dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti samo zaradi določenih izpodbojnih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zgolj po določenih osebah v tretjem odstavku tega člena. Prejemnika premoženjske koristi ni med njimi, kajti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP so le obsojenčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092234
ZKP člen 242.
kaznivo dejanje velike tatvine - prepoznava - predlog za postavitev izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga
Za prepoznavanje obrazov in telesnih značilnosti lahko zadostuje splošna človeška sposobnost opazovanja in zaznavanja. V obravnavanem primeru izvedenstvo ni bilo potrebno, saj so bili posnetki in fotografije jasni in kakovostni do te mere, da je bil obsojenčev obraz na njih jasno razviden in prepoznaven, sodišče pa je zaznalo podobnost telesnih značilnosti osebe na posnetkih s telesnimi značilnostmi obsojenca in na tej podlagi zaključilo, da je prepoznalo obsojenca kot osebo na posnetku in fotografijah.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zloraba pravice - zloraba procesnih pravic - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - predlog za izločitev dokazov - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.
ZDR-1 člen 91, 91/5, 112, 112/1, 112/2. ZSDU člen 56, 67.
dopuščena revizija - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - član sveta delavcev - posebno varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev
S sklicevanjem na kršitev 112. člen ZDR-1 tožnik v reviziji (in tudi že pred tem) ne uveljavlja, da bi bilo treba to določbo v primeru, ko delavec odkloni podpis novo ponujene pogodbe o zaposlitvi, tolmačiti tako, da bi morala toženka kljub temu pridobiti soglasje sveta delavcev za njegovo odpoved. Določba je tudi sicer pojmovno jasna: soglasje sveta delavcev se ne zahteva v primeru odpovedi iz poslovnega razloga članu sveta delavcev, če delodajalec temu delavcu ponudi ustrezno zaposlitev pri delodajalcu, ta pa jo odkloni.
Toženka tožniku ni znižala plače, saj mu je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi za čas trajanja mandata v svetu delavcev namesto osnovne mesečne plače za 30. plačni razred ponudila plačo za isti plačni razred kot po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (34. plačni razred). Takšna določitev plače je v skladu s 67. členom ZSDU. Po drugem odstavku 112. člena ZDR-1, članu sveta delavcev ni zagotovljena enaka plača še eno leto po prenehanju članstva, temveč se enoletno podaljšano varstvo po tej določbi nanaša le na varstvo pred odpovedjo. Varstvo plače torej ni zagotovljeno še v času po prenehanju mandata.
Sodišči nižje stopnje sta pravilno uporabili določbo 67. člena ZSDU o prepovedi manj ugodnega in podrejenega položaja in določbo 56. člena ZSDU, po kateri člani sveta delavcev ne smejo biti ovirani oziroma jim ne sme biti onemogočeno opravljanje njihovih aktivnosti v svetu delavcev, kot tudi ne njihovo redno delo. Toženka namreč ni zanikala tožnikovega članstva v svetu delavcev in mu je tudi v ponujeni pogodbi o zaposlitvi zagotovila vse pogoje za opravljanje funkcije člana sveta delavcev.
Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 29. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, po katerem je delavec lahko razporejen le na delovno mesto, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ta določba namreč ne vpliva na zakonsko možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Instituta razporeditve (ki ga ZDR-1 ne pozna več) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe sta različna delovno pravna instituta, ki ju ni mogoče enačiti.
obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - kršitev kazenskega zakona - skrajna sila - upravičljiva skrajna sila
Razlogi sodišča prve stopnje ne dosegajo standarda resnične nevarnosti, temveč gre za zatrjevano nevarnost, ki je opisana na abstraktni in splošni ravni in je na tej podlagi ni mogoče ovrednotiti kot konkretno oziroma stvarno nevarnost. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano nevarnostjo se namreč nanašajo na doseganje enakopravnosti informacij zaradi enostranskega poročanja, kar nima neposredne zveze s preprečevanjem ogrožanja zdravja državljanov Republike Slovenije, ki naj bi bilo ogroženo zaradi potencialno (neznanih) hudih stranskih učinkov cepiv. Poudariti gre, da v pravnomočni sodbi ogroženo zdravje ni konkretizirano na način, da bi bili konkretno izpostavljeni domnevni hudi stranski učinki cepiv, temveč gre iz razlogov sodbe razbrati, da gre zgolj za posplošeno trditev o možnosti stranskih učinkov cepiv. To pa pomeni, da v pravnomočni sodbi ni niti obrazloženo niti dokazano, da je nevarnost zares obstajala. Na podlagi razlogov prvostopenjske sodbe tako ni mogoče zaključiti, da je bila nevarnost stvarna oziroma resnična, temveč je bila ocena o nevarnosti zgolj potencialna, abstraktna - neznana in pavšalno zatrjevana.
Tudi, če bi bila zatrjevana nevarnost resna in stvarna, vstop v studio RTV z namenom doseči poročanje o možnih stranskih učinkih cepiv ne bi preprečilo te nevarnosti, saj ravnanje storilke ni bilo sposobno prekiniti oziroma odvrniti zatrjevane nevarnosti. Če bi kršiteljica preprečevala zatrjevano nevarnost bi moralo biti njeno ravnanje ciljno usmerjeno v dejansko preprečevanje cepljenja, saj naj bi ravno na podlagi cepljenja prišlo do nevarnosti za zdravje ljudi. Izpolnitev biti očitanih prekrškov tako za kršiteljico ni bila edina možnost preprečiti zatrjevane nevarnosti. Zaradi navedenega gre zaključiti, da zatrjevane nevarnosti ni bilo mogoče preprečiti z ravnanji kršiteljice in zatorej ravnanje kršiteljice ni bilo primerno sredstvo niti nujen ukrep za odvračanje zatrjevane nevarnosti.
Prvostopenjska sodba docela zmotno interpretira elemente skrajne sile, ki jih tudi zmotno prepoznava v dejanju kršiteljice in zato posledično njeno ravnanje ocenjuje, kot dejanje v skladu s pravom. Pri tem se opira na različne argumente, ki segajo onkraj pravnega odločanja in legitimira protipravnost ravnanja z razlogi, ki so bistveno onkraj pravne presoje.
ZPP člen 95, 95/2, 98, 98/5. ZGD-1 člen 505, 505-8, 505-9.
nepopolna revizija - pooblastilo za zastopanje - posebni zastopnik za vložitev tožbe - pomanjkljivosti pooblastila za vložitev revizije - zavrženje revizije
Če je bil posebni zastopnik imenovan za vložitev tožbe, velja njegovo upravičenje za zastopanje tožeče stranke v pravdi do konca pravdnega postopka. To upravičenje obsega tudi podelitev novega pooblastila odvetniški družbi na podlagi drugega odstavka 95. člena ZPP za vložitev revizije. V teh okoliščinah (novo) pooblastilo za vložitev izrednega pravnega sredstva, ki ga ni podpisal posebni pooblaščenec tožeče stranke za vložitev tožbe, ni veljavno pooblastilo.
Predpostavke odškodninske odgovornosti se pogosto prepletajo. Pri obravnavi konkretnega primera pa se izkaže, da življenjskih okoliščin, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1, ni mogoče razvrstiti zgolj v okvir posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti. Trditev o nakupu poslovno nepotrebnega premoženja predstavlja del trditvene podlage glede predpostavke nedopustnosti ravnanja direktorja družbe, kot tudi glede predpostavke nastanka škode družbi.
Pojavne oblike premoženjskih škod so lahko različne. Odvisne so od načina zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da vsakega izdatka družbe, kot na primer za donacije, sponzorstvo, za raziskovalne, naravovarstvene in druge podobne namene, ni mogoče šteti za škodo. Čeprav ne povečujejo dobička družbe (neposredno ali posredno), so lahko takšni izdatki potrebni in upravičeni. V primeru, da gre za gospodarsko javno službo, s katero se zagotavljajo javne dobrine, je pri presoji potrebnosti in upravičenosti izdatkov treba upoštevati, da je pridobivanje dobička družbe že načeloma podrejeno zadovoljevanju javnih potreb.
ZKP člen 420, 420/1, 420/1-1, 420/1-2, 420/1-3, 487.
zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo, izdano v kazenskem postopku proti mladoletniku - pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa mladoletniku - kršitev zakona - preizkus vzgojnega ukrepa
V postopku proti mladoletnikom se zahteva za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 487. člena ZKP lahko vloži tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon (to je iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) kot tudi, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je tudi v postopku proti mladoletnikom izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva na katerih neposredno temelji uporaba zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se - enako kot pri obravnavi polnoletnih storilcev kaznivih dejanj - Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere konkretizira tako, da je mogoč vsebinski preizkus njihove utemeljenosti.
ZDoh-2 člen 132, 132/2. ZDoh-2V člen 25. URS člen 2.
dopuščena revizija - prava in neprava retroaktivnost - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna stopnja - zavrnitev revizije
Po presoji Ustavnega sodišča v zvezi s predvidljivostjo sprememb velja, da posamezniki ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati na spremembe in razvojna gibanja družbe ter se jim prilagajati. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju.
Iz javno objavljenega predloga ZDoh-2V izhaja, da se s to novelo zvišujejo stopnje dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo kapitala, ker gre za protiukrepe razbremenitve dohodkov iz dela oziroma prestrukturiranje davčnih bremen (poglavja 1.2., 2.3. in 3.1.1). Navedeno je vsekakor mogoče šteti za ustavno dopusten javni interes, ki se - kot navaja tudi Ustavno sodišče - lahko spreminja v relativno kratkem času, če tako presodijo pristojni organi zakonodajne in izvršilne oblasti, ki določajo politike na tem področju in imajo za to razumne razloge.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00091969
URS člen 28. KZ člen 3, 3/2, 111, 112. KZ-1 člen 7, 7/2, 91, 91/2. ZKP člen 424, 424/1.
zastaralni rok - zastaranje kazenskega pregona - absolutno zastaranje kazenskega pregona - relativno zastaranje kazenskega pregona - materialni rok - procesni rok - milejši zakon - retroaktivna uporaba zakona - razveljavitev pravnomočne sodbe - trditveno breme - načelo dispozitivnosti - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti
Tako v teoriji kot v sodni praksi je široko sprejeto stališče, da v dveletnem zastaralnem roku iz drugega odstavka 91. člena KZ-1 močno prevladujejo materialnopravne prvine, da tudi zanj velja zahteva po retroaktivni uporabi milejšega zakona iz drugega odstavka 3. člena KZ oziroma drugega odstavka 7. člena KZ-1 in da je novo ureditev treba uporabiti tudi za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti KZ. Jezikovna razlaga te določbe pa ne daje nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali dveletni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne sodbe teče le enkrat ali pa teče od vsake nadaljnje razveljavitve znova.
Ob pomensko odprti jezikovni razlagi bi odgovor na navedeno vprašanje od Vrhovnega sodišča terjal poglobljeno presojo teleoloških, sistemskih in ustavnopravnih vidikov drugega odstavka 91. člena KZ-1, še zlasti v luči ustavnopravne dopustnosti ustvarjanja pravne negotovosti za obdolženca, ki ni posledica njegovih ravnanj ali objektivnih okoliščin, ki bi dovoljevale pretrganje ali zadržanje zastaranja, pač pa nezakonitih in posledično razveljavljenih pravnomočnih sodb. Takšne presoje Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni moglo opraviti, saj se vrhovna državna tožilka v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni vsebinsko soočila z razlogi sodišča druge stopnje, ki je pri presoji o enkratnem teku zastaralnih rokov izhajalo iz ustavnopravne zahteve po odpravi pravne negotovosti, ki izvira iz ponavljajočih se kazenskih postopkov zoper obdolženca.
Čeprav sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona in pri tem ni omejen s prekluzivnim rokom, nosi enako breme zatrjevanja kršitev kot nasprotna stranka v postopku.
Iz utrjene (ustavno)sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno stališče, da je uradni zaznamek o zbranih obvestilih dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, se iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi. V (pred)kazenskem postopku jih je mogoče uporabiti na tri različne načine:
‒ sodna odločba, ki je izdana pred ali med preiskavo (na primer sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, sklep o preiskavi) se lahko opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je pridobljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je dokazna vrednost takšne izjave omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov;
‒ na njihovi podlagi se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi;
‒ sodba se ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika po 148. členu ZKP kot na dokaz o njegovi krivdi, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav (tudi zagovora), danih v različnih fazah postopka.
14. člen ZSVarPre ne daje podlage za presojo, da se družinska pokojnina, ki jo prejemata mladoletna otroka tožnice, ne všteva v lastni dohodek družine.
dopuščena revizija - odpoklic delavskega direktorja v upravi družbe - naknadno odpadel pravni interes - zavrženje revizije
Že pred vložitvijo revizije (ta je bila vložena 1. 10. 2025) je nadzorni svet prvega nasprotnega udeleženca 24. 9. 2025 sprejel sklep o imenovanju drugega delavskega direktorja za mandatno obdobje petih let. V sklepu je bilo določeno, da stopi v veljavo, ko B. B. pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije člana uprave. To dovoljenje je pridobil 8. 1. 2026. S tem je začel sklep o njegovem imenovanju polno učinkovati in je takrat prenehal mandat druge nasprotne udeleženke kot delavske direktorice v upravi prvega nasprotnega udeleženca. S tem pa je odpadel tudi razlog za odločanje sodišča o odpoklicu druge nasprotne udeleženke kot delavske direktorice, torej tudi pravni interes predlagatelja za revizijo, saj ne more več doseči oblikovalnih učinkov sodne odločitve, ki jo je predlagal.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00092095
KZ-1 člen 220, 220/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-5.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - predlog za pregon - domneva - izjava volje - ovadba oškodovanca - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - domneva umika predloga za pregon - varstvo oškodovanca
Podani predlog za pregon, kot tudi njegov umik, je mogoče ugotoviti po izjavljeni(h) volji(ah) v prvem odstavku 53. člena, 54. členu, 55. členu, 56. členu in 57. členu ZKP, mogoče pa ju je tudi domnevati. Temeljna domneva je določena v drugem odstavku 53. člena ZKP, po katerem se šteje, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s tem podal tudi predlog za pregon. Podobna domneva je določena še v tretjem odstavku 53. člena ZKP v zvezi z zasebno tožbo. Njun smisel je v varovanju oškodovančevega položaja za primer, ko bi bilo kasneje v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec brez predhodnega oškodovančevega predloga ne more preganjati ali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je lahko preganjano le po zasebni tožbi.
