Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen humanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
V načelu je odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, saj svojo Prošnjo 2 za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami oziroma težavami z nekdanjo zaročenko in njeno družino.
Zmotna je razlaga tožnice, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo in ne tudi tisti objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka. To velja tudi za priključevanje na cestno omrežje, javne površine in ravnanje z odpadki. Predmetna nadstrešnica za svoje delovanje potrebuje občinsko komunalno opremo in se nanjo tudi priključuje.
Tožničina zatrjevanja, da predmetna nadstrešnica ni objekt, od katerega se plača komunalni prispevek, ker ni stavba, pač pa da je pomožni objekt, so neutemeljena. Ob upoštevanju, da je ZUreP-2 tisti, ki na zakonski ravni ureja odmero komunalnega prispevka, da je komunalni prispevek v obravnavni zadevi odmerjen za legalizacijo predmetne nadstrešnice, torej kot za njeno gradnjo, da Uredba v svoji Prilogi določa vrste objektov po CC-SI klasifikaciji in da tudi Odlok po tej klasifikaciji opredeljuje elemente izračuna komunalnega prispevka za stavbe, za katere se odmerja komunalni prispevek, je po presoji sodišča ključna opredelitev pojma stavbe v GZ (in ne v ZEN) ter na njegovi podlagi sprejete Uredbe o razvrščanju objektov. GZ v 37. točki prvega odstavka 3. člena GZ stavbo opredeljuje kot pokrit objekt, kamor se lahko vstopi in je namenjen bivanju ali opravljanju dejavnosti.
Komunalni prispevek je bolj neposredno povezan s predmetom, za katerega se plačuje, kot so davki, ki so po svoji naravi splošne in nenamenske javne dajatve. Komunalni prispevek tudi ne obremenjuje zavezancev v odvisnosti od njihovega premoženja ali dohodkov, kar je sicer klasična značilnost davkov. Pri tovrstnih dajatvah je treba kot ustavnopravno omejitev upoštevati načelo ekvivalence. To načelo zahteva, da mora biti plačilo v sorazmerju s storitvijo ali drugo koristjo, ki jo skladno s predpisi zagotavlja nosilec javne oblasti. Načelo ekvivalence je kršeno, če je višina nadomestila določena očitno nesorazmerno glede na korist oziroma storitev, ki jo je zavezanec pridobil od nosilca oblasti in ga zato nerazumno obremenjuje.
Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.
Tožnik je na osebnem razgovoru na novo izpovedal, da ga bodo zaprli, če se vrne v izvorno državo, saj ima tam družinske težave. Na vprašanje glede družinskih težav pa ni odgovoril. Toženka tako ni imela nobene dejanske podlage, po kateri bi lahko presojala, ali gre za (novo) dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej.
Prosilec mora najprej podati zahtevo in izpolniti svoj del dokaznega bremena glede individualnih okoliščin in novih dejstev, temu pa lahko sledi glede na relevantnost novih dejstev tudi obveznost organa, da preverja stanje v izvorni državi, torej splošne okoliščine, ki so lahko povezane z zatrjevanim preganjanjem.