Po stališču Sodnega sveta je pogoj za hitrejše napredovanje v plačnih razredih po prvem napredovalnem obdobju po nastopu sodniške službe, da je sodnik v vsakem od treh let napredovalnega obdobja ocenjen z oceno, da izpolnjuje kriterije iz 28. člena ZSS na nadpovprečni ravni.
Sodišče se ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da se celotno napredovalno obdobje pri sodnikih začetnikih razdeli na tri posamezna leta in da je hitrejše napredovanje odvisno od doseganja pravnega standarda nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS v vsakem posameznem letu; tako stališče lahko vodi do manj ugodne obravnave sodnikov začetnikov.
ZS člen 62b, 62b/8 83, 83/3-9. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 16, 16/3, 16/4, 16/5, 18, 18/7.
imenovanje na sodniško mesto - pravočasnost tožbe - nujna zadeva - tek roka za sodno varstvo - obrazložitev odločbe - Sodni svet - mnenje predsednika sodišča - vročanje
Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju.
Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, ki Sodnemu svetu omogoča, da celovito odloči o primernosti kandidata.
Po prepričanju Vrhovnega sodišča je mogoče ustrezno ravnovesje med pravico do varstva osebnih podatkov kandidatov in pravico do izjave posameznega kandidata (katere nujen predpogoj je pravica do informacije) zagotoviti z vpogledom v spis Sodnega sveta. Tožnica ne trdi, da bi ji bil vpogled v spis Sodnega sveta Su 51/2022, v katerem je tudi navedeno dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, onemogočen.
URS člen 125, 133. ZSS člen 2, 2/1, 2/2, 3, 4, 40, 41, 41/1, 42, 71c, 71c/3, 74, 74/1-6.
mirovanje sodniške funkcije - neodvisnost sodnikov - pridobitna dejavnost - nezdružljivost sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije - zavrnitev tožbe
Sodnik, čeprav mu obveznosti in pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, mirujejo, ne sme opravljati nobene dejavnosti prek pravno organizacijske oblike samostojni podjetnik (s.p.).
ZSS člen 34a, 34a/4, 36,. ZUP člen 6. ZUS-1 člen 40, 40/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - zavrnitev tožbe
V odločbi U 3/2022 z dne 30. 9. 2022 se je Vrhovno sodišče soočilo s stališči iz prejšnjih odločb in je od njih odstopilo z zelo obsežno obrazložitvijo. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto, in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. Zato je potrdilo stališče, da mora pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS Sodni svet odgovoriti na vprašanje, ali bi sodnik, če bi se prijavil na razpis za prosto sodniško mesto z višjim sodniškim nazivom lahko uspel, oziroma oceniti, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti in delovnih sposobnosti. Vrhovno sodišče je tako že v zadevi U 3/2022 in nato tudi v zadevi U 4/2022 z dne 13. 9. 2022 odločilo, da je zato utemeljeno stopnjevanje zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku pri napredovanju v višji sodniški naziv, in da zato ni v nasprotju z namenom 34a. člena ZSS stališče Sodnega sveta, da pri tej vrsti napredovanja upošteva celotno sodniško kariero kandidata.
Sodni svet je z vidika organizacije državne oblasti poseben organ (državni organ sui generis). To se izraža v njegovi sestavi, saj poleg šestih sodnikov članstvo sestavlja tudi pet strokovnjakov, nesodnikov, ki jih na predlog predsednika države izvoli državni zbor (131. člen Ustave). Na tak način se vzpostavlja nadzor javnosti nad delovanjem sodstva in preprečuje stanovska solidarnost, ki bi utegnila ogrožati zagotavljanje ustrezne kakovosti sodstva. Zato Sodni svet tudi vse pomembne odločitve sprejema z dvotretjinsko večino (29. člen ZSSve). Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče že v zadevah U 3/2022 in U 4/2022 je zato, da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen, v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom preizkus pravilnosti in zakonitosti odločb Sodnega sveta pred Vrhovnim sodiščem omejen le na preizkus zakonitosti postopka in morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek oziroma odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve).
Vrhovno sodišče soglaša, da ima Sodni svet zaradi svojega pomembnega ustavnega položaja v okviru prostega preudarka pri odločanju o napredovanju ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pooblastilo, da pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje. Zaradi tega Sodnemu svetu ni mogoče očitati, da bi odločal mimo kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS in mimo Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe. Povzetim razlogom izpodbijane odločbe tudi ni mogoče očitati nerazumnosti. Zato je Vrhovno sodišče ocenilo, da Sodni svet ni prekoračil meje prostega preudarka in ni odločil v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je pooblastilo dano. Tu pa se preizkus Vrhovnega sodišča zaustavi.
