redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti - invalid III. kategorije invalidnosti - prepoved konkurenčne dejavnosti
Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnik kršil obveznosti po sklenjeni pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da delavec huje krši obveznosti iz pogodbe, če opravlja dopolnilno ali drugo pridobitno dejavnost brez soglasja delodajalca ali v nasprotju z njim, kar predstavlja kršitev 3. alineje 89. člena ZDR-1. 39. člen ZDR-1 ureja prepoved konkurenčne dejavnosti in določa, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Navedeno pomeni, da je prepoved konkurenčne dejavnosti oziroma prepoved po kolektivni pogodbi namenjena zaščiti delodajalčeve dejavnosti in njegovih interesov, ne pa širše, tako kot v konkretnem primeru. Tožena stranka opravlja dejavnost proizvodnje zdravil, tožnik pa je opravljal prevoze lesa - sekancev oziroma avtomehanične dejavnosti. Tako niti dejavnost, niti sami posli ne predstavljajo konkurence za toženo stranko. Tožena stranka pa je tudi povsem laično ocenila, da tožnikova dejavnost predstavlja tudi nevarnost za zdravje tožnika, saj bi opravljanje dopolnilne dejavnosti lahko škodovalo njegovemu zdravju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnik ni kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
razlike v plači - obveznost plačila - izvedba dokaza - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dogovor med tedanjim družbenikom tožene stranke in tožnikom o višini plače za toženo stranko zavezujoč. Zato je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati plačo skladno z ustnim dogovorom o plačilu po urni postavki, ne glede na to, da je v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi določen drugačen znesek plače. Tak dogovor ni nezakonit in v kolikor delavec dokaže, da mu ni bila izplačana plača v skladu z zatrjevanim ustnim dogovorom, je upravičen do plačila razlik v plači med dejansko izplačanimi zneski in pripadajočo plačo, izračunano skladno s takim dogovorom. Dejansko stanje v zvezi z vsebino ustnega dogovora o višini tožnikove plače pa je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza s pridobitvijo prevoda elektronskega sporočila. Obe stranki tega postopka sta elektronsko sporočilo predlagali kot dokaz, prav tako sta se strinjali, da bo sodni tolmač to sporočilo prevedel v slovenski jezik na naroku za glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo ni razvidno, zakaj do tega ni prišlo. Ker ni prišlo do umika tega dokaznega predloga, bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo izvesti. Glede na trditev tožene stranke, da je obstajal ustni dogovor o plačilu po urni postavki v bruto znesku, ni mogoče zgolj iz dejstva, da je v sporočilu naveden znesek, sklepati, da gre za neto znesek. Odločilen je namreč kontekst, v katerem se ta številka nahaja. Šele iz prevedene listine bo sodišče prve stopnje lahko v povezavi z drugimi dokazi ugotovilo, ali je veljal med strankama tega postopka dogovor o urni postavki v bruto ali neto znesku, kar je za ugotovitev višine prikrajšanja tožnika bistveno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitev o dogovorjeni neto urni postavki zmotno oprlo na stališče, da je splošno znano, da se delavci in delodajalci pogovarjajo o neto zneskih. Odločilno namreč je, kaj sta se dogovorila tožnik in tožena stranka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Dejstvo, da se je tožnik razdolžil, da na delo ni več prišel, da je tajnici izjavil, da ne želi več delati, še ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku zagovor omogočila. Tožnik namreč toženi stranki ni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, kljub temu da naj bi ga tajnica k temu pozvala, zato razlogi, zakaj brez obvestila toženi stranki ni prihajal na delo, niso bili znani, prav tako pa ni bilo znano dejstvo, da bi toženo stranko o razlogih neprihajanja na delo mogel obvestiti. To pa bi morala tožena stranka razčistiti pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da bi tožnika seznanila z očitanimi kršitvami in ga pozvala na zagovor.
Tožnik je zaradi istih zdravstvenih težav že uveljavljal priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro in sicer po določbah ZPIZ-1. V času, ko je že tekel postopek o isti upravni stvari, pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker gre za isto upravno stvar, bi morala tožena stranka zahtevo zavreči, ne pa je obravnavati po vsebini. Istočasno o isti upravni stvari ne moreta potekati dva postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zaradi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo ter zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zavrglo.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZST-1 člen 11, 11/3, 11/4.
zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopolnost izjave o premoženjskem stanju samostojnega podjetnika - dolžnost vsebinske obravnave predloga - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
Pri presoji pogojev za oprostitev plačila sodne takse se upošteva tako premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje tožene stranke kot samostojnega podjetnika in vpliv plačila sodne takse na morebitno ogrožanje njegove dejavnosti, kot tudi vso podjetniško nevezano premoženje (to je premoženje, ki ni namenjeno opravljanju dejavnosti), ter morebitni prihranki in dohodki iz plač in drugih prejemkov iz dela, ki jih poleg dohodkov iz dejavnosti prejema tožena stranka.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je izpodbijani sklep o premestitvi neobrazložen, ker ne zajema razlogov, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Premestitve res ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, ampak mora biti razlog tudi obrazložen, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep o premestitvi kljub skopi obrazložitvi ni neobrazložen in omogoča tožniku učinkovito sodno varstvo. Ker se dolga in natančna obrazložitev ne zahteva, sklep o premestitvi ni neobrazložen, ker v njem ni naveden razlog, zakaj bi premestitev pomenila učinkovitejše in smotrnejše delo organa.
Odločitev tožene stranke o tem, na kakšen način bo z namenom kar najbolj učinkovitega dela organa po posameznih enotah (policijskih postajah) razporedila razpoložljive kadrovske kapacitete, predstavlja organizacijsko odločitev, ta pa je v skladu z ustaljenim stališčem pritožbenega in revizijskega sodišča
v izključni pristojnosti delodajalca. Tožena stranka ima pravico, da v primeru ugotovljenega kadrovskega primanjkljaja na eni od postaj na to postajo premesti policista, ki je delo do tedaj opravljal na drugi postaji oziroma v drugi organizacijski enoti. Med navedene organizacijske odločitve spada tudi odločitev za ustanovitev delovne skupine za izravnalne ukrepe in hkratna premestitev tožnika. Ali je bila ta kljub ustanovitvi te delovne skupine potrebna in smotrna, sodišče ne more presojati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal dejanski in realen razlog za tožnikovo premestitev in da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil razlog premestitve zgolj navidezen in posledica osebnih razhajanj z nadrejenim. Zato je utemeljeno zaključilo, da je izpodbijani sklep o premestitvi tožnika zakonit.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 38, 38/1, 38/5. ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2, 109, 109/3, 111.
vdovska pokojnina - odmera - Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - nova odmera pokojnine
Pokojnemu tožničinemu možu je bila pokojnina po Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo na podlagi dobe, prebite v Sloveniji, že odmerjena. Do te pokojnine je bil upravičen tudi na dan smrti, vendar se mu zaradi varstva pridobljenih pravic tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Izplačevala se mu je prvotno priznana pokojnina, odmerjena od skupne slovenske in srbske dobe. Do izplačevanja te pokojnine je bil upravičen le pokojni. Zato je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena od pokojnine, ki je bila pokojnemu možu odmerjena na podlagi slovenske dobe po Sporazumu, in je tožbeni zahtevek na odmero vdovske pokojnine od višjem znesku, to je od pokojnine, ki se je pokojnemu možu izplačevala, neutemeljen.
