ZSPJS člen 17, 17/1. 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 2/6, 3.
preizkus ocene – ocena dela – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje bi moralo izpodbijano oceno o delu javnega uslužbenca preizkusiti po vsebini. Ker je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, je v sporu preuranjeno odločilo. Delodajalec ima namreč možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
premestitev - razlog premestitve - policist - javni uslužbenec - standard obrazloženosti
Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.
Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožba zavržena po sodnici posameznici, čeprav gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta, o zakonitosti katerih je potrebno meritorno senatno sojenje. Podana je tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršenega načela kontradiktornosti. Ker ni bilo glavne obravnave, dokazni postopek ni bil izveden. Tožnici tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niti možnost izjasnitve o pravno odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust
Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
ZDR-1 v petem odstavku 108. člena določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine. Ker v času sklenitve sporazuma tožena stranka ni bila v postopku prisilne poravnave, ni bilo zakonskih pogojev za sklepanje kakršnegakoli pisnega sporazuma. Zato je bil sporazum sklenjen v nasprotju s prisilnim zakonskim določilom, saj je bil določen kot dogovor o višini odpravnine in je v III. točki izrecno določal, da se stranki dogovorita, da tožeča stranka dolguje toženi stranki plačo, ki jo je dobila izplačano za čas čakanja na delo in da se s tem zneskom pobota odpravnina. Glede na to, da je v skladu s 138. členom ZDR-1 dolžnost delodajalca izplačati plačo tudi v času, ko je delavec na čakanju na delo doma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zakon znižanja odpravnine ne predvideva. Zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno prisodilo še razliko odpravnine.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 24 let, 9 mesecev in 5 dni delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri toženi stranki oziroma njegovih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. ZSSlov člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZDR-1 člen 94, 108, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 134, 134/2. OZ člen 299, 378.
plačilo plač - obveznost plačila - odpravnina - izredna odpoved s strani delavca - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
stroški postopka - vrednost spora - zdravljenje v tujini
Ker je bil v postavljenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini postavljen tudi zahtevek za plačilo teh stroškov, je mogoče oceniti vrednost predmeta oziroma denarne dajatve. Zato ne gre za neocenljivo vrednost predmeta, katerega vrednost znaša 3.500,00 EUR, temveč se vrednost predmeta za odmero stroškov postopka določi po višini dajatve.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSK0006567
SPZ člen 118, 118/4. OZ člen 70.
poslovni objekt – učinki zastopanja – upravnik poslovnega objekta
V obravnavani zadevi ni pravno odločilno, kdo je naročil delo po Pogodbi o vključitvi naročnika v izvajalčev sistem avtomatskega prenosa alarmnega signala preko omrežja Infranet za poslovni objekt T.(priloga A2), temveč v čigavem imenu in za čigav račun ga je naročil. Ključnega pomena je, ali je tožnik vedel, da je toženec pri sklenitvi pogodbe nastopal v vlogi upravnika kot zastopnik etažnih lastnikov (četrti odstavek 118. člena SPZ), oziroma ali bi glede na konkretne okoliščine primera to moral vedeti.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
plačilo plač - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje napredovanj - vojaška dolžnost - vojska - civilna dolžnost - dodatek za stalnost
Tožnik je dosegel svoje zadnje napredovanje na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred razporeditvijo na vojaško dolžnost. Prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z 20. členom ZSPJS in sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker spada formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen pred premestitvijo (civilna dolžnost), v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik premeščen (vojaška dolžnost), ohranitev napredovanja ni mogoča, saj gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in skladno z določbo 20. člena ZSPJS po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Ker razporeditev ni bila opravljena v okviru iste plačne skupine, tožena stranka pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki so bila dosežena pred razporeditvijo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - preračun pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZIZ člen 62, 62/2. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski člen 4, 4/2. ZDR člen 79.
denarne nagrade - vrnitev - izpolnjevanje pogojev za opravljanje vojaške službe - zdravstveni razlogi
Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski v drugem odstavku 4. člena določa, da mora posebno denarno nagrado v celoti vrniti tudi pripadnik, ki predčasno pred iztekom petih oziroma desetih let oziroma drugim s pogodbo dogovorjenim časom opravljanja vojaške službe v začasni enoti ali drugi operativni sestavi prekine ali enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, pa ne zaradi zdravstvenih razlogov, zaradi katerih ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Posebne denarne nagrade pripadniku ni treba vrniti, če mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana s strani Ministrstva za obrambo, vendar ne zaradi krivdnih razlogov na strani pripadnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne obstajajo pogoji za vračilo denarne nagrade, ker je tožencu pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi zdravstvenih razlogov. Toženec je podal prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja iz zdravstvenih razlogov potem, ko je bilo obveščen, da začasno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, ki ga je zasedal. Zato tožbeni zahtevek za vračilo izplačane denarne nagrade ni utemeljen.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
disciplinska odgovornost - javni uslužbenec - pravica do obrabne - zagovor - disciplinski postopek
Tožena stranka tožniku v disciplinskem postopku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o disciplinskem ukrepu nezakonita.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.