Čeprav ZPNačrt izrecno ne določa, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora upravni organ v ponovljenem postopku odločanja o odmeri komunalnega prispevka, upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS, izrecno navedena v sodbi X Ips 149/2013 z dne 3. 6. 2015, odločiti na podlagi predpisa, veljavnega v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka.
Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je skladno z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako v vseh primerih.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja
Neprerekana dejstva potrjujejo, da tožnik za predmetno gradnjo, za katero ni sporno, da je zanje predpisano gradbeno dovoljenje, nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja, niti ga nikoli ni imel, kar pomeni podlago za ukrep iz 152. člena ZGO-1. Napačna klavzula o pravnomočnosti, ki je bila kasneje razveljavljena, pa ne pomeni pridobljenega pravnomočnega gradbenega dovoljenja, pač pa zgolj napačno ugotovitev prvostopenjskega organa o nastopu dejstva pravnomočnosti.
Glede na naravo in vsebino izpodbijane inšpekcijske odločbe, ki je bila že pred vložitvijo tožbe izvršena, si tožnik z njeno odpravo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja na način, ki bi omogočil vzpostavitev stanja pred njeno izdajo
inšpekcijski postopek - nelegalna gradnja - enostavni objekti - višina objekta - načelo zaslišanja strank
Prvostopenjski organ je višino strešne konstrukcije navedel kot "4,00" m, torej z navedbo dveh decimalnih mest, kar smiselno pomeni, da so bili kot najmanjše enote pri meritvi upoštevani centimetri, s tem pa je v konkretnem kontekstu opredeljen tudi pomen besede "približno".
Ne iz zapisnika o zaslišanju, ne iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s stališčem toženke, da gre za novogradnjo, ali da bi to izjavil sam.
Tožbene navedbe o tem, da se obravnavani objekt nahaja na območju, na katerem občinski prostorski akt dovoljuje legalizacijo, za odločitev niso pomembne, saj je za izrek inšpekcijskega ukrepa po ZGO-1 bistveno, ali je bilo gradbeno dovoljenje dejansko pridobljeno.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - izvršilni naslov - odlog izvršbe
Razlogi, iz katerih lahko inšpekcijski zavezanec predlaga odlog izvršbe, na zakonitost odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki je izvršilni naslov za začetek izvršbe, preden je bil v obravnavnem primeru sploh dan predlog za odlog izvršbe na podlagi 156.a člena ZGO-1, ne morejo vplivati.
Organ druge stopnje lahko odločbo odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici v primeru, če ni pred tem že odločal o pritožbi zoper izpodbijano odločbo in je zavrnil, saj v okviru izrednega pravnega sredstva ne more drugače presoditi odločbe, katero je v pritožbenem postopku že presodil kot zakonito. Nadzorstveni organ namreč ne nadzira zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov in stališč, sprejetih v njih, saj ne nadzira samega sebe.
Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in drugih listin v spisu, je toženka z vročitvijo sklepa o dovolitvi izvršbe priznala status stranskega udeleženca le v postopku izvršbe, ki je sledil inšpekcijskemu postopku, saj inšpekcijska zavezanca obveznosti iz inšpekcijske odločbe nista prostovoljno izvršila, izvršitev po drugih osebah pa bi lahko posegla tudi na njuno zemljišče.
Priznanje statusa stranskega udeleženca tožnikoma v postopku izvršbe pa avtomatično ne pomeni tudi priznanja statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, kot zmotno menita tožnika.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Tožnica ni v tožbi, niti v pritožbi kakorkoli argumentirano oporekala ugotovljenim dejstvom, da si nikoli ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in da ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar povedano z drugimi besedami obenem tudi pomeni, da ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do zahtevane odškodnine na podlagi 1. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.
odmera nadomestila - obročno plačilo - retroaktivnost - javna korist
Ureditev, ki jo je prinesel ZV-1C, po presoji sodišča izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave RS. Gre za intervencijo zakonodajalca, ki se nanaša na del zakona, in sicer na ureditev plačila za dejansko posebno rabo vode pred pridobitvijo vodne pravice. Izpolnjena pa sta tudi preostala pogoja, to je, da je za tako intervencijo podana posebna javna korist in da z njo ni poseženo v pridobljene pravice.
ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-6. ZUP člen 9, 10, 146, 237, 237/2.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - prekršek - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja strank - prosta presoja dokazov - kršitev pravil upravnega postopka
Tožena stranka je (vsaj) preuranjeno sklepala, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, saj okoliščine, ki jih kot dejansko podlago sprejete odločitve navaja v svoji obrazložitvi, (še) ne morejo predstavljati utemeljenih razlogov za to domnevo. Tožena stranka ni argumentirano pojasnila, ali so sploh izkazane okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, podane v konkretnem primeru, ker to ne izhaja niti iz podatkov v tožnikovi prošnji z dne 26. 11. 2015 s priloženimi listinami, do katerih se Upravna enota v svoji dokazni oceni ni niti opredelila, ampak se je v izpodbijani odločbi sklicevala na podatek, da je tožnik zabeležen v uradni evidenci FIO, da ima zabeleženo kaznivo dejanje ter na navedbe v dopisu PP Ravne na Koroškem z dne 11. 12. 2015, ki pa tožniku na ustnem zaslišanju niso bile predočene, kot je razvidno iz zapisnika o ustnem zaslišanju z dne 12. 1. 2016, na podlagi česar je po presoji sodišča brez podlage navedba v izpodbijani odločbi, „da ima prosilec zabeleženo kaznivo dejanje“, saj to ne izhaja niti iz podatkov evidence FIO niti iz citiranega dopisa PP Ravne na Koroškem. Iz slednjega namreč izhaja zgolj to, da je bil tožniku izdan plačilni nalog.
Tožena stranka ni obravnavala s strani tožnika predloženih dokazov na način, kot ga določa 10. člen ZUP. Obenem pa tožniku tudi ni bila dana dejanska možnost, da se skladno z določili 9. člena in 146. člena ZUP izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, zato je po presoji sodišča (vsaj) preuranjeno zaključila, da je treba prošnjo tožnika kot neutemeljeno zavrniti, ne da bi z vsemi relevantnimi razlogi, ki so jo vodili k sprejeti odločitvi seznanila tožnika še preden je bila izdana zavrnilna odločba.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja soglasja - pretekle neporavnane davčne obveznosti
Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc, ki jih vodi davčnemu zavezancu, ugotovil, da ima davčni zavezanec na dan 16. 1. 2016 evidentirane neporavnane zapadle obveznosti iz naslova davka in drugih obveznih dajatev, zato izdaja novega soglasja ni možna oziroma ostaja izdaja nesoglasja v veljavi. Gre torej za listino, ki je bila izdana in toženi stranki znana pred izdajo izpodbijane odločbe in ki v bistvenem elementu spreminja pogoj iz 5. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT za izdajo soglasja za zaposlitev, saj je iz te listine razvidno, da se delodajalcu tožeče stranke očita, da je imel neporavnane davčne obveznosti na dan 16. 1. 2016 in ne na dan 12. 1. 2016, ko je bila prošnja vložena.
ZBPP člen 13. ZFPPIPP člen 389. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZIZ člen 102.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - osebni stečaj - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Skladno z 1. točko prvega odstavka 102. člena ZIZ je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanje delovne uspešnosti, mogoče seči za denarne terjatve do 2/3 prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače.
Tožena stranka je štela, da 76 % minimalne plače pomeni prejemek v višini 600,95 EUR, kar je znesek, ki presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožnici dejansko ostane tak znesek, saj ni razvidno, ali je to neto znesek ali bruto znesek kot tudi ni nikjer naveden celoten znesek minimalne plače ne v bruto ne v neto znesku. Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, da je potrebno upoštevati 76 % minimalne plače, izražene v neto znesku, saj se tudi ugotavljanje prejemkov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje ugotavlja v neto zneskih. Ker pa iz izpodbijane odločbe ti bistveni podatki niso razvidni, se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.
