delna oprostitev plačila sodne takse - obročno odplačilo sodne takse - pavšalne navedbe o slabem zdravstvenem stanju taksnega zavezanca - denarne izvršbe na pokojnino
Po stališču sodišča druge stopnje se pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev ne upoštevajo sodne prepovedi (denarne izvršbe), ki obremenjujejo pokojnino toženca. Glede na ugotovljene okoliščine, da toženec prejema pokojnino v znesku 1.201,69 EUR, s plačilom desetih mesečnih obrokov sodne takse v višini 96,60 EUR ne bo ogroženo njegovo preživljanje.
prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - javna dražba - sklep o domiku - kdo ne more biti kupec - predkupna pravica solastnika - osebni stečaj predkupnega upravičenca
Zoper udeleženca je bila uvedena generalna izvršba, v okviru katere upnik še naprej, glede na njegovo pridobljeno ločitveno pravico na nepremičnini, vodi postopek izterjave za terjatev, ki jo je pred tem izterjeval v tem izvršilnem postopku zoper udeleženca in jo še izterjuje v tem izvršilnem postopku zoper dolžnico.
Udeleženec je v odnosu do upnika glede na vzporedni stečajni postopek še zmeraj dolžnik.
pobotni ugovor - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev iz 12. in 385. člena ZPP, ki je glede na potek postopka in vsebino sodbe celo prerasla v kršitev pravice do izjave. Toženka v postopku pred vložitvijo pritožbe ni imela pooblaščenca, zatrjevala pa je, da ji je z ravnanjem tožeče stranke (ki ji je dostavila napačno blago in ni odreagirala na reklamacije) nastala škoda. Take trditve kažejo, da je želela tožena uveljavljati pobotni ugovor. Sodišče mora po določbi 12. člena ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozoriti, katera dejanja lahko opravi. Možnost vložitve pobotnega ugovora je taka pravica, na katero mora sodišče neuko stranko opozoriti.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca
Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel ob vstopu na avtobus tožene stranke, ko mu je kljub ustrezni obutvi (nizkim čevljem z gumijastim podplatom) spodrsnilo na prvi stopnici avtobusa, ki je bila mokra, zaradi česar je z desnim kolenom zadel v rob višje stopnice in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni krivdno odškodninsko odgovorna. Stopnice v avtobusu so v skladu s predpisi, tehnično brezhibne in varne za uporabo. Preproge pa niso del standardne opreme, saj se te praviloma nameščajo v turistične avtobuse, ne pa v avtobuse, ki so namenjene za take (tj. medkrajevne) prevoze. Za nastali škodni dogodek je v celoti odgovoren tožnik sam, še posebej zato, ker ni imel ustrezne obutve. Zato odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep o premestitvi neobrazložen, ker ne zajema razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Premestitve res ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, ampak mora biti razlog tudi obrazložen, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep o premestitvi kljub skopi obrazložitvi ni neobrazložen in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo. Ker se dolga in natančna obrazložitev ne zahteva, sklep o premestitvi ni neobrazložen, ker v njem ni naveden razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa.
Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča
v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji oziroma v drugi organizacijski enoti. Med navedene organizacijske odločitve spada tudi odločitev za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe in hkratna premestitev tožnika. Ali je bila ta kljub ustanovitvi te delovne skupine potrebna in smotrna, sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal dejanski in realen razlog za tožnikovo premestitev in da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil razlog premestitve zgolj navidezen in posledica osebnih razhajanj z nadrejenim. Zato je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijani sklep o premestitvi tožnika zakonit.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - seznanitev z očitanimi kršitvami - rok za zagovor
Toženka tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zakonsko določenega roka za zagovor, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5. ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2, 109, 109/3, 111.
vdovska pokojnina - odmera - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - nova odmera pokojnine
Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.
obnova postopka - zavrženje predloga - zmotna uporaba materialnega prava - nova dejstva - novi dokazi
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka tožene stranke nedovoljen na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, ker so nova dejstva, na katere se sklicuje tožena stranka (da je tožnica dne 17. 9. 2015 podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi A.), obstajala že pred pravnomočnostjo delne sodbe in bi jih torej tožena stranka lahko uveljavljala, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Nova dejstva in novi dokazi morajo biti takšni, da bi lahko bila na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je dne 10. 11. 2014 izdalo delno sodbo, s katero je ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje in odločilo o povračilu stroškov predsodnega postopka. Tožena stranka se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji in po roku za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, se ni opredelilo, ali predstavlja zatrjevano novo dejstvo tudi obnovitveni razlog in ni opravilo vsebinskega preizkusa, ali bi zatrjevano novo dejstvo lahko privedlo do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bilo to dejstvo znano že v prvotnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 84, 84/1, 114, 114/1, 116, 116/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Škoda prvotožniku je nastala izključno zaradi dejanja samega prvotožnika (drugi odstavek 153. člena OZ), čemur se zavarovanka toženke ni mogla izogniti. Pritožbene trditve toženke o nepodanosti tudi objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, ker ni mogoče šteti, da je tožnikova škoda nastala kot neizogibna posledica vlaka kot nevarne stvari ali železniškega prometa kot nevarne dejavnosti, ampak kot izključna posledica neskrbnega ravnanja prvotožnika, zato pa tudi ni objektivne podlage odgovornosti njene zavarovanke, so tako utemeljene, nasprotne pritožbene trditve prvotožnika pa neutemeljene.
nepredvidena nova škoda - nepredvidljivo poslabšanje zdravstvenega stanja - dodatna odškodnina po sklenjeni sodni poravnavi - bodoča škoda - zastaranje
Dodatno odškodnino je mogoče zahtevati, kadar je po sklenjeni poravnavi prišlo do škode zaradi nadaljnjega nepredvidenega poslabšanja zdravstvenega stanja (nepredvidene nove škode). Gre za táko poslabšanje zdravstvenega stanja, ki po normalnem teku stvari ni bilo predvidljivo oziroma do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.
ZDR-1 člen 129, 130. Kolektivna pogodbo za obrt in podjetništvo (KPOP) člen 40, 55. KPOP-1 člen 62, 79.
dodatek za delovno dobo - dodatek za ločeno življenje – povračilo stroškov prehrane – povračilo stroškov prevoza na delo in z dela
Tožena stranka je tožniku, takrat ko je delal v kraju A., zagotavljala prehrano (malico), zato ni upravičen še do povračila stroškov za malico. Ko pa je tožnik opravljal delo voznika na službeni poti, je prejemal dnevnice, ki so sicer namenjene stroškom pri opravljanju del in nalog na službeni poti, kamor pa sodijo tudi stroški prehrane. Če delodajalec delavcem zagotovi ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju (VIII Ips 469/2009). V kolikor bi morala tožena stranka plačati še stroške v denarju, bi šlo za dvojno plačilo.
Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bilo dne 9. 7. 2015 v hišnem predalčniku na naslovu tožene stranke puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in določen rok 15 dni, v katerem ga mora tožena stranka dvigniti. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila, je bilo priporočeno pismo po poteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku, in to 25. 7. 2015. Ker je bila toženi stranki tožba s pozivom na odgovor in pravnim poukom o posledicah, če v roku na tožbo ne bo odgovorila toženi stranki, pravilno vročena, pritožbeni ugovor tožene stranke o nepravilni vročitvi ni utemeljen.
Tožena stranka je imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o izobraževanju, izobraževanje ob delu pa bi morala končati do 30. 10. 2012. Po določbi iz 6. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju je dolžna tožena stranka vrniti vse nastale stroške izobraževanja, med katere se šteje tudi nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela in neposredni stroški izobraževanja v primeru, da v navedenem roku ne dokonča izobraževanja. Tožena stranka do roka izobraževanja ni končala, niti ni v skladu s 4. členom pogodbe o izobraževanju prosila za podaljšanje pogodbenega roka za dokončanje izobraževanja, zato je dolžna toženi stranki vrniti vse nastale stroške izobraževanja.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - subjektivni element - domnevna baza
Tožeča stranka je obstoj subjektivnega elementa dokazovala z obstojem dveh domnev iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. V taki situaciji ima tožena stranka dve možnosti: lahko izpodbija tako imenovano domnevno bazo (in s tem domnevo), lahko pa poskuša dokazati, da ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je sopogodbenik insolventen.
gradnje avtoceste - pasivna legitimacija - naročnik gradnje - vzdrževalec avtoceste - izvajalec del - odškodninska odgovornost države - izgubljen dobiček - izpad prodaje rib - postavitev novega izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev - prekluzija
Tožnica je podala tako navedbe glede tega, povrnitev kakšne škode zahteva, hkrati pa je tudi predlagala, da sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja njenega obsega imenuje izvedenca. Dejstvo, da ni izrecno predlagala izvedenca finančne stroke, ne more biti odločilno in je bilo na sodišču prve stopnje, da v kolikor presodi, da je za ugotovitev odločilnih dejstev v zadevi potreben izvedenec s področja, ki ga stranka ni predlagala, v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnico opozori na pomanjkljivosti na področju dokaznega gradiva.
