OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0080000
OZ člen 619, 632, 632/1, 633, 633/1, 633/3, 636, 637, 637/1, 637/3, 638, 639, 639/1, 639/3, 641, 642, 642/2, 643, 643/1. ZPP člen 358.
podjemna pogodba - fiksna cena - izračun z izrecnim jamstvom - dodatna dela - določitev plačila in izplačilo - če plačilo ni določeno - manjvrednost izvedenih del - odgovornost za napake - pregled izvršenega dela in obvestitev podjemnika - grajanje napak - trditveno in dokazno breme - jamčevalni zahtevki - pravica zahtevati odpravo napake - zahtevek za znižanje kupnine - oblikovalni tožbeni zahtevek - nesklepčna tožba
Pri dodatnih delih ne gre za (prvotna) pogodbena dela. Dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena in niso nujna za izpolnitev (prvotne) pogodbe, pomenijo spremembo prvotnega pogodbenega dogovora.
Toženec bi moral dokazati, da je tožeči stranki omogočil, da napako odpravi sama. Prvostopenjsko sodišče pa je zavzelo napačno stališče, da je breme njegove dokazanosti na tožeči stranki oziroma podjemniku. Dejanski zaključek, da tožeča stranka v tem ni uspela, je zato napačen. Na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje je toženec izpovedal, da se je tožeča stranka ponudila, da napake odpravi, vendar pa je njegova žena, ki je lastnica objekta, na katerem so se izvajala obravnavana dela, temu nasprotovala. Toženčev jamčevalni zahtevek je že zato neutemeljen.
Trditveno in dokazno breme grajanja napak nosi naročnik oziroma toženec. On je tisti, ki bi moral dokazati, da je pravočasno in substancirano grajal napake in da je podjemnik njegovo obvestilo pravočasno prejel.
ZPP člen 339, 339/2-11. ZNP člen 37. ZZK-1 člen 120.
predlog za vpis zaznambe izbrisne tožbe - nepravdni postopek za odvzem poslovne sposobnosti predlagatelja
Sodišče je bilo pred izdajo izpodbijanega sklepa s strani prvotnega pooblaščenca predlagateljice obveščeno, da je zoper predlagateljico v teku nepravdni postopek za odvzem poslovne sposobnosti. Navedeno bi pri sodišču moralo vzbuditi dvom o predlagateljičini poslovni in s tem procesni sposobnosti, kar bi narekovalo, da preveri podane navedbe in šele nato odloči. In ker ni tako ravnalo, in je iz v pritožbi predloženi odločbi CSD razvidno, da predlagateljico zastopa zakonita zastopnica, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 120. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ko je upoštevalo umik predloga z dne 9.3.2016, ki ga ni podala niti odobrila
postopek osebnega stečaja - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - predujem v obliki dodeljene brezplačne pravne pomoči - plačilo nagrade upravitelja - vrednost unovčene stečajne mase - vračilo predujma v proračun sodišča - višje dejansko izplačilo nadomestila
Sodišče prve stopnje je moralo izdati sklepe o odmeri nadomestil po njihovi priglasitvi, skladno z roki, ki jih zakon določa. Vendar v primeru konkurence določb sedmega in osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP z določbami iz drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP to pomeni, da je upravitelj do višjega dejanskega izplačila nadomestila (ki presega znesek iz sedmega odstavka 233. člena ZFPPIPP) upravičen le po vrnitvi zneska iz osmega odstavka 233. člena ZFPPIPP v primeru unovčenja stečajne mase.
plačilo sodne takse za napoved pritožbe - predlog za taksno oprostitev - napoved pritožbe se šteje za umaknjeno
Taksna obveznost, k plačilu katere je bila tožena stranka že pozvana in na posledice njenega neplačila že opozorjena, je s (pravnomočno) zavrnitvijo predloga za taksno oprostitev ponovno „oživela“. Tudi brez ponovnega opozorila na 15. dnevni rok obveznosti plačila sodne takse in pravne posledice, do katerih pride, če taksa ni poravnana, je ob ustrezni skrbnosti, ki se od stranke pričakuje, jasno, da je takso zaradi neuspešnega poskusa, doseči taksno oprostitev, treba plačati. Plačati jo je treba v času in po pogojih, ki so bili določeni v plačilnem nalogu z dne 10. 6. 2015, pri čemer ni dvoma, da je rok za plačilo taksne obveznosti (določen v izdanem plačilnem nalogu) v obravnavni začel teči prvi dan po prejemu odločbe sodišča druge stopnje z dne 23. 11. 2015, I Cpg 417/2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 10. 9. 2015, I pg 982/2014.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015507
ZDR člen 182, 182/1.
zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - odškodninska odgovornost delavca
Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo vseh okoliščin v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženke oziroma ravnanja toženke v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem. Toženka je generator poslala v tujino na testiranje, ker ni ustrezno deloval, v času, ko je še opravljala funkcijo direktorice družbe D do.o.o.. Njeni nadaljnji ukrepi v zvezi z navedenim aparatom pa kažejo na to, da prav zaradi njenega ravnanja aparat še vedno ni bil vrnjen v družbo D d.o.o. (oziroma v uporabo tožeči stranki), in sicer zaradi spora s tožečo stranko (v zvezi z izključitvijo tožene stranke kot družbenice iz družbe D d.o.o..). Dolžnost toženke je nedvomno bila, da serviserju v tujini sporoči, naj aparat vrne tožeči stranki ali da o tem, kje se aparat nahaja, obvesti tožečo stranko. Če zaradi sporov s tožečo stranko namerno ni sporočila serviserju, kam naj aparat pošlje, je njeno ravnanje nedopustno. To pa pomeni, da odškodninska odgovornost toženke za škodo, ki je tožeči stranki nastala zato, ker ji aparat ni bil vrnjen in z njim ni mogla in še vedno ne more razpolagati (iz razlogov na strani toženke kot bivše direktorice pravne prednice tožeče stranke), čeprav je njena last, ni izključena zato, ker naj ne bi bil izkazan prilastitveni namen toženke oziroma zato, ker tožnica lahko aparat zahteva nazaj po e-mailu, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje, zlasti v zvezi z zahtevkom za povračilo škode v zvezi z radiofrekvenčnim generatorjem, nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka
Pri presoji, ali je izpolnjen pogoj iz 1. odst. 109. člena ZDR-1 za podajo zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je treba (ker se tožnici očita, da je storila kršitev iz 4. alineje 1. odst. 110. člena ZDR-1, to je, da je najmanj pet dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke, čeprav bi to morala in mogla storiti), presoditi tudi posledice te opustitve, tako da so tudi te okoliščine predmet presoje v sodnem sporu. Glede na to, da je bila tožnica v bolniškem staležu zaradi ortopedske operacije od 15. 3. 2013 dalje, je tožena stranka nedvomno vedela, da bo bolniški stalež trajal dalj časa, morda tudi več kot dva meseca (po 15. 5. 2013), zaradi predlogov za podaljšanje staleža, ki jih je podal osebni zdravnik (na podlagi mnenja specialista - ortopeda), s katerim je tožena stranka očitno kontaktirala po 16. 5. 2013. Zato se poraja dvom, ali je zaradi tega, ker tožnica v času od 16. 5. do 28. 5. 2013 tožene stranke o razlogih svoje odsotnosti ni obvestila, res prišlo do takšnih nepredvidenih težav pri organizaciji dela, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
Tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ker ni mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po 110. členu ZDR oz. 109. členu ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli, ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Praviloma bodo to okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Kot okoliščino, relevantno za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, praviloma ni mogoče šteti teže kršitve in okoliščin v zvezi s kršitvijo – domnevno izgubo zaupanja v delavca, ki krši delovne obveznosti – če takšna kršitev in takšne okoliščine v sodnem postopku niso bile ugotovljene.
Tožena stranka tekom postopka v tem individualnem delovnem sporu ni zatrjevala nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ne bi bilo mogoče, ampak je ves čas vztrajala pri stališču, da je tožnik storil očitane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katere je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je nezakonita iz procesnih razlogov – ker je bila podana prepozno. Kot bistveno je izpostavljala še dejstvo, da je zoper tožnika v teku kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, na katera se nanaša sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (na podlagi ovadbe, ki jo je podala tožena stranka sama). V takem primeru pa je potrebno pri presoji predloga za sodno razvezo ugotavljati vsebinsko utemeljenost izredne odpovedi. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca kot okoliščini, ki vpliva na odločitev o utemeljenosti sodne razveze, je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila odpoved podana prepozno) utemeljeni. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presojalo ravnanja tožnika, ki je bilo razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožniku očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) niso dokazane, prav tako pa ni dokazan odpovedni razlog po 2. alinei istega člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pogoji za sodno razvezo niso podani, saj drugih okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni zatrjevala.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 310/2011 in VSL II Cpg 1066/2015), temveč se stranki lahko dogovorita (sporazumeta), da je pobot tudi v primerih iz 2. točke 316. člena OZ dopusten, kadar je podano soglasje dolžnika in če to izhaja iz okoliščin primera.
ZST-1 člen 10, 10/4, 11, 11/3, 11/4, 11/5, 12, 12/3. ZPP člen 108, 108/1, 212.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – odlog ali obročno plačilo sodnih taks – pravna oseba – pogoji za oprostitev,odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – izjava o premoženjskem stanju – popolna vloga – poziv na dopolnitev vloge – trditveno breme stranke – blokada TRR – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – pravica do sodnega varstva
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni kriva, da iz priloženega obrazca o premoženjskem stanju ni razvidna njena nelikvidnost in višina blokad na TRR in bi jo zato sodišče moralo pozvati, naj vlogo dopolni.
Blokada kaže zgolj na njeno slabo likvidnostno stanje. Poleg tega je pri odločanju o (delni) oprostitvi plačila sodne takse, potrebno upoštevati tudi njeno finančno in premoženjsko stanje. Že zaradi pomanjkljivosti trditev v zvezi s tem predlogu tožene stranke ni bilo mogoče ugoditi.
Ustava RS ne določa, da je sodno varstvo brezplačno. Prek določb drugega poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks je pravica do sodnega varstva zagotovljena le tistim, ki izpolnjujejo zgoraj navedene zakonske kriterije.
Okoliščina, da sta pri sklenitvi najemne pogodbe sodelovala le zakonita zastopnika pravdnih strank, ne more biti ustavno sprejemljiv razlog, da sodišče v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom kot nepotrebne zavrne dokazne predloge tožeče stranke za zaslišanje (posrednih) prič. Še dodatno, ker je dokaze mogoče zavrniti kot nepotrebne le, če bi bilo zatrjevano sporno dejstvo že (brez izvedbe teh dokazov) dokazano, kaj takega pa v obravnavanem primeru ni podano (sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka najemnega razmerja ni dokazala).
OZ člen 198. ZPP člen 214, 214/2, 285, 339, 339/1, 458.
spor majhne vrednosti – uporaba tuje stvari v svojo korist – prikrajšanje – nedovoljeni pritožbeni razlogi – nesubstanciran dokazni predlog – materialno procesno vodstvo
Sklicevanje na napačno uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP pomeni uveljavljanje kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno.
Drži sicer, da je tožena stranka zaslišanje prič predlagala tudi kot dokaz „gornjih navedb“. Vendar pa takšen zapis ne more biti upoštevan, saj ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo dejstva, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna, temveč je naloga stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede, o čem konkretno bo priča izpovedala.
Za utemeljenost zahtevka za plačilo nadomestne koristi iz 198. člena OZ morajo biti kumulativno izpolnjene enake predpostavke, kot za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ. Ena takih predpostavk je tudi obstoj prikrajšanja tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena (in se kaže npr. kot izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek obveznosti), pri čemer mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno.
pravna oseba – predlog za oprostitev plačila sodne takse – nepopoln predlog – trditveno breme predlagatelja – izjava o premoženjskem stanju – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti
Predpisan obrazec omogoča le enostavnejšo podajo izjave in je namenjen poenostavitvi postopka odločanja o oprostiti plačila sodnih taks za stranke in za sodišče. Če stranka v predlogu (ali v morebitni dopolnitvi predloga) poda prej navedene podatke in zanje ponudi dokaze, pa sodišče njene vloge ne more šteti kot nepopolne zgolj zato, ker izjave o premoženjskem stanju ni predložila na predpisanem obrazcu.
Sodišče je pri odločanju o predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodne takse vezano na trditeveno podlago predlagatelja. Šele v kolikor je ta podana, lahko v zvezi z njo izvaja dokaze, pa še to le tiste, ki jih predlaga predlagatelj.
Po uradni dolžnosti lahko sodišče le preverja pravilnost njegove izjave, v kolikor dvomi v resničnost danih podatkov. Nikakor pa ni dolžno potrebnih podatkov po javnih evidencah iskati samo, po uradni dolžnosti in brez ustrezne trditvene podlage.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 37. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - sorazmerni del - preračun pokojnine - sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško
O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
ZObr člen 64, 64/1, 64/1-2, 96. ZDR člen 137, 137/2. 141, 141/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 21. Direktiva 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu člen 2, 2/3.
obveznost plačila - plačilo za delo - razlike v plači - nadurno delo - vojak - posebni delovni pogoj - vojaško usposabljanje
Tožnik v času izobraževanja oziroma (obvezne) prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik za čas vojaškega usposabljanja upravičen le do nadomestila plače za polni delovni čas, kot da bi imel osemurno delovno obveznost, kljub dejstvu, da je bival v vojašnici in je zato moral upoštevati omejitve glede prostih izhodov. Ureditev v splošnem aktu delodajalca - Pravilniku, po kateri se zaposlenemu ob celodnevni odsotnosti z dela zaradi izobraževanja in usposabljanja šteje, kot da je opravil osemurno delovno obveznost, ni v nasprotju z določbami ZDR (137. člen, 141. člen) in z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003, o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo.
ZZVZZ člen 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 232/1.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Iz izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo, ki ga je nazadnje opravljala. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu (zlom roke) v spornem obdobju je zato neutemeljen.
DELOVNO PRAVO -ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015941
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - vojak - demonstracije - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - vojaška vaja - višina odškodnine
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala pri izvajanju vojaške vaje vzpostavljanja reda in miru na demonstracijah, ko se je tožnik kot pripadnik rezervne sestave Slovenske vojske udeležil usposabljanja v Nemčiji. Do poškodbe tožnika je prišlo zaradi udarca (brce) demonstranta v koleno. Vojaška vaja, pri kateri morajo vojaki zagotavljati red in mir na simuliranih demonstracijah in pri kateri pride do eskalacije nasilja, je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožniku ni mogoče očitati (so)odgovornosti za nastali škodni dogodek. Ni mu namreč mogoče očitati, da bi moral napadalca videti in se pravočasno in ustrezno zaščititi pred brco s ščitom. Glede na gnečo in zmedo, ki je nastala, je razumljivo, da demonstranta, ki je tožnika poškodoval, ni pravočasno opazil, tudi zato, ker ga je ta brcnil od strani. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi se lahko obranil s ščitom. Zato ni podan razlog za (delno) oprostitev odgovornosti tožene stranke zaradi dejanja oškodovanca po drugem odstavku 153. člena OZ. Podan pa ni niti razlog za oprostitev odgovornosti zaradi dejanja koga tretjega po isti določbi OZ, saj izbruh nasilja za toženo stranko ni mogel biti nepričakovan.
ZSPJS člen 17, 17/1. 17a. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede člen 2, 2/6, 3.
preizkus ocene – ocena dela – javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje bi moralo izpodbijano oceno o delu javnega uslužbenca preizkusiti po vsebini. Ker je s tem, ko je zgolj na podlagi ugotovitve, da ocena tožnice ni zadosti obrazložena, ugodilo tožbenim zahtevkom, je v sporu preuranjeno odločilo. Delodajalec ima namreč možnost oceno, ki jo je dal javnemu uslužbencu, obrazložiti tudi še v sodnem postopku in mu ni mogoče naložiti, da javnega uslužbenca ponovno oceni, zgolj na podlagi ugotovitve, da mu ni v zadostni meri in dovolj natančno pojasnil dane ocene glede na kriterije, ki so določeni v prvem odstavku 17. člena ZSPJS.