Po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega. Tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) oziroma jo morebiti ne upošteva dosledno.
Avtomatični suspenzivni učinek po samem zakonu je treba nujno zagotoviti za pravna sredstva zoper odločbe, ko izvršitev "lahko" tožnika izpostavi "resnemu tveganju" v zvezi s pravico iz 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe "dejansko" povzroči to tveganje.
Vložitev pravnega sredstva po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve napadene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki očitno niso neutemeljene, in kadar ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.
Tožniki so v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajali trditve, da bi v primeru njihove predaje Hrvaški lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine najmanj v navezavi na mladoletnega tožnika. Upravno sodišče sicer nima podatkov o tem, da bi bile nastanitvene kapacitete na Hrvaškem za mladoletnika in njegovo družino primerljive tistim, ki jih je ESČP upoštevalo v zadevi Tarakhel. Vendar pa je bilo slabih poročil o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka v preteklih upravnih sporih preveč in nobenega dovolj zanesljivega o tem, kako hrvaški organi obravnavajo prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, da bi lahko sodišče pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ravnalo drugače, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da so si upravni organ dolžni izmenjati pravno relevantne informacije, ker je to del lojalnega sodelovanja na katerem lahko sloni tudi zaupanje. Te izmenjave informacij za zaščito vsaj koristi mladoletnega tožnika tožena stranka pred izdajo odločbe ni naredila, zato je bilo treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Tožena stranka izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje.
Sicer drži, da je pridobitev soglasja od lastnika nepremičnine za operaterja nujna (saj jo terja sam zakon). Vendar pa - nasprotno, kot želi prikazati tožnik - to še ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati predložitev takega soglasja od operaterja do začetka izvajanja del po točki 5.7.8 oziroma po točki 5.8.12 ter v primeru ne-predložitve le-teh na tej podlagi tudi razvezati pogodbo za traso, kjer naj bi se ta dela izvajala, ker naj bi bila njegova predložitev za izvajanje storitve nujno potrebna. Ni namreč najti logične povezave med predložitvijo soglasij, ki jih operater (mora) pridobi(ti) od lastnikov nepremičnin, po katerih poteka ta infrastruktura, tožniku pred pričetkom izvajanja del, sicer nastopi posledica z razvezo pogodbe med operaterjem in tožnikom, ter zagotovitvi dostopa do infrastrukture tožnika operaterju, kot mu to nalaga regulatorna odločba. Povedano drugače: predložitev soglasij ni nujno potrebno za to, da tožnik zagotovi dostop do svoje infrastrukture oziroma, da operater prične z izvajanjem del na infrastrukturi tožnika.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je tožnik na zapisnik 6. 5. 2025 potrdil, da je bil s temi pravili seznanjen, na glavni obravnavi pa tega ni problematiziral.
Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma.
Tožnik je bil seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril, da nima odvetnika. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko mu je uradna oseba zastavila to vprašanje, zaprosil, da bi bil pri razgovoru prisoten pravni svetovalec, vendar uradna oseba njegove prošnje ne bi upoštevala. Tožnikov odgovor pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Navedeno ravnanje toženke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave RS). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja.