stroški v zvezi z delom - službeno potovanje - stroški prevoza na delo in z dela
Tožena stranka tožnici ni povrnila vseh stroškov, ki jih je imela ta na službenih potovanjih (tožena stranka je tožnico v vtoževanem obdobju pošiljala na sestanke s strankami, na katere je morala tožnica potovati z lastnim avtomobilom), kot tudi ne vseh stroškov prevoza na delo in z dela. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na plačilo stroškov v zvezi z delom utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Pri toženi stranki se je zaradi zmanjšanega obsega prodaje in spremenjene strukture izdelkov zmanjšala potreba po zaposlenih delavcih v proizvodnem procesu. Zmanjšana prodaja je v spornem času imela za posledico zmanjšan poslovni rezultat tožene stranke, ki je v tožničinem primeru odločilno vplival na obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - sodno varstvo - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, posledično pa je od tožene stranke uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, je potrebno ugotoviti, da se predmetni spor dejansko nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nezakonite sklenitve te pogodbe za določen čas (54. čl. ZDR-1). V teh primerih je sodno varstvo delavcem zagotovljeno po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v okvir katerih spada tudi presoja prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je tožnik tožbo vložil skoraj leto in pol po prenehanju delovnega razmerja, je bila ta vložena prepozno, zato jo je bilo potrebno zavreči (274. člen ZPP).
Tožnik z delno spremembo tožbenega zahtevka (poleg ugotovitve, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, je uveljavljal tudi ničnost pogodbe o zaposlitvi za določen čas) ni mogel obiti določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki omogoča delavcu vsebinsko sodno varstvo le v primeru, če tožbo v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vloži v zakonsko določenem 30 dnevnem roku od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.
ZPIZ-1 člen 177, 177/2. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22, 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - sporazum z Bosno - tujec - seštevanje dob - tretja država
Ker je na podlagi zavarovalnih dob tako v BiH kot v Sloveniji nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do starostne pokojnine v Republiki Avstriji, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Avstrijo in BiH, so podani pogoji v smislu določbe 3. odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, zaradi katerih po uveljavitvi Sporazuma tožnik ni bil upravičen do odmere sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi določb tega Sporazuma pri tožencu, ne glede na to, da je tožnik del zavarovalne dobe dopolnil v Sloveniji. Zato niso podani pogoji za preračun pokojnine, priznane s strani nosilca zavarovanja v BiH, po 37. členu Sporazuma.
Tožnik v je bil v spornem obdobju hudo bolan, zato je zanj v tem času skrbel lastnik hiše, v kateri je stanoval. Poštar je tožniku vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da je skozi režo na vhodnih vratih vložil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stanovanjska hiša, v kateri skupaj z drugimi stanovalci prebiva tožnik, nima hišnega predalčnika in na vratih ni seznama stanovalcev. Pošta bi morala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti skladno z določili 142. člena ZPP in sicer osebno, če pa vročitev po 140. členu ZPP (odraslemu članu gospodinjstva) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec (poštar) pisanje izroči pošti po kraju njenega stanovanja, na vratih stanovanja (če hišnega predalčnika ni) pa pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok, v katerem lahko naslovnik pisanje dvigne. Po preteku tega roka, bi morala pošta pisanje vrniti pošiljatelju, ker stanovanjska hiša nima hišnega predalčnika. Tožnik je dokazal, da so dejstva v javnih listinah (poizvednica in ovojnica) neresnično ugotovljena in da mu skladno z določbami 142. člena ZPP o osebnem vročanju ni bilo vročeno niti obvestilo o nameravani vročitvi in tudi ne redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ker tožniku pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno vročena, ne more učinkovati. Zato prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja z odjavo tožnika iz zavarovanj ni zakonito.
plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela - kilometrina - službena pot - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - povračilo stroškov v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela
Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati premalo izplačano kilometrino za službene poti, vendar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da si je tožnik v potnih nalogih obračunal več kilometrov, kot jih je dejansko opravil na sporni relaciji. Ta „višek“ obračunanih in plačanih kilometrov bi moralo upoštevati v primerih, ko je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti dodatno kilometrino, in kilometrino ustrezno znižati.
ZDR-1 člen 84, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - zagovor - sodna razveza - odškodnina
Tožena stranka tožnice pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Poleg tega je ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (prvi odstavek 85. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov nezakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012055
OZ člen 131. ZDR člen 37, 37/1.
odškodninska odgovornost delavca - kršitev konkurenčne prepovedi - zakonska prepoved konkurenčne dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zaradi konkurenčnih aktivnosti (tožnik naj bi sodeloval s konkurenčnimi podjetji in z njimi sklepal posle v svojem imenu) tožeča stranka očita tožencu nedoseganje plana prodaje, s čimer naj bi tožečo stranko oškodoval. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bila zatrjevana škoda v celoti oziroma izključno posledica tožencu očitanih kršitev. V spornem obdobju je bila težka situacija na trgu. Nihče od primerljivih delavcev v primerjalnem obdobju ni dosegel postavljenega plana prodaje. Tožeča stranka bi morala natančno opredeliti konkurenčne aktivnosti oziroma sklenjene posle, zaradi katerih toženec ni dosegel plana, predvsem pa, kakšna škoda ji je pri tem nastala. Ker tega ni storila, njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
pravica do izjave - materialno procesno vodstvo - invalidnost - sodba presenečenja
Tožnica je svoj tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom utemeljevala s tem, da je zaradi zdravstvenega stanja oči upravičena do skrajšanega delovnega časa 4 ure na dan. S pridobljenim psihiatričnim izvedenskim mnenjem se je tožnica strinjala in nanj ni imela pripomb. Še vedno pa je vztrajala, da njeno stanje oči ne dopušča dela v polnem delovnem času, kar je potrebno razčistiti z oftalmološko stroko. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, po pridobiti izvedenskega mnenja o psihiatričnem stanju tožnice, zaslišalo še oftalmologa. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo tako, da tožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče odločilno dejstvo, ali je zaradi stanja oči sposobna delo opravljati v polnem ali polovičnem delovnem času, štelo kot nepomembno in takšno, da o tem odloča specialist psihiater. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnici omogočiti, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo kot odločilna in jo pozvati, naj ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje. Na izpoved sodnega izvedenca in njegovo obrazložitev, da je pri tožnici nujno potrebna ne samo fizična, temveč tudi časovna razbremenitev, tožena stranka ni imela nobenih pripomb, navedb ali drugih dokaznih predlogov. Tožeča stranka je tako še toliko bolj utemeljeno pričakovala v celoti ugodilno sodbo. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in pritožnici ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih odločilnih dejstev bo sodišče odločilo, je sodba (s katero je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo) za pritožnico pomenila presenečenje, zato jo je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo.
invalid III. kategorije - pravica do premestitve na drugo delovno mesto - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - dodatne omejitve pri delu
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Poleg že ugotovljenih omejitev pri delu so potrebne dodatne omejitve. Zato je utemeljen njegov zahtevek na priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z že priznanimi in novimi ugotovljenimi omejitvami
javni uslužbenci - pogodba o zaposlitvi za določen čas - javni natečaj - najnižji naziv - napredovanje
Četrti odstavek 84. člena ZJU, ki določa, da se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, se smiselno uporablja tudi za javne uslužbence, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, katerih položaj sicer ureja 73. člen ZJU.
Tožnica bi bila, če bi imela pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, imenovana v naziv svetovalec III. Glede na to, da se določbe ZJU, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas, uporabljajo smiselno tudi za javne uslužbence, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče izključiti uporabe četrtega odstavka 84. člena ZJU za tožnico zgolj na podlagi dejstva, da zaradi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bila imenovana v naziv. Imenovanje v naziv namreč za javne uslužbence ne pride v poštev, saj ni mogoče zgolj za določen čas. Izjema velja za policiste, carinike in paznike, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas na podlagi 6. točke 68. člena ZJU (drugi odstavek 73. člena ZJU). Prišlo bi do neupravičenega razlikovanja med slednjimi in preostalimi javnimi uslužbenci, ki sklenejo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če bi ti lahko imeli pravice in obveznosti glede na višji naziv.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazna ocena
V odnosu nadrejenega delavca do tožnika ni šlo za prepovedano trpinčenje na delovnem mestu. V konkretnem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki ni več prihajal na delo in zoper katero tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, ne predstavlja izvajanja pritiska na tožnika in ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Prav tako tudi druga ravnanja nadrejenega delavca v verbalnem smislu, na katerega se sklicuje tožnik, ni mogoče šteti za trpinčenje tožnika na delovnem mestu, saj ne gre za trpinčenje, če gre le za enkratno neprimerno ravnanje (po trditvah tožnika mu je bivši direktor grozil, da ne bo dobil več službe in ga pri tem silil, da podpiše izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 204, 204/1, 204/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved opravljanja dela - nadomestilo plače - sodno varstvo - pisna zahteva za odpravo kršitev
Tožeči stranki je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka ji je očitala, da je rezervirala letalske karte, ne da bi za to predhodno pridobila odobritev nadrejenega, s čimer je kršila delovna navodila. Direktor tožene stranke tožnici ni dal jasne in nedvoumne informacije, da službenega potovanja sploh ne bo odobril, ampak prav nasprotno, da naj preveri še cene vozovnic. V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnica morala po navodilu direktorja pridobiti dodatne informacije glede cene letalskih kart, ko se je z rezervacijo tudi mudilo tožnici ni mogoče očitati naklepnega ravnanja v nasprotju s (pisnimi) navodili tožene stranke, saj je upoštevala dodatne ustne zahteve direktorja (da preveri cene letalskih kart v ekonomskem razredu), niti hude malomarnosti, saj je v danih okoliščinah storila vse, kar bi lahko pričakovali od povprečno skrbnega delavca. Zato tožnici ni mogoče očitati, da bi tožena stranka zaradi njenega ravnanja izgubila zaupanje v njeno delo v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, saj ne obstajajo razlogi, določeni z ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Ker tožeča stranka ni trdila, da bi po prejemu sklepa o prepovedi opravljanja dela podala pisno zahtevo za odpravo kršitev delodajalca, ni ravnala v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR, ki določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero izmed njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima na podlagi prvega odstavka 204. člena ZDR pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena ZDR, njen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela ni utemeljen.
