ZPP člen 105, 108, 318, 318/1, 338/2. ZDR člen 131, 131/1, 131/2.
zamudna sodba - regres za letni dopust - obveznost plačila - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Tožena stranka tožniku ni v celoti plačala regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik iz razlogov na strani tožene stranke ni mogel izrabiti dopusta za leto 2012, saj je bil primoran v letu 2012 najprej izrabiti letni dopust za leto 2011, katerega izrabe mu tožena stranka v tekočem letu ni omogočila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta za leto 2012. Ker je tožnik odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel le nekaj dni pred odjavo iz zavarovanj, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljene dni letnega dopusta.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK0006621
OZ člen 131, 164. ZDARS-1 člen 3. Uredba o lokacijskem načrtu za smer avtoceste Maribor - slovensko - madžarska meja na odseku Vučja vas, Beltinci člen 29. Uredba o rudarski pravici za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru Bakovska cesta „A“, MO Murska Sobota člen 3.
odškodninska odgovornost - vzrok za škodo - poseg v obstoječi namakalni sistem
Pravilno se je sicer prvostopenjsko sodišče opredelilo, da toženi stranki, ki je v skladu s takrat veljavnim Zakonom o družbi za avtoceste v Republiki Slovenije opravljala naloge izgradnje in obnavljanja avtocest v svojem imenu, a za račun Republike Slovenije, ne bi bilo mogoče očitati odškodninske odgovornosti za škodo, ki je tožeči stranki nastala v povezavi s prostorskim načrtovanjem avtoceste. V obravnavanem primeru je namreč vzrok za škodo mogoče prepisati zgolj prostorski umestitvi avtoceste med kmetijska zemljišča, na katerih je bil pred gradnjo avtoceste urejen namakalni sistem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - direktor - prenehanje mandata - hujša kršitev pogodbenih obveznosti - pravni standard
Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitane kršitve, ki se nanašajo na nerazkritje dejstev o obstoju tripartitne pogodbe in opustitev dolžnosti evidentiranja obveznih predhodnih avtorizacij transakcij s strani določene banke pri trgovalnem računu ter očitek opustitve obvestitve predsednika upravnega odbora in zunanjih izvajalcev v času odsotnosti drugega izvršnega direktorja in pooblaščenke za nadzor skladnosti poslovanja. V zvezi z očitkom opustitve obvestitve upravnega odbora glede spornega dogajanja v skladu s Poslovnikom, torej ali je šlo za nastanek velike izpostavljenosti, pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje preuranjena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da bi moral tožnik o spornem dogajanju z določeno banko upravni odbor seznaniti takoj, ko je ugotovil, da ta banka razpolaga z neverodostojnim izpiskom stanja portfelja, saj je ta dolžnost izhajala iz Poslovnika o delu upravnega odbora tožene stranke in da iz vsebine predmetnih elektronskih sporočil toženi stranki izhaja grožnja nastanka velike izpostavljenosti. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, iz katerih elektronskih sporočil naj bi to izhajalo in kako ocenjuje standard "velike izpostavljenosti". Presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obsega le ugotovitve, ali je tožnik dejansko storil, kar se mu očita, ampak tudi materialnopravno presojo, ali je s tem podan odpovedni razlog. Tožnik se vseskozi zavzema za to, da njegovo ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikovo ravnanje ustreza standardu hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Zaključek o obstoju kršitve opustitve seznanitve upravnega odbora ter posledično o zakonitosti izredne odpovedi je zato preuranjen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015648
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/2.
odškodninska odgovornost - zavarovalnica kot sospornik - stvarna pristojnost
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).
Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da se pritožba tožene stranke zaradi neplačila sodne takse šteje za umaknjeno, ne vplivajo pritožbene navedbe tožene stranke, da se ta sklep na njo ne nanaša, da je bila v sodni register vpisana šele 28. 10. 2014 in da tožnik pri njej nikoli ni bil zaposlen. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zamudni sodbi, za presojo zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se njena pritožba šteje za umaknjeno, pa niso relevantne.
Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ustreznost ponujenega delovnega mesta
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
likvidacija – redno prenehanje družbe – materialne procesne predpostavke vpisa v sodni register – izjava likvidacijskega upravitelja – izbris subjekta iz sodnega registra
Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo.
Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015604
ZPP člen 86, 86/4, 91, 91/1. ZDPrav člen 25.
revizija - postulacijska sposobnost - državni pravobranilec - pravniški državni izpit
Revizijo kot izredno pravno sredstvo praviloma lahko vloži le odvetnik. Izjemoma jo lahko vloži stranka sama, in sicer pod pogojem, da ima opravljen pravniški državni izpit, pri tem pa mora v reviziji, oziroma ob njeni vložitvi izpolnitev tega pogoja tudi izkazati. Tožnik je izpolnjevanje pogoja pravniškega državnega izpita v reviziji izkazal (izrecno navajal, da kot nekdanji državni pravobranilec izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 86. člena ZPP za njeno vložitev, odločba o imenovanju na mesto državnega pravobranilca je v sodnem spisu), zato jo je sodišče prve stopnje nezakonito zavrglo.
obstoj kaznivega dejanja - goljufija - goljufiv namen
Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.
stroški stečajnega postopka - izjeme za terjatve na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - predhoden preizkus tožbe - pravni interes - izločitvena pravica - ugotavljanje oškodovanja družbenega premoženja
V postopku lastninjenja tožene stranke po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) so bila vsa sporna sredstva (med katere spadajo tudi omenjene delnice) vključena v otvoritveno bilanco v okviru bilančnih sredstev, kasneje pa so bila s Pogodbo zgolj prenesena v okvir izvenbilančnih sredstev. Šlo je torej za sredstva, ki so bila upoštevana v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance.
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
izločitvena pravica - predmet izločitvene pravice - sprememba tožbe - privilegirana sprememba tožbe - nasprotna tožba
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), kar pomeni, da so predmet izločitvene pravice (22. člen ZFPPIPP) lahko tudi generične stvari (genus), npr. denar. Predmet uveljavitve izločitvene pravice v primeru morebitne prodaje neprevzetih prašičev ekonomski ekvivalent prodanih prašičev (plačilo denarnega nadomestila) in ob morebitnem manjku količine ekonomski ekvivalent iz naslova kritnega kupa.
ZUPJS člen 17, 17/1, 17/1-6, 19, 34, 51. ZSV člen 100. Uredba o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev člen 9. ZUP člen 164.
Upravičenka je imela na dan 31. 1. 2012 na bančnem računu 22.098,56 EUR, maja 2012 pa je z računa dvignila znesek 18.000,00 EUR in dne 14. 9. 2012 znesek 3.700,00 EUR. Zgolj zato, ker v času odločanja v predsodnem postopku na bančnem računu ni bilo več nobenega denarja, ni mogoče zaključiti, da vlagateljica na dan vložitve vloge 14. 9. 2012 ni imela nobenega premoženja v smislu 6. točke 1. odstavka 17. člena ZUPJS. Zaradi pomanjkljivega predsodnega upravnega postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje odločbi tožene stranke kot preuranjeni utemeljeno odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.