Ker tožeča stranka nima izključne pravice izvajanja lekarniške dejavnosti, sklenitev sporne pogodbe ni posegla v njen pravni položaj, zato pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazala. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi bila z ugotovitvijo ničnosti sporne pogodbe razjasnjena dopustnost sklepanja tovrstnih pogodb v bodoče in z drugimi subjekti. Predmet ugotovitvene tožbe je namreč lahko samo konkretno in dejansko obstoječe sporno pravno razmerje.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opustitev izvedbe kontrole sumljivih transakcij ter kršitev določb Navodila za delo), niti ga ni povzelo, prav tako se ni opredelilo do pooblastil, pristojnosti in pravic inšpektorjev notranje kontrole (delo, ki ga je opravljal tožnik) in ni upoštevalo internega akta v zvezi s časom in načinom kontrole. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanih kršitev, ki se očitajo tožniku.
ZDR člen 153. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2. OZ člen 165, 299. ZPP člen 337.
odškodnina - neizrabljen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Tožnik je umaknil tožbo, toženec pa je z umikom soglašal. Zaradi umika tožbe bi moralo sodišče postopek ustaviti, ne pa ugotavljati, ali je podana pravna korist in tožbe zaradi njenega pomanjkanja zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti - invalid III. kategorije invalidnosti - prepoved konkurenčne dejavnosti
Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik kršil obveznosti po sklenjeni pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da delavec huje krši obveznosti iz pogodbe, če opravlja dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca ali v nasprotju z njim, kar predstavlja kršitev 3. alineje 89. člena ZDR-1. 39. člen ZDR-1 ureja prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Navedeno pomeni, da je prepoved konkurenčne dejavnosti oziroma prepoved po kolektivni pogodbi namenjena zaščiti delodajalčeve dejavnosti in njegovih interesov, ne pa širše, tako kot v konkretnem primeru. Tožena stranka opravlja dejavnost proizvodnje zdravil, tožnik pa je opravljal prevoze lesa - sekancev oziroma avtomehanične dejavnosti. Tako niti dejavnost, niti sami posli ne predstavljajo konkurence za toženo stranko. Tožena stranka pa je tudi povsem laično ocenila, da tožnikova dejavnost predstavlja tudi nevarnost za zdravje tožnika, saj bi opravljanje dopolnilne dejavnosti lahko škodovalo njegovemu zdravju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Dejstvo, da je bilo besedilo na meničnih blanketih “plačajte” spremenjeno v “plačam” po tem, ko je toženec menične blankete podpisal (kot zakoniti zastopnik trasanta in avalist), ni pravno pomembno, oziroma ne pomeni predrugačenja menice, temveč izpolnitev izročene bianco menice v skladu z namenom, to je, da ta postane lastna menica ob dejstvu, da menični obrazec za lastno menico ne obstaja. Glede na vsebino menične izjave pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila volja izdajatelja menice in podpisnika menične izjave, da podpiše prazen menični obrazec, ki ga bo tožnik kasneje izpolnil tako, da ta postane lastna menica izdajatelja. Zato je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo pooblastilo za izpolnitev meničnega obrazca vsebovati izrecno dovolilo za popravilo že zapisanega besedila na meničnem blanketu in da ni podlage za upoštevanje takih naknadnih sprememb.
Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.
plačilo po dejanskem delu - neizpolnjevanje formalnih pogojev za delovno mesto
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka opravljala dela in naloge zdravstvenega tehnika, in sicer v določenem obsegu, zato je v takem obsegu upravičen do plačila po dejanskem delu.
ZPP člen 214, 214/2, 458, 458/1. OZ člen 24, 24/1.
spor majhne vrednosti – sklenitev aneksa – vsebina pogodbe – izostanek navedbe obdobja vezave – katalogi in oglasi – vabilo k ponudbi – sprejem ponudbe – neobrazloženo nasprotovanje višini
Ni bistveno, da v Aneksu ni izrecno oziroma posebej navedeno obdobje vezave, saj je bil Aneks, kot izhaja iz 1. člena, sklenjen v okviru tožnikove prodajne akcije. Zato v toženčevem primeru znaša obdobje vezave 24 mesecev. Dejstvo, da je Aneks izpolnil tožnik, ni odločilno, saj se je, kot že navedeno, toženec z vsebino očitno strinjal. S podpisom je potrdil, da je seznanjen s pogoji navedene prodajne akcije.
ZPP člen 314. ZGD-1 člen 273, 273/2. ZDR člen 18. ZGD člen 250, 250.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - član uprave - odpoklic
Zakonitost sklepa o odpoklicu tožnika kot člana uprave tožene stranke ni pomembna za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti pravice do odpravnine. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati določbe pogodbe o zaposlitvi, v katerih je določeno, da ima tožena stranka v primerih, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD, pravico, da tožniku nemudoma odpove delovno razmerje. Razlogi, navedeni v 250. členu ZGD, so med pogodbenicama izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi. Do odpoklica tožnika je prišlo zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, kar pa je zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
Predlagateljica ni izkazala, da sta z nasprotnim udeležencem družinska člana, kot je opredeljeno v 2. členu ZPND, zato predloga na podlagi določb ZPND ne more vložiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec sicer ni dolžan navesti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, mora pa očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz opisa kršitve izhajajo znaki kaznivega dejanja, ki jih vsebuje ta kršitev.
