Ker je upravni postopek končan z izdajo odločbe prvostopnega upravnega organa, je za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen upravni organ, ki je odločbo izdal. Organ druge stopnje predloga za obnovo postopka ne more obravnavati, ampak lahko sam odpravi nezakoniti sklep prvostopnega upravnega organa. Določbo prvega odstavka 256. člena je potrebno razumeti tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže brez dokazov samo takrat, kadar je očitno, da v predlogu ta okoliščina ni verjetno izkazana, po mnenju sodišča pa predloženi dokumenti izkazujejo verjetnost okoliščine na katero se predlog opira, prav tako pa pristojni organ ni ugotovil, ali s tožnikove trditve, da je sporno dokumentacijo iskal, vendar se je našla povsem slučajno, utemeljene, za kar bo v prenovljenem postopku moral predložiti dokazila tožnik.
ZS člen 1, 98, 98/2, 1, 98, 98/2. ZSS člen 86, 87, 90, 86, 87, 90. ZDT člen 46, 47, 46, 47. ZUS člen 34, 34/1-3, 34, 34/1-3.
upravni postopek
Sodišče je tožbo zavrglo, ker so sodbe Disciplinskega sodišča druge stopnje za državne tožilce pravnomočne sodne odločbe, zoper katere ni sodnega varstva v rednem postopku in zato zoper njih tudi ni mogoče sprožiti upravnega spora.
ZPD člen 3, 21, 22, 22/2. Slovenski računovodski standardi standard 10.
davek od dobička pravnih oseb - dolgoročne rezervacije - prometni davek - licenca - davčni zavezanec - tuja pravna oseba, ki opravi storitev domači pravni osebi
Licenca je po ZOR poseben tip rabokupa. Ne gre torej za prodajo pravice, ampak za odplačen odstop njene uporabe, ta pa se po ZPD nedvomno šteje za promet storitev. Vendar pa ima tožnik po presoji sodišča prav, da v obravnavanem primeru ni davčni zavezanec za prometni davek iz naslova opravljenih plačil za licenčnino. Plačila je namreč opravil dajalcu licence, ki je tuja pravna oseba. Kot tisti, ki se mu opravi storitev pa je bil tožnik v kontroliranem obdobju (v letu 1997) zavezan plačati davek samo v primeru, če je šlo za storitev, ki mu jo je (kot pravni) opravila fizična oseba. Pojem fizična oseba naj bi sicer po razlagi tožene stranke obsegal tudi tujo pravno osebo, vendar pa se s takšno razlago sodišče ne strinja. Po SRS 10.4 se dolgoročne rezervacije zmanjšujejo neposredno za stroške, za katerih kritje so bile oblikovane. Davčni organ v ničemer ne oporeka oblikovanju dolgoročnih rezervacij oziroma načinu oziroma višini, v kateri so bile oblikovane (1,5 % prihodkov od prodaje lastnih proizvodov), oporeka le obremenjevanju tekočih stroškov iz naslova obveznosti, ki bi se po SRS morale pokrivati iz rezervacij in za pokrivanje katerih so rezervacije oblikovane. To pa so nedvomno stroški reklamacij za prodane proizvode (strešnike) iz preteklih let, ki se (prav tako nedvomno) niso pokrivali iz rezervacij ali se vsaj niso pokrivali v celoti.
Ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje okoliščina, če je pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta namesto slovenskega zastopnika plačeval nekdo drug, kakor tudi okoliščina, da je 13. 8. 2001, ko je bil zadnji dan roka za plačilo pristojbine, švedski zastopnik po telefaksu naročil slovenskemu zastopniku naj navedeno pristojbino plača do napačnega datuma, to je do 31. 8. 2001. V spisih namreč ni podatka, da bi tožeča stranka dano pooblastilo slovenskemu zastopniku, ki vključuje tudi plačevanje pristojbin, preklicala oziroma, da bi toženo stranko obvestila, da je za plačevanje pristojbin pristojen kdo drug.
vlaganje v nepremičnino - zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - upravičenec
Povečana vrednost in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino torej na podlagi dopolnjene določbe 25. člena ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev. Tako stališče je že zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000 (OdlUS IX/1). Že iz samega besedila 26. člena ZDen-B, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec "organ, ki vodi postopek", izhaja, da se nanaša na postopke, ki ob uveljavitvi ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, pa tudi sicer je naslovljena na najemojemalce in upravičence do vrnitve. Do povrnitve vlaganj je zavezanec za denacionalizacijo upravičen le, če je zaradi njegovih vlaganj prišlo do povečane vrednosti nepremičnine. Ker se upošteva le dejanski učinek vlaganj niti ni nujno, da je povečana vrednost enaka vloženim sredstvom. Če je zaradi vlaganj prišlo do večvrednosti nepremičnine, je zavezanec po petem odstavku 25. člena ZDen upravičen le do razlike v vrednosti.
Glede na datum izdaje sklepa o prisilni izterjavi (9.12.1997) ne gre za nepravilno oziroma retroaktivno uporabo Zakona o davčni službi in Zakona o davčnem postopku. Oba predpisa sta namreč v času izdaje sklepa že veljala in sta torej predstavljal veljavno procesno podlago za odločanje prvostopne izpostave.
V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.
Stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja kot osebi rojeni staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja iz 1., 2., 3. in 4. odstavka 2. člena ZZVN, ker se je prisilni ukrep nad očetom tožeče stranke pričel izvajati še pred vojaško agresijo na Republiko Slovenijo (6.4.1941) kljub temu, da so se prisilni ukrepi in nasilna dejanja nad njim nadaljevala oziroma se izvajali tudi v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, je po presoji sodišče nepravilno. Zakon priznanja statusa žrtve vojnega nasilja namreč ne veže na trenutek pričetka izvrševanja prisilnega ukrepa, temveč na obdobje, v katerem se je prisilni ukrep izvajal, to je na čas vojne.