predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSVarPre člen 2, 6, 27, 27/1, 28, 28/2, 28/2-11, 49. ZDIU-12 člen 4, 4/5.
varstveni dodatek - izključitveni razlog
Izključitveni razlog za pridobitev socialnovarstvenega prejemka je podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje, oziroma se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč. Tožnik si z neodplačnim prenosom svojega lastniškega deleža, to je ene četrtine stanovanja, v katerem živi, ni ustvaril takšnega položaja, da si zaradi tega ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje, zato ni podan izključitveni razlog za priznanje pravice do varstvenega dodatka.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015648
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/2.
odškodninska odgovornost - zavarovalnica kot sospornik - stvarna pristojnost
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
ZJSRS člen 28, 28/1, 28/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1, 390, 390/2.
javni jamstveni in preživninski sklad RS - prehod terjatev - subrogacija - izterjava nadomestila preživnine - narava preživninske terjatve - stečaj preživninskega zavezanca - postopek osebnega stečaja - posebna pravila za prednostne terjatve
S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Gre torej za zakonito subrogacijo, s katero se narava terjatve ne spremeni, kar pomeni, da gre še vedno za preživninsko terjatev.
Glede na navedeno upnik v pritožbi utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP, po kateri se za izterjavo ali zavarovanje terjatve iz prvega odstavka tega člena, to je terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, ne uporabljajo 131., 132., 280. in 281. člen tega zakona.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
likvidacija – redno prenehanje družbe – materialne procesne predpostavke vpisa v sodni register – izjava likvidacijskega upravitelja – izbris subjekta iz sodnega registra
Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo.
Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.
plačilo odškodnine - razporeditev na drugo delovno mesto - realizacija odločbe - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica od tožene stranke vtožuje plačilo škode, ker je tožena stranka po odločbi ZPIZ ni razporedila na drugo delovno mesto in je zato utrpela škodo zaradi neizplačanega nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker tožnice ni razporedila na drugo delovno mesto. Med tožnico in toženo stranko je namreč prišlo do sporazuma o nadaljevanju dela na dotedanjem delovnem mestu s prilagojenimi pogoji in ker tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, ji po odločbi ZPIZ ni pripadalo nadomestilo za invalidnost. Ker ni dokazan element protipravnosti, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
obstoj kaznivega dejanja - goljufija - goljufiv namen
Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
ZDR člen 88, 88/3, 88/3-1, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ustreznost ponujenega delovnega mesta
Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita kljub ugotovitvi, da obstoji poslovni razlog, če delodajalec ne ponudi delavcu v podpis pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo, v kolikor z ustreznim delovnim mestom razpolaga. Za delovno mesto, ki ga je tožena stranka ponudila tožniku po odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se zahteva V. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe, za prejšnje delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik pred odpovedjo, pa se je zahtevala VI. ali VII. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, ker je bila pri obeh določena ista stopnja - VI. stopnja strokovne izobrazbe kot alternativna. Pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve je treba primerjati najnižjo stopnjo strokovne izobrazbe, alternativno določene za ponujeno zaposlitev ter stopnjo strokovne izobrazbe, ki je bila določena za delavčevo prejšnje delovno mesto. Če je bila za ponujeno zaposlitev najnižja alternativno določena stopnja strokovne izobrazbe za dve stopnji nižja od tiste, ki se je zahtevala za prejšnje delovno mesto, je ponudba zaposlitve neustrezna. Bistveno je, da delavec tudi po tem, ko mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, s sprejemom ponujene nove ustrezne zaposlitve ohrani svoj položaj, ki ga je imel pri delodajalcu v času, ko še je veljala odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi v smislu ohranitve enake zahtevnosti dela. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti člen 18. ZPP člen 227, 227/5.
dokazno breme - evidenca delovnega časa
Dokazno breme o tem, ali je delavec v določenem časovnem obdobju delal oziroma ali je bil odsoten (iz tega naslova tožnik uveljavlja plačilo plače), je na delodajalcu, ki mora za dokazovanje svojih navedb predložiti evidence delovnega časa, ki jih je dolžan voditi.
odškodnina - škoda - vzročna zveza - dolžnost oškodovanca - zastavna pravica na delnicah - izbrisno dovoljenje - poziv zastavnega dolžnika
Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava.
Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Tako stališče bi lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti.