ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 75, 76, 79, 80. ZSV člen 51. Ustava RS člen 19.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – nadzorovana obravnava v domačem okolju – mnenje socialno varstvenega zavoda – prostorske in strokovne zmožnosti zavoda – dolžnost družbe, da zagotovi institucionalno varstvo
Zakon o socialnem varstvu nalaga družbi, da zagotovi institucionalno varstvo, v okvir katerega sodijo tudi socialno varstvene storitve. Posebne oblike institucionalnega varstva po 51. členu Zakona o socialnem varstvu izvajajo posebni socialno varstveni zavodi. Dolžnost sodišča je, da, ko je treba osebi tako varstvo zagotoviti (kot v konkretnem primeru), skrbno razišče vse okoliščine in ugotovi, kateri socialni varstveni zavod tako obliko institucionalnega varstva, ki jo potrebuje nasprotni udeleženec, nudi. Ob tem mora upoštevati tudi prostorske in strokovne zmožnosti, vendar pa v takem primeru, kot je konkreten, ko se na prostorske in tudi strokovne nezmožnosti sklicujejo vsi zavodi oz. domovi, ki bi bili primerni za namestitev, ni mogoče sprejeti stališča, da je mnenje zavoda zavezujoče, in bi bilo nedopustno, da v primeru, ko obstojijo okoliščine, ki narekujejo odločitev sodišča, da odloči o namestitvi osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, ukrep ne bi bil izvedljiv (prim. sklep VSC Cp 688/2010 z dne 2.8.2010 in sklep VSL I Cp 2421/2013 z dne 19.9.2013).
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
vrnitev prostorov v posest - lastninska tožba - rei vindicatio - prenehanje vznemirjanj (actio negatoria)
Tožeča stranka je v tožbenih navedbah jasno navedla, da od tožene stranke zahteva, da ji vrne v posest prostore, ki so njena last in jih tožena zaseda brez pravnega naslova ter da s tem vlaga vrnitveni zahtevek skladno z 92.členom SPZ oziroma lastninsko tožbo (rei vindicatio), ker je zatrjevala, da je lastnica nepremičnin, ki jih brez pravnega naslova zaseda tožena stranka in je neposredni posestnik stvari. Hkrati je tožeča stranka vložila še tožbo na prenehanje vznemirjanja (actio negatoria) z ustreznim tožbenim zahtevkom po 99. členu SPZ in gre pri tej tožbi za varstvo lastnika v primeru, da ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice, vendar pri tem vznemirjanju ne gre za odvzem stvari.
Že sodna praksa je zavzela stališče, da v določenih primerih, zlasti ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, ostra razmejitev med njima včasih niti ni možna, še posebej, ker se s tožbo zahteva tako vrnitev stvari kot takojšnja prepoved vseh (sedanjih) in bodočih posegov v nepremičnino.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da ugodi vrnitvenemu zahtevku po 92.členu SPZ in je zato zavrnilo zahtevek na prepoved vznemirjanja, čeprav bi, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo, smelo ugoditi obema zahtevkoma.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - obseg sodne presoje - dejanski delodajalec - možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je predpisana obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če ima za njega na razpolago ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), vsekakor pa v primeru, če dejansko izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Ni pa delodajalec dolžan iskati ali ponujati zaposlitve pri drugem delodajalcu, saj mora le preizkusiti, ali pri njem ali obstoji možnost, da zaposli delavca pod spremenjenimi pogoji.
Obveznosti tožene stranke, ki ni imela lastne proizvodnje in ki je pogodbeno opravljala storitve za druge družbe, ni mogoče ločeno obravnavati od preostalih družb v skupini A.. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ni našla za tožnika primerne zaposlitve pri sebi, ponudi ustrezno zaposlitev v drugi družbi v skupini A., za katere so njeni delavci dejansko opravljali delo. Navedeno pomeni, da je potrebno določbo 3. odstavka 88. člena ZDR v konkretnem primeru, ko je šlo za prepletenost izvajanja dela v celotni skupini A., obravnavati v širšem smislu.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravdni stroški
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku na odpravo izpodbijanih odločb in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. Odločilo je, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju katere je dolžna tožena stranka odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek (da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati akontacijo invalidske pokojnine) je zavrnilo. V tem sporu je pri odmeri stroškov potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Zavrnilni del v primerjavi z ugodilnim povsem ustreza kriteriju sorazmerno majhnega dela zahtevka, poleg tega pa v tem delu zahtevka niso nastali posebni stroški. V obravnavani zadevi sta tako izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz tretjega odstavka 154. člena ZPP in je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka.
domneva o umiku tožbe – preložitev naroka zaradi možne sklenitve sodne poravnave – odsotnost strank s poravnalnega naroka
Tudi v primeru, ko sodišče zaradi možne sklenitve sodne poravnave poravnalni narok preloži na drug dan, pride v poštev sankcija iz tretjega odstavka 282. člena. Ker na (preložen) poravnalni narok ni prišla nobena od pravdnih strank, je sodišče tožbo utemeljeno štelo za umaknjeno.
Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Zato je tožeča stranka na podlagi druge točke prvega odstavka 154. člena ZJU toženi stranki izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za sporni mesec neupravičeno izplačan del plače. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače. Ker tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
Tožnica je skladno s 190. čl. OZ upravičena morebitno preplačilo vrtca terjati o tistega, ki je brez pravnega temelja obogaten na njen račun. Vendar to ni tožena stranka (RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve), saj po izpodbijani odločbi ni bila niti prejemnik plačila vrtca, niti zavezanec za plačilo razlike med ceno programa in plačilom vrtca za otroka. Ker tožena stranka v konkretni zadevi ni dolžnik v zvezi z vračilom morebitnega preplačila vrtca za otroka, je njen ugovor pasivne legitimacije utemeljen, zaradi česar je bilo potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.
