invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - datum nastanka invalidnosti
Pred sedaj obravnavanim invalidskim postopkom, v katerem je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, je bil tožnik z odločbo toženca razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Ta odločba je postala pravnomočna, zato tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti pred pravnomočnostjo te odločbe, niti od tega dne ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker bi prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno odločbo. Pravnomočna odločba se lahko spremeni le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji, ki jih določa zakon. V rednem postopku pa se nove pravice priznajo na podlagi dejstev ugotovljenih v novem postopku od dneva, ko so takšna relevantna dejstva ugotovljena ali izkazana v medicinski dokumentaciji.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - obseg sodne presoje - dejanski delodajalec - možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.
vrnitev prostorov v posest - lastninska tožba - rei vindicatio - prenehanje vznemirjanj (actio negatoria)
Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.
Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
Če odvetniku stranke med pravdo preneha status odvetnika, to ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Pooblaščenec, ki je odvetnik in to preneha biti, še naprej ostane pooblaščenec, izgubi le tista upravičenja, za katera bi pooblaščenec, ki ni odvetnik, potreboval posebno pooblastilo (96. člen ZPP).
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja (bodisi navzgor ali navzdol) je potrebna posebna utemeljitev, iz katere bi izhajalo, da je bila za proučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljanje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno. V konkretnem primeru izvedenec ni izkazal nobene od teh okoliščin. Zato je upravičen do nagrade za izdelavo zahtevnega izvida in mnenja.
Tožena stranka je pravočasno razpolagala s podatkom, da je bila tožničina hči v spornem obdobju dijakinja srednje šole, pa kljub temu tega podatka v izpodbijani odločbi ni upoštevala in je tožnici naložila, da je dolžna vrniti neupravičeno prejeta denarna sredstva za sporno leto (ker njena hči nima več statusa dijaka). Zato tožnica v tem sporu utemeljeno zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da je upravičena do otroškega dodatka za svoja dva otroka.
delovni invalid II. kategorije - nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom - višina nadomestila
V prehodni določbi 397. člena ZPIZ-1 je določeno, da uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Pravice iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 se namreč pridobijo in odmerjajo le v primeru nastanka nove invalidnosti, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. V konkretnem primeru je do ponovnega odločanja o denarnem nadomestilu zaradi dela s skrajšanim delovnim časom prišlo izključno iz razloga, ker uživalcu pravnomočno že priznanega nadomestila ta dajatev v času čakanja na delo doma ni pripadala. Kot uživalcu nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času pa mu je bila dajatev v letu 2003 priznana in odmerjena po 131. členu ZPIZ-92, ker je bilo že tedaj ugotovljeno, da je bil tožnik prijavljen in zavarovan na temelju 8. člena ZPIZ-92, kar ustreza 13. členu ZPIZ-1, torej na podlagi delovnega razmerja.
ZPP člen 151. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9.
pravdni stroški - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - osebni pregled pri sodnem izvedencu - kilometrina - javni prevoz
V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po ZOdvT, temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.
ZUP/56 člen 123. ZOR člen 154, 154/1, 158. OZ člen 131, 135. ZPIZ-1 člen 276, 277.
zakonske zamudne obresti - pravica do predčasne pokojnine - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - protipravno ravnanje - krivda - malomarnost
Opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja po uradni dolžnosti ne predstavlja protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega delikta. Pri velikem številu zavarovancev in uživalcev pokojnin ter drugih pravic iz zavarovanja tožena stranka ni ravnala malomarno, ko ni za vsakega predčasno upokojenega zavarovanca preverila, kdaj je dopolnil določeno starost in s tem pogoje za ponovno odmero pokojninske dajatve zaradi odpada njenega zmanjševanja. Zato ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od izplačane glavnice.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - prekluzivni rok - sodna razveza - odmera višine odškodnine - direktor
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu kreativni direktor po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je ugotovila, da je tožnik zaposleni na ministrstvu poštno poslal zlato ogrlico in zapestnico večje vrednosti z namenom, da se pridobijo oziroma ohranijo posli. Ker zagovora tožnika ni bilo, se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved seznanil takrat, ko je zvedel za kršitev, ki je predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To je bilo v konkretnem primeru takrat, ko se je direktor tožene stranke seznanil z vsebino anonimnega pisma, v katerem je bilo opisano ravnanje tožnika v zvezi z izročitvijo darila večje vrednosti delavki ministrstva. Zato bi moral tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje do dne, ko se je iztekel 30-dnevni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, kar je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi (2. odstavek 110. člena ZDR), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Način odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odpovedni razlog ni v nobeni zvezi s posledicami odpovedi reintegraciji, zato ni kriterij, ki bi utemeljeval odškodnino po 118. členu ZDR. Zlasti pa odškodnina namesto reintegracije ne zajema nepremoženjske škode zaradi prenehanja delovnega razmerja. Tožnikovo psihično stanje in prizadetost zaradi podane odpovedi nista kriterija, ki bi ju bilo mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR.
avtorsko pravo – iztožljivost opustitve dolžnosti poročanja o uporabi fonogramov – plačilo nadomestila – civilna kazen – odškodnina za stroške terenske kontrole – uporaba tarife
Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, torej le prireditelje iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Tožena stranka, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, mednje ne sodi. Zato po tem določilu ne more biti sankcionirana. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Kršitev tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem.
Čeprav vzpostavitev prejšnjega stanja ni potrebna, ni odpadel tudi pravni interes tožnice za uveljavljanje prepovednega dela zahtevka. Cilj posestnega varstva ni zgolj vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja, temveč tudi sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je dejansko stanje enostransko spremenila.
Na podlagi ugotovitev, da se je tožeča stranka po prejemu ponudbe s strani tožene stranke še naprej pogajala o višji odškodnini od tiste, ki je bila ponujena v poravnalni ponudbi, da tožene stranke o soglasju tožnika, ki ga je podal že sredi marca 2011, ni obvestila, in da je poravnalno ponudbo, ki jo je prejela 14.3.2011 poslala podpisano toženi stranki šele 31.5.2011, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka poravnalno ponudbo tožene stranke zavrnila.
V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine, sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi lahko tožnik obstoj in obseg nepremoženjske škode dokazoval le z izvedencem medicinske stroke.
pravdni stroški – povod za tožbo – okoliščine konkretnega primera - opomin
Presoja tega, ali je toženec dal povod za tožbo, je odvisna od okoliščin posameznega primera. Zgolj s sklicevanjem na stališče sklepa II Cp 2424/2009, da izostanek tožnikovega opomina tožencu pomeni, da toženec ni dal povoda za tožbo, še ne pomeni, da je bil tudi v obravnavanem primeru potreben opomin.