procesna sposobnost - dvom o obstoju procesne sposobnosti - skrbnik za posebni primer
Sodišče mora tedaj, ko glede na okoliščine primera podvomi o obstoju procesne sposobnosti, že po uradni dolžnosti poskrbeti, da se to vprašanje zaradi varovanja procesnega položaja strank razčistiti. To svojo dolžnost je zemljiškoknjižno sodišče v tej zadevi spregledalo.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC0004420
ZP-1 člen 202, 202e, 202e/2.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program - pogojevanje izdaje dokazila s plačilom
Tako je sicer lahko sprejemljivo, da je agencija storilcu glede na telefonski pogovor po prejemu dokazila o plačilu poslala vabilo na udeležbo v programu, vendar pa bi morala storilcu še pred prejemom dokazila o plačilu za edukacijske delavnice po mnenju pritožbenega sodišča izdati potrdilo o vključitvi v program, saj se agencija kot pravna oseba javnega prava nedvomno zaveda hudih posledic, ki jih ima za neizpolnitev obveznosti predložitve dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program za storilca.
podlaga za vknjižbo pravice - zamudna sodba - pravnomočnost sodbe - zadnji pridobitelj večkratnega zaporednega prenosa pravic - sklep o dedovanju
Zamudna sodba je po podatkih spisa pravnomočna in predstavlja eno od listin, ki jih ZZK-1 v prvem odstavku 40. člena predvideva kot podlago za vknjižbo pravice.
Predlagatelj ni uspel izkazati, da druga listina predstavlja podlago za (nadaljnji) prenos lastninske pravice na njegovo ime v deležu 1/8.
Gre za sklep o dedovanju po pokojnem M.P. Zemljiške parcele št. 1 k.o... Slednje niti ni v ugotovljenem obsegu zapuščine. Glede nje je v sklepu navedeno, da sta zapustnikova sinova V.P. in A.P. "izločala 1/2 na nepremičnini s parc. št. 1 v vl. št. 1 k.o. , kar sta jima zapustnikova žena S.P. in zapustnikov sin K.P. priznala".
Ni mogoče govoriti o tem, da gre za zapis dogovora med dediči o nekem drugem premoženju izven obsega zapuščine, ki bi glede na vsebino in obliko lahko predstavljal listino, primerno za vknjižbo v zvezi s sporno zemljiško parcelo (npr. zapis sodne poravnave, ki je listina iz drugega odstavka 40. člena ZZK-1).
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015507
ZDR člen 182, 182/1.
zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delavca
Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo vseh okoliščin v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke oziroma ravnanja toženke v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem. Toženka je generator poslala v tujino na testiranje, ker ni ustrezno deloval, v času, ko je še opravljala funkcijo direktorice družbe D do.o.o.. Njeni nadaljnji ukrepi v zvezi z navedenim aparatom pa kažejo na to, da prav zaradi njenega ravnanja aparat še vedno ni bil vrnjen v družbo D d.o.o. (oziroma v uporabo tožeči stranki), in sicer zaradi spora s tožečo stranko (v zvezi z izključitvijo tožene stranke kot družbenice iz družbe D d.o.o..). Dolžnost toženke je nedvomno bila, da serviserju v tujini sporoči, naj aparat vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko. Če zaradi sporov s tožečo stranko namerno ni sporočila serviserju, kam naj aparat pošlje, je njeno ravnanje nedopustno. To pa pomeni, da odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker ji aparat ni bil vrnjen in z njim ni mogla in še vedno ne more razpolagati (iz razlogov na strani toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke), čeprav je njena last, ni izključena zato, ker naj ne bi bil izkazan prilastitveni namen toženke oziroma zato, ker tožnica lahko aparat zahteva nazaj po e-mailu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje, zlasti v zvezi z zahtevkom za povračilo škode v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
plačilo sodne takse za napoved pritožbe - predlog za taksno oprostitev - napoved pritožbe se šteje za umaknjeno
Taksna obveznost, k plačilu katere je bila tožena stranka že pozvana in na posledice njenega neplačila že opozorjena, je s (pravnomočno) zavrnitvijo predloga za taksno oprostitev ponovno „oživela“. Tudi brez ponovnega opozorila na 15. dnevni rok obveznosti plačila sodne takse in pravne posledice, do katerih pride, če taksa ni poravnana, je ob ustrezni skrbnosti, ki se od stranke pričakuje, jasno, da je takso zaradi neuspešnega poskusa, doseči taksno oprostitev, treba plačati. Plačati jo je treba v času in po pogojih, ki so bili določeni v plačilnem nalogu z dne 10. 6. 2015, pri čemer ni dvoma, da je rok za plačilo taksne obveznosti (določen v izdanem plačilnem nalogu) v obravnavni začel teči prvi dan po prejemu odločbe sodišča druge stopnje z dne 23. 11. 2015, I Cpg 417/2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 10. 9. 2015, I pg 982/2014.
Tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ker ni mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po 110. členu ZDR oz. 109. členu ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščin v zvezi s kršitvijo – domnevno izgubo zaupanja v delavca, ki krši delovne obveznosti – če takšna kršitev in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene.
Tožena stranka tekom postopka v tem individualnem delovnem sporu ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče, ampak je ves čas vztrajala pri stališču, da je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nezakonita iz procesnih razlogov – ker je bila podana prepozno. Kot bistveno je izpostavljala še dejstvo, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, na katera se nanaša sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (na podlagi ovadbe, ki jo je podala tožena stranka sama). V takem primeru pa je potrebno pri presoji predloga za sodno razvezo ugotavljati vsebinsko utemeljenost izredne odpovedi. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca kot okoliščini, ki vpliva na odločitev o utemeljenosti sodne razveze, je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo ravnanja tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožniku očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) niso dokazane, prav tako pa ni dokazan odpovedni razlog po 2. alinei istega člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za sodno razvezo niso podani, saj drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni zatrjevala.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka
Pri presoji, ali je izpolnjen pogoj iz 1. odst. 109. člena ZDR-1 za podajo zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba (ker se tožnici očita, da je storila kršitev iz 4. alineje 1. odst. 110. člena ZDR-1, to je, da je najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti), presoditi tudi posledice te opustitve, tako da so tudi te okoliščine predmet presoje v sodnem sporu. Glede na to, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi ortopedske operacije od 15. 3. 2013 dalje, je tožena stranka nedvomno vedela, da bo bolniški stalež trajal dalj časa, morda tudi več kot dva meseca (po 15. 5. 2013), zaradi predlogov za podaljšanje staleža, ki jih je podal osebni zdravnik (na podlagi mnenja specialista - ortopeda), s katerim je tožena stranka očitno kontaktirala po 16. 5. 2013. Zato se poraja dvom, ali je zaradi tega, ker tožnica v času od 16. 5. do 28. 5. 2013 tožene stranke o razlogih svoje odsotnosti ni obvestila, res prišlo do takšnih nepredvidenih težav pri organizaciji dela, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
pravna oseba – predlog za oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – trditveno breme predlagatelja – izjava o premoženjskem stanju – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti
Predpisan obrazec omogoča le enostavnejšo podajo izjave in je namenjen poenostavitvi postopka odločanja o oprostiti plačila sodnih taks za stranke in za sodišče. Če stranka v predlogu (ali v morebitni dopolnitvi predloga) poda prej navedene podatke in zanje ponudi dokaze, pa sodišče njene vloge ne more šteti kot nepopolne zgolj zato, ker izjave o premoženjskem stanju ni predložila na predpisanem obrazcu.
Sodišče je pri odločanju o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodne takse vezano na trditeveno podlago predlagatelja. Šele v kolikor je ta podana, lahko v zvezi z njo izvaja dokaze, pa še to le tiste, ki jih predlaga predlagatelj.
Po uradni dolžnosti lahko sodišče le preverja pravilnost njegove izjave, v kolikor dvomi v resničnost danih podatkov. Nikakor pa ni dolžno potrebnih podatkov po javnih evidencah iskati samo, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
OZ člen 198. ZPP člen 214, 214/2, 285, 339, 339/1, 458.
spor majhne vrednosti – uporaba tuje stvari v svojo korist – prikrajšanje – nedovoljeni pritožbeni razlogi – nesubstanciran dokazni predlog – materialno procesno vodstvo
Sklicevanje na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni uveljavljanje kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.
Drži sicer, da je tožena stranka zaslišanje prič predlagala tudi kot dokaz „gornjih navedb“. Vendar pa takšen zapis ne more biti upoštevan, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo dejstva, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna, temveč je naloga stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede, o čem konkretno bo priča izpovedala.
Za utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestne koristi iz 198. člena OZ morajo biti kumulativno izpolnjene enake predpostavke, kot za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ. Ena takih predpostavk je tudi obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena (in se kaže npr. kot izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek obveznosti), pri čemer mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 212.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – pravna oseba – pogoji za oprostitev,odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – izjava o premoženjskem stanju – popolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – trditveno breme stranke – blokada TRR – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – pravica do sodnega varstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni.
Blokada kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi plačila sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. Že zaradi pomanjkljivosti trditev v zvezi s tem predlogu tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi.
Ustava RS ne določa, da je sodno varstvo brezplačno. Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks je pravica do sodnega varstva zagotovljena le tistim, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske kriterije.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 310/2011 in VSL II Cpg 1066/2015), temveč se stranki lahko dogovorita (sporazumeta), da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten, kadar je podano soglasje dolžnika in če to izhaja iz okoliščin primera.
Okoliščina, da sta pri sklenitvi najemne pogodbe sodelovala le zakonita zastopnika pravdnih strank, ne more biti ustavno sprejemljiv razlog, da sodišče v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom kot nepotrebne zavrne dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje (posrednih) prič. Še dodatno, ker je dokaze mogoče zavrniti kot nepotrebne le, če bi bilo zatrjevano sporno dejstvo že (brez izvedbe teh dokazov) dokazano, kaj takega pa v obravnavanem primeru ni podano (sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka najemnega razmerja ni dokazala).
plačilo odpravnine - odškodnina za čas odpovednega roka - izredna odpoved - presoja razloga za odpoved
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da na dan podaje odpovedi še nista minila dva meseca po 1. oziroma 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je tožnik delodajalcu očital, da naj bi se kršitve začele v marcu 2013. Iz tega razloga je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da je iz tega razloga neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo ni oporekala trditvam tožnika o razlogih za izredno odpoved (neredno izplačevanje dohodkov, premalo izplačana plača, nezagotavljanje dela), niti ni uveljavljala nezakonitosti izredne odpovedi. Zato tožnik ni imel razloga za dodatna pojasnila v zvezi s podano odpovedjo. Sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenosti odpovednih razlogov, zlasti razloga po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ni upoštevalo niti tožnikove izpovedi niti predloženih listin. Tožnik je na zaslišanju izpovedal, da mu toženec zadnje tri mesece ni izplačeval plač, iz listin, ki jih je tožnik predložil sodišču skupaj s tožbo, pa izhaja, da so bile plače od januarja 2013 izplačane z zamudo oziroma v prenizkih zneskih. Morebitnih nejasnosti v zvezi z obstojem navedenega odpovednega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni razčistilo na naroku za glavno obravnavo. Upoštevalo je le del teksta pisnega opozorila, iz katerega je zmotno sklepalo, da tožnik tožencu očita neizplačevanje plače v pogodbenem oziroma zakonskem roku le za čas od meseca marca 2013 dalje, ne pa za obdobje pred tem mesecem, čeprav se je tožnik splošno skliceval na razloga iz 1. in 3. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR-1 in na to, da je neizplačevanje plač (v zakonskem roku) vidno iz (toženčevih) nakazil plače na tožnikov osebni račun. Zato je sprejeta odločitev, da zatrjevana odpovedna razloga nista podana, vsaj preuranjena, kar velja zlasti za razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov od plač za mesece april, junij in julij 2013, ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tožniku za navedene mesece napačno dosodilo neto zneske in toženi stranki naložilo, da zanj obračuna in plača akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Plača se delavcu prisodi v bruto znesku, od katerega mora delodajalec za delavca plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, je podana v ZPIZ-2 in ZZVZZ. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Toženec je pri svojem delu pri tožeči stranki pridobil številne poslovne zveze, to so stranke, ki so prek toženca kot zavarovalnega zastopnika sklenile zavarovanja pri tožeči stranki. Stranke zavarovalnice pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke, saj je vsebina njenega poslovanja prav sklepanje zavarovalnih poslov z njimi, življenjsko logično pa je, da želi gospodarska družba pridobljene stranke ohraniti. Toženčevo delo je sklepanje in obnavljanje (trženje) zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice, izvajanje aktivnosti, ki so povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe ter pomoč pri izvrševanju pravic iz pogodbe, širitev portfelja - iskanje novih strank ali širitev zavarovanj pri obstoječih strankah, inkasiranje in spremljanje plačevanja zavarovalnih premij, pripravljanje podatkov za potrebe trženjskih raziskav, vodenje kartotek zavarovancev in drugo. Bistvo dela toženca kot zavarovalnega zastopnika je stik z obstoječimi strankami in pridobivanje novih strank za tožečo stranko, ki to delo po naravi stvari lahko opravlja le prek zavarovalnih zastopnikov. Ker je baza strank za zavarovalnico bistvenega pomena in ker ima stik z njimi prek zavarovalnih zastopnikov, ima zavarovalnica pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi poslovne zveze, saj bi nepooblaščeno prenašanje teh poslovnih zvez (strank) na drugega delodajalca (drugo zavarovalnico) temu omogočilo nelojalno konkurenco. Toženec je kršil sklenjeno konkurenčno klavzulo že s tem, da je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, saj to za tožečo stranko pomeni konkurenco. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1,109/2, 110, 110/1, 110/1-1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-3, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - znaki kaznivega dejanja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Iz tega razloga je ostalo v tem delu dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava prava nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi ta pogoj obrazložila, saj je navedla, da tožničinega ravnanja ne more odobravati, saj ji povzroča škodo, predvsem pa je popolnoma porušeno zaupanje v tožnico. Na tožnico se ne more več zanesti, ker pri svojem delu ni ravnala skladno z internimi pravilniki in področnimi predpisi ter ni skrbela za koristi tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačala plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine odškodnine pravilno upoštevalo 23 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZKP člen 32, 371, 371/2, 372, 372-3. Ustava RS člen 29.
prepoved sojenja o isti stvari – pravica do obrambe – pravica do zaslišanja razbremenilne priče – razdružitev postopka – enoten postopek
Kršitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari ni podana. Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 44023/2014 z dne 16.4.2015, s katerim je bila zavrnjena pritožba okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski sklep o zavrženju obtožnega predloga, ki je obdolžencem očital, da so v sostorilstvu storili kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, izhaja, da je okrožna državna tožilka v svoji pritožbi izpodbijala le ugotovitev sodišča prve stopnje, da da v obtožnem predlogu opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 310. člena KZ-1, ne pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da opisano kaznivo dejanje nima niti znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Ugotoviti je, da okrožna državna tožilka tega ni storila, ker je obdolžencem storitev kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1 očitala posebej, in sicer v obtožnem predlogu KT 2 z dne 30.4.2012, ki je predmet obravnavanega kazenskega postopka (iz tega postopka je bil kasneje izločen postopek zoper obdolžene N.N., M.N. in I.O.). Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da v okviru predhodnega pravnomočno končanega kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti ni bilo meritorno odločeno tudi o očitku kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.
Z razdružitvijo postopka je prišlo glede istega dejanja do ločenega sojenja obdolžencem in obdolženci iz izločenega postopka v predmetnem postopku zoper obdolžena P.N. in M.V. tako niso bili zaslišani. Pritrditi je zato pritožnikom, da je sodišče prve stopnje obdolžena P.N. in M.V. prikrajšalo v pravici, da soobdolžencem postavljata vprašanja in se z njimi tudi soočita (pravica do zaslišanja razbremenilne priče). Na ta način je obdolžencema kršilo pravico do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njuno korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.