člen 13, 201, 201/1, 201/1-1, 307, 307/2, 307/4, 542, 542/1, 542/1-1, 542/3. URS člen 30.
povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - neutemeljen pripor - nedovoljeno ravnanje - priporni razlogi - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti - priporni razlog begosumnosti
Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve.
Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji.
Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 126, 126/2. ZVarD člen 6.
plačilo za poslovno uspešnost - božičnica - pravica do plačila - diskriminacija - bolniška odsotnost - zdravstveno stanje
ZDR-1 delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
Delovna uspešnost po drugem odstavku 127. člena ZDR‑1 je vezana na delavčev dejanski prispevek delodajalcu v obliki opravljenega dela. V nasprotju s tem in kot izhaja iz poimenovanja instituta, pa je plačilo za poslovno uspešnost vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote. To se običajno presoja po doseganju v planskih aktih družbe načrtovanih ciljev in je odvisna od številnih drugih dejavnikov (med drugim tudi od tržnih razmer, poslovnih odločitev itd.), ne le od kvalitete ali celo zgolj od obsega opravljenega dela delavcev. Plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca.
Še posebej s tega vidika je bila tožnica z delavci, ki niso bili bolniško odsotni (in so bili posledično pri plačilu za poslovno uspešnost obravnavani bolj ugodno), v primerljivem položaju.
Zato so izpolnjeni vsi trije pogoji za ugotovitev diskriminacije: tožnica je bila pri odmeri plačila za poslovno uspešnost manj ugodno obravnavana; razlog za to je bil povezan z osebno okoliščino na njeni strani (zdravstveno stanje); tožnica in delavci, ki so prejeli višje plačilo za poslovno uspešnost, so bili v primerljivi situaciji.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2.
denarna nagrada - vojak - izplačilo nagrade
Drugi odstavek 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se izključujeta.