PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066244
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1, 14/3-2, 68, 136, 136/1, 136/1-8. ZDCOPMD člen 40, 40/1. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 člen 10. Uredba Sveta (EGS) 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu člen 14, 14/4, 14/4-a.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - dolžnost seznanitve - ekskulpacijski razlog - načelo materialne resnice - odgovornost prevoznih podjetij
Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (v smislu odločbe prekrškovnega organa kot tudi v smislu iskanja materialne resnice glede na 68. člen ZP-1), ali je pravna oseba že pred dogodkom izvajala dolžno nadzorstvo, ki ji ga za področje spoštovanja tedenskega počitka nalaga predpis in ali je organizirala delo voznika tako, da bi lahko upošteval Uredbo Sveta (EGS) številka 3821/85 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu in poglavje II te Uredbe, zato je preuranjen zaključek, da je pravna oseba izpolnila dolžnost seznanitve.
zamudna sodba – vročanje v tujini – predlog za izdajo zamudne sodbe – zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe – nerazumevanje jezika – pravica do odklonitve sprejema sodnega pisanja – opustitev opozorila na pravico do odklonitve sprejema sodnega pisanja zaradi nerazumevanje jezika – ponovno vročanje tožbe
Pravilna je zavrnitev predloga tožnika za izdajo zamudne sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugotoženka ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja po pravilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.
EKČP člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/1, 454/2.
narok – spor majhne vrednosti – zahteva za izvedbo naroka – vabilo na narok – nepravilno vabljenje strank – nepravočasno vabilo – oprava naroka v odsotnosti stranke – umik zahteve tožeče stranke za izvedbo naroka za glavno obravnavo na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena – kršitev pravice do sodelovanja v postopku – pravica do poštenega sojenja
Sodišče napak v vabljenju pravdnih strank ne more odpraviti z ex tunc ugotovitvijo, da narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti nepravilno vabljene stranke, ni bil potreben.
OZ člen 86. ZZ člen 31, 31/2. ZKL člen 11d. ZJZP člen 5, 11, 31, 32, 34, 35. ZJN-2 člen 24, 29.
pooblastilo zakonitega zastopnika – javno zasebno partnerstvo – javni poziv – predhodni postopek – vloga o zainteresiranosti – postopek javnega naročanja s pogajanji brez predhodne objave
Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).
Zaznamba spora – podrejenega zahtevka sicer pomeni, da v primeru uspeha s primarnim zahtevkom, predlagatelj ne bo mogel doseči vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, vendar to na samo utemeljenost predloga ne vpliva.
Toženec je tožniku z začasno odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, priznal in odmeril starostno pokojnino. Nato je mu z odločbo dokončno in pravnomočno odmeril starostno pokojnino. Začasna odločba o starostni pokojnini zato ne obstaja več in za tožnika nima nobenih pravnih posledic. Od pravnomočnosti odločbe o starostni pokojnini dalje si svojega pravnega položaja v tem sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več pravic, to je višje starostne pokojnine, kot mu je bila priznana s pravnomočno odločbo. Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo v zvezi z začasno odločbo zato ni podan in se tožna zavrže.
stranska intervencija - odškodnina iz zavarovanja - prehod zavarovančevih pravic zoper odgovornega za škodo na zavarovalnico
V konkretnem primeru je tožeča stranka v že začeti pravdi proti toženi stranki sprva resda uveljavljala ugotovitveni zahtevek za obstoj odškodninske terjatve v višini 693.674,63 EUR, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni nobena ovira, da se tudi v tej pravdi ne bi uporabila določba iz prvega odstavka 190. člena ZPP. V tej zvezi je namreč sodišče prve stopnje v skladu z določbo 186. člena ZPP upravičeno dovolilo spremembo tožbe (iz ugotovitvenega zahtevka v dajatveni zahtevek na plačilo 400.000,00 EUR) brez privolitve tožene stranke.
pokojninska doba - čas zaključenega študija - čas služenja vojaškega roka - dodana doba
Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.
URS člen 22, 125, 156. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 211, 211/2, 331. ZUstS člen 23.
prekinitev postopka – predlog za prekinitev postopka – zavrnitev predloga za prekinitev postopka – posebna pritožba – obrazložitev sklepa – navedba razlogov o (ne)skladnosti zakona z ustavo – enako varstvo pravic – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče predlogu strank za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti zakona ni dolžno slediti, če meni, da je zakon ustavno skladen, vendar mora v tem primeru svojo odločitev obrazložiti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015648
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a, 5/2.
odškodninska odgovornost - zavarovalnica kot sospornik - stvarna pristojnost
Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).
Pri tipični odškodninski pravdi je treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa, ko so vsi zahtevki odškodninske narave.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zakoniti zastopnik - nedovoljen predlog
V konkretni zadevi je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila zakonita zastopnica mladoletne tožnice, in sicer v svojem imenu. Zakoniti zastopnik zastopa stranko, ki nima pravdne sposobnosti (1. odstavek 78. člena ZPP). Skladno z 79. členom ZPP lahko opravlja zakoniti zastopnik v imenu stranke vsa pravdna dejanja, ne pa v svojem imenu, kot je to storila zakonita zastopnica tožnice. Ker je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen s strani neupravičene osebe, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljenega.
Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
SODNE TAKSE – PRAVO DRUŽB – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071161
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/4. ZGD-1 člen 58. ZPP člen 105a, 105a/3, 334.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – nov predlog za odlog plačila sodne takse – postopek za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks – zavrženje predloga za odlog plačila sodne takse – že pravnomočno razsojena stvar – ne bis in idem – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – izjava o premoženjskem stanju – javno objavljeni podatki – letno poročilo – pridobitev podatkov po uradni dolžnosti – neplačilo sodne takse – umik pritožbe – domneva umika pritožbe
Res je sicer, da lahko sodišče podatke o finančnem, premoženjskem in likvidnostnem stanju stranke pridobi tudi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče lahko to stori le v primeru, če stranka predhodno o tem poda ustrezne trditve v predlogu ali v izjavi o premoženjskem stanju, sodišče pa v njihovo resničnost dvomi (primerjaj četrti odstavek 12. člena ZST-1).
premestitev javnega uslužbenca - navideznost razloga za premestitev
Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.
Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
ZDSS-1 člen 67. ZPP člen 286, 286a, 286a/4, 286a/5.
priznanje štipendije - Zoisova štipendija - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost izjave
Tožnica v vabilu za glavno obravnavo, razpisano za dne 6. 5. 2015, niti s posebno vlogo ni bila pozvana, da se izjasni o tem, kdo je v tem sporu tožena stranka v smislu napotkov v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča. Stranka, ki pred prvim narokom za glavno obravnavo ni prejela drugega kot vabilo, v katerem je bilo navedeno, da lahko na tem naroku navede dejstva in ponudi dokaze, je utemeljeno, zlasti glede na napotke pritožbenega sodišča, pričakovala, da ji bo dana možnost do izjave o tem, kdo je tožena stranka. To možnost je tožnica izkoristila sama, ko je 5. 5. 2015 posredovala svojo izjavo. Ta vloga je v sodno pisarno prispela po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, tako da sodišče na naroku dne 6. 5. 2015 s to vlogo še ni bilo seznanjeno. Glede na to, da je tožnica vlogo z dne 5. 5. 2015 oddala priporočeno na pošto dne 5. 5. 2015, kar je dan pred obravnavo in da na sami obravnavi sodišče ni razpolagalo s to vlogo, bi ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, in ker je glavno obravnavo že zaključilo, moralo glavno obravnavo ponovno odpreti in se do navedb v vlogi z dne 5. 5. 2015 opredeliti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.