dovoljenost revizije - razrešitev sodnega cenilca - pomembno pravno vprašanje ni izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - odstop do sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan - zavrženje revizije
Vprašanji ne izpostavljata kršitve Upravnega sodišča glede odločitve o uporabi (drugega odstavka) 164. člena in 190. člena ZUP ali glede pristojnosti ministra v zvezi z razlago in uporabo izvedenskih mnenj, temveč je zatrjevane kršitve mogoče razbrati zgolj iz obrazložitve revizije. Tudi sicer prvo vprašanje za odločitev v zadevi ni pomembno, saj izpodbijana sodba na teh določbah ZUP ne temelji.
ZJN-2 člen 2, 2/1-21, 28, 28/1-1, 28/3. ZUS-1 člen 85
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - zahteva za izplačilo sredstev - oddaja javnega naročila - oddaja javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi - nesprejemljiva ponudba - predhodno obvestilo - neenako obravnavanje - ustna obravnava v upravnem postopku
V postopku javnega naročanja pri oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi je nesprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Tretji odstavek 28. člena ZJN-2, ob načelni prepovedi neenakega obravnavanja vseh ponudnikov izrecno določa tudi konkretno obveznost naročnika, "ki mora med pogajanji vnaprej pisno napovedati zadnji krog pogajanj, razen če je število krogov napovedal v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu ali če se pogaja le z enim kandidatom.". To pomeni, da že kršitev navedene norme pomeni kršitev zakonske obveznosti naročnika, ki je namenjena varstvu položaja ponudnikov. Zato ob pravilni razlagi navedenega člena ni mogoče zahtevati, da mora biti za ugotovitev kršitve posebej ugotovljena in presojana tudi (dejanska) neenakost kandidatov v postopku.
ZUP člen 270, 270/1, 279, 279/1-3, 279/1-4, 281. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14
gradbeno dovoljenje - odprava ali razveljavitev odločbe v obnovljenem postopku - pravni učinki - odločitev o zahtevi - sprememba gradbenega dovoljenja - ničnost gradbenega dovoljenja - odločanje brez zahtevka - pravica do pravnega sredstva - neizvršljivost odločbe - gradnja - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji - dopuščena revizija
Pravnomočnost odločitve o odpravi ali razveljavitvi prej izdane odločbe, ki jo upravni organ izda v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ne pomeni, da je bilo s tem dokončno odločeno o revidentkini vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja na spornih zemljiščih. Res je pravni učinek razveljavitve upravne odločbe (za kar gre v obravnavanem primeru) drugačen od pravnega učinka odprave (281. člen ZUP), saj odprava odločbe učinkuje za nazaj, razveljavitev pa za naprej. Vendar gre pri tem le za usodo in materialnopravne učinke prejšnje odločbe, ti učinki pa ne pomenijo, da je bilo o zahtevi stranke odločeno. Tudi razveljavitev odločbe vrača obnovljeni postopek v fazo, ko še ni bila izdana odločba, tj. do procesnega položaja, v katerem mora pristojni upravni organ, če stranka zahteve sama ne umakne, o njej odločiti ponovno, bodisi jo zavreči ali zavrniti, bodisi ji ugoditi in razveljavljeno oziroma odpravljeno odločbo nadomestiti z novo. Ker torej razveljavitev prej izdane odločbe v obnovljenem postopku sama po sebi še ne pomeni tudi odločitve o vloženi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, izrek ničnosti ponovne odločitve o izdaji takega dovoljenja iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, revidentki neupravičeno onemogoča pravico uveljavljati, da so pogoji za izdajo dovoljenja, kot ga je zahtevala, izpolnjeni. S stališčem, da pomeni odločitev o razveljavitvi gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku tudi odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja in da se zato v istem postopku izdano gradbeno dovoljenje izreče za nično, je nedopustno poseženo v pravico vlagatelja zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, da bi v postopku s pravnimi sredstvi uveljavljal, da so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja tudi v obnovljenem postopku izpolnjeni.
OZ člen 490, 630, 649, 649/1. ZPP člen 367, 367/5, 490
pogodbena odškodninska odgovornost - gradbena pogodba - pogodbena volja strank - predmet pogodbe - dovoljenost revizije - gospodarski spor - vrednost spornega predmeta
PZI predstavlja projektno dokumentacijo, ki daje usmeritev izvajalcu za pravilno izvedbo prevzetih del. Vendar zgolj iz okoliščine, da PZI, s katerim je bil seznanjen izvajalec, ki je z gradbeno pogodbo prevzel izvedbo posameznih sklopov gradnje, obsega specifikacijo potrebnih del za izgradnjo celotnega objekta, je zmotno sklepanje revidentke, da je bil predmet gradbene pogodbe razširjen na izgradnjo celotnega objekta. Revidiran PZI je bil tožeči stranki izročen po tem, ko sta bila objavljena javna razpisa obeh naročnikov in je tožeča stranka v obeh postopkih sodelovala. Zato tožeča stranka ni mogla biti v dvomu, da je bil predmet Pogodbe na podlagi postopka prvega razpisa le del predvidenih sklopov del za izgradnjo krožišča.
ZZavar-1 člen 543, 543/1, 544, 544/4, 558, 558/1, 558/2, 558/4. SZ-1 člen 9, 9/1, 48, 48/2, 62. SPZ člen 118, 118/5. OZ člen 768, 768/1, 814, 814/1
dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor - dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja - upravljanje v večstanovanjskih stavbah - glavna dejavnost - pogodba o upravljanju upravniških storitev - zavarovalno zastopanje - pogodba o naročilu - pogodba o trgovskem zastopanju - kolizija interesov - dopuščena revizija
Predpostavka za izdajo dovoljenja za zavarovalno zastopanje po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 je neposredna zveza med glavno dejavnostjo tistega, ki po tem določilu poda zahtevek za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja, in opravljanjem dejavnosti zavarovalnega zastopanja, če mu bo tako dovoljenje izdano. Glede na zakonske obveznosti upravnika so v neposredni zvezi z njegovo dejavnostjo le tiste dejavnosti, ki predstavljajo zasledovanje koristi in interesov etažnih lastnikov. O zasledovanju teh interesov upravnika pri sklepanju zavarovalnih pogodb za večstanovanjske stavbe pa ob njegovem hkratnem opravljanju dejavnosti zavarovalnega zastopanja seveda ni mogoče govoriti. Zavarovalno zastopanje je namreč dejavnost zastopanja zavarovalnic pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Izvajanje zavarovalnega zastopanja tako služi zasledovanju interesov zavarovalnic in ne etažnih lastnikov. Sklepanje zavarovanj za nepremičnine (za večstanovanjske stavbe) ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja teh nepremičnin.
IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00028606
URS člen 26. ZIZ člen 279. ZKP člen 502, 502b, 502c, 502d. KZ člen 95, 96, 98
povrnitev premoženjske škode - odškodninska odgovornost države - protipravnost - začasna odredba - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - neutemeljena začasna odredba - povrnitev škode dolžniku - začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predkazenski postopek
ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), zato smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev.
V 62. členu ZBan-1 je uveljavljeno načelo "štirih oči", to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.
ZZavar-1 člen 483, 483/3, 483/11, 483/12. ZUS-1 člen 64, 64/3, 64/4. ZS člen 113a. Direktiva 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) člen 58, 58-5
odločba Agencije za zavarovalni nadzor - dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - molk upravnega organa - zakonska fikcija negativne odločitve upravnega organa - zakonska fikcija pozitivne odločitve upravnega organa - pravna domneva - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - zavrnitev predloga - dopuščena revizija
Temeljni namen instituta molka organa je, da zagotavlja strankam možnost varstva njihovih pravic, a le, če organ ne izvršuje svojih pristojnosti oziroma če molči. V primeru, kakršen je tudi obravnavani, ko je upravni organ pravočasno izdal zavrnilno odločbo, ki je v upravnem sporu odpravljena in je zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek, uporaba instituta fikcije izdane pozitivne upravne odločbe ne pride v poštev na tak način, kot si je to zamislila revidentka. Njeno stališče, da ima toženka za izpeljavo prvotnega in ponovljenega postopka skupaj pač na voljo 60 delovnih dni (iz tretjega odstavka 483. člena ZZavar-1), sicer nastopi fikcija pozitivne upravne odločbe, je pravno zmotno. Institut fikcije izdane odločbe zaradi molka organa je namreč namenjen sankcioniranju neaktivnosti upravnega organa, ne more pa predstavljati "bližnjice" stranke k izdaji zanjo ugodne upravne odločbe na način, kot ga uveljavlja revidentka. Postopkovnim in materialnopravnim kršitvam ter kršitvam glede ugotovljenega dejanskega stanja so namenjeni postopki s pravnimi sredstvi.
