Ker pripoznava tožbenega zahtevka ni bila dana na področju proste dispozicije, saj je tožnik zatrjeval promet s kmetijskim zemljiščem, ki je bil urejen s ZKZ, v katerem so določbe, ki so prisilne narave, ne more imeti nikakršnega pravnega učinka.
Ni naloga sodišča, da vedno izvede vse dokazne predloge strank, temveč da izvede tiste dokaze, ki so potrebni, da se sporna dejstva ugotovijo z zadostno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da zavrnitve dokaznih predlogov na zadnjem naroku toženka ni grajala, zato se na kršitev pravice do izjave v pritožbenem postopku ne more več sklicevati.
Dvojne prodaje nepremičnin v nobenem primeru niso dopustne, vendar je treba razlikovati med primeri, ko je do prodaje tuje stvari prišlo zaradi prevare in goljufije prodajalca, in primeri, ko sicer gre za prodajo tuje stvari, vendar prodajalcu goljufivega namena ni mogoče očitati. Medtem ko gre v prvem primeru po stališču sodne prakse za nemoralno postopanje prodajalca, ki ima za posledico ničnost sklenjene pogodbe, ima kupec v drugem primeru možnost uveljavljati pravne napake na stvari ali druge zahtevke zaradi nepravilne izpolnitve prodajalca.
pravice industrijske lastnine - blagovna znamka - nacionalna znamka - grafični elementi - dominantni del znamke - fonetična primerjava - pomenska primerjava - vizualna primerjava - distinktivnost - umik izdelkov iz prometa - objava sodbe - sredstvo restitucije – odškodninska odgovornost
Glede na to, da ima tožena stranka blagovno znamko PIPI, zavarovano v različnih oblikah, se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s fonetično primerjavo, pomensko primerjavo in vizualno primerjavo blagovnih znamk PIPI in POLI. Svoje blagovne znanke PIPI tožena stranka lahko uporablja za označevanje svojih izdelkov, vendar ne tako, da z uporabo barv doseže, da je njen izdelek, ki ga trži pod sicer svojo blagovno znamko PIPI, zamenljivo podoben blagovni znamki tožeče stranke POLI. Pri tem niso pomembni odtenki rumenih oziroma zlatih oziroma rumeno bež barv, pač pa splošen vtis znaka PIPI.
pravdni stroški - načelo uspeha v pravdi - obstoj prerekane ločitvene pravice - identifikacija nepremičnine
Upnica (tožeča stranka) ni vložila nepopolne prijave, če nepremičnine, na kateri je uveljavljala izločitveno pravico, ni mogla ob prijavi identificirati s podatki iz zemljiške knjige, ker nepremičnina ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Zato tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določbe 4. odstavka 60. člena ZFPPIPP, po kateri upnika bremenijo stroški postopka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če prijava ne vsebuje opisa dejstev in dokazov ali če ji dokazi niso priloženi.
soprispevek oškodovanca – višina odškodnine za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti – varnostni pas
Neuporaba varnostnega pasu je vplivala na obseg poškodb, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je premalo zanesljivih podatkov, da bi bilo moč ugotoviti, katera poškodba bi bila manj intenzivna in v kakšnem obsegu oziroma sploh ne bi nastala, če bi bila tožnica pripeta z varnostnim pasom. V takšni situaciji, ko torej ni mogoče točno ugotoviti oziroma razmejiti, kakšne so posledice tožničine opustitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je višino tožničinega prispevka ocenilo na podlagi vseh okoliščin primera.
izbris pravne osebe iz sodnega registra - prenehanje pooblastila odvetnici
Z izbrisom je pravna oseba prenehala in s tem na podlagi prvega odstavka 101. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi pooblastilo, ki ga je dolžnik dal pooblaščenki. Ta je tako 2. 4. 2013 vložila pritožbo brez pooblastila.
Dokaz, ki bi lahko potrdil, da menice ni podpisal toženec, je preiskava podpisa s strani strokovnjaka za forenzično preiskovanje pisav. Dokaz z zaslišanjem toženca ni primeren dokaz za dokazovanje pristnosti podpisa na menici.
Pooblastilo za izpolnitev menice ni nujno pisno. Če je pisno, pa ni nujno, da vsebuje vse modalitete izpolnitve menice.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 103, 103/1, 107. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
Prokurist brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika ne more sam zastopati pravne osebe v sodnem postopku in tudi ne pooblastiti oziroma pooblastila za zastopanje prenesti na drugo osebo.
Ker pooblastila odvetniku za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu ni podelil zakoniti zastopnik tožene stranke (pooblastilo odvetniku je podpisal prokurist, ki ni imel pooblastila direktorja tožene stranke za tako dejanje), odvetnik, ki je vložil pritožbi, ni imel te pravice. Zato je potrebno pritožbi kot nedovoljeni zavreči.
SPZ člen 33, 35. ZFPPIPP člen 98, 292, 292/1, 292/6, 384, 384/6, 384/7, 386, 389, 389/1, 389/1-2.
motenje posesti – motilno dejanje – menjava ključavnice – posest stanovanja – osebni stečaj – stanovanje kot del stečajne mase – predaja in prevzem nepremičnine – procesna sposobnost
Stečajna upraviteljica v določbah ZFPPIPP ni imela podlage za to, da je toženki (kot solastnici) naročila zamenjavo ključavnice na stanovanju, ki sodi v stečajno maso stečajnega dolžnika (tožnice).
Tožnica ima kljub osebnemu stečaju neomejeno procesno sposobnost v postopku zaradi motenja posesti, saj ne gre za dejanja iz 386. člena ZFPPIPP.
služnostna pravica hoje in vožnje – priposestvovanje stvarne služnosti poti - razširitev služnosti - tehnični napredek
Do spremenjenega načina dostopa (z motornimi vozili) je prišlo zaradi tehničnega napredka – sprememb, ki jih je prinesel razvoj. V takem primeru, ko se spremeni uporaba prometnih sredstev, namen služnosti pa ostane isti, ne gre za razširitev služnosti. Služnost je bila torej priposestvovana že času, ko se je na gospodujoče zemljišče hodilo peš in vozilo z ročnimi vozički; dejstvo, da danes ta služnostna pravica vključuje vožnjo z motornimi vozili, ni posledica širitve služnosti, ampak posledica tehničnega napredka.
ZPP člen 181. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZDR člen 126, 126/1.
zavrženje tožbe - pravni interes - stvarna pristojnost - davki - prispevki za socialno varnost - plača - plačilo za delo
Obračun in plačilo prispevkov iz naslova delovnega razmerja je lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Glede na tožbene navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo, ko je bilo sporno delovno razmerje tožeče stranke, niso bili podani pogoji po 181. členu ZPP za zavrženje tožbe v tem delu iz razloga, ker naj tožeča stranka ne bi imela pravne koristi od ugotovitve dejstev. Bistveno je, da je v individualnih delovnih sporih odločitev o (obračunu) in plačilu davkov in prispevkov odvisna od obstoja delovnega razmerja, na podlagi katerega delavec uveljavlja to obveznost delodajalca. Zato je, glede na trditve v odgovoru na tožbo, nepravilno sklepati, da ni podan pravni interes tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek (da delovno razmerje pri toženih strankah predstavlja pravno kontinuiteto ter da drugo in tretje tožena stranka odgovarjata za obveznosti družbe), ker naj bi že lahko uveljavljal dajatveni zahtevek. To še posebej velja v obravnavani zadevi iz razloga, ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, temveč je odločilo o (delnem) zavrženju tožbe pred izvedbo pripravljalnega naroka oziroma naroka za glavno obravnavo. V tej fazi postopka, ko sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov, pa je takšna odločitev nepravilna. Le v kolikor bi namreč sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva med strankama kot nesporno na glavni obravnavi ugotovilo, da je obstajalo delovno razmerje, kot to uveljavlja tožeča stranka, in da je podana delovnopravna kontinuiteta oziroma obveznost družbenikov za plačilo obveznosti izbrisane družbe, bi lahko sklepalo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za takšen tožbeni zahtevek.
Prispevki za socialno varnost predstavljajo del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi (plačilo za opravljeno delo je temeljna pravica delavca), ki pa ga je dolžan obračunati in odvesti delodajalec v imenu in za račun delavca (torej v delavčevo korist) pristojnim organom oziroma institucijam. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo (ki je nedvomno pravica delavca iz delovnega razmerja), kar se posledično odrazi tudi kot poseg v delavčeve pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj. Z obveznostjo delodajalca, da v imenu in za račun delavca prispevke, obračunane od delavčeve bruto plače, tudi plača, namreč ne preneha pravica delavca, da zahteva od delodajalca, da te prispevke nakaže pristojnim zavodom. Za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (oziroma njihovimi pravnimi predniki) pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe oz. stališče, da zaradi možnosti davčne izvršbe delavec svoje pravice ne more uveljavljati v sodnem sporu oziroma, da sploh ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0079855
ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/2, 318, 318/2. ZTLR člen 20. ZIZ člen 65, 65/4.
nedopustnost izvršbe – nedovoljeno razpolaganje – zamudna sodba – sodba na podlagi pripoznave – pridobitev lastninske pravice
V pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe toženec, ki je sočasno dolžnik v izvršilnem postopku, z ne vložitvijo odgovora na tožbo ne more doseči izdaje zamudne sodbe v korist tožnice niti ne more zahtevka pripoznati in na tak način v korist tožnice doseči izdaje sodbe na podlagi pripoznave. Tako procesno razpolaganje toženca nasprotuje morali in ni dopustno.
Zgolj plačilo kupnine, brez sklenitve zavezovalnega pravnega posla, ob tem da tožnica navideznosti pogodbe ni zatrjevala, za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ki ga je sklenil tretji, ne zadošča.
zapuščinski postopek – načelo inkvizitornosti - prekluzija
Pravočasnost predlaganega dokaza je treba vrednotiti glede na specifično razmerje med obveznostjo sodišča in strank v zapuščinskem postopku. Obveznost dedinje na pribavo ustreznih listin je nastopila šele tedaj, ko je zatajila obveznost sodišča, ki s pomočjo sodnega izvedenca ni pridobilo pravilnih podatkov o stanju zemljišč v času daritve. Oporočna dedinja zato v tem smislu ni prekludirana za predložitev nasprotnega dokaza.
dodatni sklep o dedovanju – obseg zapuščine – lastnik nepremičnine – stanje zemljiške knjige – predlog za vpis lastninske pravice
Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrnilo z obrazložitvijo, da po podatkih zemljiške knjige zapustnik ni lastnik nepremičnine. Dedič je namreč že pred tem predlagal vpis lastninske pravice na zapustnika. Pri tem ni potrebno, da bi bil vpis že izvršen, saj bo za lastnika veljal tudi tisti, ki je naveden v predlogu, z učinkom od naslednjega dne po vpisu prejema predloga za vpis.
spor med dedičem in tretjo osebo - prekinitev postopka - institut napotitve na pravdo - sestavine sklepa o dedovanju - višina denarnih zneskov
Institut napotitve na pravdo pride v poštev le takrat, kadar gre za spor med strankami zapuščinskega postopka glede dejstev, od katerih je odvisna njihova dedna pravica ali kadar je spor med dediči glede obsega zapuščine. Kadar gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka v zapuščinskem postopku, se institut napotitve ne uporablja.
Med obvezne sestavine sklepa o dedovanju, ki jih ureja določilo drugega odstavka 214. člena ZD, ne sodi določitev višine denarnih zneskov podedovanega premoženja.
potrebni stroški za izvršbo - stroški cenilca gradbene stroke
Dolžnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da predstavljajo odmerjeni stroški stroške cenitve cenilca gradbene stroke. Ti stroški so bili potrebni za izvršbo, saj sodišče po drugem odstavku 178. člena ZIZ ugotovi vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.
Materialnopravno podlago za odločitev o vrnitvi preveč izplačane neto plače in materialnih stroškov predstavlja 190. člen OZ , ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je zaradi izrabe dopusta za nego in varstvo otroka oziroma zaradi bolniškega staleža v spornem obdobju prišlo do negativnega izračuna, je bila tožena stranka v višini vtoževanega zneska brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato je nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno uveljavljala to preplačilo na podlagi določbe 190. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0074293
OZ člen 179, 197, 199. ZZZDR člen 133.
izročilna pogodba – preužitkarska pogodba – neupravičena obogatitev – nujna gestija – poslovodstvo brez naročila – pasivna legitimacija – nepremoženjska škoda – strah za drugega – pravno priznana škoda
Tožnica prevzema del skrbi za ostarelo mater, kar je sicer toženčeva dolžnost po izročilno preužitkarski pogodbi. Ker za njegovo obveznost obstoji pravna podlaga (pogodba), ne more za isto obveznost odgovarjati tožnici po pravilih o neupravičeni obogatitvi.
Zahtevek za povrnitev stroškov njenega preživljanja ni utemeljen niti po pravilih o nujni gestiji iz 197. člena OZ, saj je toženčeva obveznost pogodbena in ne zakonita. V tej zadevi tudi ne gre za verzijo iz 133. člena ZZZDR, saj se citirana določba nanaša na preživninske zavezance iz ZZZDR, kar toženec ni.
Določba 179. člena ureja škodo lastnega izvora; strah za drugega zato ne predstavlja pravno priznane škode.