ZPP člen 95, 374, 374/1, 374/2. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 245, 245/1, 245/2, 386, 386/1, 386/1-1.
dovoljenost revizije - revizija vložena po odvetniku - postopek osebnega stečaja - upravičenje za zastopanje - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - podelitev pooblastila odvetniku - zavrženje revizije
Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika. Zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku v zvezi s premoženjem, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik, ta pa je tudi edini, ki sme odvetniku podeliti pooblastilo za vložitev revizije. Ker stečajni dolžnik v postopku osebnega stečaja sam nima procesne sposobnosti za pooblastitev odvetnika za vložitev izrednega pravnega sredstva, je njegova revizija nedovoljena.
Tožnica je direktorici namenila grobe žaljivke in grožnje, na javnem mestu, vpričo strank, kar je ravnanje, ki ga delodajalec upravičeno ne more tolerirati. Delo v gostinskem lokalu, torej s strankami in na javnem mestu terja od delavca dostojno obnašanje in zmožnost obvladovanja. Pred strankami si noben delavec ne more dovoliti razreševanja osebnih konfliktov z nadrejenimi (in obratno), še zlasti pa ne na tako agresiven in žaljiv način, pa naj bo še tako nezadovoljen z delodajalčevim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Okoliščine na strani tožnice - užaljenost, vznemirjenost, temperament, nezadovoljstvo zaradi neizplačanega regresa in težave v zasebnem življenju - ne opravičujejo narave kršitve niti ne zmanjšujejo njene teže.
kreditna pogodba - odstop od pogodbe - zavarovanje terjatve - bančna garancija - bančna garancija na prvi poziv - odvisna bančna garancija - poroštvo - subrogacija - dopuščena revizija
Neodvisnost od temeljnega posla (razmerja) ni predpostavka (vseh) garancij. Temeljna značilnost subrogacije kot povračilnega zahtevka je, da tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka.
solastnina - razmerja med solastniki - uporaba solastne nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - neupravičena pridobitev - prikrajšanje - obogatitev - vzročna zveza - plačilo uporabnine - načelo vestnosti in poštenja - dopuščena revizija
Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.
OZ člen 1, 10, 169, 242, 242/4, 246, 686, 686/3, 689, 689/4. ZPSto-2 člen 50, 52.
povrnitev premoženjske škode - posredna škoda - odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - prenos poštnih pošiljk - krivda - huda malomarnost - omejitev višine odškodnine - izključitev odgovornosti - lex specialis - uporaba OZ - dopuščena revizija
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava. Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava. Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - poškodba učenca pri športni vzgoji - odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - objektivna odgovornost - odgovornost šole - pojem nevarne dejavnosti - pojem nevarne stvari - tarzanka - dopuščena revizija
Izvajanje vaje na kombiniranem preprijemalnem plezalu (t. i. "tarzanki"), ki se opravlja v okviru poučevanja telesne vzgoje v srednji šoli, ne predstavlja neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ.
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ponavljanje pritožbenih navedb, brez pojasnila, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, revizije ne more utemeljiti.
ZOPNI člen 5, 5/3, 7, 7/2, 10, 10/1, 10/1-2, 34, 34/1, 34/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 377, 385, 385/3.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - odvzem premoženja nezakonitega izvora - premoženje nezakonitega izvora - odsvojitev premoženja - javni interes - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00035020
ZPP člen 2, 182, 182/3. URS člen 23. OZ člen 40, 255. ZFPPIPP člen 271.
prodajna pogodba - nedopusten nagib - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - slamnati kupec - ničnostna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - osebni stečaj - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - primarni tožbeni zahtevek - delno zavrženje tožbe - pravica do sodnega varstva
Zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi ne zahteva tudi zavrženja tožbe glede podrednega zahtevka. V 182. členu ZPP je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je, tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka. Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju, je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigrata (preprečita ali zmanjšata možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.