Tožena stranka je pravočasno razpolagala s podatkom, da je bila tožničina hči v spornem obdobju dijakinja srednje šole, pa kljub temu tega podatka v izpodbijani odločbi ni upoštevala in je tožnici naložila, da je dolžna vrniti neupravičeno prejeta denarna sredstva za sporno leto (ker njena hči nima več statusa dijaka). Zato tožnica v tem sporu utemeljeno zahteva odpravo izpodbijane odločbe in ugotovitev, da je upravičena do otroškega dodatka za svoja dva otroka.
Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je na podlagi določb ZOPRZUJF izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je nova odločba očitno postala pravnomočna. Tožbo je tudi pravočasno umaknila in sicer še pred prvo obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi še niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
fonogram – uporaba tarife – nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del – razlaga skupnega sporazuma – DDV – zahtevek za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev – stroški kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic – pravdni stroški – fotokopije
Sodišče je na skupni sporazum vezano. T 2005 sama odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma.
Terenskih kontrol tožeča stranka ni izvajala zato, ker je tožena stranka javno priobčevala fonograme, pač pa zato, ker je to njena zakonska obveznost. Nadzor bi tožeča stranka morala opravljati tudi, če bi bilo kršilcev zelo malo, ali pa nobenega. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava, češ da je predmetni zahtevek (stroški, ki tožeči stranki nastajajo z odkrivanjem kršilcev) odškodninski zahtevek, glede na navedeno ni podana.
Pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov po 1b točki t. št. 6000 do 100 strani kopij stranka nosi sama.
Če odvetniku stranke med pravdo preneha status odvetnika, to ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Pooblaščenec, ki je odvetnik in to preneha biti, še naprej ostane pooblaščenec, izgubi le tista upravičenja, za katera bi pooblaščenec, ki ni odvetnik, potreboval posebno pooblastilo (96. člen ZPP).
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
pravdni postopek - stečajni postopek - priznanje terjatve v stečajnem postopku - izvršilni naslov - prenehal pravni interes za pravdo - res iudicata - pravdni stroški
V stečajnem postopku terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov tega postopka že priznana, kar pomeni, da ima tožeča stranka za plačilo pravdnih stroškov že izvršilni naslov, na podlagi katerega bo lahko izposlovala plačilo stroškov. Ponovno odločanje o istem ni dopustno.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi sprememb invalidnosti - datum pridobitve pravice - invalidska pokojnina
V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z uveljavljanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi sprememb v invalidnosti. To pa pomeni, da je ob sicer nesporni razvrstitvi tožnice (invalidke III. kategorije) v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od določenega dne dalje, pri odločanju o datumu pridobitve pravice do invalidske pokojnine, potrebno uporabiti drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1, po katerem že priznana pravica iz invalidskega zavarovanja preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni.
ZVEtL člen 7, 7/2,16, 20, 21, 24, 25, 25/1, 26, 26/1, 31. ZPP člen 286. ZNP člen 21.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine – prekluzija – pripadajoče zemljišče – zemljišče, na katerem stavba stoji – vrednost spornega predmeta – nedokončana etažna lastnina – pasivna legitimacija – pravni interes – materialno procesno vodstvo – javno dobro
Naravi postopkov po ZVEtL je treba ustrezno prilagoditi tudi smiselno uporabo določb ZPP o prekluziji in upoštevati vse tiste navedbe strank, ki bodo lahko pripeljale do dokončne ureditve razmerij. Glede na naravo postopka morajo biti prekluzije ustrezno omejene.
Ker je spor o obsegu pripadajočega zemljišča, se je v postopku za vzpostavitev etažne lastnine skladno z drugim odstavkom 7. člena ZVEtL kot pripadajoče zemljišče lahko določilo le zemljišče, na katerem stavba stoji.
Šele s popravnim sklepom je bil pritožnik seznanjen, da se zamudna sodba nanaša nanj. Zato pritožba zoper zamudno sodbo, podana istočasno s pritožbo zoper popravni sklep, ne more biti prepozna, ne glede na to, kdaj je pritožnica prejela zamudno sodbo, saj se je ta glasila na povsem drugo toženo stranko.
V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom (tožena stranka je tuja pravna oseba). Prvostopenjsko sodišče pa v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je presodilo, da je stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu niti ne, katero materialno pravo je pri svoji odločitvi uporabilo.
Sodobna sodna praksa odškodninskega področja oži obseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če iz same stvari ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, stvar pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju določenih oseb. Podobno, obrnjena situacija, kjer stvar sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne ustreza pravnemu standardu nevarne stvari, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost.
nepremoženjska škoda – primarni strah – izvedensko mnenje – izpovedba oškodovanca - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini – pravdni stroški
Kadar iz izpovedi oškodovanca izhaja, da ta primarnega strahu ni utrpel, oškodovanec ni upravičen do odškodnine iz tega naslova, čeprav obstoj primarnega strahu ugotovi izvedenec.
Na podlagi ugotovitev, da se je tožeča stranka po prejemu ponudbe s strani tožene stranke še naprej pogajala o višji odškodnini od tiste, ki je bila ponujena v poravnalni ponudbi, da tožene stranke o soglasju tožnika, ki ga je podal že sredi marca 2011, ni obvestila, in da je poravnalno ponudbo, ki jo je prejela 14.3.2011 poslala podpisano toženi stranki šele 31.5.2011, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka poravnalno ponudbo tožene stranke zavrnila.