obnova postopka - zavrženje predloga - zmotna uporaba materialnega prava - nova dejstva - novi dokazi
Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog za obnovo postopka tožene stranke nedovoljen na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, ker so nova dejstva, na katere se sklicuje tožena stranka (da je tožnica dne 17. 9. 2015 podpisala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec v Službi A.), obstajala že pred pravnomočnostjo delne sodbe in bi jih torej tožena stranka lahko uveljavljala, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Nova dejstva in novi dokazi morajo biti takšni, da bi lahko bila na njihovi podlagi izdana za predlagatelja obnove ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva znana oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče prve stopnje je dne 10. 11. 2014 izdalo delno sodbo, s katero je ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 29. 6. 2006 dalje in odločilo o povračilu stroškov predsodnega postopka. Tožena stranka se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji in po roku za pritožbo. Ker je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava predlog za obnovo postopka zavrglo na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP, se ni opredelilo, ali predstavlja zatrjevano novo dejstvo tudi obnovitveni razlog in ni opravilo vsebinskega preizkusa, ali bi zatrjevano novo dejstvo lahko privedlo do izdaje za stranko ugodnejše odločbe, če bi bilo to dejstvo znano že v prvotnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 6/6, 84, 84/1, 114, 114/1, 116, 116/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Prvi odstavek 23. člena SZ-1 določa, da je skupna kotlovnica, ki služi več večstanovanjskim stavbam, v skupni lasti vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb, ki jim takšen skupni del služi. Četrti odstavek istega člena določa, da s skupno kotlovnico upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi. Če dogovora glede skupnega upravljanja ni mogoče doseči, o tem vprašanju na predlog kateregakoli od upravnikov ali etažnih lastnikov odloči sodišče v nepravdnem postopku. Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi zavzelo stališče, da ob odsotnosti dogovora o upravljanju skupne kotlovnice ni mogoče uporabiti določbe 30. člena SZ-1 in tožene stranke na tej podlagi z večinskim soglasjem vseh etažnih lastnikov v kompleksu zavezati k plačilu stroškov, povezanih z upravljanjem skupne kotlovnice, saj zakon izrecno predvideva ureditev spornih razmerij med upravniki v okviru nepravdnega postopka. Tožeča stranka torej teh stroškov ne bi smela zaračunati toženi stranki, ki sporazuma o upravljanju skupne kotlovnice ni podpisala. 93.a člen EZ pri izračunu stroškov za gorivo v skupni kotlovnici opira na razmerje izmerjenih porab toplote posameznih stavb. Toženi stranki, ki je poskrbela za meritev porabe toplote v svoji stavbi, zato ni mogoče naložiti, da tožeči stranki plačuje stroške ogrevanja po drugih kriterijih, saj se glede na določbo 93.a člena EZ poraba toplote iz skupne kotlovnice le razdeli glede na porabo posameznih stavb, delež posamezne stavbe pa je bil v obravnavani zadevi izmerjen. Stališče tožeče stranke, da bi moral celoten kompleks kljub že veljavnemu EZ, ki je za posamezno stavbo omogočal obračun stroškov ogrevanja po dejanski porabi, še vedno obračunavati stroške glede na ogrevano površino, saj tožeča stranka še ni vgradila merilnikov, tako ni pravilno.
ZSPJS člen 3, 3a, 3a/3, 3a/4. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. ZJU člen 5, 5/2.
ugotovitev nezakonitosti pri uvrstitvi delovnega mesta v plačilni razred - določitev plačnega razreda - razlike v plači
Tožnica, ki se ne strinja s prevedbo njenega delovnega mesta in meni, da bi ji morala biti ob prevedbi določena plača višjega plačnega razreda, bi morala kršitev pravic, ki naj bi ji nastale ob prehodu na nov plačni sistem, uveljavljati po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR. Ker tožnica ni v nadaljnjem roku 30 dni po tem, ko tožena stranka ni v osmih dneh odgovorila na njena ugovora, vložila tožbe, je sodišče prve stopnje tožbo, ki jo je tožnica vložila šele 26. 4. 2013, pravilno zavrglo, saj za takšne zahtevke ni dopustno neposredno sodno varstvo.
OZ člen 358, 358/1, 358/1-1. ZOR člen 381, 381/1, 381/1-1. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-3, 112, 112/2, 131. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 56. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo člen 49.
V času trajanja zakonske zveze zastaranje tožničinih terjatev iz delovnega razmerja ni teklo. Glede na to, da je zastaranje začelo teči šele ob razvezi zakonske zveze 3. 4. 2012, tožničina terjatev ob vložitvi tožbe 25. 7. 2012 še ni zastarala. Po 1. točki 358. člena Obligacijskega zakonika kot tudi po 1. točki 381. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastaranje med zakoncema ne teče. Ta določba je relevantna za vse terjatve med tožnico in tožencem, tako za terjatve, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in družinska razmerja, kot tudi za terjatve iz delovnega razmerja. Če bi se takšna določba o zadržanju zastaranja nahajala v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, bi lahko veljala le za terjatve s področja tega zakona. Ker pa se nahaja v splošnem obligacijskem predpisu, je to odločilna podlaga za zaključek, da obravnavane terjatve iz delovnega razmerja, za katere sicer velja 5 letni splošni zastaralni rok, ob vložitvi tožbe niso bile zastarane.
ZDR člen 7, 7/1, 11, 11/1, 30, 38, 35/1. OZ člen 247, 247/1, 248, 249, 250, 251, 252, 253. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 27, 27/2, 28.
Stališče sodišča prve stopnje, da se za pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, če ta možnost ni izrecno določena v določilih kolektivne pogodbe, ni pravilno. Kot je to obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011, je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.
pobotni ugovor - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo
Utemeljeno pa pritožba opozarja na kršitev iz 12. in 385. člena ZPP, ki je glede na potek postopka in vsebino sodbe celo prerasla v kršitev pravice do izjave. Toženka v postopku pred vložitvijo pritožbe ni imela pooblaščenca, zatrjevala pa je, da ji je z ravnanjem tožeče stranke (ki ji je dostavila napačno blago in ni odreagirala na reklamacije) nastala škoda. Take trditve kažejo, da je želela tožena uveljavljati pobotni ugovor. Sodišče mora po določbi 12. člena ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, opozoriti, katera dejanja lahko opravi. Možnost vložitve pobotnega ugovora je taka pravica, na katero mora sodišče neuko stranko opozoriti.
KPK člen 78c. ZDR člen 14, 204, 204/2. ZSPJS člen 3, 49č, 49č/6.
plačilo plače - obveznost plačila - sprememba plačnega sistema - prevedba plač - prikrajšanje pri plači
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od leta 1999 dalje na nesistemiziranih delovnih mestih (kar ni v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode glede določanja delovnih mest) vodič po stalni muzejski razstavi (administrator oz. kasneje receptor) in muzejski vodnik. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklepali zaporedoma več let (kar tudi ni skladno z omejitvami, ki jih določajo predpisi glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas). Od leta 2008 dalje pa je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu muzejski vodnik. Tožnik je vse pogodbe o zaposlitvi in anekse podpisal in ni zahteval sodnega varstva v smislu 14. člena ZDR, ki določa roke in pogoje za uveljavljanje izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi, niti odprave kršitve v zvezi z določanjem plače v smislu prvega oz. drugega odstavka 204. člena ZDR. Zato za obračun plač tožnika za obdobje od aprila 2004 do julija 2008 (to je do uveljavitve ZSPJS) veljajo količniki iz veljavno sklenjenih pogodb ter vsi dodatki iz kolektivnih pogodb in zakonov, na katere se pogodbe in aneksi sklicujejo. Ker tožnik v zvezi z določitvijo plače in zatrjevanim prikrajšanjem pri plači ni uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva, domnevnih nepravilnosti ne more uveljavljati v tem individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik za obdobje po 1. 8. 2008 pri plači ni bil prikrajšan, ker je bila prevedba v določen plačni razred izvedena zakonito in v skladu s predpisi, saj za priznanje napredovanj in njihovo upoštevanje pri prevedbi ni bilo pravne podlage. Dosežena napredovanja na delovnem mestu se upoštevajo le, če so bila izvedena v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 8. 2008 dalje.
