CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00084735
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 226, 227, 268, 272, 273. ZPP člen 367a, 378, 385/3, 391.
zahteva za varstvo zakonitosti - regulacijska začasna odredba - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška kreditna pogodba - Direktiva Sveta 93/13/EGS - posojilo v tuji valuti - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - učinek sklepa o začasni odredbi - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Odgovor na vprašanje, ali je ukrep po izdani začasni odredbi, v skladu s katerim pogodba in notarski zapis (začasno) ne učinkujeta, zadosti učinkovit, je pritrdilen. Tudi zato štejemo, da je sodno varstvo z izdajo sodbe, ki ugotavlja ničnost pogodbe in notarskega zapisa, učinkovita. Ker v takšnem primeru sodne odločbe ne podkrepimo s prepovedjo vlaganja predlogov za izvršbo in s pretnjo denarne kazni, ni nobenega razloga, da bi v primeru izdane začasne odredbe ravnali drugače.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00084517
KZ-1 člen 86, 86/4. ZKP člen 129a. ZIKS-1 člen 12. ZS člen 15, 16. Sodni red (2016) člen 156, 165, 166. URS člen 23.
druga odločba - pomembno pravno vprašanje - način izvršitve kazni zapora - pravica do zakonitega sodnika - letni razpored dela sodnikov - Sodni red - nujna procesna opravila - exceptio illegalis
Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Namen določbe prvega odstavka 129.a člena ZKP, po katerem o takšnem predlogu odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, je jasen: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za vsebinsko odločanje, ki, kot že rečeno, močno vpliva na obdolženčev položaj, mora biti zagotovljeno, da v primeru, ko sodnik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, o predlogu za izvršitev kazni zapora ne bo mogel odločati, o tem predlogu odloča zakoniti sodnik v skladu s pravili ZS in Sodnega reda.
V obravnavanem primeru, ko se je sodnica, ki je izdala sodbo, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega, upokojila, zadeva ne bi smela biti predodeljena v odločanje vodji oddelka na podlagi letnega razporeda dela sodnikov oziroma na podlagi 165. in 166. člena Sodnega reda, temveč na podlagi splošnih določb 16. v zvezi s 15. členom ZS, oziroma v skladu z abecednim redom začetnic priimkov sodnikov, ki je podrobno določen v določbi 156. člena Sodnega reda.
ZV-1 člen 199b, 199b/5, 199b/6, 199b/6-3, 199e, 199e/1, 199e/2, 199e/5. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/6. URS člen 155.
dopuščena revizija - zahteva za presojo ustavnosti - posebna raba vode - vodna pravica - prepoved poseganja v pridobljene pravice - legitimno pričakovanje - zastaranje
Ustavna prepoved povratnega posega v pridobljene pravice ne ščiti pravice do posebne rabe vode brez plačila. Uporabnik nima pravice do rabe vode preko splošne rabe brez plačila, vendar pa je z ustavno prepovedjo iz drugega odstavka 155. člena URS varovan posameznikov pravni položaj, da mu država ne bo za nazaj določila obveznosti plačila javne dajatve, ki je pred njeno uveljavitvijo ni bil dolžan plačati in je ni mogel pričakovati. Obveznost plačila za posebno rabo vode je bila za zavezance predvidljiva in tudi pomanjkljiva zakonska ureditev ni mogla za uporabnike ustvariti legitimnega pričakovanja, da lahko vodo rabijo brez plačila. Vendar pa pristojnost države, da odmeri plačilo za posebno rabo vode, ni časovno neomejena. Načelo pravne varnosti in načelo zaupanja posameznika v pravo (2. člen URS) terjata, da se v določenem časovnem obdobju odpravi negotovost posameznika in država javno dajatev odmeri in izterja. ZV-1 vprašanja zastaranja pravice do odmere plačila za vodno pravico in nadomestila za rabo vode ne ureja. Ker je obveznost plačila za vodno pravico treba zavezancu odmeriti z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, je takšna obveznost sorodna davkom.
Ustavno sodišče je ureditev zastaranja pri odmeri nadomestil iz ZV-1 z uporabo zakonske analogije vezalo na ZDavP-2, zato pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo teh dajatev napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti. Ob ustrezni podzakonski ureditvi bi bilo treba plačilo za rabo vode oziroma za vodno pravico napovedati oziroma odmeriti v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Zastaranje v davčnem pravu tudi ne obsega le relativnega zastaralnega roka za pravico do odmere davka (prvi odstavek 125. člena ZDavP-2), temveč tudi njen absolutni zastaralni rok (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).
ZDDV-1 člen 5. ZDoh-2 člen 35, 35/6, 37, 37/2, 37/2-1. ZGD-1 člen 255, 515. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - pravo EU - načelo neposrednosti - poslovodenje
V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).
odmera NUSZ - točkovanje - načelo enakosti - kršitev načela enakosti - razlikovalni kriterij - test razumnosti - občinski odlok - exceptio illegalis - napotilo - protiustavna pravna praznina - zahteva za presojo ustavnosti - reformatio in peius
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
Nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke je dejstvo, da obdolženec ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 22, 22/1, 30, 30/1, 45, 45/2, 52. ZPP člen 286, 286/1.
dopuščena revizija - upravni spor - uporaba ZPP - prvi narok za glavno obravnavo - navajanje novih dejstev in dokazov - prekluzija - tožbene novote - predmet spora
V upravnem sporu je možnost nadaljnjega navajanja dejstev in dokazov na glavni obravnavi odvisna od okoliščin vodenja konkretnega postopka, saj te vplivajo na to, ali in v kakšnem obsegu lahko tožnik še na naroku uresniči možnost iz prvega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V vsakem primeru pa je za upoštevno navajanje novot glede dejstev in dokaznih predlogov bistvena določba 52. člena ZUS-1. To pa pomeni, da če sodišče v upravnem sporu odloči na glavni obravnavi, se uporabi kombinacija pravil o prekluzijah iz ZUS-1 in ZPP.
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084244
KZ-1 člen 58, 58/1, 58/3, 58/4.
pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - prepoved vožnje motornega vozila - nevarna vožnja v cestnem prometu
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot glavno kazen izreklo denarno kazen, stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa je po vsebini izreklo v obliki pogojne obsodbe, ravnalo v nasprotju s pojmom in namenom pogojne obsodbe. Takšna odločitev vodi v položaj, ko se glavna kazen izvrši, stranska pa ne, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
zahteva za varstvo zakonitosti - učinkovanje in izvrševanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) - izvršitev odločb ESČP - kršitev EKČP - načelo dispozitivnosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - odprava kršitev - sprememba oziroma razveljavitev pravnomočne odločbe - zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva je dovoljena le, če je s sodbo ESČP ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svobošče, ki jo zagotavlja EKČP s protokoli. V konkretnem primeru to pomeni, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo lahko izpolnjene le glede ugotovljenih kršitev.
Ugoditev izrednemu pravnemu sredstvu, ki je vloženo zaradi izvršitve sodbe ESČP, ni samodejna. Hkrati pa v obravnavani zadevi tudi ni mogoče prepoznati, da bi bila že ugotovitev kršitve in dosojeno pravično zadoščenje zadostna ukrepa za odpravo posledic ugotovljenih kršitev. ESČP je namreč pri svoji odločitvi o višini pravičnega zadoščenja upoštevalo prav možnost obsojenca zahtevati ponovno sojenje pred slovenskimi sodišči. Presoja, ali in kako odpraviti posledice ugotovljene kršitve, je jedro obravnave vložene zahteve za varstvo zakonitosti.
Razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje, za kar se zavzema vložnik, je ena od takšnih možnosti (in pooblastil Vrhovnega sodišča). Ob tem pa je treba upoštevati, da sme Vrhovno sodišče ugotovljene kršitve človekovih pravic v nekaterih primerih sanirati tudi tako, da ponudi razloge o zatrjevanih kršitvah zakona ali (ustavno varovanih) kršitvah človekovih pravic.
Navedbe, kot jih ponuja vložnik, praviloma ne dosegajo praga določnosti, ki se v okviru načela dispozitivnosti zahteva, da Vrhovno sodišče navedbe tudi vsebinsko preuči. Vendar pa bi bilo v primeru, kot je ta, vztrajanje pri ustaljenih merilih o trditvenem bremenu vložnikov nesmiselno. Upoštevajoč vložnikovo sklicevanje na ugotovljene kršitve EKČP bi bilo pretirano vztrajati pri zahtevi, da mora vložnik iste kršitve (s katerimi je že uspel v postopku pred ESČP) zatrjevati znova.
Naloga Vrhovnega sodišča zato je, da v luči stališč ESČP celovito pretehta vse pravne argumente, tudi tiste, na katere se sodišča morda niso oprla, in v dobri veri preuči, ali je na mestu vzpostavitev stanja, kot je obstajalo pred kršitvijo. Slovenska sodišča pri tem zavezuje presoja ESČP - ne glede na to, ali je bila v konkretnih postopkih Republika Slovenija udeležena ali ne.
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1. ZPP člen 374, 374/2, 377.
izvršba na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet - vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe ali zavarovanja - začetek stečajnega postopka - izguba pravnega interesa - nedovoljena revizija - zavrženje revizije
V konkretnem primeru je bil postopek izvršbe na dolžničina sredstva pri organizacijah za plačilni promet, ki se je začel na predlog upnice, ustavljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji ni mogoče nadaljevati. Glede na določila 1. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP bi bil postopek izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet z začetkom stečajnega postopka v vsakem primeru ustavljen. Ker je postopek izvršbe zaradi pravnomočnega začetka stečajnega postopka nad dolžnico ustavljen, je upnica izgubila pravno korist, ki bi jo imela na podlagi uspeha z revizijo v primeru, da bi bil odgovor na dopuščena revizijska vprašanja pritrdilen in bi to narekovalo spremembo ali razveljavitev z revizijo izpodbijanih odločitev sodišč prve in druge stopnje. Zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnico se torej tudi v primeru ugoditve reviziji pravni položaj upnice ne bi v ničemer izboljšal. Upnica ima možnost svojo terjatev uveljavljati v stečajnem postopku po pravilih ZFPPIPP.
dopuščena revizija - razrešitev vodilnega delavca - pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - pogoji za opravljanje dela - statut delniške družbe (d. d.) - splošni akt delodajalca - prisilni predpis
Sodišči druge in prve stopnje sta sprejeli napačno razlago, da je statut delniške družbe takšne vrste predpis, kot ga za ugotovitev odpovednega razloga nesposobnosti določa 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ko je podana odpoved vodilnemu delavcu zaradi njegove razrešitve z mesta vodilnega delavca. Četudi je statut po določbah ZGD-1 za delniško družbo obvezen in temeljni splošni korporativnopravni akt, je to še vedno avtonomni akt delodajalca, ki temelji na volji ustanoviteljev (delničarjev), ne pa oblastveni akt državnega organa (prisilni predpis), ki bi urejal položaj vodilnega delavca. Zato je napačno stališče, da toženkino postopanje po statutarni določbi o razrešitvi vodilnega delavca utemeljuje odpovedni razlog nesposobnosti.
Glede na prvi odstavek 22. člena ZPIZ-2 je pogoj za prenehanje zavarovalnega razmerja (in s tem prenehanje lastnosti zavarovanca) prenehanje delovnega razmerja, ki je bilo podlaga za ugotovitev obstoja takšnega razmerja (in za pridobitev lastnosti zavarovanca), in ne ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je bilo delovno razmerje vzpostavljeno. Za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja oziroma njegovega prenehanja je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Ker delovno sodišče v sporu o ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2020 ni odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri stranskem intervenientu (niti s 30. 9. 2021 niti s kasnejšim datumom), toženec ob že vzpostavljenem zavarovalnem razmerju v obdobju od 16. 10. 2020 do 30. 9. 2021, ki je bilo posledica prijave stranskega intervenienta, ni imel podlage za odločitev, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri stranskem intervenientu z dnem 15. 10. 2020, torej za nazaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VS00083831
ZSPJS člen 22e. ZDR-1 člen 200, 200/4.
delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela - plačilo za dejansko delo - sodno varstvo - predhodni postopek pri delodajalcu
Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.
Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.
Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.
ZPP člen 155, 155/1, 155/2. ZDDV-1 člen 63. Odvetniška tarifa (2015) člen 2, 2/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - stroški postopka - odvetniška storitev - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek DDV - ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno.
Ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.
dopuščena revizija - trg finančnih instrumentov - Agencija za trg vrednostnih papirjev - postopek nadzora - stranska udeležba - zavrnitev revizije
V drugem odstavku 463. člena ZTFI-1 je določeno, da se za postopek odločanja Agencije uporablja ZUP, če v ZTFI-1 ni določeno drugače. To pomeni, da so v postopku odločanja Agencije, tudi v postopku nadzora, ki ga Agencija opravi na podlagi 443. člena ZTFI-1, kot je bilo v obravnavani zadevi, določbe ZUP subsidiarno upoštevne, to je takrat, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUP in slednjo kot specialna izključuje. ZTFI-1 ima izrecne določbe o tem, kdo je stranka postopka nadzora in kdo se lahko udeleži postopka odločanja Agencije. Zato je v obravnavani zadevi za presojo, kdo se lahko udeleži predmetnega nadzornega postopka, upošteven ZTFI-1 kot lex specialis. Ta pa iz udeležbe v postopku izključuje vse, razen subjekta nadzora.
ZSPJS člen 17, 17a, 22a. ZSSloV člen 2. ZDR-1 člen 126, 127, 207. Pravila službe v Slovenski vojski (2009) člen 102, 103. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 5. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 45. KPJS člen 31.
vojaška oseba - sindikalni zaupnik - ocena delovne uspešnosti - službena ocena
Tožnik ne opravlja del in nalog za delodajalca, temveč opravlja sindikalno delo polni delovni čas. Glede na to je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da s sindikalnim delom opravlja svoje redne delovne naloge. Neutemeljena je odločitev, da je toženka dolžna njegovo delovno uspešnost oceniti in njegove delovne rezultate ustrezno nagraditi ne glede na organizacijsko hierarhijo. Tožnik namreč v zvezi z delom, ki ga opravlja za sindikat, ni v hierarhičnem (podrejenem) odnosu s toženko in s tem delom ni neposredno vključen v organizacijsko strukturo toženke. Njegovo podrejenost prepoveduje tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1.
Ob tem je treba pojasniti, da ocena redne delovne uspešnosti, tudi če bi jo bilo mogoče oblikovati, sama po sebi ne zagotavlja ustrezne nagrade oziroma priznanja dodatnih pravic, za katere se tožnik zavzema v drugem delu tožbenega zahtevka, saj bi bila takšna ocena lahko tudi negativna.
nesreča pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - soprispevek delavca
Ni se mogoče strinjati s tem, da je prav izostanek jasnih navodil za razmejevanje skladovnic tista pomembna ali celo odločilna kršitev toženke in da prav zato tožnik ni kršil prepovedi zadrževanja v območju delovanja stroja. Izostanek izrecnih navodil namreč ne izključuje splošnega pravila oziroma prepovedi, ki je veljala pri toženki in na katero je bil tožnik stalno opozarjan - da se ne sme zadrževati v območju delovanja nakladalca, posebno še ob njegovem vračanju in zahtevni operaciji postavitve distančnega hloda za razmejevanje skladovnic.
Navedeno se nanaša tudi na nošenje čelade. Podobno kot glede očitka izostanka povsem jasnega zapisa navodil o razmejevanju hlodov, sodišče druge stopnje tudi v tem primeru toženki neutemeljeno očita izostanek jasnih navodil glede nošenja čelade. Delavci so namreč vedeli, da morajo čelado nositi; na to dolžnost jih je večkrat opozarjal direktor; tožnika je konkretno opozoril tudi v jutranjih urah prav na dan nesreče. Zato je očitek o izostanku jasnih navodil napačen.
Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran.
Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni.
Zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje.
nasilje v družini - zastaranje - začetek teka zastaranja - čas storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje
Kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.