- Toženka ob zaključku dokazovanja z izvedencem glede strokovnosti, pravilnosti in popolnosti njegovega izvedenskega mnenja ni imela več nobenih pripomb. Primarno zato pritožbeno sodišče meni, da je toženka s pritožbenimi argumenti, s katerimi sedaj nasprotuje „uporabnosti“ oz. pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca, prepozna in da je ta del njenih pritožbenih navedb neupošteven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006597
ZKP člen 52, 372, 372/4. KZ-1 člen 7, 135, 296.
nasilništvo - grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - procesna predpostavka za uvedbo kazenskega pregona - predlog za pregon
Navedeni opis po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na zakonski znak „spravljanja v podrejen položaj“.
Vsake protipravne uporabe fizične sile ali grožnje z neposrednim napadom na življenje namreč ni mogoče vedno opredeliti kot nasilništvo, saj gre pri takem ravnanju lahko za lažja kazniva dejanja, medtem ko je za kaznivo dejanje nasilništva značilno, da gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 166/2010 z dne 17.3.2011).
Ker pa na pravno opredelitev državnega tožilca sodišče ni vezano, bi zato moralo presoditi, da ima ravnanje obeh mladoletnic zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.
Zaradi različne narave kazenskega in pravdnega postopka v ZDSS-1 in ZPP ni pravil o prepovedi uporabe dokazov, kot jih vsebuje ZKP. Ta prepoved je namenjena zagotavljanju pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, kjer mu nasproti stoji država. Z izločitvijo dokazov v kazenskem postopku se torej varujejo pravice obdolženca, hkrati pa ni poseženo v pravice nobenega drugega posameznika. V pravdnem postopku (delovnem sporu) pa si nasproti stojita dve s procesnega vidika enakopravni stranki in v primeru, da uporabe določenega dokaza ne dopustimo, s tem pride do posega v pravice nasprotne stranke - v njeno ustavno pravico do dokaza kot dela pravice do izjave v postopku. Uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic (pravice do zasebnosti), v pravdnem postopku (oz. individualnem delovnem sporu) ni nujno nezakonita. (prim. sodbe VS RS opr. št. II Ips 325/2010, opr. št. II Ips 274/2010). Kot je razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku lahko dopustna, če za to obstajajo utemeljene okoliščine.
V obravnavanem individualnem delovnem sporu je odločilno, da je bila tožnica posneta, medtem ko je posegla v zasebni prostor nekoga drugega - varovanca tožene stranke. Dejanje pa je bilo posneto na tožničinem delovnem mestu, med opravljanjem delovnih nalog. Za snemanje predala varovančeve nočne omarice, ki je varovančev zasebni prostor, se je tožena stranka v sodelovanju z nepokretnim varovancem in njegovim sinom odločila na podlagi ugotovitve, da je varovancu iz njegove nočne omarice izginjal denar. S tem se je zavarovala pravica do zasebnosti in pravica do zasebne lastnine varovanca tožene stranke, katerima je sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost pred tožničino pravico do zasebnosti (ki je na delovnem mestu in hkrati na zasebnem mestu druge osebe, varovanca tožene stranke, omejena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSK0006614
ZPP člen 217, 287. ZGD-1 člen 498. ZFPPIPP člen 14.
obstoj terjatve - ločitvena pravica - posojila družbi namesto lastnega kapitala - premoženje družbe - dokapitalizacija družbe
Po določbi 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, ali bi toženec v trenutku, ko je s svojo družbo sklepal posojilno pogodbo, moral kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati. V teoriji se tak položaj imenuje gospodarska kriza družbe.
Toženec je bil kot edini družbenik torej pred odločitvijo, ali družbo likvidira, ali pa ji zagotovi dodatna sredstva. Kljub temu, da družba ni več mogla sproti poravnavati obveznosti do dobaviteljev, da je bila po ugotovitvah Ministrstva za gospodarstvo visoko stečajno ogrožena, da je imela sklenjene neugodne pogodbe z dobavitelji, da je bila kreditno nesposobna (pri komercialnih bankah ni mogla dobiti kreditov), se je toženec vseeno odločil za nadaljevanje poslovanja družbe in ji je v ta namen zagotovil sredstva. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da bi toženec v taki situaciji kot dober gospodarstvenik moral družbo dokapitalizirati.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 452, 454, 458, 485/1.
spor majhne vrednosti - ni odgovora na tožbo - pavšalne trditve - narok - zahteva za izvedbo naroka - dokazni predlog
Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.
OZ člen 358, 358/1, 358/1-1. ZOR člen 381, 381/1, 381/1-1. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/2, 131. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 56. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 49.
V času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve iz delovnega razmerja. Če bi se takšna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.