Tožnika sta trdila tudi, da bi drugi tožnik in priče potrdili, da sta predstavnika prve toženke vsem podizvajalcem v pogajanjih zagotovila, da bodo dobili dovolila za izbris hipotek na izročenih nepremičninah, če bodo predložili ustrezno dokumentacijo in dokončali gradnjo z namenom, da bodo B. pridobili uporabno dovoljenje, ki je bilo nujno za nadaljnjo prodajo stanovanj in poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bilo to dejstvo pravno nepomembno, ker dogovori in obljube, če niso sestavljeni v obliki zavezovalnega posla, ne morejo predstavljati podlage za izdajo izbrisnega dovoljenja. Dodalo je še, da pa tudi iz drugih, listinskih dokazov izhaja, da zavezovalni posel ni bil sklenjen. Sodišče druge stopnje je te razloge potrdilo kot pravilne. Prvi tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je to stališče sodišč materialnopravno zmotno. Tožnika od sodišča zahtevata, naj tožencema naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke na nepremičninah (izbrisna pobotnica). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen SPZ). Ta mora biti izdana v predpisani obliki (33. člen ZZK-1), iz nje pa mora glede na 29. člena ZZK-1 izhajati tudi pravni temelj za prenehanje pravice. To pa ne pomeni, da bi moral biti v enaki obliki sklenjen tudi dogovor o izstavitvi izbrisne pobotnice. Določba 52. člena OZ, ki določa, da mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini ali s katero se ustanavlja druga stvarna pravice na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki, se namreč nanaša le na dogovore o pridobivanju stvarnih pravic. Dogovori o razbremenitvi nepremičnine pa so veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Po prvem odstavku 51. člena OZ se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa.
OZ člen 82, 83, 120, 121. URS člen 25. ZPP člen 380, 380/1.
dopuščena revizija - nezgodno zavarovanje - zavarovalna pogodba - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - izplačilo zavarovalnine - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - status kmeta - upokojenec - razlaga v korist druge pogodbene stranke - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba odločbe sodišča prve stopnje
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Omejitve zavarovalnega jamstva določi zavarovalnica. Zgoraj povzete določbe ZAN 100/05 in 01-NEZ-1/08 niso tako jasne, da bi brez dvoma plačilo dnevnega nadomestila omejevale le na delo po pogodbi o delu oziroma za čas trajanja delovnega razmerja. Nasprotno: navedena 11. točka četrtega odstavka 15. člena 01-NEZ-1/08 celo ureja, kako se ugotavlja čas aktivnega zdravljenja v primeru, ko zavarovanec ni zaposlen. To pa pomeni, da je treba te določbe splošnih pogojev razlagati v korist tožnika, torej, da gre po vseh pogodbah zavarovancu dnevno nadomestilo tudi za čas, ko ni mogel opravljati kmečkih opravil.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00034323
URS člen 22, 23, 25, 158. ZDavP-2 člen 88, 90, 90/1, 90/2, 404. ZUP člen 66, 66/3, 139. ZUS-1 člen 94, 94/2. ZSZ člen 62, 62/1. ZGO-1 člen 218c, 218c/2, 218c/3, 218c/4. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Kranjska Gora - uradno prečiščeno besedilo (UPB1) (2015) člen 19, 20.
dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti. Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ. Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/3, 233, 243, 243/1, 245. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 43, 44, 44/1, 103, 103/1, 103/3, 103/3-a.
