Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
plačilo plač - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje napredovanj - vojaška dolžnost - vojska - civilna dolžnost - dodatek za stalnost
Tožnik je dosegel svoje zadnje napredovanje na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred razporeditvijo na vojaško dolžnost. Prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z 20. členom ZSPJS in sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker spada formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen pred premestitvijo (civilna dolžnost), v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik premeščen (vojaška dolžnost), ohranitev napredovanja ni mogoča, saj gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in skladno z določbo 20. člena ZSPJS po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Ker razporeditev ni bila opravljena v okviru iste plačne skupine, tožena stranka pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki so bila dosežena pred razporeditvijo.
Za toženo stranko kot javnega uslužbenca, v spornem obdobju zaposlenega pri tožeči stranki, je veljal ZSPJS. Sodišče prve stopnje bi zato o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati upoštevaje določbo 3. oziroma 3. a člena ZSPJS. Določbe tretjega odstavka 3. člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako, da se šteje, da ta odločba odkazuje na uporabo 190. oziroma 191. člena OZ. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so prisilne narave. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično (86. člen OZ), nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače .
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. ZSSlov člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta
Tožnik je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 24 let, 9 mesecev in 5 dni delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri toženi stranki oziroma njegovih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust
Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
disciplinska odgovornost - javni uslužbenec - pravica do obrabne - zagovor - disciplinski postopek
Tožena stranka tožniku v disciplinskem postopku ni omogočila zagovora in je s tem kršila njegovo pravico do obrambe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta sklepa o disciplinskem ukrepu nezakonita.
Za odgovor na vprašanje, kakšno je etično ravnanje poslovnega subjekta, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.