Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj - prejemnik premoženjske koristi
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00092806
OZ člen 87, 87/1, 336, 336/1, 346. ZS člen 113a, 113a/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/3. ZPP člen 378.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - potrošniški spor - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - nepošten pogodbeni pogoj - ničnost pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - splošni zastaralni rok za kondikcijski zahtevek - začetek teka zastaralnega roka - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - sprememba sodne prakse - okoliščine konkretnega primera - evropsko pravo - predlog za predhodno odločanje SEU - vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije - Direktiva Sveta 93/13/EGS
S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.
SEU je presodilo, da na izpolnitev pogoja iz 141(c). člena Direktive o DDV ne vpliva niti dejstvo, da je gospodarski subjekt, ki uveljavlja poenostavitev, določeno za tristrane posle, seznanjen s tem, da zadevno blago ni bilo fizično pripeljano prejemniku nadaljnje dobave, ampak njegovi stranki, ki ji ta prejemnik to blago preproda in ki je identificirana za DDV v isti državi članici kot preprodajalec. Dejstvo, da je drugi v verigi vedel, da blago dobavlja četrtemu v verigi in dejstvo, da ima veriga več kot tri člene, ne preprečuje, da se pravni posel ne bi štel za tristrani posel in da drugi v verigi zaradi tega ne bi mogel uveljavljati administrativne poenostavitve za tristrane posle kot to določa 141(c). člen Direktive o DDV. SEU je ob tem poudarilo, da je transakcije potrebno obdavčevati ob upoštevanju njihovih objektivnih značilnosti. Odgovor na zastavljeno vprašanje je torej pritrdilen, vendar ob dodatnem pogoju, da drugi v verigi ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje, sodeloval pri utaji DDV, ki je bila storjena v okviru dobave.
ZDoh-2 člen 90, 90/4, 90/4-1, 92, 94. ZDDPO-2 člen 74, 74-7. OZ člen 319, 328. ZGD-1 člen 426, 426/1. ZDavP-2 člen 74.
dopuščena revizija - dohodnina - dohodek iz kapitala - dividendam podobni dohodki - prikrito izplačilo dobička - dobiček iz kapitala - odpust dolga - konfuzija - prenehanje družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije - posojilo družbe družbeniku - terjatev do družbenika
Z izbrisom družbe po skrajšanem postopku brez likvidacije njeno premoženje ne preneha, temveč preide na (nekdanje) družbenike kot izplačilo lastniškega deleža. Če premoženje izbrisane družbe vključuje tudi terjatve do njenih družbenikov, pa te nato (v ustreznem deležu) prenehajo s konfuzijo, saj pride do združitve upnika in dolžnika v isti osebi. Drugačna razlaga (da prostovoljni izbris pomeni dejanski odpust dolga družbeniku) bi pomenila negacijo te zakonske ureditve in ustvarjanje fikcije, ki v veljavnem pravu nima podlage.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
dokončano kaznivo dejanje - aprehenzijska teorija - prilastitveni namen - dokončanje kaznivega dejanja tatvine - odvzem tuje premične stvari - tatvina
Po večinsko sprejeti aprehenzijski teoriji v sodni praksi je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni treba, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala. Z izločitvijo stvari od drugih stvari in njeno, čeprav kratkotrajno posestjo, je namreč storilčev prilastitveni namen iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 že uresničen in kaznivo dejanje tedaj dokončano. Ostalo so okoliščine po kaznivem dejanju, ki na njegovo pravno opredelitev ne vplivajo.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
ZDR-1 člen 91, 91/5, 112, 112/1, 112/2. ZSDU člen 56, 67.
dopuščena revizija - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - član sveta delavcev - posebno varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev
S sklicevanjem na kršitev 112. člen ZDR-1 tožnik v reviziji (in tudi že pred tem) ne uveljavlja, da bi bilo treba to določbo v primeru, ko delavec odkloni podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, tolmačiti tako, da bi morala toženka kljub temu pridobiti soglasje sveta delavcev za njegovo odpoved. Določba je tudi sicer pojmovno jasna: soglasje sveta delavcev se ne zahteva v primeru odpovedi iz poslovnega razloga članu sveta delavcev, če delodajalec temu delavcu ponudi ustrezno zaposlitev pri delodajalcu, ta pa jo odkloni.