ekstradicijski pripor - izročitev - pravica do azila - politično kaznivo dejanje - pogoji za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Ustavno sodišče je že v večih svojih odločbah zavzelo stališče, da odločba o priznanju azila preprečuje izročitev. To pomeni, da bi moral minister, pristojen za pravosodje, na podlagi tretjega odstavka 530. člena ZKP, zahtevo za izročitev zavrniti, kolikor bi se izkazalo, da je bila zahtevani osebi priznana pravica do pribežališča. Popolna odsotnost presoje s strani sodišča glede obstoja pravice do azila ali npr. vprašanja političnega kaznivega dejanja oziroma morebitne podvrženosti mučenju ali nečloveškemu ravnanju, že v fazi odreditve ekstradicijskega pripora bi vodila v situacijo, ko bi bila zahtevana oseba priprta, čeprav bi bilo mogoče že prima facie zaključiti, da bo njena predaja v končni fazi zavrnjena.
Sodišče prve stopnje je prvo sodbo v predmetnem postopku res izdalo 8. 12. 2016, a je bila razveljavljena. Postopek pred sodiščem prve stopnje se zato z njeno izdajo ni končal. Sodba, s katero se je konkretni postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je bila izdana šele 29. 3. 2018. To je po začetku uporabe novele ZPP-E.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da sklicevanje na prejšnje odločitve in sklepe ni nedopustno, če sta izpolnjena dva pogoja: da sta iz prejšnjih odločitev razvidna obstoj in presoja konkretnih okoliščin, ki opravičujejo podaljšanje pripora, in če sodišče ugotovi, da takšne okoliščine še vedno obstajajo. V obravnavanem primeru se državno tožilstvo namreč v predlogu za podaljšanje pripora ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o odreditvi pripora ter sklep o njegovem podaljšanju, temveč je podalo tudi presojo, da se okoliščine, ki so bile konkretno ugotovljene v prejšnjih pravnomočnih odločbah, niso v ničemer spremenile.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00028531
ZP-1 člen 155, 155-8, 156, 156-2. Zakon o finančni upravi člen 11, 17, 95, 95/1. ZDavP-2 člen 85.a. ZPP člen 143.
vročanje - elektronsko vročanje - vročanje pisanj v varni elektronski predal - fikcija vročitve - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - seznanjenost z vsebino pošiljke - krivda - naklep - nezavestna malomarnost - odgovornost za prekršek
Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028804
ZKP člen 372, 372-1, 427. KZ-1 člen 186, 186/1-1.
kršitev kazenskega zakona - neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki - prepovedana droga - konoplja - proizvodnja mamil - večja količina - namen prodaje - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Število sadik konoplje, ki jih je obsojenec gojil na svojem domu, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, samo po sebi ne pritrjuje zaključkom nižjih sodišč, da je obsojencu dokazan namen nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor in njegove nedvomne zdravstvene težave in zaplete, ki jih je imel pri jemanju konvencionalnih in bioloških zdravil, pa so se Vrhovnemu sodišči enaki pomisleki vzbudili tudi v zaključke pravnomočne sodbe, da je konopljo hranil prav zaradi nadaljnje prodaje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028558
URS člen 22, 29.. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2.
