IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083568
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3.
izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - način izvršitve kazni - vikend zapor - delo v splošno korist
Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
CESTE IN CESTNI PROMET - UPRAVNI POSTOPEK - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VS00083463
ZPCP-2 člen 21, 21/1, 32, 32/1.
licenca za izvajanje prevozov - odvzem licence - dober ugled - obsodba za kaznivo dejanje - neizpodbojna pravna domneva - pravno vezana odločba - pravna posledica obsodbe - načelo zakonitosti
Zakon določa, da dobrega ugleda po Zakonu o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2) nima oseba: (1) ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo, varnost cestnega prometa, delovno razmerje in socialno varnost, pravni promet, splošno varnost ljudi in premoženja, okolje, prostor in naravne dobrine ter (2) ki je bila pravnomočno obsojena za druga kazniva dejanja na zaporno kazen, daljšo od enega leta (prvi odstavek 21. člena ZPCP-2). Iz teh določb izhaja, da ZPCP-2 vzpostavlja neizpodbojno pravno domnevo (praesumtio iuris et de iure), da dobrega ugleda nimata oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja zoper določene pravne dobrine, in oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi kateregakoli kaznivega dejanja, če ji je naložena zaporna kazen, daljša od leta dni.
Odločanje izdajatelja licence o preklicu veljavnosti in odvzemu licence po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZPCP-2 je pravno vezano.
Preklic veljavnosti in odvzem licence podjetju zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za kaznivo dejanje, pomeni pravno posledico obsodbe, zato je treba pri njegovem izreku upoštevati pravila osmega poglavja Kazenskega zakonika (KZ-1) in 21. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) o pravnih posledicah obsodbe.
Odločba o preklicu veljavnosti in odvzemu licence zaradi izgube dobrega ugleda osebe, ki je posledica obsodbe za določeno kaznivo dejanje, se sme izdati le, če je bil ta ukrep določen že ob izvršitvi tega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083567
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 269, 269/2. URS člen 29, 29-1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - pravica do obrambe - izvršitvene oblike dejanja
Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.
V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.
URS člen 33, 69, 70a. ZV-1 člen 74/1, 74/2, 76, 76/1, 76/2, 76/3. ZUreP-2 člen 192.
vodni vir - pravica do pitne vode - zemljišča v vodovarstvenem območju - razlastitev - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - inšpekcijski nadzor - načelo sorazmernosti - objektivna nevarnost
Pri odločanju o razlastitvi na podlagi 76. člena Zakona o vodah (ZV-1) je treba izhajati iz dejanske učinkovitosti varstva vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in s tem varstva ustavne pravice iz 70. a člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pri presoji, ali je treba zemljišča na vodovarstvenem območju razlastiti zaradi potrebe po (učinkovitejši) omejitvi njihove uporabe, je tako bistveno, da poseg v količino in kakovost vodnih virov (lahko) povzroči nedovoljeno opravljanje dejavnosti oziroma uporaba zemljišč s strani njihovih lastnikov oziroma uporabnikov in ne (ne)delovanje inšpekcijskega nadzora. Nujnost razlastitve zaradi nastalih kršitev omejitve uporabe zemljišč na vodovarstvenem območju (iz drugega odstavka 76. člena ZV-1) lahko izključi dejanska ugotovitev, da je mogoče na podlagi rezultatov učinkovitega inšpekcijskega nadzora utemeljeno pričakovati, da do nadaljnjih posegov v navedeni vodni vir ne bo več prihajalo.
Za ugotovitev nujnosti, primernosti in ožje sorazmernosti razlastitve zemljišča na vodovarstvenem območju tudi ni nujna ugotovitev, da je prav lastnik posameznega zemljišča tista oseba, ki ni spoštoval predpisanih omejitev oziroma, da je prav on povzročil onesnaženje navedenega vodnega vira (ali drugo obliko nezmožnosti njegove uporabe). Za varstvo pravice do pitne vode je bistveno, kaj je tisto, kar objektivno ogroža ali posega v količino in kakovost vodnih virov, ter kako navedeno odpraviti in ne kdo je za to subjektivno odgovoren.
nedoločen pravni pojem - nasprotje interesov - nedovoljen zasebni interes - premoženjska korist - poslovni stiki
"Poslovni stiki" iz 13. točke 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK, Ur. l. RS, št. 69/2011) pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene.
