Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust.
Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.