Pogodba je bila sklenjena za dobo enega leta in se je avtomatično podaljšala za enako obdobje, če se ni pisno odpovedala najkasneje 30 dni pred iztekom posameznega leta trajanja naročniškega razmerja. Ker tožena stranka pogodbe ni odpovedala in se je pogodba avtomatično podaljšala in ker je storitev tožeče stranke v tem obdobju tudi uporabljala, je tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna plačati za storitev.
Iz tožbenih trditev izhaja, da so predmet davčne izvršbe dolžnikova denarna sredstva (za kar priloži sklep o davčni izvršbi), vendar pa hkrati tudi navaja, da dolžnik pri njej nima denarnih sredstev na računu, saj je bil transakcijski račun dolžnika pri tožeči stranki dne 9. 7. 2013 zaprt. Tožeča stranka torej ne zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe, kot je opredeljen s sklepom o davčni izvršbi, torej na dolžnikovih denarnih sredstvih, ki jih ima na računih pri banki pravico, ki preprečuje izvršbo, temveč trdi, da dolžnik pri njej nima odprtega računa in zato tudi ne denarnih sredstev. Tožeča stranka s tožbenimi trditvami - četudi bi se izkazalo, da so resnične – ne more doseči pravne posledice, ki jo zahteva s tožbenima zahtevkoma.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom
Ker toženec ni pridobil lastninske pravice na vozilu, druge podlage za njegovo posest pa ni zatrjeval, je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženec poseduje sporno vozilo brez pravne podlage in ga je zato dolžan izročiti tožnici.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0069208
ZIZ člen 9, 9/3, 20a, 20a/3, 36, 42. ZPotK-1 člen 15. ZPP člen 7, 120, 120/2, 140, 142.
neposredna izvršljivost notarskega zapisa – odstop od pogodbe – odstopno upravičenje – potrošnik – trditveno in dokazno breme – razveljavitev potrdila o pravnomočnosti – vrnitev v prejšnje stanje – narok – vročitev članu gospodinjstva
Stranke so bile izrecno opozorjene na določbo 20.a člena ZIZ, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi določbo 13. člena Pogodbe o stanovanjskem kreditu, po kateri je dolžnica (kreditojemalka) prav pritožnica, ostali dolžniki pa so označeni kot solidarni poroki in plačniki oziroma zastavitelji. Po določbi 13. člena Pogodbe ima banka pravico odstopiti od pogodbe in zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred potekom roka za vračilo, če kreditojemalec ne izpolnjuje obveznosti po pogodbi, kar pomeni, da je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih mesečnih obveznosti in jih kljub pisnim opominom banke niti v dodatnem 15-dnevnem roku ne poravna.
Po 15. členu ZPotK-1 je upnik dolžan najprej dolžnika, ki je potrošnik, opomniti k plačilu in mu dati dodatni rok za izpolnitev obveznosti, šele če se ta rok neuspešno izteče, lahko upnik uresniči oblikovalno upravičenje in uresniči odpoklicno pravico, katere pravna posledica je predčasna zapadlost terjatve.
Trditvena podlaga drugega dolžnika v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje je bila sklepčna. Drugi dolžnik je zatrjeval odsotnost v relevantnem obdobju (vsaj po vročitvi sklepa o izvršbi pa vse do izteka ugovornega roka), v dokaz zatrjevanega pa predlagal račun in lastno zaslišanje. Po določbi drugega odstavka 120. člena ZPP lahko sodišče odloči izven naroka samo, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga. Odsotnost stranke v celotnem času od vročitve dalje to ni, zato bi moralo sodišče za izvedbo dokaznega postopka izpeljati narok.
PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073729
ZGD-1 člen 41, 41/1, 42, 42/3.
družbenik – prodaja ekološkega sadja in zelenjave – konkurenčna dejavnost – prepoved konkurence – kršitev prepovedi konkurence – odškodnina – protipravnost ravnanja – zastaranje – pretrganje zastaranja – bodoča škoda – sukcesivno nastajajoča škoda – trditvena podlaga – odločanje preko trditvene podlage strank – kršitev pravice do izjave
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da „kršitev“ prepovedi konkurence ne pomeni kršitve same po sebi, torej udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah, temveč lahko pomeni le konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007).
Temelj odškodninskega zahtevka ni v kršitvi pravil konkurenčnega prava, ki od (praviloma subjektivno nepovezanih) subjektov na trgu zahtevajo, da se vzdržijo ravnanj, ki omejujejo konkurenco na trgu, oziroma ravnanj, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Temelj odškodninskega zahtevka je v tem, da je toženec družbenik družb, ki se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zgolj ponujanje ekoloških izdelkov (sorodnih ali enakih, kot jih ponuja tožnica) ni dovolj za zaključek, da je toženec ravnal v nasprotju z določbo 41. člena ZGD-1.
KZ-1 člen 216. ZIZ člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-7. ZPP člen 337, 337/1.
ugovor dolžnika - dolžnost obrazložitve - med strankama sporna in nesporna dejstva - trditveno in dokazno breme dolžnika glede delnih plačil - pritožbene novote - zloraba izvršbe
Dolžnica je bila ob prejemu sklepa o izvršbi poučena, da mora svoj ugovor obrazložiti na način, da navede tako dejstva, s katerimi ga utemeljuje, kot tudi predloži dokaze za svoje trditve. Dolžničino pričakovanje, da se bo upnica strinjala z njenimi trditvami glede zatrjevanih delnih plačil, glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme ni pravno upoštevno in spada v njen riziko.
varstvo lastninske pravice– vrnitveni zahtevek – vrnitev individualno določene stvari – zaščita pred vznemirjanjem – protipravno vznemirjanje lastnika – priznana dejstva – vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe
Zaradi zmotne presoje, da gre za priznana dejstva, ki jih v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP ni treba dokazovati, in zaradi izostanka dokazne ocene glede ugotovitve o obstoju zaključene celote med spornimi stvarmi na tožničinih nepremičninah in nepremičninami v lasti tožencev, je podan dvom o obstoju odločilnih dejstev, ki bi nudila podlago za ugoditev zahtevku. Gre torej za kršitve, ki bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080015
OZ člen 179. ZPP člen 165, 165/2.
povrnitev škode – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – zvin vratne hrbtenice
Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje (približno 1,2 povprečne neto plače v času sojenja), je sicer v okviru odškodnin, ki jih oškodovanci prejemajo pri najlažjih zvinih vratne hrbtenice (od 1 do 2,7 povprečne neto plače v času sojenja), vendar obravnavani primer s temi primeri ni primerljiv. Od njih odstopa zaradi (za polovico) daljšega bolečinskega obdobja. Pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja znesek 2.000,00 EUR.
prevzem neunovčljivega premoženja – načrt prve razdelitve – ugovor proti načrtu prve razdelitve – sklep o prvi razdelitvi – pritožba proti sklepu o prvi razdelitvi – dovoljenost pritožbe proti sklepu o prvi razdelitvi, če ugovor proti načrtu prve razdelitve ni bil vložen – procesna legitimacija za vložitev pritožbe – nedovoljeni pritožbeni razlogi – meje pritožbenega preizkusa – preizkus po uradni dolžnosti – ozka razlaga določb o zavrženju pritožbe – plačilo stroškov stečajnega postopka
Zavrženje pritožbe pomeni zavrnitev njenega obravnavanja in torej popolno odklonitev sodnega varstva. Že iz tega razloga terja odločitev o zavrženju posebno previdnost in v dvomu ozko razlago. Pritožba tako nikoli ni nedovoljena samo zato, ker pritožnik v njej uveljavlja nedovoljene pritožbene razloge, s pritožbo zoper sklep o prvi razdelitvi je dovoljeno uveljavljati (oziroma mora sodišče paziti na) absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.