enako varstvo pravic - pravica do obrambe - drugačna presoja dokazov - sodba presenečenja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - pomemben del telesa - opis dejanja - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja
Presoja, da je obraz pomemben del telesa, je bila opravljena v povezavi s funkcijo obraza na splošno in v povezavi s poškodbo, ki jo je oškodovancu prizadejal obsojenec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00028803
KZ-1 člen 26, 247, 248.. ZKP člen 39, 39/1-6, 325, 371, 371/1-2, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1, 420, 420/2.. ZSKZDČEU-1 člen 45.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - napeljevanje - dokončano kaznivo dejanje - zastaranje - absolutno zastaranje - razveljavitev pravnomočne sodbe - kršitev določb kazenskega zakona - pravica do obrambe - zaslišanje obremenilne priče - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - zavrnitev dokaznih predlogov - odločilno dejstvo - postopek izročitve - načelo specialnosti - razlogi o odločilnih dejstvih - materialna izčrpanost pravnih sredstev - pravica do nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - dvom v nepristranskost sodnikov
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje dokončano že z dogovorom vseh treh akterjev, da obsojeni M. M. izplača nagradi, ki sta nedovoljeni oziroma neupravičeni. Samo izplačilo nagrad je pomenilo le realizacijo predhodnega dogovora, h kateremu je obsojenega R. Č. in M. M. napeljal obsojeni S. P. Za obstoj kaznivih dejanj po 247. in 248. členu KZ namreč ni treba, da je bila nedovoljena nagrada tudi dejansko izplačana, temveč zadošča že, da je bila zahtevana, oziroma, da je bil opravljen sprejem obljube ali ponudbe take koristi od osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 20. 3. 2015 delno razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo. Od tedaj dalje je začel teči dveletni rok, v katerem se mora pravnomočno končati postopek nove razsoje. Dve letni rok bi se v obravnavanem primeru iztekel dne 20. 3. 2017, vendar do tega ni prišlo, ker je zadeva postala pravnomočna znotraj navedenega roka. Sodba pritožbenega sodišča je bila namreč na javni seji razglašena dne 23. 2. 2017, z dnem njene razglasitve pa je nastopila pravnomočnost. Upoštevaje navedeno je v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/07, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo že dne 20. 12. 2016. V skladu z ustaljeno (ustavno) sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma ima pravico, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z omenjeno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali odločilni dokaz. Evropsko sodišče za človekove pravice poudarja, da ima pojem „priča“ po EKČP samostojen pomen in se razteza na vsakega avtorja obremenilnih izjav, torej tudi na (so)obdolženca. Pri tem je treba opozoriti, da je verodostojnost izjav, ki jih poda (so)obdolženec, v primerjavi z izjavami prič, lahko dvomljiva. Za presojo obravnavane kršitve je bistveno (že od časov rimskega prava veljavno) splošno pravno načelo, da nemogoča obveznost ne zavezuje. Če torej sodišče stori vse, da bi omogočilo obdolžencu, da zaslišuje obremenilno pričo, vendar do tega ne pride, nemogoča obveznost sodišča pač ne more zavezovati. Takšno stališče izhaja tudi iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi I Ips 9477/2010 z dne 27.10.2017 presodilo, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič, kadar je sodišče ravnalo z ustrezno skrbnostjo, da bi obdolžencu zagotovilo uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilne priče oziroma soobdolženca, ki ga s svojim zagovorom obremenjuje. Takšna procesna situacija ne pomeni, da sodišče sodbe ne sme opreti na obremenilne izjave obsojenega M. M., dolžno pa je še z večjo skrbnostjo presoditi njegove (za soobsojenca) obremenilne izjave, ter jih podkrepiti z drugimi, podpornimi dokazi. Dokazna predloga, katerih namen je ugibanje, kaj bi lahko pomenila vsebina elektronskih sporočil, ki jih je na naroku za glavno obravnavo predložil obsojeni R. Č., in ki ju je sodišče v razlogih sodbe označilo za pravno nepomembna za presojo kazenskopravnega očitka obsojencu, torej ni mogoče šteti za ustrezno konkretizirana. Gre za tako imenovani fishing expedition. Dejstvo, da je bil obsojenec predan v postopku zaradi izvršitve zaporne kazni, ne pomeni, da je v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom kršeno načelo specialnosti, če je obsojenec v ponovljenem postopku sojen za isto kaznivo dejanje. Načelo specialnosti je namreč vezano na historičen dogodek, ne pa na vrsto postopka (sojenje ali izvršitev kazni) oziroma fazo postopka, zaradi katerega je bila predaja dovoljena. Vrhovno sodišče je že v številnih svojih odločbah zavzelo stališče, da nezadovoljstvo stranke s preteklimi odločitvami sodišča, oziroma zavzetimi pravnimi mnenji, ne predstavlja tehtnega razloga za dvom v nepristranskost sodišča oziroma posameznih sodnikov.