Manko 265 pnevmatik in neupravičeno popravilo za odpis predvidenega vozila pomenita hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, storjeni naklepno oziroma iz hude malomarnosti, po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.
ZSPJS člen 3, 3a, 3a/3, 3a/4. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZJU člen 5, 5/2.
ugotovitev nezakonitosti pri uvrstitvi delovnega mesta v plačilni razred - določitev plačnega razreda - razlike v plači
Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.
Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (oz. individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 325/2010, opr. št. II Ips 274/2010). Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
V obravnavanem individualnem delovnem sporu je odločilno, da je bila tožnica posneta, medtem ko je posegla v zasebni prostor nekoga drugega - varovanca tožene stranke. Dejanje pa je bilo posneto na tožničinem delovnem mestu, med opravljanjem delovnih nalog. Za snemanje predala varovančeve nočne omarice, ki je varovančev zasebni prostor, se je tožena stranka v sodelovanju z nepokretnim varovancem in njegovim sinom odločila na podlagi ugotovitve, da je varovancu iz njegove nočne omarice izginjal denar. S tem se je zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca tožene stranke, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti (ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5. ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2, 109, 109/3, 111.
vdovska pokojnina - odmera - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - nova odmera pokojnine
Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.
obnova postopka - zavrženje predloga - zmotna uporaba materialnega prava - nova dejstva - novi dokazi
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka tožene stranke nedovoljen na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, ker so nova dejstva, na katere se sklicuje tožena stranka (da je tožnica dne 17. 9. 2015 podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi A.), obstajala že pred pravnomočnostjo delne sodbe in bi jih torej tožena stranka lahko uveljavljala, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Nova dejstva in novi dokazi morajo biti takšni, da bi lahko bila na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je dne 10. 11. 2014 izdalo delno sodbo, s katero je ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje in odločilo o povračilu stroškov predsodnega postopka. Tožena stranka se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji in po roku za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, se ni opredelilo, ali predstavlja zatrjevano novo dejstvo tudi obnovitveni razlog in ni opravilo vsebinskega preizkusa, ali bi zatrjevano novo dejstvo lahko privedlo do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bilo to dejstvo znano že v prvotnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 84, 84/1, 114, 114/1, 116, 116/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor.
razlike v plači - obveznost plačila - izvedba dokaza - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dogovor med tedanjim družbenikom tožene stranke in tožnikom o višini plače za toženo stranko zavezujoč. Zato je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo skladno z ustnim dogovorom o plačilu po urni postavki, ne glede na to, da je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določen drugačen znesek plače. Tak dogovor ni nezakonit in v kolikor delavec dokaže, da mu ni bila izplačana plača v skladu z zatrjevanim ustnim dogovorom, je upravičen do plačila razlik v plači med dejansko izplačanimi zneski in pripadajočo plačo, izračunano skladno s takim dogovorom. Dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora o višini tožnikove plače pa je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo prevoda elektronskega sporočila. Obe stranki tega postopka sta elektronsko sporočilo predlagali kot dokaz, prav tako sta se strinjali, da bo sodni tolmač to sporočilo prevedel v slovenski jezik na naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, zakaj do tega ni prišlo. Ker ni prišlo do umika tega dokaznega predloga, bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Glede na trditev tožene stranke, da je obstajal ustni dogovor o plačilu po urni postavki v bruto znesku, ni mogoče zgolj iz dejstva, da je v sporočilu naveden znesek, sklepati, da gre za neto znesek. Odločilen je namreč kontekst, v katerem se ta številka nahaja. Šele iz prevedene listine bo sodišče prve stopnje lahko v povezavi z drugimi dokazi ugotovilo, ali je veljal med strankama tega postopka dogovor o urni postavki v bruto ali neto znesku, kar je za ugotovitev višine prikrajšanja tožnika bistveno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev o dogovorjeni neto urni postavki zmotno oprlo na stališče, da je splošno znano, da se delavci in delodajalci pogovarjajo o neto zneskih. Odločilno namreč je, kaj sta se dogovorila tožnik in tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopolnost izjave o premoženjskem stanju samostojnega podjetnika - dolžnost vsebinske obravnave predloga - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodne takse se upošteva tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke kot samostojnega podjetnika in vpliv plačila sodne takse na morebitno ogrožanje njegove dejavnosti, kot tudi vso podjetniško nevezano premoženje (to je premoženje, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti), ter morebitni prihranki in dohodki iz plač in drugih prejemkov iz dela, ki jih poleg dohodkov iz dejavnosti prejema tožena stranka.