plačilo plač - zmotna uporaba materialnega prava - upoštevanje napredovanj - vojaška dolžnost - vojska - civilna dolžnost - dodatek za stalnost
Tožnik je dosegel svoje zadnje napredovanje na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred razporeditvijo na vojaško dolžnost. Prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z 20. členom ZSPJS in sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Ker spada formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen pred premestitvijo (civilna dolžnost), v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost, na katero je bil tožnik premeščen (vojaška dolžnost), ohranitev napredovanja ni mogoča, saj gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine) in skladno z določbo 20. člena ZSPJS po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Ker razporeditev ni bila opravljena v okviru iste plačne skupine, tožena stranka pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki so bila dosežena pred razporeditvijo.
ZDR-1 člen 94, 108, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 134, 134/2. OZ člen 299, 378.
plačilo plač - obveznost plačila - odpravnina - izredna odpoved s strani delavca - odškodnina za čas odpovednega roka
Tožnik je zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka in do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine upoštevati prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 3. odstavku je določeno, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je zato pravilno uporabil valorizacijski količnik iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še količnik 0,732. Tožbeni zahtevek na priznanje višjega sorazmernega dela starostne pokojnine brez valorizacije po 37. členu ZPIZ-2 in preračuna s količnikom 0,732 je zato neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
pogodba o poslovnem sodelovanju – nagrada za prizadevanje za dosego uspeha – skrbnost dobrega strokovnjaka - novota
V 4. členu (v povezavi z 8. členom) pogodbe pogodbeni stranki torej nista uredili nagrade (provizije) za uspeh, marveč sta dogovorili nagrado za prizadevanje za dosego uspeha. Izvajalec ni upravičen do te nagrade, če si ni prizadeval dovolj; če torej ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Naročnik izvajalcu omenjene provizije ni dolžan plačati, če je izvajalcu mogoče očitati, da sploh ni iskal priložnosti za sklenitev pogodbe med naročnikom in tretjimi osebami, oziroma si v tej zvezi ni prizadeval dovolj oziroma v ustrezni meri.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
ustavitev postopka - stroški postopka - nagrada za postopek
Sodišče prve stopnje je nagrado za postopek napačno odmerilo po tarifni številki 3101 ZOdvT. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8 pride le takrat, ko mandat odvetniku preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V obravnavani zadevi mandat odvetniku ni prenehal, ampak se je postopek zaradi umika tožbe zaključil, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko. V takem primeru je potrebno nagrado za postopek odmeriti po tarifni številki 3100 ZOdvT s količnikom 1,3.
ZSPJS člen 17, 17/1. 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 2/6, 3.
preizkus ocene – ocena dela – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje bi moralo izpodbijano oceno o delu javnega uslužbenca preizkusiti po vsebini. Ker je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, je v sporu preuranjeno odločilo. Delodajalec ima namreč možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.
DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.
Sodišče prve stopnje je ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Pritožnik trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega zdravstvenega stanja, vendar nima prav, saj je tudi na podlagi njegovega zdravstvenega stanja sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da mu je primerno izreči opozorilno sankcijo – pogojno obsodbo, čeprav je že bil obsojen za druga kazniva dejanja.
premestitev - razlog premestitve - policist - javni uslužbenec - standard obrazloženosti
Tožena stranka je dokazala, da je imela potrebo po premestitvi tožnika (policista) zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja nalog na področju preventive ter tudi, da tožnika ni premestila zaradi nedopustnih motivov, ampak zato, ker so na njegovi strani obstajale okoliščine, zaradi katerih ga je ocenila kot primernega za zasedbo delovnega mesta policijski inšpektor. Dejstvo, da je imela tožena stranka dejansko potrebo po zasedbi tega delovnega mesta, dokazuje tudi okoliščina, da je pred odločitvijo za premestitev izvedla celo poseben razpis za zaposlitev na tem delovnem mestu, pa je prijavljena kandidata ocenila kot neustrezna za zaposlitev ter je za premestitev izbrala tožnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika zakonita.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku
Tožena stranka, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust
Dogovor pravdnih strank o urejanju medsebojnih odnosov, ki je vseboval tudi določbo, da se delavka odpoveduje vsem nadaljnjim pritožbam oziroma zahtevkom, v tem delu ni veljaven. Odpoved minimalnim pravicam iz delovnega razmerja, ki izhajajo iz zakona, s strani delavca, je nedopustna in nična. Temelji na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se sicer nanaša na pravico do odpravnine, velja pa tudi za vse druge pravice, ki jih delavcem zagotavlja zakon, torej v obravnavanem primeru tudi za pravico do regresa za letni dopust, ki se mu tožeča stranka s podpisom dogovora ni mogla veljavno odpovedati.
Ker tožena stranka tožnici ni izplačala plač za september in oktober 2012 in regresa za letni dopust za leta 2010, 2010 in 2012 , je tožbeni zahtevek za izplačilo vtoževanih zneskov iz tega naslova utemeljen.