KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006543
KZ-UPB1 člen 27, 261, 261/3, 261/4. KZ člen 111, 112, 112/6. ZKP člen 354, 354/2.
zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – pomoč – pridobitev protipravne premoženjske koristi – zastaranje kazenskega pregona – absolutno zastaranje – pravna opredelitev kaznivega dejanja
V opisu kaznivega dejanja v obtožnici se obtoženemu B. P. očita, da je M. R. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 51.127,20 EUR in mu je šlo za to, da mu pridobi tako korist, obtoženemu G. B. pa, da je obtoženemu B. P. pri tem naklepoma pomagal. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja uradnih pravic po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi obtoženca izvršila kaznivo dejanje, je storilec kriv le, če je protipravno premoženjsko korist pridobil sebi, ne pa drugemu. Zgoraj povzeta določba četrtega odstavka 261. člena KZ je jasna in nedvoumna, zato je ni potrebno posebej razlagati z uporabo različnih razlagalnih metod, o čemer je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 119/200 z dne 11.9.2003 ter tudi Višje sodišče v Kopru, med drugim v zadevi opr. št. II Kp 18896/2011 z dne 5.2.2015. Razloga, da bi se odstopilo od navedenega stališča ni, saj o povsem jasni jezikovni razlagi ter upoštevaje načelo zakonitosti navedene določbe četrtega odstavka 261. člena KZ ni mogoče razlagati v obtoženčevo škodo.
SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080758
ZFPPIPP člen 355. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/3. ZPP člen 7, 22.
predlog za odlog plačila sodne takse - začetek stečajnega postopka nad taksnim zavezancem - stroški sodnih taks - stroški stečajnega postopka - upravičeni razlogi za taksno oprostitev - nujni stroški - trditveno breme
Stroški sodnih taks ogrožajo oziroma v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi okoliščina, da se nad tožečo stranko vodi insolvenčni postopek, ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.
Okoliščino, da sodne takse ne more plačati takoj iz razloga, ker mora plačati „bolj nujne stroške“, in kaj ti stroški so, bi tožeča stranka lahko oziroma morala pojasniti v predlogu za odlog. Ni naloga sodišča, da pojasnjuje, kateri stroški so bolj ali manj nujni od plačila sodne takse, ne da bi stranka pred tem sploh navedla, katere nujne stroške mora plačati (pred plačilom sodne takse). Ker tožeča stranka z določenimi denarnimi sredstvi razpolaga, bi morala torej pojasniti, zakaj jih ne more porabiti za plačilo sodne takse.
ZDSS-1 člen 8, 8/1, 8/2, 10. ZPP člen 22, 22/1, 22/2, 277, 318, 318/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - krajevna pristojnost
V 10. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je določeno, da se v delovnih sporih stranke ne morejo sporazumeti o krajevni pristojnosti, zato ni relevantno, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili o krajevni pristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru. Prvi odstavek 8. člena ZDSS-1 določa posebno krajevno pristojnost, kadar je tožeča stranka delavec. Ta pravica izbire je določena v korist delavca, kar pomeni, da ima delavec možnost vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti, ali pri sodišču posebne pristojnosti.
ZPP v 22. členu določa, da se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Sodišče pa se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe (člen 22/2 ZPP). ZDSS-1 v 2. odstavku 8. člena določa izključno krajevno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje v individualnih delovnih sporih, v zvezi s pravicami in obveznostmi iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Na izključno krajevno pristojnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je preizkus krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti časovno omejen na fazo predhodnega preizkusa tožbe. Glede na to, da v sporni zadevi ni podana izključna krajevna pristojnost in tožena stranka ni ugovarjala krajevni pristojnosti, saj sploh ni odgovorila na tožbo, se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni moglo izreči za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, ampak je v obravnavani zadevi utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno izdajo.
Morebitno pomanjkljivo obrazložitev prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira tudi drugostopenjski organ (delodajalec), ki je v skladu s 35. členom ZJU Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja. Sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca. Komisija mora pri odločanju , kar pomeni, da Komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe.
Premestitev tožnika je zakonita, saj je prišlo do premestitve zaradi projekta, v katerem so imeli vodje nalogo, da pregledajo, koliko imajo neoperativnih delovnih mest in kje je mogoča racionalizacija, učinkovitejše in smotrnejše delo organa pa je s premestitvijo tožnika dejansko izkazano.
Tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, preden je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj meni, da so tudi pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi obstajali elementi delovnega razmerja. Ker je v obravnavani zadevi bistveno, ali je tožnik pri toženi stranki delal tudi dan pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru ne bi prišlo do prekinitve zaposlitve, lahko tožnik to dejstvo dokazuje ne glede na to, da je bil za ta dan prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.
plačilo odškodnine za trpinčenje na delovnem mestu - dokazno breme - trditveno breme - diskriminacija
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja s tem, ko je tožniku kljub njegovi starosti odredila težko fizično delo v kamnolomu, pod vročim soncem, v prahu in brez pitne vode. Glede na določbo šestega odstavka 6. člena ZDR, mora delodajalec dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je torej na delavcu, ki mora zatrjevati, da je bil neenako obravnavan in razlog za neenako obravnavo (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016). Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Šele ko delavec postavi ustrezne trditve, je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Ni mogoče šteti, da se je z odpravo invalidnosti (in z dejstvom, da tožnica od 1. 6. 2011 nima več pravic iz invalidskega zavarovanja) samodejno ponovno vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas (v času invalidnosti je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas), ne da bi stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi. Z izdajo odločbe in odpravo invalidnosti pri tožnici ni mogla “oživeti“ prejšnja pogodba o zaposlitvi - nastala pa je podlaga oziroma možnost za (ponovno) sklenitev delovnega razmerja za polni delovni čas. Ker pa stranki nove pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas nista sklenili, tožnica za čas po prenehanju invalidnosti neutemeljeno zahteva plačilo razlike v plači, kot da bi se ponovno vzpostavilo delovno razmerje za polni delovni čas.
Tožniku sta bila invalidska pokojnina in letni dodatek v določenem obdobju preveč izplačana, zato je nastalo preplačilo. S tem, ko je bila odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi), odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri sta temeljili odločbi o ugotovljenem preplačilu. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o nastalem preplačilu, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo, ali obstaja druga pravna podlaga ter ali je tožnik na drugi pravni podlagi določen znesek dolžan vrniti toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.
začasna nezmožnost za delo - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Predhodna zagotovitev ukrepov za varno delo, za kar je bil nedvomno odgovoren obtoženec, tako na podlagi sklepa o imenovanju za vodjo del, kakor tudi na podlagi varnostnega načrta, je za varnost delavcev bistvena predpostavka in šele tedaj, ko bi bili vsi varnostni ukrepi zagotovljeni, pa do delovne nezgode vseeno pride, je mogoče odgovornost za to prevaliti na neposrednega izvajalca.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – VARSTVO OSEBNIH PODATKOV – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023453
URS člen 2, 28, 28/1. KZ-1 člen 7, 7/2, 143, 143/1, 158, 158/1, 158/2, 160, 160/4, 168, 168/2. ZKP člen 358, 358-1. ZVOP-1 člen 91, 91/1, 91/1-1.
časovna veljavnost zakona – uporaba milejšega zakona – kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov – načelo zakonitosti v kazenskem pravu – razmejitev med kaznivimi dejanji in prekrški – posebne določbe o pregonu – žaljiva obdolžitev – razžalitev – namen zaničevanja – upravičenje javnosti do podrobnega nadzora nad delom državnih tožilcev kot nosilcev javne funkcije – svoboda izražanja
Vprašanje, ali je prejšnji oz. spremenjeni zakon za stranke milejši, je potrebno presojati ne zgolj s strogo formalno primerjavo prejšnjega in noveliranega zakonskega opisa določenega kaznivega dejanja, temveč z upoštevanjem v sodni praksi in teoriji že uveljavljenega načelnega kriterija, da je milejši tisti zakon, na podlagi katerega je, glede na posledice v konkretnem primeru, odločitev za storilca ugodnejša.
Glede na to, da zaradi neustavnosti določbe kaznivega dejanja po prvem odstavku 143. člena KZ-1 (ker zakonski opis ni omogočal razmejitve od prekrška), ki je veljala v času, ko naj bi obtoženi storil kaznivo dejanje, obtožencu ne bi bilo mogoče kazensko pravno obravnavati, je ta določba za obtoženca milejša.
postopek odpusta obveznosti – predlog za odpust obveznosti – dolžina preizkusnega obdobja – dajanje osebnih jamstev za obveznosti lastnih podjetij
Če je dolžnik dajal osebna jamstva za obveznosti, ki so jih prevzemala njegova podjetja, je s tem prostovoljno posegel v načelo omejene odgovornosti družbenikov v kapitalskih družbah za obveznosti družbe. Pritožnik je na ta način dajal osebno jamstvo za uspeh svojih podjetij. Takšno ravnanje je razumno ob predpostavki pričakovane koristi družbenika v smislu povečanja vrednosti svoje naložbe v podjetjih na podlagi zagotovljenega posojila, za vrnitev katerega je dolžnik dal osebno jamstvo. Pritožnikovo zatrjevanje, da v posledici prevzetih jamstev (ki so bila pogoj za pridobitev posojila), ni prejel nobenih koristi, je zato materialnopravno zmotno.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0082183
OZ člen 179, 179/2, 180, 180/2. ZPP člen 164, 165, 337.
povrnitev nepremoženjske škode - plegija - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti - odmera višine odškodnine - dolgotrajnost sodnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - stroški pravdnega postopka - uspeh po temelju in višini - izdaja vmesne sodbe - razdružitev postopka
Sodišče prve stopnje je prezrlo dolgotrajnost sodnega postopka oziroma dejstvo, da je od škodnega dogodka do izdaje sodbe poteklo že več kot 12 let. Tožniki so zaradi tako dolgotrajnega čakanja na zadoščenje po presoji pritožbenega sodišča upravičeni do višje odškodnine kot drugi posredni oškodovanci v podobnih primerih.
več predlogov za začetek stečajnega postopka nad pravno osebo – uvedba postopka – združitev pravd – izrek sklepa o začetku stečajnega postopka – začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika – litispendenca
ZFPPIPP ne vsebuje pravil o tem, kako naj sodišče postopa v primeru, če dolžnik vloži predlog za začetek stečajnega postopka v postopku, ki je že uveden na predlog drugega upravičenega predlagatelja.
Očitek sodišču prve stopnje, da je ravnalo nezakonito, ker ni postopalo v skladu z določbo 235. člena ZFPPIPP (postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka), ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker postopek, ki ga je izbralo sodišče (postopek z dolžnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka), ni v ničemer vplival na zakonitost in pravilnost sklepa. Ker se ta presoja glede na odločitev v izreku sklepa, ta pa bi bila enaka tudi v primeru, če bi sodišče odločilo o začetku stečajnega postopka na podlagi upnikovega predloga, očitana relativna bistvena kršitev določb stečajnega postopka ni podana.
pisna izjava o premoženjskem stanju – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – zavrženje predloga – poziv na dopolnitev predloga – ugovor zoper sklep procesnega vodstva – zavrženje ugovora
Ker tožnik ni ravnal v skladu z zahtevo sodišča in ni predložil pisne izjave o premoženjskem stanju, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.
neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika – predpostavke – dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika – plačilo terjatve – trditveno in dokazno breme – neupravičena pridobitev – odsotnost pravnega temelja.
Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, ali so bila plačila glavnemu izvajalcu že izvedena, je na stranki tožene stranke. S stališča podizvajalca gre za dokazovanje negativnih dejstev, ki so izven njegove sfere, kar pomeni, da je dokazno breme na nasprotni strani, torej na strani naročnika.
Bistvena predpostavka neupravičene obogatitve je odsotnost kakršnegakoli pravnega temelja za prehod premoženja. Med pravdnima strankama sicer res ni obstajala nobena neposredna pogodba, kljub temu pa je tožeča stranka dela, za katere terja plačilo neposredno od tožene stranke, opravljala na pogodbeni podlagi, to je na podlagi pogodb z glavnima izvajalcema. Zatrjevana obogatitev tožene stranke ter prikrajšanje tožeče stranke torej izhajata iz tristranskega pogodbenega okvira glavnih gradbenih in podizvajalskih pogodb. Zato o odsotnosti pravnega temelja v takem primeru ni mogoče govoriti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023441
KZ-1 člen 220, 220/1, 314, 314/1. ZKP člen 10, 10/1, 372, 372-3.
prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – poškodovanje tuje stvari – povzročitev splošne nevarnosti
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, katerega opis je vsebovan v opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (razen abstraktnega dela), za katerega je bila zoper obdolženca pravnomočno zavrnjena obtožba. O tem kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari, torej o istem historičnem dogodku, je bilo odločeno na način, zaradi katerega velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.
stroški izvršitelja - standard takojšnje priglasitve stroškov - načelo prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (venire contra factum proprium) - načelo vestnosti in poštenja - načelo pravne varnosti
S svojim ravnanjem je namreč sodišče prve stopnje pri upniku povzročilo prepričanje, da je s svojo priglasitvijo prehiter, če jo poda pred plačilom stroškov izvršitelju. S tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu označilo upnikovo priglasitev, ki je sledila neposredno po plačilu, kot prepozno, je ravnalo v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave) in pravne varnosti, kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez utemeljenega razloga spreminjati. Po pojasnjenem je le za obravnavano zadevo pravilno upoštevati kot pravočasno priglasitev stroškov, ki je sledila neposredno po njihovem plačilu izvršitelju.
PRAVO DRUŽB – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073729
ZGD-1 člen 41, 41/1, 42, 42/3.
družbenik – prodaja ekološkega sadja in zelenjave – konkurenčna dejavnost – prepoved konkurence – kršitev prepovedi konkurence – odškodnina – protipravnost ravnanja – zastaranje – pretrganje zastaranja – bodoča škoda – sukcesivno nastajajoča škoda – trditvena podlaga – odločanje preko trditvene podlage strank – kršitev pravice do izjave
Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da „kršitev“ prepovedi konkurence ne pomeni kršitve same po sebi, torej udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah, temveč lahko pomeni le konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007).
Temelj odškodninskega zahtevka ni v kršitvi pravil konkurenčnega prava, ki od (praviloma subjektivno nepovezanih) subjektov na trgu zahtevajo, da se vzdržijo ravnanj, ki omejujejo konkurenco na trgu, oziroma ravnanj, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Temelj odškodninskega zahtevka je v tem, da je toženec družbenik družb, ki se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zgolj ponujanje ekoloških izdelkov (sorodnih ali enakih, kot jih ponuja tožnica) ni dovolj za zaključek, da je toženec ravnal v nasprotju z določbo 41. člena ZGD-1.