ZUS-1 člen 25, 25/3, 36, 64, 64/4. ZKP člen 96, 96/1, 357, 357/4, 429. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 43, 44, 44/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (2007) člen 3.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - ustavitev disciplinskega postopka - sklep o stroških postopka
Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 34a, 34a/4, 36. ZSS člen 4, 4/1, 24, 24/1, 24/2, 28, 29. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3. ZSS-F člen 10, 17. ZSS-H člen 11.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta - standard obrazloženosti odločbe - ugoditev tožbi
Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.
URS člen 125. ZSS člen 4, 4/2. ZZVZZ-E člen 31. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 140, 140/1 141, 141/4. Poslovnik Računskega sodišča Republike Slovenije (2001) člen 46. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 2/1, 36, 36/1.
Sodni svet - neodvisnost sodnikov - kršitev - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - bolniška odsotnost - obračun in izplačilo nadomestila plače - osnova za izračun nadomestila - zavrnitev tožbe
Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave.
Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v skladu s temi pričakovanji, nikakor ne izkazuje, da je s tem ogrozila tožničino neodvisnost. Zlasti še, ker tožnica v tožbi niti ne navede, kako naj bi ravnanje predsednice ogrozilo nepristranskost njenega sojenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00052496
ZSS člen 81, 81/2, 81/2-3, 84, 84/2, 84/3, 84/4. ZPP člen 321, 321/3. ZKP člen 357, 357/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 44.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - rok za izdajo odločbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe - disciplinski postopek - disciplinska kršitev - absolutno zastaranje pregona - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - odprava izpodbijane odločbe
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 28, 34, 34/4, 34a, 34a/1, 34a/4, 34a/5. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - zavrnitev tožbe
Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
URS člen 130, 132, 132/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36. ZSS člen 32, 32/2, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 6, 6/2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.
SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00047627
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 2, 14, 49, 49/3, 130, 132, 132/2. ZS člen 60, 60/1, 61, 61/3, 61c, 62a, 64, 64/1, 64/1-1, 64/4. ZSS člen 20, 20/2, 45, 45/1. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 23, 23/1, 23/1-1, 36. ZJF člen 65, 65/2.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046907
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 41, 47, 52, 52/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/3, 45, 45/4, 45/5. ZSS člen 81, 81/2, 81/2-2, 81/2-14, 81/2-15. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9, 83a, 83a/4, 113a, 113a/1, 113a/2. ZUS-1 člen 17, 17/5, 27, 27/1, 27/1-2, 27/3, 28, 28/1, 59, 59/3, 59/3-2. ZUP člen 9, 9/1, 35, 37, 214, 237, 237/2.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - suspenz funkcije - disciplinski postopek - ločenost postopkov - hujša disciplinska kršitev - groba kršitev sodniške dolžnosti - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - javno zaupanje - osebna integriteta - svoboda izražanja - neodvisnost sodnikov - upravni spor - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - nujne zadeve - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do izjave v postopku - zavrnitev tožbe
Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.
Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).
Zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046569
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 2, 14, 22, 125, 130, 131, 132, 132/2, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 29, 33, 33/1, 35, 36, 36/1, 36/4. ZS člen 62a, 62a/3, 62b, 62b/5, 62b/6, 62b/8 62b/9. ZUS-1 člen 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 2, 214.
imenovanje predsednika sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja
Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046264
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 2, 14, 22, 25, 125, 130, 131, 132, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 33, 33/1, 35, 36, 36/1, 36/4, 62a, 62a/3. ZS člen 62a, 62a/2, 62a/3 62b, 62b/5, 62b/6, 62b/8, 62b/9. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZUP člen 2, 214.
imenovanje predsednika okrožnega sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja
Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 32, 32/2, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1, 65, 65/1, 65/1-2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije - ugoditev tožbi
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim delo na sodiščih nižje stopnje ustreza, oziroma sodnikov iz krajev, kjer ni instančnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalec z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije. Sodni svet je v svoji odločbi zapisal, da ni izkazan javni interes za tožnikovo napredovanje. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s tožnikom, da je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje. Presoja kriterijev mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če za odstop obstajajo utemeljeni razlogi, uporaba diskrecijske pravice pa v skladu s pooblaščajočo pravno normo. Kot že rečeno, odločanje po prostem preudarku ni nevezano odločanje, saj mora organ odločiti v zakonitih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da je toženka pri svoji odločitvi, da pri tožniku ne obstaja pozitivna prognoza njegovega napredka ter da njegovo napredovanje ne more prispevati k boljšemu delu sodišča oziroma sodstva, in da posledično njegovo napredovanje ni v skladu z javnim interesom, zmotno uporabila materialno pravo in je zato tožbi ugodilo.
V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago, glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pa je utemeljeno pričakovati, da bi Sodni svet ob ponovnem odločanju sprejel enako odločitev.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043261
URS člen 2, 22, 125, 131, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 29, 31, 31/1, 36, 36/5. ZS člen 62a, 62b, 62b/8. ZUS-1 člen 59, 59/1. Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) člen 2, 5, 214. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
imenovanje predsednika sodišča - Sodni svet - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - pravica do poštenega sojenja - ugoditev tožbi
Vrhovno sodišče se strinja s tožnico, da iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in bolj kot so ta tri mnenja v posamičnem primeru natančno in obširno utemeljena ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno obrazložitev Sodnega sveta, da bi ta lahko prestala test nearbitrarnosti. Pri tem je pomembno tudi, da je Sodni svet sicer vsa tri mnenja tožnici poslal v vednost, vendar je ni ne na razgovoru ne kasneje seznanil z morebitnimi pomisleki članov Sodnega sveta glede njene kandidature, niti ni od nje zahteval dodatnih pojasnil, tako da bi bilo mogoče iz samega razgovora s tožnico ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Vrhovno sodišče je zaradi navedenih okoliščin tega primera ocenilo, da skopa navedba, da "tožnica ni prepričala potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njenim (ponovnim) imenovanjem res zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča", ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja. Vrhovno sodišče soglaša s toženo stranko, da tožnica nima pravice od Sodnega sveta zahtevati pozitivne odločitve o njeni kandidaturi. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera in tudi izkazano drugačne odločitve Sodnega sveta v primerljivih primerih, tako glede vsebine kot glede obsega obrazložitve, pa ima po oceni Vrhovnega sodišča zaradi pravice do poštenega postopka pravico do navedbe toliko razlogov, da bi bilo dovolj prepričljivo izkazano, da člani Sodnega sveta niso odločali arbitrarno in njene kandidature niso zavrnili, ne da bi za to imeli utemeljene strokovne razloge. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od članov Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
ZSS člen 8, 8/1, 11, 11/1, 18, 28. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5. ZUS-1 člen 59, 59/1. Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto (2017) člen 10, 10/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - možnost preizkusa odločitve - zakonitost postopka izbire - obseg obrazložitve - merila za izbiro - ocena sodniške službe - zavrnitev tožbe
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Tudi sicer tožnica ne uspe prikazati, kateri elementi iz ocene sodniške službe izbrane kandidatke govorijo proti njeni izbiri, kar bi morda lahko utemeljevalo arbitrarnost odločanja tožene stranke.
Sodni svet je stranko z interesom kot kandidatko izbral na podlagi objektiviziranih zakonskih kriterijev in tudi na podlagi kriterijev iz Meril. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložil. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ni treba odgovarjati.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041043
URS člen 23, 125. ZSS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 24/4, 25, 28, 29, 32, 33, 34. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23, 23/1, 23/1-2, 31, 32, 36. ZUS-1 člen 2, 27, 27/1, 27/1-1, 64, 64/1, 64/1-4. ZUP člen 8, 8/1.
Sodni svet - sodniško napredovanje - redno napredovanje - pogoji za napredovanje - ocena sodniške službe - ni upravni akt - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - pravica do sodnega varstva - ugoditev tožbi - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev.
Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi v njegovo neodvisnost.
Sodni svet lahko tudi tedaj, ko odloča o sodnikovi pritožbi zoper odločbo predsednika o (ne)napredovanju, napravi drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ki so vsebovani v oceni personalnega sveta in morebiti korigirano oceno uporabi pri svoji odločitvi. Če se izkaže, da je pritožba utemeljena, spremeni odločbo predsednika sodišča, ki temelji na neustrezni oceni. Čeprav razlogi za spremembo niso na strani predsednika, pač pa v neustreznosti ocene, ki jo je bil dolžan upoštevati, je to edini način za odpravo njenih učinkov. Ne more pa Sodni svet odločbe predsednika razveljaviti in mu zadeve vrniti v ponovno odločitev, v okviru katere bi ustreznost (posredno izpodbijane) ocene preizkušal slednji sam: zakon mu take pristojnosti (in nasploh prisojnosti ugotavljanja sodnikove strokovne in delovne uspešnosti) ne daje.
ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 52. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 30/2, 30/2-1, 30/2-2, 31, 32, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 37, 37/1. URS člen 22, 130, 132, 132/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - tožba zoper predlog sodnega sveta - zakonitost postopka izbire - izločitev člana Sodnega sveta - odklonitveni razlog za izločitev - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - diskrecijska pravica - polje proste presoje - kriteriji za izbiro - zavrnitev tožbe
Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka.
Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko.
Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 28, 34a, 34a/1, 34a/4.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev in tožbi
Sodni svet mora tudi v okviru odločanja po prostem preudarku ustrezno obrazložiti svojo odločitev, če ta odstopa od ocene sodniške službe. Iz odločbe Sodnega sveta morajo biti razvidni razlogi, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti, ali je Sodni svet podatke o delu sodnika celostno ovrednotil in pri tem tudi pojasnil, katerim kriterijem ocenjevanja iz 28. člena ZSS daje večjo težo.
Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu zavzelo stališče, da ni niti logična niti smiselna zahteva Sodnega sveta, da se pri odločanju o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikova nadpovprečnost presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero. Starejše ocene sodnikovega dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS, kar pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika že upoštevano pri odločanju o napredovanju na položaj svetnika.
Razlaga 34.a člena ZSS, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, to je, da bi sodnik, ki želi hitreje napredovati na podlagi četrtega odstavka 34.a člena ZSS, moral izkazati ne le nadpovprečnost, temveč bi njegovi rezultati morali biti izrazito izstopajoči, ni le v nasprotju s samim besedilom zakona, temveč tudi z namenom te oblike napredovanja, ki je v tem, da nadpovprečno usposobljeni sodniki z ustreznimi izkušnjami ostanejo na sodišču nižjega položaja in prispevajo k hitrejšemu in učinkovitejšemu delu na tem sodišču.
V istovrstni zadevi je Vrhovno sodišče v sklepu U 1/2020 z dne 17. 2. 2020 že zavzelo stališče, da obstoj formalnih pogojev, ki jih določa četrti odstavek 34.a člena ZSS, vzpostavlja domnevo, da obravnavani sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv. Pojasnilo je, da se s tem odpira polje presoje, znotraj katerega se mora Sodni svet vprašati, ali bi obravnavni sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom (v tožničinem primeru za prosto mesto okrožnega sodnika), v postopku lahko uspel. Navedeno pomeni, da je določbo četrtega odstavka 34.a člena ZSS zato treba razlagati tako, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku, kot je obravnavani, opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv ob upoštevanju vseh meril, ki jih določa 28. člena ZSS. Takšne presoje pa Sodni svet v tej zadevi ni opravil.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 32, 32/2, 32/3, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/2, 40, 40/3, 64, 64/1, 64/1-4. ZUP člen 6, 6/2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji
Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka.
Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon.
Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
Posebna narava dela - delo na projektih, ki so po naravi stvari namenjeni delovanju sodstva kot celote - sama po sebi ni ovira za napredovanje v višji sodniški naziv.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 32, 32/2, 34a, 34a/1, 34a/4, 34a/5, 34a/5-1, 34a/5-3. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 64, 64/1, 64/1-4.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - kriteriji
Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov.
Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih dejansko že upoštevano.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 32, 32/2, 32/3, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4, 34a/5. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 64/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti
Načelno stališče sodnega sveta, ki zahteva izkaz očitne nadpovprečnosti tožnika, v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje namenu zakonodajalca in ne more biti podlaga za utemeljitev neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje.