CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085584
URS člen 22.
dopuščena revizija - upravni spor - načelo enakega varstva pravic - obrazloženost sodne odločbe - opredelitev do navedb strank
Sodišče mora za odločitev bistvene argumente, torej tiste, ki bi lahko odločilno vplivali na rešitev zadeve, obravnavati in se do njih opredeliti. V obrazložitev odločbe morajo biti tako vključene (le) bistvene navedbe strank in njihova sodna presoja. Tako so jasno predstavljeni razlogi za odločitev sodišča, ki so razpoznavni tudi strankam in ki se na ta način lahko prepričajo, da je sodišče spor obravnavalo vsebinsko poglobljeno in na podlagi ustreznega sklepa o dejanskem stanju ter pravilni uporabi prava. Pri tem sicer ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen, temveč lahko zadostuje, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. To poudarjeno velja tudi v upravnem sporu, v katerem sodišče opravlja funkcijo pravnega sredstva zoper upravni akt, saj je v takem primeru stranka že seznanjena z dejanskimi in pravnimi vidiki zadeve, ki izhajajo tudi iz obrazložitve upravnega akta. S tem sta osredotočenost upravnega spora in kontekst argumentov za obrazložitev sodišča strankam jasneje razpoznavna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085482
ZS člen 113a. ZVPot člen 23, 24, 24/1. OZ člen 87, 87/1, 87/2, 111, 190, 193, 198, 371. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b, 267/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1.
dopuščena revizija - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - prekinitev postopka do odločitve SEU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga prava EU - razlaga direktive - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov - kondikcijski zahtevek - posledice ničnosti - pravila vračanja - nadomestilo za uporabo - glavnica - obresti - obogatitev
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zahteva za varstvo zakonitosti - odločanje o pritožbi - odločitev o več pritožbah z eno odločbo
Na pogoj materialnopravnega izčrpanja zahteve za varstvo zakonitosti mora Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti paziti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru je preizkus tega temeljnega (pred)pogoja za vsebinsko odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti onemogočen, ker je pritožbeno sodišče odločilo le o pritožbi okrožnega državnega tožilca, ne pa tudi o pritožbi obsojenkinega zagovornika, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Nastalo procesno situacijo, ki onemogoča odločanje o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti in hkrati seveda pomeni kršitev obsojenkine pravice do pritožbe iz prvega odstavka 366. člena ZKP in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), je mogoče sanirati izključno z razveljavitvijo sodbe pritožbenega sodišča in vrnitvijo zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.
dopuščena revizija - določitev višine občinske takse - plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - načelo ekvivalence - posebna raba javne površine - ekonomska korist
Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip-1 člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo.
ZUPJS člen 44, 44/1, 44/9. ZŠtip člen 16, 102, 102-2.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - socialna ogroženost
Določbe ZUPJS, ki se nanašajo na vračilo javnih sredstev zaradi neupravičeno priznane pravice, ne veljajo za državno štipendijo, ki je bila utemeljeno priznana (in je upravičenec tudi kasneje izpolnjeval pogoje za njeno prejemanje, vrniti pa jo mora, ker mu je štipendijsko razmerje prenehalo).
CSD odločbe z dne 21. 11. 2017, s katero je bila tožniku priznana pravica do državne štipendije, ni razveljavil oziroma odpravil, ker bi bila tožniku pravica do državne štipendije neupravičeno priznana, temveč je na podlagi določil ZŠtip-1 17. 2. 2022 izdal odločbo, da tožniku preneha pravica do državne štipendije, priznana z odločbo z dne 21. 11. 2017, ker ni izpolnil obveznosti štipendista, pri čemer mu je bilo naloženo tudi vračilo štipendije.
Glede na določbo prvega odstavka 44. člena ZUPJS zneski prejetih državnih štipendij ne pomenijo neupravičeno prejetih javnih sredstev, v zvezi s katerimi bi prišla v poštev uporaba devetega odstavka 44. člena člena ZUPJS o odpisu dolga.