državni pravobranilec - prenehanje funkcije - razlogi za prenehanje funkcije
V pristojnosti generalnega državnega pravobranilca je, da predlaga razpis prostega mesta državnega pravobranilca - tudi v primeru poteka mandata posameznemu pravobranilcu. Kolikor pride do razpisa, se namreč postopek opravi v skladu z določbami ZDPra, ki urejajo pogoje in postopek imenovanja. Gre torej za drug, samostojni postopek. V tem postopku pa lahko kandidira tudi tožnica. Ponovno imenovanje namreč državnemu pravobranilcu ni zagotovljeno, temveč se lahko le poteguje za navedeno funkcijo, in sicer pod enakimi pogoji kot drugi prijavljeni kandidati.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika na strani prosilca
Zaradi neprimernega obnašanja in ravnanj tožeče stranke, s katerimi je le-ta izražala dvom v pravilno zastopanje dodeljene odvetnice, je bilo porušeno medsebojno zaupanje med stranko in odvetnico. Navedeno predstavlja razlog zaradi katerega dodeljena odvetnica ni mogla več v redu opravljati svoje dolžnosti in je utemeljeno zahtevala svojo razrešitev.
V primeru, kakršen je obravnavani, zakon tožeči stranki ne omogoča izbire drugega postavljenega odvetnika, pač pa se ta v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZBPP določi iz seznama odvetnikov, ki ga organu predloži območni zbor odvetnikov.
Tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo.
državni pravobranilec - akt o imenovanju - merila za izbor
Po določbah ZDPra gre pri imenovanju državnega pravobranilca za izbirno pravico. Imenovanje pravobranilca je v pristojnosti Vlade RS. V navedenem postopku ima minister za pravosodje predlagalno pravico, in sicer za vsako razpisano mesto predlaga enega kandidata. V postopku sodeluje tudi generalni državni pravobranilec, ki oblikuje mnenje o vseh prijavljenih kandidatih in navede kandidata, ki ga šteje za najustreznejšega. Pri tem pa na navedeno mnenje minister za pravosodje ni vezan, prav tako vlada ni dolžna imenovati predlaganega kandidata. Vlada RS torej odloča na podlagi pravice do lastne presoje.
ZMZ-1 člen 6, 20, 20/2, 20/3, 30, 30/2. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - nekonsistentnost izjav - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - preganjanje zaradi veroizpovedi - tožbena novota
Na podlagi ugotovljenih neskladij je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Navedenih virov sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno vabilo na zaslišanje v Iranu prejel po elektronski pošti po končanem postopku na prvi stopnji, vendar tega ni tudi izkazal. Ni pa navedel, zakaj v postopku izdaje upravnega akta ni mogel predložiti domnevnih kopij iz Facebooka, niti ne, zakaj mu v postopku do izdaje odločbe njegova sestra ni mogla poslati domnevnega originalnega vabila, skupaj s knjigo.
6. člen ZMZ-1 zagotavlja tolmačenje in prevajanje (samo) prosilcu, ne pa tudi prosilčevemu pooblaščencu.
vodno dovoljenje - vodna pravica - retroaktivnost - javna korist
Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavano ureditev, je bila v skladu s standardi, kot izhajajo iz sodne prakse Ustavnega sodišča, ugotovljena že v zakonodajnempostopku. V zakonodajnem gradivu je bilo namreč pojasnjeno, da je namen ureditve plačila nadomestila za rabo vode vzpostavitev enakopravnosti med pravnimi subjekti, ki rabijo vodo na način, za katerega je predpisana pridobitev vodne pravice (tako imenovana posebna raba vode iz 108. člena ZV-1). S tem je vzpostavljen mehanizem, da za posebno rabo vode ne plačujejo le tisti, ki so pridobili vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije, temveč vsi obstoječi uporabniki vode, tudi tisti, ki vodne pravice v obliki upravnega dovoljenja (še) niso pridobili.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - prodaja nepremičnine
Tožnik podatku o lastništvu nepremičnin v času izdaje izpodbijane odločbe in njihovi vrednosti, odločilni za presojo upravičenosti dodelitve BPP, ne oporeka. Navaja pa, da je vse nepremičnine že prodal, kar dokazuje s priloženima kupoprodajnima pogodbama, sklenjenima po izdaji izpodbijane odločbe. Okoliščine, nastale po izdaji izpodbijane odločbe, ne morejo vplivati na drugačno odločitev tožene stranke, ki upravičenost do dodelitve BPP presoja po stanju v času izdaje svoje odločitve.