ZSS člen 28, 28/1, 32, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 40, 40/3. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36.
napredovanje sodnika v višji naziv - prosti preudarek - Sodni svet
Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter pri tem nosi tudi svoj del odgovornosti. Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki mu je zaupan kot posebnemu ustavnemu organu.
Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Če se je sodna praksa na začetku nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 155. ZSS člen 28, 28/1, 28/2, 34a, 34a/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 2/1, 2/2, 23, 32, 36. ZUS-1 člen 40, 40/3, 63, 63/1.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za izredno napredovanje - prosti preudarek - obseg presoje v upravnem sporu - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom - retroaktivnost
Zakonsko urejene možnosti napredovanja v sodniški karieri so tako na eni strani gradnik posebej pomembnega javnega interesa, tj. kakovostnega in učinkovitega izvrševanja sodne oblasti, na drugi strani pa omogočajo uresničevanje upravičenega interesa ustreznega poklicnega napredovanja sodnikom pod enakimi pogoji.
Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu prostor presoje daje, da v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika navedenega javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.
Namen prostega preudarka izhaja iz namena celotnega delovanja, položaja in pooblastil Sodnga sveta.
Besedilo četrtega odstavka 34.a člena ZSS s tem, ko opredeljuje formalne pogoje za tu sporni tip napredovanja, ne izključuje možnosti, da Sodni svet upošteva (med drugim) tudi celotno sodnikovo poklicno pot zlasti na podlagi dejstev in ugotovitev, ki izhajajo iz ocen sodniške službe (prim. drugi odstavek 10. člena Meril za izbiro kandidatov za sodniško mesto). Tako očrtana podlaga za odločanje Sodnega sveta ni v nasprotju z namenom četrtega odstavka 34.a člena ZSS, saj ni nezdružljiva s posebnim ciljem/namenom tega tipa napredovanja – zagotoviti visoko strokovno in učinkovito delo sodišč po poti stalnosti sodnikov na prvostopenjskih sodiščih z možnostjo napredovanja pod blažjimi formalnimi pogoji, kot je to omogočeno po prvem odstavku istega člena (tj. če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za izjemno napredovanje v višji sodniški naziv).
Obseg presoje Vrhovnega sodišča je, izhajajoč pri tem iz tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na področju odločanja Sodnega sveta po prostem preudarku, ki predpostavlja ovrednotenje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, v upravnem sporu po prvem do tretjem odstavku 36. člena ZSSve soopredeljen z ustavno očrtanim položajem Sodnega sveta.
Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki je zaupan Sodnemu svetu kot posebnemu ustavnemu organu.
Preizkus Vrhovnega sodišča je, upoštevaje te značilnosti upravnega spora po prvem, drugem in tretjem odstavku 36. člena ZSSve, na tem področju kontrolne narave in se v tem okviru omejuje na preizkus: (1) zakonitosti postopka, (2) morebitne prekoračitve zakonskega okvira za prosti preudarek in (3) morebitnega odločanja v nasprotju z namenom prostega preudarka (prim. 2. točko prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 36. členom ZSSve); (4) ali je bil morda popačen zakonski pojem ali prostor presoje, (3) ali so bila spoštovana splošno in posebej določena merila za ovrednotenje, (4) ali so bili morda kot odločilni upoštevani premisleki, ki so tuji področju in (5) ali je sodišču omogočeno, da opravi kontrolno funkcijo.
URS člen 14, 22, 125, 130, 131, 132, 132/2. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 29, 29/1, 31, 31/1, 33, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 2, 214. ZS člen 62b, 62b/6.
imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika višjega sodišča - dovoljen upravni spor - izpodbijanje sklepa o neizbiri - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov
Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro.
Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 36, 64, 64/4. ZKP člen 96, 96/1, 357, 357/4, 429. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 43, 44, 44/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (2007) člen 3.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - ustavitev disciplinskega postopka - sklep o stroških postopka
Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).
Zakon o sodnem svetu (2017) člen 34a, 34a/4, 36. ZSS člen 4, 4/1, 24, 24/1, 24/2, 28, 29. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-3. ZSS-F člen 10, 17. ZSS-H člen 11.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta - standard obrazloženosti odločbe - ugoditev tožbi
Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.
URS člen 125. ZSS člen 4, 4/2. ZZVZZ-E člen 31. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 140, 140/1 141, 141/4. Poslovnik Računskega sodišča Republike Slovenije (2001) člen 46. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 2/1, 36, 36/1.
Sodni svet - neodvisnost sodnikov - kršitev - nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - bolniška odsotnost - obračun in izplačilo nadomestila plače - osnova za izračun nadomestila - zavrnitev tožbe
Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave.
Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v skladu s temi pričakovanji, nikakor ne izkazuje, da je s tem ogrozila tožničino neodvisnost. Zlasti še, ker tožnica v tožbi niti ne navede, kako naj bi ravnanje predsednice ogrozilo nepristranskost njenega sojenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00052496
ZSS člen 81, 81/2, 81/2-3, 84, 84/2, 84/3, 84/4. ZPP člen 321, 321/3. ZKP člen 357, 357/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 44.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - rok za izdajo odločbe - prekoračitev roka za izdelavo sodbe - disciplinski postopek - disciplinska kršitev - absolutno zastaranje pregona - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - odprava izpodbijane odločbe
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 28, 34, 34/4, 34a, 34a/1, 34a/4, 34a/5. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - zavrnitev tožbe
Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
URS člen 130, 132, 132/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 36. ZSS člen 32, 32/2, 34a, 34a/1, 34a/3, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 6, 6/2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.
SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00047627
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 2, 14, 49, 49/3, 130, 132, 132/2. ZS člen 60, 60/1, 61, 61/3, 61c, 62a, 64, 64/1, 64/1-1, 64/4. ZSS člen 20, 20/2, 45, 45/1. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 2, 23, 23/1, 23/1-1, 36. ZJF člen 65, 65/2.
razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046907
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 41, 47, 52, 52/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/3, 45, 45/4, 45/5. ZSS člen 81, 81/2, 81/2-2, 81/2-14, 81/2-15. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9, 83a, 83a/4, 113a, 113a/1, 113a/2. ZUS-1 člen 17, 17/5, 27, 27/1, 27/1-2, 27/3, 28, 28/1, 59, 59/3, 59/3-2. ZUP člen 9, 9/1, 35, 37, 214, 237, 237/2.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - suspenz funkcije - disciplinski postopek - ločenost postopkov - hujša disciplinska kršitev - groba kršitev sodniške dolžnosti - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - javno zaupanje - osebna integriteta - svoboda izražanja - neodvisnost sodnikov - upravni spor - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - nujne zadeve - odklonitveni razlog za izločitev - pravica do izjave v postopku - zavrnitev tožbe
Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.
Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).
Zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046569
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 2, 14, 22, 125, 130, 131, 132, 132/2, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 29, 33, 33/1, 35, 36, 36/1, 36/4. ZS člen 62a, 62a/3, 62b, 62b/5, 62b/6, 62b/8 62b/9. ZUS-1 člen 40, 40/3, 59, 59/1. ZUP člen 2, 214.
imenovanje predsednika sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja
Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.
SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046264
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 2, 14, 22, 25, 125, 130, 131, 132, 157. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1, 33, 33/1, 35, 36, 36/1, 36/4, 62a, 62a/3. ZS člen 62a, 62a/2, 62a/3 62b, 62b/5, 62b/6, 62b/8, 62b/9. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZUP člen 2, 214.
imenovanje predsednika okrožnega sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja
Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36. ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 32, 32/2, 34a, 34a/4. ZUS-1 člen 27, 27/2, 40, 40/3, 59, 59/1, 65, 65/1, 65/1-2.
napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - kriteriji - predlog za odločitev v sporu polne jurisdikcije - ugoditev tožbi
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim delo na sodiščih nižje stopnje ustreza, oziroma sodnikov iz krajev, kjer ni instančnega sodišča.
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je zakonodajalec z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv. Namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja je v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije. Sodni svet je v svoji odločbi zapisal, da ni izkazan javni interes za tožnikovo napredovanje. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s tožnikom, da je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje. Presoja kriterijev mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso, razen če za odstop obstajajo utemeljeni razlogi, uporaba diskrecijske pravice pa v skladu s pooblaščajočo pravno normo. Kot že rečeno, odločanje po prostem preudarku ni nevezano odločanje, saj mora organ odločiti v zakonitih okvirih, v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ocenilo, da je toženka pri svoji odločitvi, da pri tožniku ne obstaja pozitivna prognoza njegovega napredka ter da njegovo napredovanje ne more prispevati k boljšemu delu sodišča oziroma sodstva, in da posledično njegovo napredovanje ni v skladu z javnim interesom, zmotno uporabila materialno pravo in je zato tožbi ugodilo.
V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ocenjuje, da narava stvari dopušča, da lahko odloči v sporu polne jurisdikcije. Podatki postopka dajejo za to zanesljivo podlago, glede na stališča, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, pa je utemeljeno pričakovati, da bi Sodni svet ob ponovnem odločanju sprejel enako odločitev.