Toženka tožniku ni znižala plače, saj mu je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja mandata v svetu delavcev namesto osnovne mesečne plače za 30. plačni razred ponudila plačo za isti plačni razred kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (34. plačni razred). Takšna določitev plače je v skladu s 67. členom ZSDU. Po drugem odstavku 112. člena ZDR-1, članu sveta delavcev ni zagotovljena enaka plača še eno leto po prenehanju članstva, temveč se enoletno podaljšano varstvo po tej določbi nanaša le na varstvo pred odpovedjo. Varstvo plače torej ni zagotovljeno še v času po prenehanju mandata.
Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili določbo 67. člena ZSDU o prepovedi manj ugodnega in podrejenega položaja in določbo 56. člena ZSDU, po kateri člani sveta delavcev ne smejo biti ovirani oziroma jim ne sme biti onemogočeno opravljanje njihovih aktivnosti v svetu delavcev, kot tudi ne njihovo redno delo. Toženka namreč ni zanikala tožnikovega članstva v svetu delavcev in mu je tudi v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zagotovila vse pogoje za opravljanje funkcije člana sveta delavcev.
Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba namreč ne vpliva na zakonsko možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Instituta razporeditve (ki ga ZDR-1 ne pozna več) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe sta različna delovno pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila
Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.
Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.
Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
dopuščena revizija - prekrškovni postopek - začasni odvzem vozniškega dovoljenja - pogoji za odvzem - ustavitev postopka o prekršku - vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih - telesna in duševna zmožnost voziti vozilo - dopustnost časovne omejitve
Zdravstveni pregledi, s katerimi se ugotavlja telesna in psihična sposobnost za vožnjo, so tako sredstvo za zagotavljanje varnega izvajanja cestnega prometa, to je cilja v javnem interesu, zdravniško spričevalo pa listina, ki potrjuje (ugotavlja) psihofizično stanje imetnika vozniškega dovoljenja, pomen zdravstvenega stanja za morebitna tveganja, povezana z udeležbo v cestnem prometu, in način za njihovo odpravo (npr. s krajšo veljavnostjo dovoljenja in posledično ponovnim zdravstvenim pregledom). Zdravniško spričevalo je zato relevantno za ugotavljanje dejanskega stanja glede zdravstvene sposobnosti osebe za varno vožnjo v prometu v času oprave pregleda, torej ne glede na to, da oseba že ima vozniško dovoljenje, ker je pred njegovo pridobitvijo izpolnila vse za to predpisane pogoje.
Zaradi zdravstvenih razlogov in v odvisnosti od njihovega pomena za varnost cestnega prometa je z odločbo mogoče poseči v pravico do vožnje bodisi s (popolnim) odvzemom vozniškega dovoljenja, bodisi z odvzemom na način skrajšanja njegove veljavnosti v primeru ugotovljene začasne zdravstvene sposobnosti za vožnjo. V prvem primeru je posledica, da se oseba ne sme udeleževati cestnega prometa, v drugem primeru pa te prepovedi ni, saj lahko nadaljuje z dejavnostjo vožnje pod pogojem, da si pridobi nov vozniški dokument z drugačno (krajšo) veljavnostjo. Pri tem morata tako omejitev kot trajanje izhajati iz izdanega zdravniškega spričevala, kot to zahteva že navedena določba osmega odstavka 59. člena ZVoz-1. Časovno omejenemu dovoljenju pa se nato ob izpolnitvi zahtevanih pogojev veljavnost tudi podaljša.
Odločitev o omejitvi časvne veljavnosti vozniškega dovoljenja v upravnem postopku na podlagi zdravniškega spričevala kontrolnega zdravstvenega pregleda, izdanega v zvezi z ukrepom začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku, le zaradi okoliščine, da je bil navedeni sodni postopek o prekršku ustavljen in vozniško dovoljenje vrnjeno imetniku, ni bila nezakonita in ni kršila določb 63. člena ZVoz-1.
ZPP člen 95, 95/2, 98, 98/5. ZGD-1 člen 505, 505-8, 505-9.
nepopolna revizija - pooblastilo za zastopanje - posebni zastopnik za vložitev tožbe - pomanjkljivosti pooblastila za vložitev revizije - zavrženje revizije
Če je bil posebni zastopnik imenovan za vložitev tožbe, velja njegovo upravičenje za zastopanje tožeče stranke v pravdi do konca pravdnega postopka. To upravičenje obsega tudi podelitev novega pooblastila odvetniški družbi na podlagi drugega odstavka 95. člena ZPP za vložitev revizije. V teh okoliščinah (novo) pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki ga ni podpisal posebni pooblaščenec tožeče stranke za vložitev tožbe, ni veljavno pooblastilo.
dopuščena revizija - promet s kmetijskimi zemljišči - predkupna pravica - status kmeta - izjava o sprejemu ponudbe - ugoditev reviziji
Izjavo iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ oseba lahko poda tudi po sprejemu ponudbe v času teka upravnega postopka odobritve pravnega posla, da si tem pridobi status predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ.
Predpostavke odškodninske odgovornosti se pogosto prepletajo. Pri obravnavi konkretnega primera pa se izkaže, da življenjskih okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, ni mogoče razvrstiti zgolj v okvir posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti. Trditev o nakupu poslovno nepotrebnega premoženja predstavlja del trditvene podlage glede predpostavke nedopustnosti ravnanja direktorja družbe, kot tudi glede predpostavke nastanka škode družbi.
Pojavne oblike premoženjskih škod so lahko različne. Odvisne so od načina zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da vsakega izdatka družbe, kot na primer za donacije, sponzorstvo, za raziskovalne, naravovarstvene in druge podobne namene, ni mogoče šteti za škodo. Čeprav ne povečujejo dobička družbe (neposredno ali posredno), so lahko takšni izdatki potrebni in upravičeni. V primeru, da gre za gospodarsko javno službo, s katero se zagotavljajo javne dobrine, je pri presoji potrebnosti in upravičenosti izdatkov treba upoštevati, da je pridobivanje dobička družbe že načeloma podrejeno zadovoljevanju javnih potreb.
ZKP člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487.
zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v kazenskem postopku proti mladoletniku - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - kršitev zakona - preizkus vzgojnega ukrepa
V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.
ZDoh-2 člen 132, 132/2. ZDoh-2V člen 25. URS člen 2.
dopuščena revizija - prava in neprava retroaktivnost - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna stopnja - zavrnitev revizije
Po presoji Ustavnega sodišča v zvezi s predvidljivostjo sprememb velja, da posamezniki ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati na spremembe in razvojna gibanja družbe ter se jim prilagajati. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju.
Iz javno objavljenega predloga ZDoh-2V izhaja, da se s to novelo zvišujejo stopnje dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo kapitala, ker gre za protiukrepe razbremenitve dohodkov iz dela oziroma prestrukturiranje davčnih bremen (poglavja 1.2., 2.3. in 3.1.1). Navedeno je vsekakor mogoče šteti za ustavno dopusten javni interes, ki se - kot navaja tudi Ustavno sodišče - lahko spreminja v relativno kratkem času, če tako presodijo pristojni organi zakonodajne in izvršilne oblasti, ki določajo politike na tem področju in imajo za to razumne razloge.
OZ člen 335, 344, 347, 347/1. ZPP člen 39, 39/2, 380,380/1.
dopuščena revizija - zastaranje - obseg ugovora zastaranja - ugovor zastaranja terjatve - ugovor zastaranja obresti - zastaranje občasnih denarnih terjatev - triletni zastaralni rok - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženkin ugovor zastaranja, ki se je nanašal na glavno terjatev, zajema tudi ugovor zastaranja glede stranske terjatve - zakonskih zamudnih obresti.
Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje. Tako so bili ob spremembi tožbenega zahtevka 8. 9. 2020 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka, torej pred 8. 9. 2017.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091969
URS člen 28. KZ člen 3, 3/2, 111, 112. KZ-1 člen 7, 7/2, 91, 91/2. ZKP člen 424, 424/1.
zastaralni rok - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - relativno zastaranje kazenskega pregona - materialni rok - procesni rok - milejši zakon - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev pravnomočne sodbe - trditveno breme - načelo dispozitivnosti - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova.
Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, ki je pri presoji o enkratnem teku zastaralnih rokov izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca.
Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku.
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno stališče, da je uradni zaznamek o zbranih obvestilih dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, se iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi. V (pred)kazenskem postopku jih je mogoče uporabiti na tri različne načine:
‒ sodna odločba, ki je izdana pred ali med preiskavo (na primer sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, sklep o preiskavi) se lahko opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je pridobljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je dokazna vrednost takšne izjave omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov;
‒ na njihovi podlagi se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi;
‒ sodba se ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika po 148. členu ZKP kot na dokaz o njegovi krivdi, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav (tudi zagovora), danih v različnih fazah postopka.