dopuščena revizija - vodilni delavec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razrešitev vodilnega delavca - prenehanje mandata - vrnitev na delo - reintegracijski zahtevek
Posebnosti glede ureditve položaja pravic in obveznosti vodilnih delavcev ne pomenijo, da tudi vodilnim delavcem ni mogoče zagotoviti polnega varstva pravic in da se zgolj zaradi njihovega posebnega položaja in prenehanja mandata z razrešitvijo v nobenem primeru ne morejo vrniti na vodilno delovno mesto.
Vodilni delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas opravljanja mandata in mu mandat nezakonito preneha, lahko za preostali čas mandata zahteva tudi vrnitev na vodilno delo. Od okoliščin primera pa je odvisno, ali bo s takšnim zahtevkom tudi uspel.
dopuščena revizija - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - tedenski počitek - dnevni počitek - kompenzacija - kršitev pravic delavca - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se vzpostavlja povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnajo v obliki odsotnosti. Namen je ravno obraten. Izravnalne ure se štejejo kot ure le za namen evidenc, zato da delodajalec in delavec ob evidentiranih presežkih oddelanih ur vesta, za kolikor ur in kdaj je bila delavcu omogočena izravnava v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (z namenom doseči povprečno 40 urno tedensko obremenitev).
Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oz. počitka) torej pomeni, da v tem obdobju delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba šteti kot čas počitka.
URS člen 20. ZKP člen 192, 192/2, 192/2-3, 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odreditev pripora - pravna opredelitev dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - teža kaznivega dejanja - sorazmernost
Za odreditev pripora mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno (že) z ugotovitvijo obstoja utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Tudi sicer pa pravna opredelitev obdolženčevega ravnanja v konkretnem primeru za odločanje o priporu ni bistvena, saj sta obe modaliteti kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 po predpisani kazni izenačeni v posebnem minimumu (tri leta zapora), v razponu pa imata obe predpisano visoko zaporno kazen (do deset let zapora za temeljno obliko in do petnajst let zapora za kvalificirano obliko kaznivega dejanja), kar pomeni, da spadata obe dejanji glede na predpisano kazen med težja kazniva dejanja.
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1.
gradbeno dovoljenje - državna cesta - razlastitev - svetovalno mnenje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - prekinitev postopka
Evropsko sodišče za človekove pravice se zaprosi za svetovalno mnenje v zvezi z razlago 1. člena Protokola št. 1. k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede zahtev učinkovitega varstva lastninske pravice v postopkih odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo državne ceste še pred razlastitvijo lastnika nepremičnine, po kateri bo taka cesta potekala.
KZ-1 člen 20, 34, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. ZNPPol člen 123, 123-8, 128, 128/2, 128/3, 129, 129/1, 129/2, 129/2-1.
poskus kaznivega dejanja velike tatvine - dostop do evidenc DNK - zbiranje, varstvo in zavarovanje podatkov - (ne)dovoljen dokaz - protispisnost - indična sodba
DNK vzorec obsojenca je bil zakonito uporabljen v predhodni kazenski zadevi, saj je bilo poročilo NFL v tej zadevi izdelano še pred potekom roka za izbris vzgojnega ukrepa iz kazenske evidence. S tem trenutkom se je hramba DNK podatkov obsojenca v tekoči bazi podatkov - tj. v fazi hrambe pred blokiranjem podatkov - na zakonit način avtomatično podaljšala (vsaj) za ves čas trajanja predhodno uvedenega kazenskega postopka, ki se je dne 6. 1. 2022 končal z obsodilno kazensko obsodbo, pravnomočno dne 10. 2. 2022. Izbris kazenske obsodbe iz prejšnjega kazenskega postopka ne pretrga hrambe DNK obsojenca v tekoči zbirki podatkov (prva faza hrambe), če se v vmesnem času zoper istega obsojenca uvede nov kazenski postopek.