začasni ekstradicijski pripor - neogibna potrebnost pripora - milejši ukrep - obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča - odvzem potnega lista - pogoji za izročitev tujca
Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili neogibnost začasnega ekstradicijskega pripora, kar implicira odgovor, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev izrek milejšega omejevalnega ukrepa, med katere pa odvzem potne listine niti ne spada. Začasni odvzem potne listine ni samostojen ukrep za zagotovitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku izročitve, saj se ga lahko izreče le ob dani obljubi zahtevane osebe, da ne bo zapustila prebivališča (drugi odstavek 195. člena ZKP). Odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi začasnega ekstradicijskega pripora na podlagi mednarodne tiralice v tej fazi ne obsega presoje narave očitanega kaznivega dejanja in pogojev za izročitev. S tem omejevalnim ukrepom se namreč na podlagi prvega odstavka 525. člena ZKP preprečuje nevarnost bega zahtevane osebe in njene izognitve izročitvenemu postopku, ne pa tudi danost pogojev za njeno izročitev.
ZIZ člen 281, 281/1-7, 281/3, 286a, 286a/1-1, 286a/1-6, 298b, 298b/4, 298c, 298c/1. ZUS-1 člen 27, 27/2. ZUP člen 149
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - razrešitev izvršitelja - nosilec javnih pooblastil - obsodba za kaznivo dejanje - kaznivo dejanje ponarejanja listin - oseba vredna javnega zaupanja - upravno pravo - nedoločen pravni pojem - razlaga nedoločnega pravnega pojma - sodni nadzor - obseg sodne kontrole - disciplinski postopek zoper izvršitelja - napačna uporaba materialnega prava
Če je zakonodajalec določen pojem pustil vsebinsko odprt zato, da prepusti njegovo vsebinsko opredelitev upravi, torej da gre za nedoločen pravni pojem upravnega prava, lahko sodišče v razlago uprave poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati. To velja tudi za nedoločen pravni pojem "javnega zaupanja" in "nevrednosti za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja". Ugotovitev, da je izvršitelj izgubil javno zaupanje, lahko vodi do razrešitve izvršitelja le ob zakoniti uporabi razlogov, ki so v 286.a členu ZIZ izrecno določeni. Po presoji Vrhovnega sodišča je za ugotavljanje odgovornosti izvršitelja in s tem povezane izgube javnega zaupanja v primeru spornih posamičnih dejanj, izvršenih pri opravljanju službe izvršitelja (tudi ko gre za kazniva dejanja), z ZIZ predviden disciplinski postopek, ki lahko vodi tudi do razrešitve izvršitelja. V disciplinskem postopku pa je izvršitelju treba omogočiti dokazovanje zakonsko upoštevnih okoliščin (298.c člen ZIZ), zaradi katerih kljub storitvi hujše disciplinske kršitve, ki po vsebini ustreza storjenemu kaznivemu dejanju, ne bi bil nevreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja.
ZNISESČP člen 1, 2, 5, 5/2. Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije (Zakon o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije, Federacija Bosne in Hercegovine, 1997) člen 1
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH - JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. Iz sodbe EKČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena. ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP.
V času izdaje sporne odločbe tretji odstavek 67. člena ZODPol še ni vseboval določbe o tem, da mora odločba vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Ker je sodišče druge stopnje obrazloženost izpodbijane odločbe presojalo glede na noveliran tretji odstavek 67. člena ZODPol, ki v času izdaje te odločbe še ni veljal, tretjega odstavka 67. člena ZODPol ni uporabilo pravilno. Tožena stranka pa je bila dolžna odločbo o začasni napotitvi obrazložiti tudi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU. Sodišče druge stopnje se do ustreznosti obrazložitve glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZJU ni opredelilo.