Pri tožniku ni dokazana zmanjšana delovna zmožnost za svoj poklic za 50 % ali več, niti ni podana III. kategorija invalidnosti, v katero je mogoče razvrstiti zavarovance, če lahko opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času, ni utemeljen.
Tožena stranka je tožniku od plače odvzela določen denarni znesek (za kazen avstrijske cestnine). Ker tožnik pisnega soglasja za pobot ni dal, je bil vtoževani znesek tožniku neupravičeno odtrgan od plače.
Delavec je upravičen do plačila dodatka za nadurno delo samo v primeru, da mu takšno delo delodajalec odredi. V konkretni zadevi je bilo tožniku nadurno delo odrejeno. Tožnik je namreč opravljal prevoze v tujini po navodilu tožene stranke, ki mu je odrejala destinacije njegovih poti in brez dvoma tudi časovni okvir, v katerem morajo biti te poti opravljene. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik ni tretja oseba, napačno pa je štelo, da 187. člen OZ predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost, saj predstavlja zgolj podlago za solidarno odgovornost.
Prepoved konkurence ni prisilno pravo. Akt o ustanovitvi družbe lahko prepoved konkurence zaostri, lahko pa tudi določi pogoje, pod katerimi je kateri od oseb, ki jih zadene prepoved konkurence, vendarle dopustno sodelovati pri konkurenčni družbi. Glede na to, da besedilo navedenih določb ZGD-1 govori o „pogojih“ in so ti določeni v aktu o ustanovitvi družbe, očitno meri na situacijo, v kateri sklenitelji akta o ustanovitvi družbe vnaprej določijo predpostavke, pod katerimi je dopustno ali pa prepovedano delovati pri konkurenčni družbi. Mišljena je torej vnaprejšnja razširitev ali zožitev prepovedi konkurence, vnaprejšnja določitev „pogojev“.
Glede na to, da je oprostitev prepovedi konkurence dopustna, pa tudi ni razloga, da bi se družba v konkretni situaciji ne mogla odpovedati prepovedi konkurence v razmerju do točno določene osebe in (ali) konkurenčne družbe. To lahko stori tudi s konkludentnim ravnanjem.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti
Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Denarna odškodnina po zakonski določbi tretjega odstavka 201. člena ZOR gre v določbi navedenim svojcem le v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. V konkretnem primeru pri tožničinem sinu ne gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da bi bil izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti.
ZASP člen 82, 82/1, 82/2, 159, 159/1, 168, 168/3. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del 4, 4/1, 4/2.
dovoljenje za uporabo avtorskega dela – avtorski honorar – dohodek – huda malomarnost – civilna kazen
Glede na 1. in 2. odstavek 82. člena ZASP mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige o dohodku in avtorju omogočiti vpogled v knjige. Glede na to, da te določbe govorijo o dohodku, kar se lahko razloži kot razliko med prihodki in odhodki, ima avtor pravico do vpogleda v oboje. Pravico ima torej zahtevati podatke tako o prihodkih, kot tudi o odhodkih, ker je mogoče šele iz obojega skupaj izračunati dohodek.
Glede na to, da 82. člen ZASP ne opredeljuje dohodka in dosedanjo sodno prakso, ki je zanikala dolžnost razkrivanja podatkov o izdatkih (odhodkih) je jasno, da toženi stranki ni mogoče očitati hude malomarnosti, ker ni razkrila podatka o izvajalcem prireditev plačanih bruto honorarjih.
Ravnanje tožene stranke je bilo hudo malomarno zato, ker je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost šele približno dve leti in pol po nastanku obveznosti, in poleg tega tudi le deloma. Tako ne bi ravnala niti povprečno skrbna oseba. Povprečno skrbna oseba poravna, če je višina zneska sporna, vsaj tisti del terjanega zneska, glede katerega ne more imeti utemeljenih dvomov. Tožena stranka je s svojim drugačnim ravnanjem hudo malomarno kršila avtorsko pravico tožeče stranke.
Pritožbeno sodišče se ne strinja, da avtor ne more zahtevati civilne kazni zato, ker je ta podobna pogodbeni kazni, ta pa se za denarne obveznosti sploh ne more dogovoriti. Najprej že zato, ker 168. člen ZASP ne pozna takšne omejitve, kot je 3. odstavek 247. člena OZ. Ta bi bila glede na okoliščine tudi nesmiselna. Ker so avtorski honorarji praviloma dogovorjeni v denarju (tako tudi glede na tarifo tožeče stranke v P 1998), bi torej takšno stališče pomenilo, da bi bil 3. odstavek 168. člena ZASP v skoraj vseh primerih praktično neuporaben.