ZFPPIPP člen 47, 224, 224/2, 224/2-2, 323. ZPSPP člen 14.
stečajna masa – načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov – oddaja premoženja stečajnega dolžnika v najem – pravice in obveznosti iz najemnega razmerja – soglasje k sklenitvi najemne pogodbe – ustanovitev predkupne pravice
Dolžnost vzdrževanja nepremičnine v stanju, da je ta primerna redni rabi, je tako ali tako dolžnost najemodajalca oziroma stečajnega dolžnika kot lastnika poslovnega prostora (14. člen ZPSPP), tako da ta dolžnost ne more pomeniti zmanjšanja stečajne mase zaradi sklenitve najemne pogodbe.
Dejstva, kdaj bo nepremičnina prodana, sodišče ne more vnaprej natančno ugotoviti, pri tem gre le za predvidevanje, kdaj bo neko dejstvo nastopilo, pri tem pa si je sodišče prve stopnje pravilno pomagalo z izkustvom ob prodaji podobnih nepremičnin v stečajnem postopku. Za to oceno, ki ji pritrjuje tudi višje sodišče (čas končanja prodaje določene nepremičnine je običajno celo daljši kot eno leto), pa ni potrebno, da bi bila utemeljena z natančnimi podatki o času prodaje nepremičnin v posameznih stečajnih postopkih in je podana ocena povsem zadostna.
Vlaganja, na katera se sklicuje pritožnik, so potrebna le zaradi koristi najemnika, ki je želel prostore preurediti tako, da bodo ustrezali standardom M (avtomobilski salon pa je bil prilagojen zahtevam proizvajalca vozil P). To pa pomeni, da nikakor ne gre za vlaganja, ki bi vplivala na večjo vrednost nepremičnine, saj bi to lahko veljalo le za kupce, ki bi želeli urediti salon za prodajo teh vozil.
Soglasje ločitvenega upnika ni pogoj za ustanovitev predkupne pravice.
EKČP člen 6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/1, 454/2.
narok – spor majhne vrednosti – zahteva za izvedbo naroka – vabilo na narok – nepravilno vabljenje strank – nepravočasno vabilo – oprava naroka v odsotnosti stranke – umik zahteve tožeče stranke za izvedbo naroka za glavno obravnavo na naroku za glavno obravnavo, na katerega tožena stranka ni bila pravilno vabljena – kršitev pravice do sodelovanja v postopku – pravica do poštenega sojenja
Sodišče napak v vabljenju pravdnih strank ne more odpraviti z ex tunc ugotovitvijo, da narok, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo v odsotnosti nepravilno vabljene stranke, ni bil potreben.
zamudna sodba – vročanje v tujini – predlog za izdajo zamudne sodbe – zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe – nerazumevanje jezika – pravica do odklonitve sprejema sodnega pisanja – opustitev opozorila na pravico do odklonitve sprejema sodnega pisanja zaradi nerazumevanje jezika – ponovno vročanje tožbe
Pravilna je zavrnitev predloga tožnika za izdajo zamudne sodbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da drugotoženka ni bila opozorjena, da lahko zavrne sprejem sodnega pisanja po pravilih Haaške konvencije o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini.
Zaznamba spora – podrejenega zahtevka sicer pomeni, da v primeru uspeha s primarnim zahtevkom, predlagatelj ne bo mogel doseči vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, vendar to na samo utemeljenost predloga ne vpliva.
OZ člen 86. ZZ člen 31, 31/2. ZKL člen 11d. ZJZP člen 5, 11, 31, 32, 34, 35. ZJN-2 člen 24, 29.
pooblastilo zakonitega zastopnika – javno zasebno partnerstvo – javni poziv – predhodni postopek – vloga o zainteresiranosti – postopek javnega naročanja s pogajanji brez predhodne objave
Javni partner lahko z javnim pozivom pozove morebitne promotorje k podaji vlog o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva, pri čemer se ta poziv lahko poda še pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu iz 11. člena ZJZP (prvi in tretji odstavek 32. člena ZJZP). Javni partner začne predhodni postopek na lastno pobudo ali na podlagi vloge o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva (prvi odstavek 34. člena ZJZP). Namen predhodnega postopka je namreč v tem, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev javno-zasebnega partnerstva (drugi odstavek 31. člena ZJZP). Ta postopek začne javni partner pred sprejemom odločitve o javno-zasebnem partnerstvu, pri čemer predstavlja predhodni postopek temelj, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva ali odločitev o zaključku postopka (prvi odstavek 31. člena ZJZP).