Še več: analiza relevantne zakonske določbe pokaže, da formalna opredelitev stikov kot osebnih, političnih ali poslovnih niti ni odločilna. Gre namreč za zelo široko in splošno naštevanje področij, ki se med seboj prekrivajo, tako da skupaj pokrivajo praktično vse vidike medosebnih odnosov, morebitna napačna formalna opredelitev stika (kot na primer osebnega namesto poslovnega) pa nima nobenih pravnih posledic. Kot pravilno opozarja revidentka, je v tem pogledu bistveno pomembneje, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega takšno kakovost, da lahko pripelje do nastanka nasprotja interesov. To pa je, kot pri vsakem nedoločnem pravnem pojmu, odvisno od okoliščin primera.
ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. OZ člen 569, 569/1. ZDoh-2 člen 15.
posojilna pogodba - povezane osebe - rok za vračilo posojila - zavarovanje posojila - obdavčljiv dogodek - navidezen pravni posel - odpust dolga - zloraba
Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi.
Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP‑2)), ali da je po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do odpusta dolga, kar vse pa mora temeljiti na dokazih oziroma sklenjenemu krogu indicev, ki to odločitev utemeljujejo na ustrezni ravni prepričanja, sicer na podlagi posojilne pogodbe prejetih sredstev ni mogoče obdavčiti z dohodnino. Če namreč ni dokazano drugače, velja, da posojilna pogodba odraža resnično voljo pogodbenih strank, torej da bo posojilojemalec posojilodajalcu posojena sredstva vrnil. Čim je tako, pa ta sredstva niso obdavčljiv dohodek v smislu 15. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2).
brezplačna pravna pomoč - odvetniška tarifa - odmera nagrade in stroškov odvetnika - višina prijavljene terjatve - prezadolženost - stečajni postopek
Pri odmeri nagrade odvetniku po 1. točki tar. št. 33 Odvetniške tarife (OT) je treba vedno upoštevati le višino prijavljene terjatve stranke (upnika), ki jo odvetnik zastopa.
javno naročanje - pravno varstvo v postopkih javnega naročanja - odškodninska odgovornost naročnika v postopku javnega naročanja - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zahteva za revizijo postopka oddaje javnega naročila - zagovornik javnega interesa - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze
Vložitev zahtevka za revizijo neizbranega ponudnika v postopkih javnega naročanja ni procesna predpostavka odškodninskega zahtevka po 49. členu Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN). Vendar pa se neizbrani ponudnik, v kolikor lahko v revizijskem postopku doseže poln učinek tega pravnega sredstva, z vložitvijo zahtevka za revizijo izogne učinku pretrganja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem v postopku oddaje javnega naročila in zatrjevano škodo. Neizbrani ponudnik z odškodninskim zahtevkom po 49. členu ZPVPJN zasleduje svoj zasebni interes, zato se opustitve vložitve zahtevka za revizijo ne more razbremeniti s tem, da je zahtevek za revizijo vložil zagovornik javnega interesa. ZPVPJN obema potencialnima vložnikoma določa različne vloge, temu ustrezno so tudi posebej urejena nekatera procesna vprašanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083384
URS člen 29. KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-1, 116, 116/1, 116/4, 192, 192/2. ZKP člen 258, 265, 398, 398/1, 398/1-1.
umor na zahrbten način - umor na grozovit način - kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - izživljanje - umor iz koristoljubnosti - drugi nizkotni nagibi - dokazni predlog - sodni izvedenec - postavitev novega izvedenca - zaslišanje izvedenca - pritožba - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - dosmrtni zapor - izrek enotne kazni za dejanja v steku
Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.
Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.
Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.
Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.
zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izvedbe dokaza - pravica do izjave - vnaprejšnja dokazna ocena - razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje
Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je vsebinsko prazna in le navidezna; ker sodišče prve stopnje ni navedlo razloga, zakaj zaslišanje priče ne bi vplivalo na ugotovitev, kdo je bil voznik motornega vozila, razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbah v resnici ni.
Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče se ne smejo sprevreči v vnaprejšnjo dokazno oceno. Za takšno dokazno oceno bi šlo, če bi sodišče priči vnaprej, ne da bi jo zaslišalo, odreklo verodostojnost in na tej podlagi utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga.
ZPP člen 108, 108/6, 324, 324/6, 336, 343, 343/3, 367a, 367a/1, 385, 385/3, 391, 391/3. URS člen 25.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - napačen pravni pouk - nezadostno število izvodov pritožbe - premalo izvodov pritožbe - zavrženje pritožbe - ustavna pravica do pritožbe - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - razlaga zakona - kršitev zakona - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083564
KZ-1 člen 116, 116-4. ZKP člen 16, 16/2, 16/3.
kaznivo dejanje umora - umor iz nizkotnih nagibov - drugi nizkotni nagibi - opis kaznivega dejanja - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - načelo kontradiktornosti pri izvajanju dokazov - seznanitev z izvedenskim mnenjem - opredelitev do izvedenskega mnenja - preizkus izvedenskega mnenja
Glede na opisani kontekst, vsebino in kontinuiteto obsojenčevega ravnanja, glede na opisano ženino podrejenost v razmerju do obsojenca ter kasnejšo njeno odločenost, da bo obsojenca zapustila, o čemer ga je neposredno seznanila in glede na opisani obsojenčev odziv, ko ženinega odhoda ni hotel sprejeti in jo je raje ubil, kot da bi ji pustil oditi, Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da pri takšnem opisu po njegovi celoviti oceni ne gre za zatrjevano obsojenčevo maščevanje ženi zaradi nameravanega odhoda in ne za kombinacijo ali preplet maščevanja z dejanskimi okoliščinami, ki so lahko zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.
V takšnem položaju, ko je v splošnem še vedno šlo za preverjanje ugotovitev izvedenca psihiatra, in ko je bilo ugotovljeno, da priča G. G. niti na Hrvaškem ni izvedenka s področja nevrologije, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno seznanjati navedene priče z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa, niti z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Kontradiktornost iz drugega in tretjega odstavka 16. člena ZKP je kot izpeljava enakosti orožij iz prvega odstavka tega člena, izključno zagotovljena strankam. Odločilno je zato, da sta bila z izvedenskim mnenjem izvedenca nevrologa in z dopolnjenim izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra seznanjena obsojenec in vložnik ter da sta se lahko o mnenju in dopolnitvi tudi izjavila.
ZP-1 člen 57, 57/1. ZJRM-1 člen 7, 7/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29.
pošten postopek - ustna obravnava - zaslišanje obremenilne priče - neposredna zaznava policistov - edini ali odločilen dokaz - odločba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev.
Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1); ugotovitve policistov so tudi edini in glavni obremenilni dokaz zoper storilca. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo izpostavljal, da v postopku ni bil zaslišan in da zahteva "zaslišanje vseh prič". Takšen dokazni predlog je presplošen in s tem nezadostno substanciran, vendar pa to za obravnavani primer ni bistvenega pomena. Storilec je namreč tudi z nadaljnjimi navedbami, da določen del trditev policistov ne drži (to je, da se na zahtevo policista od vozila ni umaknil in da je pel oziroma se drugače nedostojno vedel), verodostojnost in ugotovitve policistov izpodbijal, dejanje pa v tem delu zanikal. Glede na takšno situacijo bi sodišče moralo izvesti ustno obravnavo in verodostojnost obremenilnih izjav preveriti. Storilec je namreč s svojimi navedbami sodišču dal povsem zadostno podlago za zaključek, da je dejansko stanje potrebno dodatno in celovito razjasniti.
URS člen 27. KZ-1 člen 75, 75/5, 209, 209/1. OZ člen 186, 186/1.
kaznivo dejanje poneverbe - indici - indična sodba - domneva nedolžnosti - in dubio pro reo - pogojna obsodba - posebni pogoj - poseben pogoj v pogojni obsodbi - odvzem premoženjske koristi - premoženjskopravni zahtevek - solidarno (nerazdelno) plačilo - sostorilstvo
Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.
Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice
Sprejemnik ponudbe lahko v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem po 19. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) prednostno upravičenje kot kmet uspešno uveljavlja z izjavo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ne glede na to, da je bila ta podana po sprejemu ponudbe tekom upravnega postopka odobritve pravnega posla.
nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Očitno je, da je izpodbijana sodba obremenjena s protislovjem med sprejeto odločitvijo in razlogi zanjo. Izrek na eni strani izraža neutemeljenost vložene tožbe, obrazložitev sodbe pa na drugi strani popolnoma nasprotno, to je utemeljenost istega pravnega sredstva in s tem povezane pravne posledice za izpodbijano upravno odločbo. Tako stanje objektivno onemogoča preizkus sodbe, saj ni jasno, v katero smer in v zvezi s katerimi razlogi glede uporabe materialnega prava in ugotovljenega dejanskega stanja bi jo lahko preverjalo inštančno sodišče na podlagi vloženega pravnega sredstva.
ZGO-1 člen 218 c. ZDavP-2 člen 406. URS člen 38, 38/2, 87, 147. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (2003) člen 12, 12/2.
odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - kataster stavb - zbiranje in obdelava podatkov o najemnih pravnih poslih - določenost v zakonu - skladnost podzakonskega akta z zakonom - pristojnosti občine - najem nepremičnine - ugotavljanje okoliščin - postopek s pravnimi sredstvi - povračilo stroškov - exceptio illegalis
Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS).
Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana. Davčni organ namreč ne ugotavlja, ali je stavbno zemljišče, v zvezi s katerim bo odmeril NUSZ, predmet najemnega pravnega posla. Ta in tudi druge okoliščine, ki v zvezi z odmero NUSZ za stavbno zemljišče ne izhajajo iz katastra stavb, se v trenutno uveljavljenem sistemu odmere NUSZ torej ugotavljajo šele v posamičnem postopku, na zahtevo zavezanca, po tem, ko ta prejme odmerno odločbo, to je v postopkih s pravnimi sredstvi (s pritožbo ali na podlagi pobude po 406. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)).
Ker drugi odstavek 12. člena Odloka v tem delu presega okvir pristojnosti delovanja občin pri odmeri NUSZ, kot je določen z zakonom (218. c členom ZGO-1), ga v zvezi z odločitvijo o dolžnosti povračila stroškov odmernega postopka ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/2. ZKme-1 člen 57, 57/5. URS člen 3, 3a, 120, 120/2, 153, 153/4.
pristojnost za odločanje - določenost v zakonu - podzakonski predpis - načelo delitve oblasti - ničnost odločbe - pravo EU - stečajni postopek - vračilo prejetih sredstev - sklep o izvršbi
Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična.
Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve.
V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sredstev. O taki obveznosti zato agencija ni smela odločati v upravnem postopku, zaradi njene absolutne stvarne nepristojnosti pa so izdane odločbe nične. Ker toženka nima pristojnosti, da bi v upravnem davčnem postopku izvršbe prisilno izvrševala nične upravne odločbe, so nični tudi sklepi o izvršbi, ki so izpodbijani v tem upravnem sporu.
ZUP člen 113, 113/2, 117. ZDavP-2 člen 79, 79/3, 152.
povračilo stroškov postopka - uspeh stranke v postopku - ugodna odločba za stranko - trenutek izdaje odločbe
Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve.
Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.