DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
plačila razlike v plači - delovna uspešnost - dogovor
Med tožnico in toženo stranko je obstajal dogovor o plačilu dela plače za delovno uspešnost, pri čemer je bil ta del plače odvisen od obsega in uspešnosti dela tožnice. Tožnica je tudi že pred vtoževanim obdobjem prejemala del plače za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnici v vtoževanem obdobju pripadal del plače iz naslova delovne uspešnosti.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS0015592
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
vdovska pokojnina - pravnomočna odločba - nova zahteva
O pravici do vdovske pokojnine je bila že izdana zavrnilna odločba, saj je bilo ugotovljeno, da med tožnico in pokojnim ni obstajala takšna življenjska skupnost, ki bi bila po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih po pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Nova zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine je bila utemeljeno zavržena, ker se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP za zavrženje zahteve.
ZJU člen 24, 149, 149/1, 149/1-3. URS člen 22, 23.
premestitev - obrazloženost sklepa - zmotna uporaba materialnega prava - javni uslužbenec - policist - razlogi za premestitev
Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov o premestitvi tožnika izhaja, da je tožena stranka izpodbijano premestitev obrazložila le s sklicevanjem na vsebino 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, po kateri se javni uslužbenec zaradi delovnih potreb premesti na delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Ker izpodbijana sklepa glede razloga tožnikove premestitve ne dosegata standarda obrazloženosti, sta že iz tega razloga nezakonita. Tožnik se mora namreč že pred vložitvijo tožbe seznaniti z dejstvi glede premestitve, saj jo le tako lahko učinkovito izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2, 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3. ZSSloV člen 50, 50/6.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov.
Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - zmotna uporaba materialnega prava- nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - šikraniranje
Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.
Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.
Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.
ZUTD člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-8, 63/2-9. ZUP člen 147, 147/1, 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - obnova upravnega postopka - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - izključitveni razlog - predhodno vprašanje
Zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti je bila zavrnjena, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženec je ugotovil, da je tožnik sicer sprožil delovni spor, vendar je bila tožba prepozna, zato je štel, da gre za izključitveni razlog po 8. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD, ker mu je prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavec pa za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva. Ker je prav o tem vprašanju in pravočasnosti tožbe bilo v delovnem sporu odločeno drugače, kot je odločil toženec, sodba delovnega sodišča, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP, ki je podan, če se odločba organa, ki je vodil postopek opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnikov predlog za obnovo postopka je zato utemeljen.
Za toženo stranko kot javnega uslužbenca, v spornem obdobju zaposlenega pri tožeči stranki, je veljal ZSPJS. Sodišče prve stopnje bi zato o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločati upoštevaje določbo 3. oziroma 3. a člena ZSPJS. Določbe tretjega odstavka 3. člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako, da se šteje, da ta odločba odkazuje na uporabo 190. oziroma 191. člena OZ. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 139/2005. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so prisilne narave. Določilo pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično (86. člen OZ), nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače .
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2. 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 15, 15/2, 178, 178/1, 275. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/4, 406/5, 429, 429/15, 430, 430/7, 194, 194/1. ZMEPIZ-1 člen 115, 115/5, 115a, 115a/2. ZMEPIZ-1A člen 7, 8. ZPIZ-2B člen 39. ZUP člen 225, 225/1, 225/4.
lastnost zavarovanca - ustavitev izplačila starostne pokojnine - vrnitev preplačila - dvojni status - družbenik in poslovodja
Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je bil 1. 1. 2013 uživalec pravice do starostne pokojnine po dokončni in pravnomočni odločbi toženca. Hkrati je bil družbenik in poslovodja C. d.o.o., ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, torej je opravljal dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 16. člena ZPIZ-2. Rok, v katerem bi moral tožnik uskladiti dvojni status, je ob izdaji izpodbijanih odločb še tekel. To pa je za odločitev v tej zadevi glede lastnosti zavarovanca, pa tudi glede ustavitve izplačila starostne pokojnine, bistvenega pomena. Pomeni namreč, da je toženec izpodbijani odločbi o lastnosti zavarovanca izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 ne le za nazaj, temveč tudi še pred potekom roka za uskladitev lastnosti zavarovanca, torej nezakonito. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi tožene stranke odpravilo.