Tožnik je umaknil tožbo, toženec pa je z umikom soglašal. Zaradi umika tožbe bi moralo sodišče postopek ustaviti, ne pa ugotavljati, ali je podana pravna korist in tožbe zaradi njenega pomanjkanja zavreči.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - bianco odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnice (da je morala pred podpisom pogodbe o zaposlitvi podpisati bianco sporazumno odpoved) in štelo, da ni najti razumnega razloga, da bi tožnica 30. 4. 2015 sama podala odpoved (kot je to zatrjeval direktor tožene stranke), pri čemer je tožnica že 6. 5. 2015 napisala odvetniku pooblastilo za pravno pomoč in vložila tožbo. Glede na to, da je tožnica 31. 3. 2015 sklenila pri banki pogodbo za gotovinski kredit in navedla, da je zaposlena pri toženi stranki, nato pa že čez en mesec podala odpoved, kaže na to, da je podaja odpovedi, kot jo je prezentiral direktor tožene stranke neprepričljiva. Tožnica je bila namreč v nadaljevanju najprej brezposelna, nato pa je sklenila delovno razmerje za določen čas za samo 30 ur tedensko. Tožnica je tudi vedela, da ne bo dobila nadomestila za brezposelnost v primeru sporazumne odpovedi, pri čemer ima tožnica dva majhna otroka, z možem gradita hišo, tako da tudi iz otroških dodatkov odplačuje kredit. Ker je tožena stranka kršila postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/2-3, 60/3.
invalidska pokojnina - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotje v izreku - ocena invalidnosti - invalidnost - svoj poklic
V izpodbijani sodbi je prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. V I. točki izreka je zavrnjen zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, sočasno pa v II. točki izreka drugostopenjski upravni akt delno odpravljen. Hkrati je podana zatrjevana procesna kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede pravno relevantnega dejstva o tem, ali je kot tožnikov svoj poklic potrebno šteti tudi različna mizarska dela, ki bi jih bil v skladu z izobrazbo, dodatno usposobljenostjo in izkušnjami, ob določenih omejitvah še zmožen opravljati v polnem delovnem času. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu toženca namreč izhaja le, da ima tožnik pridobljeno kvalifikacijo parketarja, in da je kot s.p. to dejavnost dejansko tudi opravljal že od leta 1987. Sodišče tega dejstva samo ni razčiščevalo, temveč se je pri razsoji zadeve oprlo izključno na izpoved medicinskega strokovnjaka, čeprav ne gre za okoliščino, ki bi lahko bila predmet medicinskega izvedenstva. Zaradi takšne nepravilnosti in pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje o tem, ali ima tožnik ustrezno strokovno izobrazbo in usposobljenost za lažja mizarska dela, na katero bi se v okoliščinah konkretnega primera ocenjevala invalidnost, nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
plačilo po dejanskem delu - neizpolnjevanje formalnih pogojev za delovno mesto
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je delavec izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, kar velja tudi za javne uslužbence. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je delodajalec ne glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dolžan že na podlagi 42. člena ZDR, ki se v skladu s 5. členom ZJU v povezavi s prvim odstavkom 88. člena ZObr uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto tožniku odredila opravljanje dela delovnega mesta zdravstveni tehnik, mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Zato ni pomembno, ali in kdaj je tožnik opravil strokovni izpit, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta tehnik zdravstvene nege in ali je tožnik izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se zahtevnejše delovno mesto opravlja. Bistveno je vprašanje, ali je tožnik dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka opravljala dela in naloge zdravstvenega tehnika, in sicer v določenem obsegu, zato je v takem obsegu upravičen do plačila po dejanskem delu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega reparacijskega zahtevka ni imel možnosti učinkovitega sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da njegova pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, da še vedno velja, reintegracijo in reparacijo. Poleg tega je predlagal tudi izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo, le pavšalno in neobrazloženo prerekala, vendar pa je v odgovoru na pritožbo tožnika, ki jo je ta vložil zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, navajala, da je tožnik zaradi zadržanja učinkovanja odpovedi do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe še vedno zaposlen pri toženi stranki in da prejema plačilo v skladu z ZDR-1, čeprav mu je tožena stranka prepovedala opravljati delo. Ob takšni trditveni podlagi bi moralo sodišče prve stopnje v postopku s strankami tega individualnega delovnega spora poskrbeti, da bi se tudi v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka navedla vsa odločilna dejstva, da bi se dopolnile nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih oziroma da bi se ponudili in dopolnili dokazi, s katerimi bi stranki dokazovali utemeljenost zatrjevanih dejstev v zvezi z reparacijskim delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker tega ni storilo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je tožniku odvzelo možnost dokazovanja, do kakšne plače oziroma do kakšne razlike v plači je za vtoževano obdobje upravičen. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilni izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.