Direktiva evropskega parlamenta in sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje člen 2. URS člen 74. ZVKSES člen 5, 5/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - oglaševanje - opredelitev oglaševanja - oglaševanje prodaje stanovanj - spodbujanje prodaje - obveščanje javnosti - pravica do svobodne gospodarske pobude
ZVPot sicer precej podrobno ureja oglaševanje, vendar tega pojma izrecno ne opredeljuje. Ker pa je bila s tem zakonom v slovenski pravni red med drugim prenesena Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/55/ES z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (8. točka 1. a člena ZVPot), je treba pri razlagi pojma "oglaševanje prodaje" iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES upoštevati opredelitev iz 2. člena te direktive. Po tej opredelitvi je oglaševanje kakršnakoli oblika predstavitve v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, katere namen je spodbujanje prodaje blaga ali storitev, vključno z nepremičninami, pravicami in obveznostmi. V bistvenem enako opredelitev oglaševanja vsebujeta tudi zdaj veljavna ZVPot-1 in Direktiva 2006/114/ES.
Ta opredelitev vzpostavlja jasno razmejitev med oglaševanjem in golim obveščanjem javnosti, na kakršno se sklicuje revidentka: bistveni element oglaševanja je spodbujanje prodaje. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo Upravnega sodišča, da dejanske okoliščine, ki kažejo na usmerjenost v prodajni proces oziroma njegovo spodbujanje, pomenijo, da gre za oglaševanje. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s presojo, da take okoliščine vsekakor pomeni objava tlorisov z označbo rezerviranih stanovanj in pripis "veselimo se vašega povpraševanja", kar bistveno in očitno presega golo obvestilo javnosti o načrtih investitorja oziroma je značilno za prodajne, torej oglaševalske objave.
Po presoji Vrhovnega sodišča določbe ZVKSES, ki urejajo omejitve oglaševanja, nedopustno ne posegajo v pravico do svobodne gospodarske pobude. Če pravni subjekt prodajo oglašuje v nasprotju z ZVKSES, s tem zmanjšuje pričakovano varstvo potrošnika. Tveganje za kupca obstaja ves čas do izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZVKSES. Zaradi tega je nujno posredovanje inšpekcijskih organov. Določba prvega odstavka 5. člena ZVKSES tudi ne posega v pravico do svobodne gospodarske pobude v smislu nekonkurenčnosti, saj za vse gospodarske subjekte veljajo enaka pravila: oglaševanje prodaje je do izpolnitve zakonskih pogojev prepovedano.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZPP člen 380, 380/2. ZJU člen 23. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) člen 51, 51/1, 51/2.
dopuščena revizija - javni uslužbenci - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - javni uslužbenec na strokovno tehničnem delovnem mestu
Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih podskupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
ZUPJS člen 42, 42b, 43, 44. ZŠtip-1 člen 16, 90, 92, 95, 97, 99, 102, 103.
dopuščena revizija - vračilo štipendije - državna štipendija - odpis dolga - pravna podlaga
Določba devetega odstavka 44. člena ZUPJS se nanaša le na odpis neupravičeno pridobljenih javnih sredstev, ne pa na odpis sredstev, ki so bila pridobljena upravičeno. Uporaba te določbe je omejena na primere, v katerih pride do naknadne odprave oziroma razveljavitve odločbe zaradi pred tem neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev (tudi pravice do državne štipendije).
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
Tožnik je v času sklepanja aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavajali. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.
pripor - vmesni ugotovitveni sklep - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna le zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora, ne pa tudi zoper vse nadaljnje sklepe, s katerimi sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP le preveri, ali so razlogi za pripor še podani - t. i. vmesni ugotovitveni priporni sklepi, ki so zgolj deklaratorne narave.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - javna dajatev - porabljena voda - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - pravica do odmere plačila za vodno pravico - zastaranje - vodno dovoljenje
Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti.
Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199. b člena ZV-1), Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja (četrti odstavek 199. b člena ZV-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085828
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085737
KZ člen 209, 209/4. ZKP člen 307, 307/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - konkretizacija zakonskih znakov - odpoved pravici - prilastitev "sebi" - prilastitev denarja - gospodarska družba - pravna oseba - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do sojenja v navzočnosti
Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.
Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085451
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - aktivno ravnanje - sila - grožnja
Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.
dopuščena revizija - odsvojitev poslovnega deleža - kupnina za poslovni delež - variabilni del kupnine - dohodek iz kapitala - dobiček iz kapitala - obdavčitev
Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).
dopuščena revizija - upravni postopek - pritožbeni postopek - prekluzije - opravičljiv razlog za zamudo - nova dejstva - novi dokazi - standard povprečno skrbnega človeka - dober gospodarstvenik
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.