Po 5. členu ZMEPIZ-1 v zvezi s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2 se uživalcu pokojnine, ki v roku ne uskladi svojega statusa, pokojnina preneha izplačevati s prvim dnem naslednjega meseca po preteku tega roka, torej od 1. 1. 2016. Rok za uskladitev statusa iz 406. člena ZPIZ-2 je bil namreč s 7. členom ZMEPIZ-1A ponovno podaljšan, in sicer do 31. 12. 2015, zavodu pa dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Toženec je izpodbijani odločbi o prenehanju izplačevanja starostne pokojnine za nazaj izdal v nasprotju s 5. odstavkom 406. člena ZPIZ-2, torej nezakonito, zato jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu utemeljeno odpravilo.
OZ člen 346, 349, 625, 625/3, 629, 629/2, 630, 635, 637, 637/1.
materialno prekluzivni rok - stvarna napaka - dogovor o odpravi napake - zastaralni rok - odgovornost podjemnika - odprava napake
Tožena stranka je namreč z omenjenim dopisom z dne 30.11.2007 pri tožniku ustvarila vtis, da bo v relevantnem delu napako prostovoljno odpravila, oz. da bo v določenem delu (v vrednosti 7.100,00 EUR) krila stroške za popravilo plošč. Zaradi tega se po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka na pravilo o prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ ne more sklicevati.
ZPIZ-2 člen 42, 52. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 109. ZPIZ člen 56, 56/1, 56/1-2, 71.
vdovska pokojnina - pogoji na strani umrlega
Vdova pridobi pravico po umrlem zavarovancu, če so sočasno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic in na strani vdove. Ker pokojni zavarovanec ni dopolnil vsaj 5 let skupne zavarovalne dobe, niti ni izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine (skupna zavarovalna doba pokojnika je znašala 4 leta, 11 mesecev in 7 dni), tožnici ni mogoče priznati pravice do vdovske pokojnine.
Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).
ZKP člen 18, 18/2, 142, 148, 149b, 149b/1, 154, 154/1, 158, 158/1. ZNPPol člen 33. ZObr člen 5, 32. ZJU člen 33a.
izločitev dokazov – pooblastila OVS MORS
Kriminalistični oddelek obveščevalno-varnostne službe lahko na podlagi 158. člena ZKP pri opravljanju nalog v zvezi s kaznivimi dejanji uporabi predpise in dovoljene posebne ukrepe tako, kot je to skladno z zakonom določeno za policijo. Zakon o nalogah in pooblastilih policije pa v 33. členu med pristojnostmi policije omenja tudi zbiranje obvestil, vabljenje, ugotavljanje identitete oseb, izvajanje prepoznave oseb po fotografijah, zbiranje in obdelovanje podatkov.
OVS MORS ima zakonsko podlago za izvajanje pooblastil skladno z Zakonom o obrambi. V 32. členu Zakona o obrambi je med varnostnimi nalogami na obrambnem področju pod drugo alinejo navedeno tudi preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom, slednje pa se nedvomno nanaša na ZKP kot posebni procesni zakon s tega področja. In prav na podlagi ZKP se vodi kazenski postopek zoper obdolženo, pooblastila OVS MORS pa se - ob podanih razlogih za sum, da je storjeno kaznivo dejanje v Slovenski vojski ali v ministrstvu, pristojnem za obrambo - ne nanašajo le na vojaške osebe, kot so te definirane v 5. členu Zakona o obrambi, temveč tudi na civilne osebe, zaposlene v Slovenski vojski oziroma druge delavce, zaposlene na obrambnem področju.
Določilo 33.a člena ZJU, ki med drugim določa, da sme predstojnik v primeru, če so podani razlogi za sum, da javni uslužbenec izrablja pravico do povrnitve stroškov v zvezi z delom, pooblastiti enega ali več javnih uslužbencev za ugotovitev dejanskega stanja, ni namenjeno preiskovanju kaznivih dejanj, zato citirana določba ne more služiti kot ustrezna pravna podlaga.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku
Tožena stranka, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da za tožnico ni imela na razpolago dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici po odpovedi naročil s strani uporabnika poskušala najti možnost napotitve k drugemu uporabniku, a pri tem ni bila uspešna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Zastaralni rok pri zahtevku delodajalca za vračilo stroškov šolnine prične teči šele na podlagi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju, ker je takrat delodajalec pridobil pravico terjati vračilo stroškov izobraževanja. Zato ni utemeljen ugovor zastaranja glede šolnine, ki je bila sicer plačana pred več kot petimi leti od vložitve tožbe, vendar od prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju do vložitve tožbe zastaralni rok še ni potekel.