ZDR-1 člen 13, 13/1, 16, 77, 200, 200/3. OZ člen 45, 99.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - rok - zamuda roka
Tožnik je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napak volje, ker naj bi mu tožena stranka ob podpisu grozila z odškodninsko terjatvijo. Tožnik je sporazum podpisal, saj se je zbal za preživetje svoje družine. Delavec mora zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Eden izmed možnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pisni sporazum (77. člen ZDR-1). Ker gre za sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zanj veljajo smiselno enaka pravila kot za pogodbo o zaposlitvi in je tako potrebno pri roku za vložitev tožbe na razveljavitev sporazuma poleg tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 smiselno upoštevati tudi 16. člen ZDR-1, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti. V tožnikovem primeru je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči od dneva sklenitve sporazuma 18. 3. 2015, zato je sodišče prve stopnje tožbo, vloženo šele 26. 8. 2015, pravilno zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 274. člena ZPP).
likvidacija – redno prenehanje družbe – materialne procesne predpostavke vpisa v sodni register – izjava likvidacijskega upravitelja – izbris subjekta iz sodnega registra
Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo.
Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.
EKČP člen 6. URS člen 22. ZDR člen 127, 127/3, 143, 147, 147/6, 147/7.
nadure - plus ure - neenakomerno razporejen delovni čas
Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.
ugovor tretjega - spremenjeno lastništvo zarubljenega vozila
Pritožbeno sodišče
presoja
pravilnost izdane odločbe
glede
na
stanje, kakršno je bilo v
času
izdaje odločbe. Zato kasnejše (po izdanem izpodbijanem sklepu) razpolaganje z lastninsko pravico na spornem vozilu s strani tretjega, v tej konkretni zadevi ne predstavlja pravno upoštevnih spremenjenih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o ugovoru tretjega.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
DELOVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO
VDS0016139
ZDSS-1 člen 43. ZIZ člen 270, 271, 270/2, 270/3.
začasna odredba - neznatna škoda - aktivno ravnanje dolžnika - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine - posameznega dela, katerega lastnik je tožena stranka. Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti zatrjevala aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena, čeprav naj bi bila nepremičnina že obremenjena s hipoteko. To pa pomeni, da tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazala. Tožeča stranka pa ni verjetno izkazala niti tega, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela neznatno škodo. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi glede na to, da naj bi bila toženčeva nepremičnina že obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine, na kateri je ta hipoteka vpisana, nastala le neznatna škoda. Predmet pravnega prometa je lahko tudi nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, s prepovedjo odtujitve oziroma obremenitve nepremičnine pa se lastniku te nepremičnine prepove kakršnokoli razpolaganje s to nepremičnino, kar je vsekakor hud poseg v lastninsko pravico. Takšna prepoved sama po sebi ne povzroči le neznatne škode za lastnika nepremičnine. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
Glede na naravo vmesne sodbe je potrebno v postopku odločanja o temelju odškodninske odgovornosti odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer nedopustnem ravnanju, škodi, vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo ter o odgovornosti (krivdi) povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je drugotožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, glede na to, da je drugotožena stranka tožniku odredila delo elektroinštalacije, montažo polic za kable na objektivno nevarnem delu gradbenega odra. Prvotožena stranka pa je krivdno odgovorna za nastalo škodo, ker ni poskrbela, da bi imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu in tudi, da bi tožnik opravil ustrezen zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo krivdne odgovornosti prvotožene stranke in ostalih elementov odškodninske odgovornosti, predvsem vzročne zveze med opustitvijo prvotožene stranke (napotitev tožnika na zdravniški pregled in na preizkus znanja iz varstva pri delu) in škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ker ugovorov strank o obstoju škode in vzročne zveze po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ni več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015). Zmotno je stališče tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo (ex offo) dokaza z zaslišanjem priče, glede katerega je tožeča stranka pred tem dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa sama takega dokaznega predloga ni predlagala. V takem primeru sodišče ni dolžno sanirati posledic pravdne pasivnosti tožene stranke.
ZZVZZ člen 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - invalid III. kategorije - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Začasna nezmožnost za delo je podana, kadar in dokler je zavarovanec zaradi zdravstvenega stanja začasno nezmožen opravljati svoje delo. Če je pri zavarovancu zaradi trajno omejene delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, torej za delo, za katero je bilo v invalidskem postopku ugotovljeno, da ga je zmožen opravljati. Tudi v takšnem primeru je lahko v določenem obdobju zavarovančevo zdravstveno stanje takšno, da začasno ni zmožen opravljati niti dela, ki ga je glede na omejeno delovno zmožnost oziroma preostalo delovno zmožnost sicer zmožen opravljati. Ker je pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, je njeno delovno zmožnost za sporno obdobje potrebno presojati glede na zdravstveno stanje, kot je obstajalo v tem obdobju in hkrati upoštevati preostalo delovno zmožnost, torej upoštevati delo z omejitvami po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti. Ker dejansko stanje glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni bilo dovolj razčiščeno, je pritožbo sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
predlog za vpis v sodni register - upravičena oseba za vložitev predloga - obrazložitev sklepa - nasprotujoči predlogi udeležencev
Subjekt vpisa je predlogu za vpis ugovarjal, zato je nastopila procesna situacija, da sta bila predloga udeležencev (predlagatelja vpisa spremembe in subjekta vpisa) med seboj nasprotujoča. Registrsko sodišče je zato moralo hkrati odločiti o obeh predlogih, to je o predlogu za vpis spremembe v sodni register in o predlogu oz. ugovoru subjekta vpisa, da se ta vpis ne izvede.
V skladu z zgoraj navedeno določbo četrtega odstavka 35. člena ZSReg bi zato moral biti izpodbijani sklep obrazložen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odškodnina - škoda - vzročna zveza - dolžnost oškodovanca - zastavna pravica na delnicah - izbrisno dovoljenje - poziv zastavnega dolžnika
Povedano pomeni, da je bila obveznost toženca izstavitev izbrisnega dovoljenja in to tudi, če ga ne bi nihče pozival. Drugačno stališče, ki ga zagovarja pritožba, da obveznost vložiti nalog za izbris zastavne pravice nastane šele s pozivom zastavnega dolžnika, je v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja, na katerem temeljijo pravila obligacijskega prava.
Ugotovilo je, da je bil edini namen nakupa delnic njihova nadaljnja prodaja ruskemu kupcu, zato škodo predstavlja kupnina v celoti in ni pomembno, ali so imele kupljene delnice kakšno vrednost. Tako stališče bi lahko veljalo le, če tožnika delnic realno ne bi mogla prodati in zato zanju ne bi imele nobene vrednosti.
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 29, 29/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Po 34. členu ZUPJS-C se, ne glede na 15. člen ZUPJS, pri upravičencih do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije in znižanega plačila vrtca upoštevajo le njihovi tekoči dohodki, ne glede na to, ali so v preteklem letu imeli periodične dohodke iz naslova plače, nadomestila plače, pokojnine, nadomestila ali drugih dohodkov iz naslova obveznega socialnega zavarovanja, starševskega dodatka, preživnine, delnega plačila za izgubljeni dohodek ali nadomestila za invalidnost. Pri tem so tekoči dohodki periodični dohodki, ki jih oseba v preteklem letu ni imela, ima pa jih izplačane v mesecu pred mesecem vložitve vloge, razen če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da jih je v mesecu vložitve vloge začela prejemati, preračunani na letno raven, in prejemki iz 15. člena ZUPJS, ki se upoštevajo v višini, kakršna velja, oziroma bo veljala z začetkom priznanja pravice. Starševsko nadomestilo, ki ga je tožnica začela prejemati v letu 2014, je periodični dohodek iz 1. odstavka 34. člena ZUPJS-C, ki se šteje kot tekoči dohodek, ki ga v preteklem letu ni imela. Od kdaj dalje ga prejema, ni bilo ugotovljeno. Prav tako ni bilo ugotovljeno, ali ima še druge tekoče dohodke in v kakšni višini. Navajala je, da ima v letu 2014 tudi dohodke iz avtorskih pogodb. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - preostala delovna zmožnost - stvarne omejitve
Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZJSRS člen 28, 28/1, 28/3. ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-1, 390, 390/2.
javni jamstveni in preživninski sklad RS - prehod terjatev - subrogacija - izterjava nadomestila preživnine - narava preživninske terjatve - stečaj preživninskega zavezanca - postopek osebnega stečaja - posebna pravila za prednostne terjatve
S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do preživninskega zavezanca v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe o nadomestilu preživnine, povečanih za pripadajoče obresti in stroške postopkov. Gre torej za zakonito subrogacijo, s katero se narava terjatve ne spremeni, kar pomeni, da gre še vedno za preživninsko terjatev.
Glede na navedeno upnik v pritožbi utemeljeno opozarja na določbo drugega odstavka 390. člena ZFPPIPP, po kateri se za izterjavo ali zavarovanje terjatve iz prvega odstavka tega člena, to je terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ali zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti ter odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, ne uporabljajo 131., 132., 280. in 281. člen tega zakona.
Zmotno je stališče zagovornika, da je bilo tožilstvo glede predlaganega izvedenstva po začetku naroka za glavno obravnavo prekludirano. Glede na določbo 17. člena ZKP mora sodišče o resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, predlog tožilstva v navedeni smeri pa je sledil kontradiktornim navedbam med listinsko dokumentacijo in izpovedjo oškodovanca glede utrpelih poškodb. Zato zagovornik zgolj s pavšalno navedbo na glavni obravnavi, ko je takšnemu predlogu nasprotoval, češ da bi tožilstvo takšen predlog lahko podalo že prej, ne da bi ga utemeljil, ne more biti uspešen.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.