slovenska vojska - pripravljenost za delo - vojaška operacija - varovanje državne meje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v tej zadevi, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - vojaška operacija - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacije Odboj ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Pritožbeno sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustno spremenjeno dokazno oceno ni storilo s tem, ker ni izvedlo pritožbene obravnave, pač pa že s tem, ker v pritožbenih navedbah sploh ni imelo podlage za poseg v dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne pazi po uradni dolžnosti in v ugotovljeno dejansko stanje ne posega mimo pritožbenih navedb, kot je to storilo sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je samo, brez podlage v pritožbenih navedbah glede (okoliščin sklepanja) sporazuma z dne 11. 3. 2020 ugotovilo drugačna dejstva kot sodišče prve stopnje.
Ker toženec ugotovljenega dejanskega stanja glede sporazuma s pritožbo sploh ni izpodbijal, tožnica ni mogla pričakovati odločitve sodišča druge stopnje, ki bi temeljila na drugačnih dejstvih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato tožnica v reviziji utemeljeno uveljavlja kršeno pravico do kontradiktornega obravnavanja v postopku pred sodiščem druge stopnje (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZUP člen 207, 207/1. ZSDP-1 člen 71. ZUPJS člen 34, 34/1. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZDSS-1 člen 74.
socialni spor - družinski prejemek - otroški dodatek - uveljavljanje pravice - predsodni postopek - nova dejstva
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
slovenska vojska - delovni čas - pripravljenost za delo - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive - sodba Sodišča Evropske unije - vojaška operacija
Možnost izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19 v konkretnem primeru ni podana, saj ni šlo za dejavnosti začetnega usposabljanja oziroma operativnega urjenja. Edina potencialna možnost po prvi alineji bi bila izključitev zaradi vojaške operacije v pravem pomenu besede, vendar to ne predstavlja možnosti izključitve vsake vojaške operacije. Operacija Odboj, v kateri je Slovenska vojska sodelovala s Policijo, se je ne glede na njeno poimenovanje nanašala na širše varovanje državne meje in varovanje določenih objektov. Naloge te operacije niso ustrezale pojmu vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Obenem tudi ni podan primer iz druge alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primerih posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. To se lahko nanaša le na posebne dejavnosti, v tem primeru posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij (75. in 76. točka obrazložitve sodbe C-742/19). V operaciji Odboj ni šlo za takšen primer delovanja visoko usposobljenih vojakov, specialnih enot ali nalog izjemne občutljivosti.
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Ker tudi četrta alineja prve točke izreka sodbe C-742/19, ki določa možnost izključitve uporabe navedene direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa, to uvedbo veže le na primer izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, že iz razloga, ker ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, tudi možnost te izjeme odpade.
slovenska vojska - pripravljenost za delo - delovni čas - varovanje državne meje - vojaška operacija - izvedba vojaške vaje - vojaško urjenje - sodba Sodišča Evropske unije - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodišč druge in prve stopnje, da operacijo Odboj in prejšnjega varovanja meje ni mogoče šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišči sta pravilno poudarili, da se je enako ali podobno delovanje Slovenske vojske izvajalo že od leta 2015, v obdobju glavnega vala migrantov in kasneje. Tudi takšna dejavnost od leta 2019 naprej ni predstavljala dejavnosti v izrednih okoliščinah oziroma razmerah, temveč je šlo za običajno službo v mirnem času brez posebnosti itd.
Ne gre za primer možne izključitve uporabe Direktive iz druge alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, ki omogoča izvzetje vojaške dejavnosti v primeru posebnih dejavnosti, za katere sistem rotacije ni primeren. Kot izhaja iz obrazložitve v zadevi C-742/19, se to nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacije (75. in 76. točka obrazložitve).
Prav tako ni mogoče uporabiti izjeme iz tretje alineje prve točke izreka citirane sodbe, ki določa izredne dogodke, ki zaradi resnosti in obsega zahtevajo sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, saj narava dejavnosti vojakov, med njimi tožnika, pri varovanju državne meje (skupaj s policisti) ni dosegla standarda takšnega (kratkotrajnega ali trajnega) izrednega dogodka (dogajanja).
Možnost izključitve uporabe Direktive v zvezi z uvedbo sistema rotacij oziroma načrtovanja delovnega časa tudi ni podana v primeru četrte alineje prve točke izreka sodbe v zadevi C-742/19, ki to možnost povezuje s primeri izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede, saj v obravnavanem primeru teh ni bilo.
Izključitev Direktive se nanaša na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in osebe na operativnem urjenju. Pri tem pojmu ne gre za vsako urjenje, temveč za operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanje s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.
Vseeno je treba tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji prve točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe Direktive upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba, podobno kot v primeru vojaške operacije v pravem pomenu besede (glej 79. točko sodbe C-742/19), ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.
ZPrCP člen 58, 58/1, 58/7. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1.
kršitev cestnoprometnih predpisov - desno pravilo - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - kršitev materialnega zakona
Z očitkom v plačilnem nalogu, da kršitelj ni upošteval desnega pravila in je pri tem izsilil prednost voznici vozila Opel Astra, tako da je prišlo do trčenja vozil, je dovolj jasno konkretizirano, da je desno pravilo zavezovalo kršitelja in da prav slednji tega pravila ni spoštoval, saj je izsilil prednost soudeleženki prometne nesreče. V opisu prekrška je določno opredeljeno, kdaj in kje je prišlo do prometne nesreče, navedeno pa je tudi, v kateri smeri je vozil kršitelj. Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča časovno in prostorsko dovolj konkretizirano opredeljuje vse zakonske znake očitanega prekrška.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - dokazne prepovedi - dopustnost dokaza - izločitev dokazov - personalni dokazi - uporaba kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - začetek in tek zastaralnega roka - kazenska odgovornost napeljevalca in pomagača - pomoč - pomagač - načelo akcesornosti - identiteta med obtožbo in sodbo - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - objektivna identiteta obtožbe in sodbe
Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP gre vedno za nedovoljeno opiranje sodbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se sodba po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza in nikoli za opiranje sodbe na dokaze, ki bi bili neverodostojni. To je predmet pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.
Le ko gre za način dokazovanja v primeru tako imenovanih osebnih ali personalnih dokazov, je ta na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, pogojen z enakim načinom dokazovanja kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, saj morata biti obe sodišči v tem primeru pri njihovi oceni v enakem spoznavno psihološkem položaju.
Če se je torej Vrhovno sodišče v izhodišču strinjalo z vložnikom, da pri zvočnih posnetkih pogovorov med obsojencem in pričo C. C. ne gre za dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi morali biti iz spisa izločeni, je na drugi strani pritrdilo sodišču druge in tretje stopnje v oceni, da so bili ti posnetki v danih okoliščinah pridobljeni ustavno pravno nedopustno in da kot takšni niso smeli biti uporabljeni. Od tod naprej pa je jasno, da drugostopenjska sodba na zvočne posnetke v nobenem primeru ne bi smela biti oprta in da zato njihova nepravilna izločitev iz spisa, na zakonitost te sodbe ni imela nobenega vpliva.
Čeprav je obsojenec po opisu kaznivega dejanja v izreku drugostopenjske sodbe pri dejanju, ki ga je storil B. B. sodeloval v obdobju od pomladi 2008 do avgusta 2008, ko je torej še veljal navedeni Kazenski zakonik, se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem tretje stopnje, ki je v 79. točki obrazložitvi tretjestopenjske sodbe pravilno ugotovilo, da je za pravno opredelitev sodelovanja pri kaznivem dejanju in za začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvem odstavku 90. člena KZ-1 in prvem odstavku 91. člena KZ-1, odločilen čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno in ne čas, ko je kateri od udeležencev iz 37. in 38. člena KZ-1 pri storitvi kaznivega dejanja sodeloval. Njihova kaznivost je namreč po 36.a členu KZ-1 odvisna (akcesorna) od storilčeve kaznivosti, le-ta pa od tega, ali in kdaj je bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 17. člena in 18. členom KZ-1 storjeno.
Pri bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je pozornost usmerjena v sodbo, ki se sme po prvem odstavku 354. člena ZKP nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v vloženi oz. na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta).
izločitev dokazov - izločitev - relativni izključitveni razlog - seznanitev z nedovoljenim dokazom - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dvom o nepristranskosti sodišča
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, le tisti, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Od vložnika ni mogoče pričakovati, da izkaže dejanski ali hipotetični vpliv dokaza na odločitev v zadevi. Izkazati pa mora upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati, to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev. Vložnik v zahtevi obširno opisuje okoliščine nastanka spornih posnetkov, niti z besedo pa ne navede njihove vsebine ali da bi bila ta vsebina kakorkoli pomembna za odločitev o obtožbi. V zahtevi zato ni mogoče prepoznati zatrjevanja opravičenega dvoma v oceno višjega sodišča, da so posnetki dokaz, ki ne more vplivati na odločitev sodišča, ker se sodba nanje ne opira.
zamudna sodba - pravica do izjave - svoboda izražanja - pravica do časti in dobrega imena - osebna vročitev - javna oseba - poslanec - odgovorni urednik - fikcija vročitve
Iz prakse ESČP, ki ji sledita tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, je pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, treba oceniti, ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in je zato mogoče šteti, da se je naslovnik s svojim ravnanjem sam odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem. Bistvenega pomena je, da je bil toženec obveščen o sodnem pisanju in o tem, kje se nahaja, torej je imel realno možnost, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, pa tega ni storil. To pa pomeni, da je toženec sam ravnal nevestno in je tako pravilna ocena sodišča druge stopnje, da s postopanjem sodišča prve stopnje ni bilo poseženo v njegovo pravico do izjave v postopku.
Razprava o položaju, vlogi in avtonomnosti medijev nedvomno pomeni razpravo o pomembni družbeni temi. Paziti pa je treba, da se sicer pomembna družbena tema ne zlorabi za osebni napad na novinarja z namenom njegove diskreditacije. Posebna okoliščina obravnavane zadeve je prav ta, da so bile izrazito grobe in žaljive seksistične označbe vplivnega politika naperjene neposredno proti urednici televizijske oddaje, ki je obravnavala temo v javnem interesu. Dopuščanje sramotilnih seksističnih izjav vplivnega politika namreč lahko samoomejujoče vpliva na svobodo medijskega izražanja in družbenega angažiranja žensk. Prav zaradi varstva javnega interesa po medijskem pluralizmu, ki je pomemben za uresničevanje ustavne demokracije sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, ko sta v koliziji med toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave) in tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki je v Ustavi varovana v okviru pravice do osebnega dostojanstva (34. člen) in pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), dali prednost slednji.
begosumnost - evropski nalog za prijetje in predajo
Možnost, da bi sodišče njegovo navzočnost v kazenskem postopku lahko doseglo z uporabo Evropskega naloga za prijetje, ki predpostavlja, da je zoper obdolženca izdan sklep o odreditvi pripora, za uspešno realizacijo pa je potrebno izslediti tudi njegovo prebivališče v drugi državi članici, ne izključuje pripornega razloga begosumnosti.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 8, 8/1, 8/1-4, 14, 50, 50/6, 50/7.
davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - krajši delovni čas - samostojni podjetnik - normirani stroški - samozaposleni - dopuščena revizija
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 19. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50, 50/6, 50/7.
dopuščena revizija - davek od dohodka iz dejavnosti - starševsko varstvo - pravica do dela s krajšim delovnim časom - samostojni podjetnik - normirani stroški - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - polni delovni čas - samozaposleni zavarovanec - zavrnitev revizije
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - oseben spor stranke s sodniki pristojnega sodišča - videz nepristranskosti sodišča - objektivna nepristranskost
Okoliščina, ko je sodnica z obdolžencem v osebnem (sodnem) sporu, po presoji Vrhovnega sodišča pri razumnem človeku utemeljeno vzbuja dvom v videz nepristranskosti sodnice. Izjemo bi lahko predstavljali le primeri, ko bi bilo v vlaganju tovrstnih pravnih sredstev mogoče prepoznati zlorabo pravice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00076519
KZ-1 člen 18, 209, 209/1. ZKP člen 329, 329/4.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - določenost v zakonu - opis kaznivega dejanja - trajajoče kaznivo dejanje - kontinuirana kriminalna dejavnost - zastaranje kazenskega pregona - začetek tega zastaralnega roka - dokončanje kaznivega dejanja - protipravno stanje - dokazni predlog za zaslišanje priče
Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano.
Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.
ZVPNPP člen 5, 5/1, 5/1-2, 15, 15/1-1. ZP-1 člen 52, 52/3.
zavajajoča poslovna praksa - navidezni realni stek - hitri postopek - hitri postopek o prekršku - zavajujoče informacije - globa v razponu - kolektivni prekršek
Določba 2. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP se nanaša na zavajajočo predstavitev izdelka kot celote in na zavajajoče informacije glede glavnih značilnosti izdelka (uporabljen je množinski samostalnik). To obsega vse informacije takšne narave o določenem izdelku, ki povzročijo ali bi utegnile povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Gre za primer kolektivnega prekrška kot primera navideznega realnega steka, saj je že zakonodajalec predvidel, da več istovrstnih izvršitvenih ravnanj predstavlja eno(tno) zavajajočo poslovno prakso, njena uporaba pa en prekršek. Prostora za konstrukcijo pravega realnega steka zato ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00075860
ZKZ člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 6, 38, 38/1. OZ člen 190, 587. ZPP člen 337, 380, 380/2.
dopuščena revizija - najemna pogodba - prenehanje najemne pogodbe - povrnitev vlaganj - kmetijsko zemljišče - planski akt - neupravičena obogatitev - pritožbena novota - specialna ureditev - uporaba določil zakona - raba - zakupno razmerje - namen zakona - razlaga določb zakona - jezikovna razlaga - namenska razlaga - sistemska razlaga - status kmetijskega zemljišča - lokacijska informacija - izdaja gradbenega dovoljenja - pravno vprašanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Dometa določbe 6. člena ZKZ ni mogoče širiti onkraj meja, ki jih sama določa, torej na področja zunaj rabe in obdelovanja zemljišč. Določbe 38. člena ZKZ se zato uporabljajo le za kmetijska zemljišča, kot so opredeljena v prvem in drugem odstavku 2. člena ZKZ in ne tudi za zemljišča, ki jih 6. člen opredeljuje kot "zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt".
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075842
ZBan-1 člen 261, 261a, 261e, 332, 347, 350, 350a. ZTFI člen 25, 25/9, 53, 54, 58, 214. ZPP člen 13. ZVPot člen 23. OZ člen 190. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke.
V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep.
Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
BANČNO JAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075841
ZBan-1 člen 261a, 261a/5. ZTFI člen 8, 8/5. ZVPot člen 23. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij preambula 6, 7. Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij člen 2-7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.