SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS0015594
ZUP člen 246.
starostna pokojnina - prepozna pritožba v upravnem postopku
Ker je kljub pravilnemu pravnemu pouku, da je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo dopustno vložiti v 15 dneh, tožnik pritožbo vložil prepozno, jo je toženec v predsodnem postopku kot prepozno zakonito zavrgel.
sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – višina denarnega povračila
Tožnikova duševna motnja ni okoliščina, ki bi nastala na strani tožnika – delavca, in ki naj bi zaradi tega pomenila okoliščino, zaradi katere tožniku pripada nižje denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Ob pravilnem upoštevanju te okoliščine, ki pomeni tudi težjo zaposljivost tožnika, je tožnik upravičen do višjega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1.
ZSSloV člen 53. ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f, 97f/2.
tedenski počitek - slovenska vojska
Ker tožena stranka tožniku kot pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini ni zagotavljala 24 urnega tedenskega počitka, je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zaradi neizrabljenega tedenskega počitka.
SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080758
ZFPPIPP člen 355. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/3. ZPP člen 7, 22.
predlog za odlog plačila sodne takse - začetek stečajnega postopka nad taksnim zavezancem - stroški sodnih taks - stroški stečajnega postopka - upravičeni razlogi za taksno oprostitev - nujni stroški - trditveno breme
Stroški sodnih taks ogrožajo oziroma v vsakem primeru zmanjšujejo stečajno maso, namenjeno za poplačilo upnikov. Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka in v enaki meri ogrožajo izvedbo stečajnega postopka in poplačilo upnikov kot vsi drugi stroški stečajnega postopka. Zato tudi okoliščina, da se nad tožečo stranko vodi insolvenčni postopek, ne predstavlja upravičenega razloga za taksno oprostitev. Zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti.
Okoliščino, da sodne takse ne more plačati takoj iz razloga, ker mora plačati „bolj nujne stroške“, in kaj ti stroški so, bi tožeča stranka lahko oziroma morala pojasniti v predlogu za odlog. Ni naloga sodišča, da pojasnjuje, kateri stroški so bolj ali manj nujni od plačila sodne takse, ne da bi stranka pred tem sploh navedla, katere nujne stroške mora plačati (pred plačilom sodne takse). Ker tožeča stranka z določenimi denarnimi sredstvi razpolaga, bi morala torej pojasniti, zakaj jih ne more porabiti za plačilo sodne takse.
ZPIZ-1 člen 63, 143, 144. ZPIZ-2 člen 66, 390, 390/2, 403.
telesna okvara - invalidnina - poškodba pri delu - pot na delo
Tožnica je leta 2011 utrpela poškodbo na redni poti od stanovanja na delovno mesto. Odločilen je predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej ZPIZ-1. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nastala pri delu pred uveljavitvijo ZPIZ-2, od uveljavitev ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 šteti za poškodbo izven dela. Ker je pri tožnici podana 40 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine utemeljen.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. ZPP člen 8, 11. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - dokazni postopek - dokazna ocena - ekonomičnost postopka
Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove začasne nezmožnosti za delo pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki je bil že predhodno postavljen v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti. Zaslišanje lečečega psihiatra je tožnik predlagal v pripombah na dopolnilno izvedensko mnenje, sodišče pa je takšnemu predlogu sledilo, ne glede na to, da je že pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje in člana izvedenskega organa tudi zaslišalo. Glede na takšno procesno situacijo v konkretnem primeru sodišču ni mogoče očitati kršitve načela ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.
ZP-1 člen 59, 59/3, 67, 67/1, 67/1-12. ZKP člen 35, 35/2, 35/3.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - razlogi za prenos pristojnosti - dvom o nepristranskosti
Če je storilec, ki je vložil zahtevo za sodno varstvo, mož ožje sodelavke z oddelka sodišča, pristojnega za odločanje o zahtevi, je to tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti.
Sporazum z dne 3. 1. 2003 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni pomenil prekinitve kontinuitete delovne dobe tožnika, dosežene pri toženi stranki. Iz sporazuma, ki ga je podpisal direktor tožene stranke, izhaja, da sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delavca ne bo imela nobenih posledic, ker bo delavec hkrati prejel v podpis novo pogodbo o zaposlitvi od istega delodajalca. Dejansko je tožnik dne 3. 1. 2003 podpisal s toženo stranko novo individualno pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Glede na navedeno sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2003 ne pomeni prekinitve kontinuitete delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi višine odpravnine, ki pripada tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi , ki jo je podal kot delavec. .
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - neopravičena odsotnost z dela
Tožnik v določenem obdobju ni prihajal na delo k toženi stranki, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri tem pa je svojo prisotnost na delu lažno prikazoval z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko druge delavke. Tožnik je s svojimi ravnanji naklepoma ali vsaj huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
sindikalni zaupnik – posebno varstvo pred odpovedjo – dogovor o številu sindikalnih zaupnikov
Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 453/2009 in VIII Ips 207/2014 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 419/2014). ZDR-1 v prvem odstavku 207. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.
Ker tožnik ni dokazal, da bi med sindikatom in toženo stranko obstajal dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali posebno delovnopravno varstvo, niti to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov (predvsem pravil sindikata pri toženi stranki) ali veljavnih predpisov, ni bil posebej varovan pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik. Zato mu je tožena stranka lahko podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015368
ZJU člen 61, 61/1, 61/2, 74, 77, 77/2. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezakonito sklenjena pogodbo o zaposlitvi - protipravnost
Tožnica je od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v času prijave na razpis ni izpolnjevala pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju (VI. stopnja). Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala prvo tožena stranka kljub temu, da je tožnica podala izjavo, v kateri je navedla, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila k prijavi, ugotoviti, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje in je ne bi smela uvrstiti v izbirni postopek. Zato obstoji protipravno ravnanje prvo tožene stranke. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti na strani prvo tožene stranke, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Iz objave javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta »višji svetovalec« izhaja, da mora prijava med drugim vsebovati pisno izjavo o izpolnjevanju pogoja znanja uradnega jezika in izjavo o znanju višje ravni italijanščine. Tožnica je takšno izjavo priložila in tožena stranka se je na to izjavo upravičeno zanesla. Tožnica je tista, ki ni ravnala pravilno, saj je podala izjavo, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, čeprav ga ni. Zato prvo toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen. Ker zoper ugodilni del ni bila vložena pritožba, je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna in pritožbeno sodišče v ta del sodbe ni poseglo.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-3a, 72, 72/1. ZPP člen 86, 86/3, 87, 87/3, 111, 111/4, 112, 112/2, 274.
nadomestilo za čas brezposelnosti - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - nepristojno sodišče - očitna pomota
Tožnikova pooblaščena odvetniška družba je tožbo zoper dokončno odločbo naslovila in posredovala Upravnemu sodišču Republike Slovenije, ki je s sklepom sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Na pristojno sodišče je obravnavana zadeva prispela po preteku 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe (72. člena ZDSS-1), zato jo je sodišče prve stopnje pravilno, kot prepozno vloženo, zavrglo.
V 8. odstavku 112. člena ZPP je določeno, da se v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena oziroma iz 3. odstavka 87. člena ZPP ali očitni pomoti vložnika. Ker je bil v dokončni odločbi naveden pravilen pravni pouk, v katerem roku in na katero sodišče je potrebno vložiti tožbo, dokončna odločba pa je bila vročena tudi tožnikovi pooblaščeni odvetniški družbi, so pritožbene navedbe o očitni pomoti vložnika neutemeljene. Ne glede na to, da je imela pooblaščena odvetniška družba na datoteki napisan napačen naslov sodišča, takšnega postopanja ni mogoče šteti kot očitno pomoto, niti to ne opravičuje ravnanja pooblaščenke, ker mora z ustrezno skrbnostjo preveriti, ali so podatki o naslovu sodišča pravilni in na katero sodišče je potrebno nasloviti tožbo oziroma kateri naslov je naveden. Skrbnost pri sestavljanju vlog, naslovljenih na sodišče, od odvetnika zahteva, da pravilno določi in zapiše naziv sodišča v vlogi. Zato ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena.
Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 138. ZPIZ-2 člen 100, 100/2. ZDR člen 110, 110/2.
dodatek za pomoč in postrežbo - zaposleni zavarovanci - prenehanje delovnega razmerja
Tožniku, upravičencu do dodatka za pomoč in postrežbo, je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izpodbijal v delovnem sporu. Čeprav je bila tožba v delovnem sporu zavržena kot prepozna, je sodišče v socialnem sporu zaradi prenehanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja in zaključilo, da je bil razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da se delodajalec ni strinjal, da je tožnik kljub temu, da ni nič delal, prejemal minimalno plačo, ne pa izostanek z dela. Delovno razmerje mu zato ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji in je še nadalje upravičen do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.
tožba - roka za tožbo - zamuda roka - zavrženje tožbe
Ker je tožnica tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke vložila po preteku 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Tožnik uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, preden je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj meni, da so tudi pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi obstajali elementi delovnega razmerja. Ker je v obravnavani zadevi bistveno, ali je tožnik pri toženi stranki delal tudi dan pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru ne bi prišlo do prekinitve zaposlitve, lahko tožnik to dejstvo dokazuje ne glede na to, da je bil za ta dan prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba.
ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. ZDR-1 člen 108, 131. OZ člen 188.
zamudna sodba - plačilo odpravnine - regres za letni dopust
Tožnica je zahtevala plačilo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2013. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožnice ni poravnala ter da je tožnica že v tožbi in tožbenem zahtevku upoštevala delno plačilo tožene stranke.
odpravnina - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - sprememba delodajalca - solidarna odgovornost prenosnika in prevzemnika
Tožena stranka ni dolžna tožniku plačati odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za terjatev, ki bi nastala do datuma prenosa podjetja, niti za terjatev, ki bi nastala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ker bi se mu zaradi objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da se je tožena stranka zavezala k solidarni odgovornosti za plačilo odpravnin prevzetim delavcem v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani prevzemnika, je bilo na tožniku. Ker je tožnik trdil, da je tožena stranka ustno jamčila tudi za plačila, ki niso zajeta v 73. členu ZDR, bi moral on dokazati obstoj take ustne zaveze. Tega tožnik ni uspel dokazati, zato njegov tožbeni zahtevek ni utemeljen.
Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalki prevzemnici vse do prenehanja delovnega razmerja pri njej.
sodna taksa - oprostitev plačila - ustavna odločba - pravni standard - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje
V ustavni odločbi št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP. Glede na tožnikovo plačo in dejstvo, da njegova zunajzakonska partnerka ni zaposlena in nima dohodkov, mesečni dohodek na družinskega člana znaša 290,00 EUR, kar pomeni, da cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je tožnik glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodne takse odločilno dejstvo, da mesečni dohodek na družinskega člana presega znesek 269,20 EUR, kolikor znaša minimalni dohodek – cenzus za upravičenost do denarne socialne pomoči, saj je kot merilo potrebno upoštevati znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (na družinskega člana). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo in tožnika v celoti oprostilo plačila sodnih taks v individualnem delovnem sporu.