upravljanje večstanovanjske stavbe – upravnik – etažna lastnina – skupnost lastnikov – aktivna legitimacija – terjatev skupnosti etažnih lastnikov – terjatev upravnika
Kadar skupnost lastnikov stanovanj, ki opravlja upravniške posle, uveljavlja terjatev, ki izvira iz poslov upravljanja večstanovanjske stavbe, je podana njena aktivna legitimacija.
Absolutne zahteve, da sodišče v vsakem primeru ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta pred tem pisno odgovoril na vsa pravno pomembna vprašanja, ni mogoče postaviti.
prekluzivni rok za vložitev tožbe - subjektivna sprememba tožbe - objektivna sprememba tožbe
Razlaga sodbe kot konkretnega pravnega akta nujno privede k sklepu, da so subjekti konkretnega pravnega pravila, določenega v izreku, tisti subjekti, ki so navedeni v uvodu sodbe. To velja tem bolj, ker sta s spremenjenim tožbenim zahtevkom tudi glede zahtevka, o katerem je odločeno pod pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje, zajeta oba toženca.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka – nizek znesek sodne takse
Pritožbeno razlogovanje, da bi morala biti tožnica oproščena plačila sodnih taks, ker njen dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, je zmoten, saj ne gre za avtomatizem. Bistveno pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks je vprašanje, ali bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za tožničino preživljanje. V obravnavani zadevi je odgovor nikalen, saj je prvo sodišče tožnici odmerilo zelo nizek znesek sodne takse, tožnica pa v pritožbi tudi ni zatrdila, da bo njeno preživljanje zaradi plačila zneska v višini 10,00 EUR kakorkoli ogroženo.
ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3, 192. ZPZ57 člen 12, 13, 23, 24. ZPIZ-2 člen 134. TZPZ64 člen 21, 125, 126, 135, 135/1. ZTPIZ72 člen 48, 5. ZPIZ83 člen 10, 11, 159. URS člen 22.
vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo - zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Iz ZPZ-57, TZPZ-64 in ZTPIZ-72 izhaja, da se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas delovnega razmerja, prebit v zavarovanju. Za priznavanje zavarovalne dobe, ne da bi zavarovanje dejansko obstajalo, ni nobene zakonske podlage. To pomeni, da niti v sodnem postopku zgolj na podlagi izjav prič, ko zavarovanje niti ni zatrjevano, ni mogoče uspešno dokazati obstoja zavarovalne dobe, ki se všteva v pokojninsko dobo in predstavlja enega najpomembnejših pogojev za priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik, ki je v spornem obdobju delal na visokogorski kmetiji svoje matere, v delovnem razmerju, ker so obstajali elementi delovnega razmerja in je posledično zaključilo, da se zavarovalna doba za čas dela na kmetiji všteje v pokojninsko dobo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Čeprav je tožnik pred pričetkom srednješolskega izobraževanja, med šolskimi počitnicami, pred vpisom na fakulteto in v času absolventskega staža kot družinski član delal na kmetiji svoje matere, dela ni opravljal v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil tedaj tudi pokojninsko zavarovan. Zato v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 187. člena ZPIZ-1 za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo. V pokojninsko dobo je kot zavarovalna doba všteto delo na družinski kmetiji le na temelju elementov delovnega razmerja, čeprav ni nobenega dvoma, da zavarovanje ni obstajalo in zato niti zavarovalna doba. Zgolj okoliščine, da se je na kmetiji ob določenih sezonskih opravilih delalo od jutra do večera, da so starši ob prodaji živine po svojih zmožnostih financirali izobraževanje svojih otrok, da so se določena dela izvajala ob sodelovanju vseh družinskih članov ali celo pomoči tretjih, in ne pod nadzorom in po navodilih v smislu sedaj veljavne definicije delovnega razmerja, same po sebi v konkretnem primeru ne dokazujejo ne delovnega razmerja ne obstoja zavarovalnega razmerja. Zavrnilni upravni odločbi, po katerih je v tožnikovem primeru šlo kvečjemu za pomoč na družinski kmetiji, in ne za delovno razmerje, na podlagi katerega bi obstajalo tudi zavarovalno razmerje, sta pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo pa neutemeljen.
ZZZDR člen 58, 59. ZN člen 47. ZPP člen 286, 286/6, 339, 339/2, 339/2-15.
skupno premoženje – stanovanje – višina deležev na skupnem premoženju – privatizacijski nakup stanovanja – imetništvo stanovanjske pravice – poravnavanje stroškov – skrb za gospodinjstvo – skrb za dom – zaposlitev
Ker so bili tožnikovi denarni dohodki skozi celotno obdobje zakonske zveze bistveno višji od toženkinih (v povprečju vsaj štirikrat), bi se to moralo odraziti tudi na njegovem večjem deležu na ustvarjenem skupnem premoženju. Ne gre namreč za primer, ko tožnik z nedenarnimi prispevki, torej z delom, ne bi v ničemer prispeval k skupnemu gospodinjstvu oziroma bi bil njegov prispevek ničen. Čeprav je toženka na nedenarnem področju prispevala nekoliko več kot tožnik (ne pa štirikrat več), je pritožbeno sodišče ocenilo, da je tožnikov prispevek na ustvarjenem skupnem premoženju 65 %, toženkin pa 35 %.
Pravilno je stališče sodišča, da ugodnosti pri privatizacijskem nakupu stanovanja ni mogoče šteti samo v korist enega od partnerjev, saj je bilo stanovanje kupljeno v času življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank ter s sredstvi, ki sta jih stranki pridobili z delom. To ne pomeni, da imetništvo stanovanjske pravice ni predstavljalo nobenega prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja.
sui generis pogodbena kazen – načelo dispozitivnosti
Pogodbena kazen je bila dogovorjena kot civilna kazen za kršitev pogodbenih obveznosti. Namen pogodbene kazni pa je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Tak dogovor, ki ga ne prepoveduje noben veljaven predpis, dovoljuje pravdnima strankama načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Dogovorjena pogodbena kazen zato ne predstavlja odškodnine za katero od vrst škode po OZ, temveč posebno sankcijo zaradi kršitve pogodbene obveznosti izvajalca zdravstvenih storitev. Cit. dogovorjena pogodbena kazen nima narave pogodbene kazni kot je urejena v 247. členu in naslednjih členih OZ. Gre za posebno sui generis pogodbeno kazen, ki jo pogodbeni stranki smeta dogovoriti, kršitelj pogodbenega razmerja pa jo je dolžan plačati, če škoda nastane ali ne.