pravna opredelitev - poneverba - nadaljevano kaznivo dejanje - temeljna oblika kaznivega dejanja - privilegirana oblika kaznivega dejanja
Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega.
sankcija za prekršek - stranska sankcija - izrek kazenskih točk - razlaga zakonske določbe - veljavnost vozniškega dovoljenja - kategorija vozila - jezikovna razlaga - namenska razlaga - ugotovitvena odločba
Sodna praksa se je s prelomno sodno odločbo IV Ips 105/2010 z dne 25. 5. 2010 spremenila. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da spreminja dosedanjo prakso in odločilo, da je imetniku vozniškega dovoljenja na podlagi drugega odstavka 22. člena ZP-1 mogoče izreči kazenske točke v cestnem prometu tudi, če je prekršek storil s kategorijo vozila, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Izpostavilo je, da že jezikovna razlaga tega člena ne daje podlage za drugačno interpretacijo, zlasti pa je pri svoji presoji izhajalo iz namena izreka sankcije kazenskih točk. Slednjega je v bistvenem prepoznalo v tem, da se določeno kategorijo voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa. Vsakršna drugačna razlogovanja sporne določbe so tako v nasprotju s temeljnim namenom izrekanja kazenskih točk.
ZKP člen 8, 8/1, 371, 371/1, 371/1-3. URS člen 19, 19/3, 62. Direktiva 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku člen 4. Direktiva 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih preambula 22.
pravica do uporabe svojega jezika - jezik v postopku - pošten postopek - predlog za odreditev pripora
Obdolženec je ob oklicu glavne obravnave izrecno zahteval tolmačenje v svoj jezik. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo, torej je pravnomočno ugotovilo, da obdolženčevo znanje slovenskega jezika ne zadošča za polno uresničevanje njegove pravice do obrambe. Kljub temu je, že po odločitvi o preložitvi naroka za glavno obravnavo, da se zagotovi tolmačenje v bosanski jezik, sodišče dopustilo podajo državno tožilskega predloga za odreditev pripora v slovenskem jeziku. S takšnim postopanjem je bila obdolžencu kršena pravica do uporabe svojega jezika. V trenutku, ko je obdolženec zahteval tolmačenje v njegov jezik in je sodišče takšno zahtevo prepoznalo kot utemeljeno, bi moralo namreč sodišče ukreniti vse potrebno, da se obdolžencu zagotovi pravica spremljati postopek v svojem jeziku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS00080897
DZ člen 167, 173, 176, 176/3, 176/4, 176/5, 257, 258. URS člen 54, 54/1. ZNP-1 člen 107, 107/4.
največja korist otroka - koristi otroka kot pravni standard - primernost skrbnika - izvajanje stikov - preživnina za otroka - odvzem starševske skrbi - skrbništvo nad mladoletno osebo - namestitev otroka k drugi osebi - zavrnitev revizije - odklonilno ločeno mnenje
Kadar država poseže v bit starševske skrbi, tj. v odločanje o vzgoji in varstvu otroka, na način, da odvzame otroka, ali celo odvzame starševsko skrb ter otroka namesti drugam (v vzgojo in varstvo), zlitost starševskih pravic terja, da se hkrati odloči tudi o pravicah do stikov in preživljanja ter se v celoti poskrbi za otrokovno nadomestno skrb (tj. po potrebi postavi pod skrbništvo). Tega, da je treba o teh vprašanjih odločiti skupaj, ne smemo razumeti kot zahteve po sočasnem sodnem odločanju, temveč le kot zahtevo za odločanje v istem sodnem postopku. Od odločitve, ali in pri kom bo otrok v vzgoji in varstvu, je namreč odvisno, s kom bo treba urediti otrokove stike ter kdo bo preživninski zavezanec.
V obravnavanem primeru sta bili z odločitvijo o namestitvi (v rejništvo) neločljivo povezani odločitvi o stikih in plačevanju preživnine, pa tudi odločitev o skrbništvu, o katerem dotlej ni bilo odločeno v predhodnem/samostojnem postopku. Višje sodišče zato ni odločalo preko meja pritožbenega predloga.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrek kazenskih točk - pravna podlaga za izdajo sklepa - odpadla pravna podlaga - odprava oziroma sprememba plačilnega naloga
Z izdajo sklepov okrajnega sodišča, s katerima je to spremenilo plačilna naloga prometne policijske postaje, je odpadla pravna podlaga za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker je sodišče oba plačilna naloga odpravilo in spremenilo na način, da stranske sankcije kazenskih točk ni izreklo, kršitelj kot "voznik začetnik" posledično ni mogel doseči oziroma preseči predpisanega števila sedem kazenskih točk v cestnem prometu. Takšni odločbi ne moreta predstavljati zakonite pravne podlage za izdajo obravnavanega sklepa.
URS člen 22. ZFPPIPP člen 8, 8/1, 8/1-1, 42, 42/1, 42/5. ZGD-1 člen 10.
odškodninska odgovornost članov poslovodstva do upnikov - poslovodja - dejanski poslovodja - slamnati direktor - odstop od sodne prakse - utemeljitev odstopa od sodne prakse
V splošnem jeziku je poslovodja tisti, ki vodi posle družbe. Jezikovna razlaga 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sama po sebi omogoča sklep, da dejanski direktor ustreza pojmu poslovodje, saj je dejanski direktor oseba, ki vodi posle družbe. Namen, ki ga zasleduje določilo 42. člena ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva, je v tem, da se upnikom stečajnega dolžnika nadomesti škoda, ki jim je nastala zaradi protipravnega ravnanja oseb, ki so pri vodenju poslov družbe opustile opravo dejanj ali so ravnale v nasprotju s prepovedmi, določenimi v prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP. Tudi po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo, se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno je povsem razumna razlaga, da dejanski direktor, ki dejansko vodi poslovanje družbe, družbi oziroma njenim upnikom odgovarja za škodo, ki družbi oziroma njenim upnikom nastane v zvezi z poslovanjem družbe.
Iz navedenih razlogov izhaja, da ni mogoče slediti ozki jezikovno - sistematični razlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZFPPIP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 8. člena ZFPPIPP, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da dejanski direktor ni odgovoren za škodo, ki jo je upnikom insolventne družbe povzročil s poslovodenjem družbe iz razloga, ker dejanski poslovodja ni zakoniti zastopnik družbe. Vpliv osebe, ki vodi posle družbe, na njeno poslovanje in rezultate je popolnoma enak, če je ta oseba dejanski poslovodja ali pa zakoniti poslovodja. S stališča upnikov, ki jim je povzročena škoda, je povsem nepomembno, ali je oseba, ki je škodo povzročila, dejanski ali zakoniti poslovodja družbe. Povsem jasno je, da je treba pojem poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP razlagati tako, da za škodo, ki je nastala družbi oziroma njenim upnikom, odgovarja tudi oseba, ki je posle družbe vodila kot dejanski direktor.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - pogoji za pobot - pobot z odstopljeno terjatvijo - likvidnost terjatve - učinkovanje pobotne izjave - načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja
S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana ob uveljavitvi pobotne izjave po 311. členu OZ. Iz samih revizijskih navedb pa izhaja, da je bila v obravnavanem primeru ob uveljavitvi pobotne izjave (14. 5. 2021) ta okoliščina podana. Revizijsko stališče, da bi moralo sodišče natančneje ugotavljati čas seznanitve dolžnika z odstopom (glavne) terjatve, se zato izkaže kot materialnopravno zmotno.
zavarovanje pred odgovornostjo - zavarovanje odgovornosti - lastna pravica oškodovanca in direktna tožba - direktna tožba zoper zavarovalnico - aktivna legitimacija tretjega - solidarna odgovornost naročnika in izvajalca del - nastanek škode - pritrdilno ločeno mnenje
Tožeča stranka je z izvajalcem del sklenila dogovor za odpravo škode, ki jo je izvajalec povzročil pri opravljanju svoje dejavnosti. Stroški te sanacije pomenijo škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kritnem razmerju med toženo stranko in izvajalcem del, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se je tožena stranka zavezala, da krije škodo, ki nastane tretjim osebam. Z vidika kritnega razmerja je tožeča stranka tretja oseba, saj iz zavarovalnega kritja ni bila izključena. Posledično je aktivno legitimirana za vložitev direktne tožbe po prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zoper zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj škode sklenjeno zavarovanje odgovornosti.
odškodninska odgovornost države - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera NUSZ - protipravno ravnanje upravnega organa - kvalificirana stopnja napačnosti - sprememba davčne prakse
Davčni organ je bil v odmernih postopkih NUSZ seznanjen s stališči tožeče stranke glede neveljavnosti prvega odstavka 59. člena Zakona o stavbnih zemljiških (ZSZ-84), podprtimi s sklepom Ustavnega sodišča U-I-172/02 z dne 16. 12. 2004, s katerim je bila zavržena zahteva za presojo skladnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Sklicevanje revidentke na dvoumnost določil Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki so razveljavila določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, in možnost več razlag teh določil, brez soočenja s konkretnimi pojasnili nasprotne stranke o razlogih za napačnost ravnanja davčnih organov, pa ne zadostuje za zaključek, da tožena stranka pri odstopu od svoje uveljavljene prakse ni ravnala s kvalificirano stopnjo napačnosti. Okoliščine, ki jih navaja revidentka, vsebinsko namreč ne pojasnijo razumnih razlogov, ki naj bi davčni organ tožene stranke kljub pojasnilom in pozivom tožeče stranke glede neveljavnosti določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 vodili k spremembi stališča v zvezi z odmero NUSZ za leto 2013 in naprej.
OZ člen 171. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZZVZZ člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1.
delovna nezgoda - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - skrbnost ravnanja oškodovanca - soprispevek delavca - deljena odgovornost
Na eni strani ima delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani ima delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.
druga odločba - pogoji, pod katerimi se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti - vsebinska obravnava vloge - varščina - vrnitev varščine - prenehanje varščine - zapadlost varščine - proračun - beg obdolženca - absolutno zastaranje - izvršitev kazni
Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito, ko je sicer po nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora odločilo, da varščina pripade proračunu. Razlog za zapadlost varščine (beg obsojenca) je nedvomno nastopil že pred zastaranjem izvršitve kazni, hkrati pa je ravno takšno obsojenčevo ravnanje povzročilo, da se kazen ni mogla izvršiti, kar je vodilo do zastaranja.
Nedopustna je razlaga, da bi obsojenec z begom in izogibanjem izvršitve kazni lahko končno dosegel, da se mu varščina - ki je bila dana z izrecno obljubo, da ne bo pobegnil - vrne. Časovna točka odločanja sodišča, to je štiri leta po nastopu zastaranja izvršitve kazni, za konkretni primer ni bistvena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00081598
ZKP člen 10, 10/1, 357, 357-3, 372, 372-3. KZ-1 člen 300, 300/1, 300/3.
napad na uradno osebo - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - opis prekrška - nedostojno vedenje
V okoliščinah obravnavanega primera, kjer je predmet presoje v obeh postopkih vedenje obsojenca do policistov v istem historičnem dogodku, ob odsotnosti opisa prekrška v plačilnem nalogu ni mogoče zaključiti, da očitek napada na uradno osebo po tretjem in prvem odstavku 300. člena KZ-1 v kazenskem postopku ne izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka dejstvom, ki so bila podlaga za izdani plačilni nalog. Velja domneva, da so bila z izdanim plačilnim nalogom zajeta vsa obsojenčeva ravnanja v razmerju do policistov v historičnem dogodku, s čimer je podan položaj pravnomočno razsojene stvari, ki izključuje vnovičen kazenski pregon.
ZPP člen 5, 243, 399, 399/2, 339/2-8. ZVEtL-1 člen 23, 23/3, 42, 42/1, 42/2, 42/3, 43, 44, 44/3, 44/4. SPZ člen 10. URS člen 22.
dopuščena revizija - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pretekla raba zemljišča - prostorski akti - dokazovanje z izvedencem - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka - izvedensko mnenje
Predmet postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL‑1 je ex post ugotavljanje, katero zemljišče je po preteklih pravilih že postalo last lastnika stavbe ali stavb. Postopek je namenjen odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju. Merila za ugotavljanje pripadajočega zemljišča je ZVEtL‑1 prilagodil tako, da je prepustil sodiščem, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovijo obseg pripadajočega zemljišča.
Nosilni razlog nižjih sodišč za stališče, da je parc. št. 312 k. o. ... skupno pripadajoče zemljišče vseh stavb ..., je, da je bilo to zemljišče ob gradnji namenjeno ...., kasnejši prostorski akti pa tega niso spremenili. Revident je s sklicevanjem na izven postopka pridobljeno izvedensko mnenje trdil, da parc. št. 312 k. o. ... nikoli ni pomenila pripadajočega zemljišča k naselju ...., temveč je bilo to zemljišče že ob gradnji ... namenjeno javni zvezni cesti oziroma aveniji.
Razhajanja o pravotvornih dejstvih, ki bi lahko pomenila podlago za uporabo kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1, v postopkih pred nižjima sodiščema niso bila odpravljena. Dokazni predlog revidenta za pridobitev dopolnitve mnenja izvedenke urbanistke je tako primeren in utemeljen, njegova izvedba pa bi lahko imela vpliv na odločitev sodišča.
Upoštevajoč zahteve načela neposrednosti je ključno, da ima obdolženec učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaza in njegovi verodostojnosti pred razpravljajočim sodiščem, upoštevajoč posebnosti vsakokratnega primera in okoliščin, zaradi katerih je uporaba dokaza ali ocena njegove verodostojnosti sporna.
Sodišči se pri ugotavljanju odločilnega dejstva, opreta na več samostojnih indicev. Za takšen položaj je značilno, da morajo "delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev" (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53384/2014 z dne 11. 11. 2018). Skupna dokazna moč je odvisna od medsebojnega vplivanja posameznih indicev, ki jih je treba vrednotiti skupaj.
Ker sta sodišči zavrnili dokazna predloga za branje izvedenskega mnenja in za njegovo zaslišanje, obrambi ni bilo omogočeno, da se učinkovito opredeli do uporabe in verodostojnosti spoornih podatkov. Dokazna ocena, v katero sta sodišči vpeli zavrnitev obeh predlogov, ne omogoča zaključka, da je bilo prikrajšanje obdolženca v zadostni meri uravnoteženo in s tem zadoščeno merilom poštenega postopka.
dopuščena revizija - dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - škodovanje izvedbi upravnega postopka - podatek v zvezi z upravnim postopkom - postopek v teku - zavrnitev revizije
V okviru izjeme do dostopa informacij javnega značaja po 7. točki prvega odstavka 6. čena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) lahko oziroma mora organ, pred katerim se vodi upravni postopek, sam opraviti presojo, ali bo razkritje podatka škodovalo izvedbi upravnega postopka, ki ga vodi sam in v skladu s tem ravnati tako pri posredovanju podatkov drugim organom kot pri odločanju o dostopu do informacij javnega značaja. Navedena izjema iz 7. točke je namenjena varovanju postopka in ne stranke; gre za škodo, ki bi nastala postopku, ne stranki. Pri odločanju o obstoju te izjeme ni pravno pomembno, zakaj prosilec potrebuje zahtevano informacijo.
Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083747
ZKP člen 329, 329/4. URS člen 29.
kaznivo dejanje nasilja v družini - substanciran dokazni predlog - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu
Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi vedel povedati, kaj o obsojencu, ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi bili predlagani priči znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi steenami. S takšnim rtavnanjem obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten.
V primeru zavrnitve dokaznega predloga lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zloraba položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - enovito kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje
Skladno s prakso Vrhovnega sodišča za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja, zadošča opis odnosa med storilcem in žrtvijo. V izreku pravnomočne sodbe je z navedbo, da je obsojenec dejanja izvrševal kot trener (kar samo po sebi izraža odnos nadrejenosti), zakonski znak zlorabe položaja zadostno konkretiziran. Stališče zagovornikov, po katerem iz izreka prvostopenjske sodbe ne izhaja konkretizacija temeljnega zakonskega znaka - zlorabe položaja, je tako zmotno.
Trener karateja poleg izrecno navedenih oseb, ki lahko storijo obravnavano kaznivo dejanje po drugem, odstavku 174. člen KZ-1, t.i. "druga oseba", ki jo zakon predvideva kot mogočega storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1. Bistveno namreč je, da gre za osebo, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Z navedbo, da je obsojeni ravnal v vlogi trenerja pa je zahtevan odnos nadrejenosti ustrezno opredeljen in zato "trener karateja" v obravnavanem primeru izpolnjuje konkretizacijo "druge osebe" kot storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 174. člena KZ-1.
Pri razlagi zakonskega besedila je bistveno, da je oškodovanec storilcu zaupan v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, pri čemer zadošča za storitev kaznivega dejanja že ena od omenjenih vzgojnih dejavnosti in ni potrebno izpolnjevanje vseh naštetih dejavnosti, kot to zmotno zatrjuje zagovornik.
Ravnanja obsojenega ni mogoče opredeliti kot trajajoče oziroma kot enotno dejanje, saj gre za dve samostojni kaznivi dejanji, kot sta pravilno ugotovili tudi sodišči nižje stopnje. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi vzpostavilo kriterije za oceno ali gre v določenem primeru za trajajoče kaznivo dejanje, in sicer je za trajajoče kaznivo dejanje bistveno, da storilec prepovedano posledico obnavlja, jo vzdržuje ali krepi protipravno stanje skozi določeno časovno obdobje, dejanje pa je dokončano, ko prepovedana posledica preneha. V obravnavanem primeru pa vsako ravnanje obsojenca prestavlja samostojno kaznivo dejanje, saj obsojeni z naslednjim ravnanjem ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja prepovedana posledica prenehala, ob storitvi drugega dejanja pa je šlo tako za povsem ločeno dejanje s katerim je obsojenec znova uresničil prepovedano posledico. Ravnanje obsojenega prav tako ne predstavlja enega kaznivega dejanja v smislu enovitega kaznivega dejanja, saj bi za to moralo obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa bi morala izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na več samostojnih kaznivih dejanj nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka v smislu materialnih kazenskih določb, kar v obravnavanem primeru ni podano, saj je šlo, kot že pojasnjeno, za dva ločena dogodka.
druga odločba - obnova postopka - nedovoljenost predloga za obnovo postopka - pravnomočno končan kazenski postopek - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
V skladu z določbo 406. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali pravnomočno sodbo, na zahtevo upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Iz navedene določbe je mogoče razbrati temeljni pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ta je, da ga je mogoče vložiti v obsojenčevo korist le zoper pravnomočno sodbo in zoper nekatere pravnomočne sklepe, s katerimi se kazenski postopek konča.
Zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ker postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe predstavlja posebno obliko pravne pomoči in ne kazenskega postopka, ki bi bil pravnomočno končan.
kaznivo dejanje posilstva - poskus kaznivega dejanja velike tatvine - mladoletnik - navzočnost na seji pritožbenega senata
Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.