dopuščena revizija - carina - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - napaka carinskega organa - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - zastaranje carinskega dolga - obvestilo dolžniku - pritožbeni postopek - razlaga pojma - revizijski postopek - tek zastaralnega roka - prekinitev zastaranja - zavrnitev revizije
Za namen razlage 221. člena CZS o prekinitvi zastaranja je treba revizijo po ZUS-1, ki jo vloži zavezanec za carinski dolg in z njo uspe ter doseže ponovno odločanje o dolgu pred carinskim organom, šteti za pritožbo v smislu 243. člena CZS. Omenjeni odgovor pa pritrjuje tudi dosedanji praksi Vrhovnega sodišča, da mora carinski organ postopek, ki sledi odločitvi o reviziji, izvesti do poteka zastaralnega roka, katerega tek je bil glede na določbo tretjega odstavka 221. člena (v zvezi z 243. členom) CZS odložen v času odločanja o pravnih sredstvih zoper odločitev, kar pomeni, da se z odločitvijo o reviziji njegov tek nadaljuje (zadevi X Ips 202/2014, X Ips 23/2015). Z navedenim pa je skladno tudi stališče v zadevi X Ips 43/2016, da zastaralni roki ne tečejo ne le v času odločanja o pritožbi (kot izrecno določa tretji odstavek 221. člena CZS), ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa. Dejstvo, da je šele Vrhovno sodišče v omenjenem revizijskem postopku odpravilo odločbe carinskega organa iz leta 2012, pomeni, da zastaralni rok do revizijske odločitve ni mogel teči.
konkurenčna klavzula - pogodba o zaposlitvi za določen čas - denarno nadomestilo - delna ničnost pogodbe
Pri razlagi konkurenčnih klavzul Vrhovno sodišče sicer sledi načelu prostega urejanja obligacijskih razmerij, vendar pa smiselna uporaba pravil civilnega prava, na katero napotuje 11. člen ZDR, ne pomeni, da se ta pravila neposredno uporabljajo, temveč da jih je treba razlagati v skladu z načeli in pravili delovnega prava. Ker je tožnik (kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi) kot član uprave - delavski direktor pri opravljanju svoje funkcije pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 38. člena ZDR, čeprav prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v določbi drugega odstavka 38. člena ZDR izrecno ni zajeto. Dogovor, po katerem bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženko pa le, če bi tožnik izkazal, da si je prizadeval pridobiti zaslužek, primerljiv prejšnjemu, pa mu je bilo to zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule onemogočeno, je v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (prav zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90), pa tudi nesmiselna, saj predpostavlja, da bi bil tožnik do nadomestila upravičen le, če bi iskal zaposlitev (oziroma izkazal možnost zaposlitve) pri delodajalcih, pri katerih bi že vnaprej vedel, da se zaradi konkurenčne klavzule ne more zaposliti. V pogodbi določena obveznost tožnika je v tem delu tudi v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, iz katerega izhaja, da denarno nadomestilo pripada pogodbi zvesti stranki, pri čemer se posebno prizadevanje niti za zaposlitev niti za pridobitev primerljivega zaslužka ne zahteva. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas vzdrži opravljanja konkurenčne zaposlitve oziroma dejavnosti. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi mu bilo treba dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila. Zaradi neustreznosti določila, da je toženka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če bo tožnik izkazal prizadevanje za pridobitev primerljivega zaslužka, pa mu bo to onemogočeno zaradi konkurenčne klavzule, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule, kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, vendar brez navedene nedopustne določbe.
Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ). To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru. Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
OZ člen 39, 39/4, 86, 86/1, 99. ZZZDR člen 88, 89. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 7. URS člen 35.
priznanje očetovstva - ničnost - ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva - kršitev moralnih norm - analogna uporaba OZ - varstvo osebnostnih pravic - pravica do poznavanja lastnega izvora - dopuščena revizija
Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva. ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava. S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.
tožba in nasprotna tožba - stvarna služnost - uporaba vrta - služnost vrta - priposestvovanje stvarne služnosti - večstanovanjska stavba - dopuščena revizija
Uporabo vrta je tako mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena SPZ. Pri tem pa je treba vseeno ostati razumen; to namreč ne pomeni, da bi bile enako dopustne vsakršne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje; kar se še posebej v primeru obsežnih javnih površin lahko hitro zgodi tudi brez prave zavesti njihovih lastnikov. Končen odgovor je tako odvisen od okoliščin konkretnega primera.
Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči. S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica