CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0080811
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 58.
protispisnost – materialno procesno vodstvo – teorija o realizaciji – pisna oblika – resničnost navedb – listinski dokazi – stroški vzdrževanja – podjemna pogodba
Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen „postopek prenosa“, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu do dokaza ne opredeljuje (zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini in šele potem táko (zaradi napačnega prenosa popačeno) vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.
Listinski dokazi so namenjeni preverjanju resničnosti navedb pravdnih strank, ni pa mogoče z njimi navedb dopolnjevati ali pričakovati, da bo to namesto njih storilo sodišče.
KZ-1 člen 257, 258. ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nevestno delo v službi - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - dokazno breme - dokazna ocena
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je očitala, da je storil hude kršitve v zvezi s pobiranjem grobarine in da je bilo ugotovljeno, da manjka večja količina denarja. V sporni zadevi tožena stranka, skladno z dokaznim bremenom, ni dokazala, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče lahko presoja le, ali je zatrjevani razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan in v kolikor ugotovi, da tak razlog ni dokazan, lahko le ugotovi nezakonitost odpovedi, ne mora pa samo iskati morebitnih drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (npr. ali gre za kršitve po 2. alineji 111. člena ZDR).
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/2, 44/2-3, 45, 49.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožniku ne gre za nobeno od stanj, ki so v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja navedena kot razlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
Ob dejstvu, da plače iz ponovnega zavarovanja po reaktivaciji ne vplivajo na višino pokojninske osnove, saj je glede na mehanografsko obdelavo še vedno najugodnejša pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja pred reaktivacijo, je starostna pokojnina z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom zakonito priznana v določenem mesečnem znesku.
ZUP člen 260, 263, 263/4, 267, 267/2. ZPKri člen 20.
obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - izredno pravno sredstvo
Tožnik je predlog za obnovo postopka (v katerem naj mu toženec prizna, da je njegova invalidnost posledica poklicne bolezni po Zakonu o popravi krivic) vložil po preteku triletnega objektivnega roka, zato ga je toženec na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgel.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - ponovna odmera - sporazum z Bosno - mednarodni sporazum - tuj nosilec zavarovanja
Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BIH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Nemčiji kot tretji državi priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Nemčiji na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Nemčijo in Bosno in Hercegovino, so podani pogoji v smislu določbe tretjega odstavka 36. člena Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (BBHSZ), zaradi katerih po uveljavitvi BBHSZ tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega sporazuma pri toženi stranki, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Zato niso podani pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BIH po 37. členu BBHSZ.
Tožena stranka ter tedaj (edina) reprezentativna sindikata so sklenili pogodbo o oblikovanju pokojninskega načrta. Tožena stranka se je zavezala financirati pokojninski načrt in za vsakega vključenega delavca, zaposlenega za nedoločen čas, plačevati določen procent mesečne bruto plače. Nato je tožena stranka vsem trem reprezentativnim sindikatom poslala predlog aneksa II k navedeni pogodbi, po katerem naj bi tožena stranka (delodajalec) od določenega dne dalje prenehala s plačevanjem premij zaradi ekonomskih oz. finančnih težav. Dva reprezentativna sindikata sta aneks št. II podpisala, en sindikat pa ne. Podpisal ga je šele naknadno. Tožena stranka je z določenim mesecem prenehala s plačevanjem premij za vse zaposlene, tudi za tožnika. Zato tožnik v tem sporu vtožuje, da mu je tožena stranka za sporno obdobje dolžna plačati premije iz naslova prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja.
Niti 11. členu ZKolP niti v drugih določbah tega zakona za primere, ko je pri posameznem delodajalcu več reprezentativnih sindikatov, ni določen poseben kvorum za veljavnost kolektivne pogodbe, temveč zadostuje, da z delodajalcem kolektivno pogodbo sklene en reprezentativni sindikat. Za obravnavani primer to pomeni, da je bil aneks št. II, sklenjen le z dvema reprezentativnima sindikatoma, veljavno sklenjen, vendar pa velja le za podpisnike. Ker aneksa št. II tretji od reprezentativnih sindikatov ni podpisal, to pomeni, da sta pri toženi stranki v veljavi tako prvotna pogodba kot tudi aneks št. II. Za tožnika, glede na 2. odstavek 11. člena ZkolP (po katerem se v primeru, če delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše), za sporno obdobje velja pogodba (brez aneksa št. II), zato je njegov tožbeni zahtevek za plačilo premij za sporno obdobje po temelju utemeljen.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpovedni rok
Pravdni stranki sta se sporazumeli o odpovednem roku (tožnica je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da odpoved podaja šele z določenim dnem in da naj se upošteva 30-dnevni odpovedni rok; tožena stranka pa je to sprejela in tožnici delovno razmerje tako tudi zaključila), zaradi česar tožnica ni upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Dejstvo, da se je delovno razmerje tožnice po volji obeh strank nadaljevalo tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica (delavka), pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnica posledično ni upravičena do vtoževane odpravnine.
Interpretacija, da naj bi v posledici pomanjkljivih relevantnih navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki bi izpodbile utemeljenost vtoževanih terjatev, interpretirali kot zanikanje obstoja obligacijskega razmerja, potem, ko je upnik v samem ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v toku ugovornega postopka zoper izdano predhodno odredbo to obligacijskopravno razmerje s tožnikom izrecno priznaval, bi presegla zakonsko opredeljene predpostavke domneve iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ.
Če prvotni interes po vložitvi pritožbe odpade, je treba pritožbo zavreči ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena. V konkretnem primeru sta namreč pravdni stranki sklenili (perfektno) sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da so urejena vsa medsebojna razmerja iz predmetnega gospodarskega spora in zato ena proti drugi nimata nobenih zahtevkov več. To pa pomeni, da se pritožnikov pravni položaj z odločbo pritožbenega sodišča sploh ne bi mogel izboljšati.
Toženi stranki (pravni osebi) tožba ni bila vročena na naslovu, ki je vpisan v poslovni register. Sodišče prve stopnje je z opustitvijo vročitve tožbe onemogočilo toženi stranki obravnavanje pred sodiščem prve stopnje, zato je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva v postopku. Sodišče namreč ni postopalo v skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP in subjektu, vpisanemu v sodni register, ni vročilo tožbe na naslovu, ki je vpisan v register. Zato pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, po katerem sodišče lahko izda zamudno sodbo, če je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, ni bil izpolnjen. Podana je absolutna bistvena kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.
V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi (za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Ker sta bili sodba sodišča prve in druge stopnje razveljavljani s sklepom Vrhovnega sodišča, v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek tožene stranke pravnomočno zavrnjen, je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek. Zato je tožbeni zahtevek na vrnitev izplačanih zneskov utemeljen.
Tožnik je v tožbi navajal, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke o njegovi začasni premestitvi nepopolna, vendar ni zatrjeval, da za začasno premestitev ni bilo utemeljenih razlogov. Tožnik je bil napoten na drugo delo zaradi izvajanja nalog zunanjega varovanja objektov, kar je v skladu s 7. točko 1. odstavka 3. člena ZPol, po kateri so naloge policije tudi varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev. Ker tožnik ni zatrjeval, da je premestitev neutemeljena, izpodbijana odločba ni nezakonita zgolj zato, ker potreba po tožnikovi premestitvi ni podrobneje utemeljena.
stvarna pristojnost - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - pogodba o zaposlitvi - podjemna pogodba
Tožnik s tožbo vtožuje plačilo gmotne in negmotne škode, ki naj bi jo utrpel v delovni nezgodi pri toženi stranki. Tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava, v delovnem razmerju pa je bil pri drugi družbi. Zato je za odločanje o tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.
Glede na navedbe obsojenega, ki jim sodišče prve stopnje ne odreka verodostojnosti, da razen pokojnine, nima nikakršnih drugih prihodkov niti premoženja, pokojnina, ki jo prejema pa ne dosega zneska, ki bi pokril zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (ta od julija 2013 znaša 265,22 EUR – Uradni list RS št. 63/2013), pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsojeni naloženih stroškov ne more plačati, ne da bi bilo zaradi njih ogroženo njegovo vzdrževanje.
Tožba je bila toženi stranki v odgovor vročena po tem, ko je bilo pooblastilo direktorja že izbrisano iz sodnega registra. Zato odrejeni pripor zoper direktorja ni vplival na možnost zakonitega zastopnika tožene stranke, da odgovori na tožbo. Zakonita zastopnica tožene stranke je bila v tistem času tudi direktorica, ki je podpisala predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 44/2, 44/2-3, 45, 49.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožniku je poleg indiciranega bolezenskega stanja podan tudi pogoj iz 44. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (zdravljenje v naravnem zdravilišču bi preprečilo slabšanje zdravstvenega stanja tožnika za daljši čas), zato je tožnik upravičen do zdraviliškega zdravljenja v trajanju 14 dni.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 163.a. ZPP člen 2, 339, 339/2, 339/2-14.
invalidnost III. kategorije - kontrolni pregled
Ob morebitni odpravi izpodbijanih posamičnih upravnih aktov sodišče lahko prizna le tiste pravice in v takšnem obsegu, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje gredo po zakonu. Kontrolni pregled ni pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, temveč v primeru pričakovanega izboljšanja zdravstvenega stanja možnost nosilca zavarovanja, da po preteku določenega obdobja preveri, ali še obstajajo razlogi za priznano pravico. Sodba sodišča prve stopnje v delu izreka, po katerem kontrolni pregled ni potreben, nima podlage v tožbenem zahtevku. Sodba v tem obsegu tudi nima dejanskih niti pravnih razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati gre za sojenje extra petitum.
Pri tožniku je zaradi zdravstvenih težav potrebna tudi časovna razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti. Zato mu je, ob pravilno uporabljeni 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo.