Cenitev osnovnih sredstev (po tržni vrednosti) na podlagi 19. člena uredbe o načinu obračunavanja amortizacije oz. odpisa vrednosti nematerialnih in materialnih naložb (glej tudi 5. odstavek 39. člena zakona o računovodstvu) je mogoča le, če stranka to cenitev izkazuje z dokazi, iz katerih izhaja, da gre za investicijo osnovnih sredstev, za katera je bila določena začasna osnova za obračunavanje amortizacije, sicer pa ni mogoča.
Napačno je stališče, da je zakonsko zvezo s tujcem oz. starševsko razmerje tujca do otrok šteti kot "drugi upravičeni razlog" iz 2. odst. 13. čl. zakona o tujcih. Ta razmerja namreč določa zakon kot podlago za izdajo dovoljenja za začasno oz. stalno prebivanje tujca v 17. čl., seveda ob tam določenih pogojih.
lokacijsko dovoljenje - postopek za izdajo - obnova postopka
Okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, mora biti verjetno izkazana. Sodna poravnava je listina, s katero je verjetno izkazana zatrjevana lastninska pravica.
Rok iz 23. člena ZZT je materialni zakonski rok in s potekom tega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu zakona.
Z zakonom določen tridnevni rok za vložitev prošnje za priznanje statusa begunca je materialni rok. Status begunca se sme priznati osebi, ki prihaja z območja, na katerem je preganjana, in ne tudi osebi, ki prihaja iz varne tretje države.
Po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur.l. FLRJ, št. 98/46, 35/48) je bila nacionalizacija izvedena po zveznem zakonu, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a/I člen) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov (Ur.l. FLRJ, št. 53/48). Na ozemlju bivše cone B se ta zakon (svobodno tržaško ozemlje) do dne 7.10.1972 (ko je začela veljati novela tega zakona iz leta 1948) ni uporabljal. Z novelo uredbe iz leta 1972 o izvajanju zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava, se je izvzetje uporabe čl. 7a ZNZGP črtalo, tako da se je na navedenem področju ZNZGP začel uporabljati na dan 8.10.1972. Ne uporablja pa se več od 4.10.1992 dalje. Zato odločba o nacionalizaciji, izdana dne 6.12.1976, ni nezakonita (deklaratorna).
dohodnina - odločanje organa druge stopnje o pritožbi
Ker je organ prve stopnje napačno uporabil predpis - odlok prejšnje skupščine občine o davkih občanov, bi tožena stranka morala izpodbijano odločbo odpraviti zaradi kršitve materialnega zakona in odločiti v skladu s 1. in 2. odstavkom 242. člena ZUP.
denacionalizacija stanovanjskih stavb in kmetijskih zemljišč - odškodninski zahtevek zavezanca
Upravni organ v denacionalizacijskem postopku, brez zahtevka zavezanca, da je v nepremičnino, ki je predmet postopka, v času njene posesti vanjo vlagal, ne more ugotavljati odškodnine.
Če nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, služi za opravljanje dejavnosti državnega organa oz. javne službe, za obstoj ovire iz 1. tč. 1. odst. 19. čl. ZDen ni pomembno, kdo je v tem postopku zavezanec za njeno vrnitev.
Če upravni organ po sprejemu vloge ugotovi, da je ni pristojen reševati, ker je za njeno reševanje pristojno sodišče, mora vlogo brez odlašanja poslati sodišču in to sporočiti stranki.
Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo, ker ni moglo ugotoviti, ali je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja pristojni upravni organ upošteval določbe 7. in 8. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju v zvezi z 2. točko 1. odstavka 105. člena zakona o varstvu okolja. Po določbi 7. člena ZVPH morajo namreč pristojni organi tudi pri določanju lokacij za dejavnosti, ki povzročajo hrup, upoštevati predpise in normative, ki urejajo varstvo pred hrupom, kar pomeni, da bo potrebno preveriti, ali so pogoji iz 8. člena ZVPH bili upoštevani že pri gradnji za drugačno namembnost stavbe tako, da zadostijo tudi za spremenjeno namembnost poslovnega prostora v stanovanjski hiši.
Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 5, 5/2, 19.
vzgoja in izobraževanje - napredovanje pedagoških delavcev - napredovanje v naziv - mentor
Pri odločanju o napredovanju v naziv mentor po prehodni določbi 19. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, sama okoliščina, da prosilec v času odločanja o tem nazivu ne izpolnjuje pogojev strokovne izobrazbe za delo, ki ga opravlja, ne more biti razlog za zavrnitev zahteve, ker navedena prehodna določba pravilnika v povezavi z 2. odst. 5. člena tega pravilnika takega pogoja ne določa.
Če so v postopku na prvi stopnji nejasnosti, ki jih prvostopni organ ni razčistil v zvezi z izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, nanašajo pa se na to, kdo je dejanski zavezanec v postopku oz. pravni naslednik podržavljenega podjetja oz. kdo ima podržavljeno premoženje med svojimi sredstvi (13. in 37/I člen ZDen), je tožena stranka utemeljeno odpravila prvostopni sklep in vrnila zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek (242/II člen ZUP).
Premoženje, podržavljeno na podlagi 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, se po izrečni določbi 8. tč. 1. odst. 3. čl. ZDen ne vrača.
Stroške preizkusa zdravstvene neoporečnosti predmetov splošne rabe je dolžan plačati tisti, ki daje kakšno blago v promet. Med takšne subjekte spada tudi trgovina na drobno.
Tujec, ki želi dovoljenje za začasno prebivanje v RS, mora izpolnjevati enega izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih, npr. zdravljenje, ugoden vpliv klime in z zakonom določen razlog po 2. odstavku 13. člena zakona.
Splošna pravila obligacijskega prava se po določbi 1. odstavka 6. člena zakona o denacionalizaciji uporabljajo tudi glede pogodb, ki so s sodno odločbo razglašene za nične na podlagi 7. člena zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, saj zakon o denacionalizaciji glede pravnih posledic ničnosti pogodb nima nikakršne posebne določbe.
Za pridobitev maloobmejne prepustnice sta potrebna dva pogoja in sicer: državljanstvo Republike Slovenije ali Republike Italije in stalno prebivališče na območju, določenem v sporazumu med SFRJ in Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prevoza med obmejnimi območji (Ur.l. SFRJ, MP št. 10/86 - Videmski sporazum), in v aktu o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Ur.l. RS - MP št. 11-60/92), po katerem je Slovenija pravna naslednica.
Ni sporno, da je tožnik ob plebiscitu bil prijavljen v Sloveniji s stalnim prebivališčem, ni pa izpodbijal drugega pogoja, ker je v maju 1991 odšel v Bosno in se v Slovenijo ni več vrnil. Pravno ni relevanten tožnikov namen vrniti se v Slovenijo, temveč je odločujočega pomena okoliščina, da dejansko ne živi v Sloveniji.