Stališče, da s pritožbo zoper sklep o razdelitvi ni mogoče uveljavljati (najhujših) kršitev procesnega in materialnega prava, če teh pritožnik ni uveljavljal v ugovoru zoper načrt prve razdelitve, bi pomenilo prehud in nesorazmeren poseg v pravni položaj prizadetih udeležencev, ki ga interes po hitrosti in ekonomičnosti stečajnega postopka ne more upravičiti.
Če vsi stroški ob izdaji načrta končne razdelitve še ne bi bili določeni, bi prevzemnika neunovčljivega premoženja postavili v pravno povsem nevzdržen položaj, da ugovarja zoper višino tistih v načrtu razdelitve predvidenih stroškov, ki bodo še predmet sodnega preverjanja ob izdaji sklepov o nagradah oz. izdaji soglasij. Poleg tega se morajo v sklepu o končni razdelitvi naloženi stroški tudi v celoti ujemati z že odobrenimi oz. priznanimi v pravnomočnih sklepih. Na te pogoje in medsebojno skladnost odločitev o stroških je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.
ničnost kupoprodajne pogodbe – izpodbojnost kupoprodajne pogodbe – pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – priposestvovalna doba – priposestvovalna doba pravnega prednika – izguba posesti nepremičnine – pomanjkljiva dokazna ocena
Zaradi napačnega zaključka prvega sodišča, da je tožnikov pravni prednik izgubil posest na nepremičnini, ker je opustil njeno čiščenje, je zmoten zaključek glede (ne)izpolnitve pogoja priposestvovalne dobe 10-ih let.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – slaba vera – pravni temelj uporabe – uporabnina – sklep o izročitvi nepremičnine – uporaba solastne nepremičnine
Drugi tožnik in tudi prva tožnica, ki je bila seznanjena z obsegom in načinom uporabe solastne nepremičnine, kot je bilo določeno v sklepu o domiku in sklepu o izročitvi (tega zaključka pritožba ne izpodbija), sta na sklep o izročitvi vezana. Ob takšni dejanski situaciji tožnikoma uporabnina ne pripada.
Ker tožeča stranka zatrjuje, da je prikrajšana zato, ker ne more uporabljati dela nepremičnine, ki ji po sklepu o izročitvi v izvršilnem postopku sploh ni bila izročena, je očitno, da prikrajšanja ni dokazala. Ker toženca uporabljata nepremičnino le v obsegu, kot je bil določen v kupoprodajni pogodbi, pa tožeča stranka tudi ni dokazala slabe vere tožene stranke, obogatitve na strani tožene stranke in odsotnosti pravnega temelja uporabe.
NEPRAVDNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082207
SPZ člen 67, 67/4, 117. ZNP člen 35, 35/1, 35/5, 114, 115.
postopek za ureditev razmerij med solastniki – upravljanje s stvarjo – posel, nujen za redno vzdrževanje stvari – nujnost vzdrževalnih del – upravljanje skupnih delov nepremičnine – predlog za nadomestitev soglasja – pravni interes – izvedena dela – poslovodstvo brez naročila – stroški nepravdnega postopka – načelo krivde
Predlagateljica s tem, ko je dela izvedla pred pridobitvijo soglasja nasprotne udeleženke ali sklepa sodišča, ki bi nadomestil to soglasje, ravnala enostransko, kar pomeni, da je izvedla poslovodstvo brez naročila, katerega posledice se v primeru spora razrešujejo v pravdnem postopku. Sodna odločba, s katero sodišče v nepravdnem postopku uredi razmerje med solastniki, kadar se ti ne morejo sporazumeti o poslu rednega upravljanja, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari, je oblikovalne narave. Z njo sodišče oblikuje pravno razmerje med udeleženci postopka, ki sami niso dosegli potrebnega soglasja, oziroma nadomesti njihovo voljo. Oblikovalna sodna odločba začne učinkovati šele s pravnomočnostjo, zato njena izdaja v obravnavanem primeru ne bi spremenila dejstva, da je šlo pri že izvedenih delih za enostransko ravnanje predlagateljice in ne za ravnanje, ki bi imelo pravno podlago v predhodnem dogovoru ali v predhodnem sklepu nepravdnega sodišča.
V zvezi z vprašanjem nujnosti izvedenih del je treba upoštevati, da se njihova nujnost presoja glede na stanje ob odločanju.
pobotni ugovor – pogajanja brez namena skleniti pogodbo – odstop od pogajanj – pravno priznana škoda
Odškodnina zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj je omejena na stroške, povezane s pripravami na sklenitev pogodbe. Takih stroškov kot navadne škode tožena stranka v pobotnem ugovoru ni uveljavljala. Tako se pokaže, da pobotni ugovor z uveljavljanjem škode zaradi preprečitve povečanja premoženja, kot jo je v njem opredelila tožena stranka, ni sklepčen, ker nima podlage v materialnem pravu.
S tožbenim zahtevkom pod točko 1 in 2 tožbe tožniki zahtevajo, da toženca opustita takšna ravnanja, ki povzročajo hrup, ki presega krajevno običajno in dopustno mero, v 3. točki tožbenega zahtevka pa zahtevajo opustitev uporabe žara na način, ki povzroča vdor dima in v obsegu, ki presega krajevno običajne in dopustne mere. Iz tako postavljenega zahtevka ni jasno razvidna obveznost tožene stranke oziroma kdaj bo tožena stranka prekoračila meje dopustnega hrupa in prahu. Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe, zato mora biti ta oblikovan tako, da je iz njega natančno razvidna obveznost tožene stranke. Konkretizacije obveznosti tožene stranke tako ni mogoče prepustiti obrazložitvi sodne odločbe. Zaradi načela stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku sodna odločba, ki v izreku ne določa jasno obveznosti dolžnika, ni izvršljiva. Izvršilno sodišče namreč ne sme presojati, ali hrup in dim presegata krajevno običajno in dopustno mero. To je stvar kontradiktornega pravdnega postopka. Toženec, kateremu bi bilo s sodbo naloženo, da opusti povzročanje hrupa in dima, ki presegata krajevno običajno mero, ne bi mogel vedeti, kaj točno mora opustiti oziroma kako mora ravnati, da ne bo nedopustno vznemirjal tožnika.
Ker je hrup merljiv in obstajajo tudi predpisi, ki določajo meje hrupa, od stranke ni nerazumno pričakovati, da bo že v tožbenem zahtevku opredelila hrup, ki po njenem ne sme biti presežen. Hrup se lahko opredeli v decibelih in v trajanju. Z vidika postavitve tožbenega zahtevka je bolj problematičen dim. Vendar pa se da tudi intenzivnost dima opredeliti, in sicer s trajanjem in pogostostjo dimljenja, gostoto dima, ipd. Tožbeni zahtevek je mogoče oblikovati tudi tako, da se zahteva prepoved povzročanja dima na določeni razdalji.
pritožba – pravočasnost pritožbe – sklep o ugovoru – izvršba na podlagi verodostojne listine – pritožba poslana nepristojnemu sodišču – pravni pouk – nevednost vložnika – očitna pomota vložnika
Pritožba kot vloga, vezana na rok, je pravočasna, če je izročena v roku pristojnemu sodišču in ne kateremukoli sodišču. Ker je bila pritožba tudi napačno naslovljena na Okrožno sodišče v Mariboru in ne le napačno poslana temu kot nepristojnemu sodišču, ne gre za očitno pomoto. Prvostopno sodišče je upnika s pravnim poukom v izpodbijanem sklepu pravilno poučilo, da je treba pritožbo vložiti pri sodišču, ki je izpodbijani sklep izdalo, zato vložitve pritožbe nepristojnemu sodišču ni mogoče pripisati niti upnikovi nevednosti.
Pritožbeno sodišče po vpogledu v izpisek iz zemljiške knjige za nepremičnino z ID znakom 000, parc. št. ... k. o. X, ki je bil priložen predlogu upravitelja za izročitev nepremičnine kupcu ugotavlja, da je pri navedeni nepremičnini, katere lastnica je M., na podlagi Pogodbe o služnosti za postavitev T., vknjižena „neprava stvarna služnost“ in sicer služnostna pravica dostopa za potrebe izgradnje, obratovanja, vzdrževanja in nadzora T. v korist imetnika Š. d. o. o - v stečaju. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo „lastninske pravice“ na omenjeni transformatorski postaji, ki stoji na zemljiški parceli z ID znakom 000 – ... k. o. X. Iz navedenega sklepa je razbrati, kot da bi šlo za vknjižbo stavbne pravice pri nepremičnini v lasti M. (čeprav tudi za takšno vknjižbo vsebina sklepa ni primerna). Po svoji vsebini in pravni naravi so neprave stvarne služnosti sicer podobne stavbni pravici (ki je tudi neke vrste neprava stvarna služnost), ki pa poleg uporabnih upravičenj na tuji nepremičnini daje služnostnemu upravičencu tudi lastninsko pravico na zgradbi. Stavbna pravica je tako širša za upravičenca in bolj omejujoča za lastnika obremenjene nepremičnine kot neprava stvarna služnost.
Ključen kriterij za (ne)uporabo drugega odstavka 82. člena OZ je (ne)spornost pogodbenih določil. Navedena določba namreč govori „spornih“ in ne morda o „nejasnih“ določbah. To pa pomeni, da lahko stranka tudi v primeru na videz jasnega pogodbenega zapisa v pravdi uveljavlja, da je sporen in da je bil skupen namen pogodbenih strank drugačen, kot je na prvi pogled videti iz zapisa pogodbe.
ZASP člen 146, 146/1, 146/1-5, 146/1-6, 157, 157/6. ZPreZP-1 člen 14. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 4.
sorodne pravice – pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov – javna priobčitev fonogramov – nadomestilo za uporabo fonogramov – skupni sporazum o višini nadomestil – tarifa – plačilo DDV
Nepravilno je stališče, da bi DDV tožeča stranka lahko zahtevala le v primeru sklenitve pogodbe med pravdnima strankama. Stranka je v primeru storitve, ki je obdavčena z DDV, do DDV upravičena tudi v primeru neupravičene obogatitve in ne le pri pogodbenem razmerju.
neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika – predpostavke – dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika – plačilo terjatve – trditveno in dokazno breme – neupravičena pridobitev – odsotnost pravnega temelja.
Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, ali so bila plačila glavnemu izvajalcu že izvedena, je na stranki tožene stranke. S stališča podizvajalca gre za dokazovanje negativnih dejstev, ki so izven njegove sfere, kar pomeni, da je dokazno breme na nasprotni strani, torej na strani naročnika.
Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, kljub temu pa je tožeča stranka dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke, opravljala na pogodbeni podlagi, to je na podlagi pogodb z glavnima izvajalcema. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavnih gradbenih in podizvajalskih pogodb. Zato o odsotnosti pravnega temelja v takem primeru ni mogoče govoriti.
Z delitvijo prenehajo (solastninski) deleži na nerazdeljeni stvari oz. v primeru skupnega premoženja lastninska upravičenja na skupnih stvareh (skupnem premoženju). Vsak od upravičencev do delitve izgubi lastninsko upravičenje na delu stvari (ali eni stvari), na drugem delu (ali na drugi stvari) pa ga pridobi. Vse v skladu s solastninskimi deleži oz. deleži na skupnem premoženju. Če je premoženje zaradi delitve s sodno odločbo treba vrednotiti, je relevantna njegova vrednost v času odločanja.