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 111. ZPSto-2 člen 41, 41/3, 41/4, 41/5.
izredna odpoved delavca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - odpravnina - odškodnina za izgubljeni odpovedni rok
Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, je prenehala veljati na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je tožnik prejel 18. 6. 2013. 7-dnevni odpovedni rok se je iztekel 25. 6. 2013, ko je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj. Izredna odpoved tožnika je bila toženi stranki vročena 27. 6. 2013, to pa je po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med strankama. Zato tožnik zaradi podane izredne odpovedi ni upravičen do odpravnine in odškodnine za izgubljeni odpovedni rok po 111. členu ZDR-1 in je sodišče prve stopnje tak tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
obstoj kaznivega dejanja - goljufija - goljufiv namen
Prav ima zagovornica, ko opozarja na opisan način storitve kaznivega dejanja, ko naj bi obdolženec spravil v zmoto zaposleno na Okrajnem sodišču v Ljubljani K. S. B., pri čemer zagovornica pravilno meni, da kaznivega dejanja, na način, opisan v izpodbijani sodbi, sploh ni mogoče storiti. Obdolžencu ni mogoče očitati, da je spravil v zmoto K. S. B., saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo.
Pri tipični odškodninski pravdi je treba šteti, da gre za isto dejansko in pravno podlago, kadar vsi zahtevki izvirajo iz istega historičnega (škodnega) dogodka, za obstoj iste pravne podlage pa, ko so vsi zahtevki odškodninske narave.
Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da bo dogovor o urni postavki v višini 8,00 EUR neto dokazala z zaslišanjem prič, vendar pa njihovih imen in naslovov ni navedla. Na drugi strani je tožnik v dokaz višje zatrjevane urne postavke v višini 9,00 EUR neto predlagal svoje zaslišanje in sodišče prve stopnje je ta dokaz utemeljeno izvedlo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil tudi dejstvo, da je bil ostalim delavcem na gradbišču nadrejen, zaradi česar je bil upravičen do višje urne postavke. Tožena stranka sicer poudarja, da iz pogodbe o zaposlitvi ni razbrati, da bi bil tožnik vodja delavcev, ampak delavec v gradbeništvu, vendar navedeno ne more privesti do njenega uspeha v tem sporu, saj je bil poleg pisne pogodbe o zaposlitvi očitno ravno ustni dogovor tisti, ki je predstavljal pomembno podlago za dodatno ureditev pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka pa je v dokaz svojih navedb predložila zgolj pogodbo o zaposlitvi. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ji je naložilo posebej težko dokazno breme.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015377
ZPP člen 315. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - vmesna sodba - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Izpodbijana sodba je vmesna sodba po 315. členu ZPP. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev o višini zahtevka pa je prepuščena končni sodbi. Temelj za odločitev o odškodninskem zahtevku je odškodninska odgovornost za nastalo škodo, zato mora iz izreka izhajati, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v celoti ali pa glede na soprispevek tožnika le v določenem delu. Iz izreka izpodbijane vmesne sodbe izhaja, da podlaga obstaja, da je torej tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Tak izrek pa je v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik k nastali škodi prispeval v višini 50 %, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Stališče sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (ki sta sicer podali svoji pisni izjavi v skladu z določbami 236.a člena ZPP) ne bi doprineslo k drugačni odločitvi, oziroma da priči ne bi mogli izpovedati o pravno relevantnih dejstvih, predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 236.a člena ZPP, saj bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. Le v primeru, da sodišče po izvedbi dokazov strank ne bi moglo ugotoviti pravnopomembnih dejstev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 124/2015). Zmotno je stališče tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo (ex offo) dokaza z zaslišanjem priče, glede katerega je tožeča stranka pred tem dokazni predlog umaknila, tožena stranka pa sama takega dokaznega predloga ni predlagala. V takem primeru sodišče ni dolžno sanirati posledic pravdne pasivnosti tožene stranke.
premestitev javnega uslužbenca - navideznost razloga za premestitev
Sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne presoja smotrnosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca, niti ne ugotavlja, ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela dejansko prišlo. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organizacijskih enot, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, katera izmed organizacijskih enot je bila bolj kadrovsko podhranjena oziroma, v kateri je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da razlog za premestitev ni navidezen.
Navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z morebitno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).
Ni podana sokrivda tožnika za nastalo škodo, ki se je poškodoval na delovišču, kjer je v skupini sodelavcev s krampom odstranjeval keramične ploščice, pri tem pa mu je del ploščice priletel v oko, tako da je utrpel popolno izgubo levega očesa. Tožnik ni ravnal samovoljno, ko je pri delu uporabljal kramp, čeprav bi moral uporabljati lopato, pav tako ni uporabljal zaščitnih očal, čeprav je to delovodja videl, a ga ni opozoril ne na obvezno uporabo zaščitnih očal kot tudi ne na to, da naj bi se ploščice odstranjevale z lopato. Sokrivde ne predstavlja tudi dejstvo, da tožnik pri delu ni nosil korekcijskih očal, saj le-te niso namenjene zaščiti, ampak korekciji vida, zato bi se ob udarcu koščka ploščice lahko razbila in bi vseeno prišlo do poškodbe očesa.
poslovni razlog - ekonomski razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Delodajalec mora v sodnem postopku dokazati (le), da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen, sodišče pa nima pristojnosti presojati smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali je tožena stranka zaradi upada prihodkov res morala poseči v stroške dela, ali pa bi morda lahko s kakšnim milejšim ukrepom dosegla enak učinek. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada prihodkov v letu 2014, kar za utemeljenost ekonomskega poslovnega razloga zadostuje. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad prometa ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.
Pristojnost delodajalca je tudi, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom znižanja stroškov dela. V zvezi s tem je treba izhajati iz materialnopravnega izhodišča, da sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta in s tem prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pri presoji tega razloga ni bistveno, ali je bila ukinitev delovnega mesta smotrna in je oziroma bo v bodoče dejansko prispevala k zmanjšanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja ali ne. Gre za avtonomno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Prav tako se lahko delodajalec samostojno odloči, na katerega delavca bo prenesel naloge in komu bo posledično iz tega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi.
Med strankama je sicer obstajal ustni dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov. Kljub temu pa je bila tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti v zakonu in kolektivnih pogodbah določen minimalni obseg denarnih pravic iz naslova plačila za delo, in sicer poleg osnovne plače in dnevnic tudi plačilo dodatka za nadurno delo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil ustni dogovor za tožnika ugodnejši in da je tožnik po tem dogovoru prejel več, kot mu pripada.
Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe (ki vsebuje mesečne bruto in obenem neto zneske) ni v skladu s citiranimi predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo, ker ni šlo za nepričakovano zadržanost. V 116. členu ZPP je določeno, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepričakovano zadržanost, pravilno pa je kot neupravičen razlog oziroma vzrok štelo tudi dejstvo, da tožnica in zakonita zastopnica nista bili seznanjeni, da predlogu za preložitev obravnave ni bilo ugodeno, je utemeljeno zavrnilo tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi predhodno razpisalo narok. Ker pa je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče sodbo z dne 6. 5. 2015 že iz drugih razlogov razveljavilo, je izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.
zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – akutna psihoza – kronični shizofrenski proces
Čas zadržanja udeleženke na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom je prvo sodišče določilo v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr na podlagi ugotovitve sodne izvedenke, da je takšna doba zadržanja potrebna zato, da bodo zdravniki lahko učinkovito uredili zdravljenje udeleženke z zdravili, ki bodo pri njej potrebovala daljši čas, da izrazijo svoje delovanje, saj gre pri udeleženki za dolgotrajno nezdravljeno psihozo.