URS člen 22. ZPP člen 7, 7/1, 142, 142/7, 261, 261/1.
izvajanje dokazov – dokazni predlog – zaslišanje strank – enako varstvo pravic – vročanje vabila na zaslišanje – vročanje pooblaščencu
Stališče, da bi morala biti nasprotna stranka zaslišana že neposredno na podlagi 22. člena URS, je zmotno. Sodišče v pravdnem postopku dokazov (razen v zakonsko izrecno predvidenih primerih - glej drugi odstavek 7. člena ZPP - za kar pa v konkretni zadevi ne gre) ne izvaja po uradni dolžnosti na podlagi ustavnih določb, ampak le na podlagi ustreznih (to je določnih in hkrati vsebinsko prepričljivo obrazloženih) dokaznih predlogov pravdnih strank.
S tem, ko si torej stranka v pravdnem postopku postavi pooblaščenca, pristane na to, da se bodo le-temu zanjo s strani sodišča pošiljala pisanja (torej tudi vabila).
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - datum nastanka invalidnosti
Pred sedaj obravnavanim invalidskim postopkom, v katerem je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, je bil tožnik z odločbo toženca razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. Ta odločba je postala pravnomočna, zato tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti pred pravnomočnostjo te odločbe, niti od tega dne ne bi mogel pridobiti pravice do invalidske pokojnine, ker bi prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno odločbo. Pravnomočna odločba se lahko spremeni le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pod pogoji, ki jih določa zakon. V rednem postopku pa se nove pravice priznajo na podlagi dejstev ugotovljenih v novem postopku od dneva, ko so takšna relevantna dejstva ugotovljena ali izkazana v medicinski dokumentaciji.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VSK0005817
ZP-1 člen 202.b. ZIKS-1E člen 25, 25/1.
postopek izvršitve uklonilnega zapora – pravica do pritožbe – napačen pravni pouk – prava neuka stranka
Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je storilki dalo napačen pravni pouk (da zoper sklep ni pritožbe), upoštevajoč zakonski osemdnevni rok za pritožbo, ugotovilo, da je storilkina pritožba kljub temu prepozna ter jo iz tega razloga zavrglo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Upoštevati bi moralo, da gre za prava neuko stranko in njeno pritožbo, ki je bila sicer res vložena en dan po izteku zakonskega roka, zaradi napačnega pravnega pouka šteti za pravočasno in jo vsebinsko obravnavati. Poleg tega je glede na določbo prvega odstavka 25. člena ZIKS-1E možno takšno prošnjo vložiti tudi po zakonsko določenem tridnevnem roku od prejema poziva za nastop uklonilnega zapora, če nastane razlog za odložitev pozneje, vendar pred dnevom, ko bi se moral storilec zglasiti v ZPKZ zaradi prestajanja uklonilnega zapora.
Sodišče prve stopnje pravilno povzema določbo 144. člena ZKP v kateri je opredeljen izraz oškodovanca, zmotno pa je njegovo stališče, ko oškodovancu kot tožilcu takšen status odreka. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko s kaznivim dejanjem ponarejanja listin nastane škoda tudi konkretno določeni osebi oziroma je lahko njena osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Pogoj je, da je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Po presoji pritožbenega sodišča je to v opisu dejanja povsem jasno razvidno iz navedbe, da naj bi iz neresnične izjave izhajalo soglasje oškodovanca kot tožilca s prenehanjem delovnega razmerja. S tem je namreč oškodovanec kot tožilec ob pravice, ki mu gredo iz naslova sklenjenega delovnega razmerja (npr. pravice do plačila za delo in drugih prejemkov ter pravic, ki jih sicer podrobneje urejajo Zakon o delovnih razmerjih in drugi zakoni, kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi).
ZPP člen 4, 4/1, 214, 214/1, 286, 454, 454/2, 488.
nesporno dejansko stanje - glavna obravnava - načelo neposrednosti - listinski dokazi - redni postopek - spor majhne vrednosti - dokazovanje
V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju. Sodišče na podlagi 488. člena ZPP zato nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po 488. členu ZPP razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti (drugi odstavek 454. člena ZPP) v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.
ZDR člen 42, 126, 130, 131, 136, 136/2, 172, 172/3.
plača - regres za letni dopust - obveznost plačila - plačilo za delo - povračila stroškov v zvezi z delom - prehrana - pobotni ugovor - pobot - pogodba o izobraževanju
Ker tožniku v spornem obdobju plača ni bila izplačana, tožnik pa je v tem obdobju delal, je tožnikov tožbeni na izplačilo neizplačane plače utemeljen.
Tožnik se je izobraževal na stroške tožene stranke (tožena stranka je zanj plačala šolnino in potne stroške vožnje na izobraževanja), vendar dogovora med strankama o vrnitvi stroškov izobraževanja v primeru, če bi prišlo do predčasne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika oziroma do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani tožnika, ni bilo. Zato okoliščina, da je tožena stranka za tožnika plačala šolnino in stroške voženj na izobraževanje, ni odločilna, saj plačilo teh stroškov samo po sebi ne daje podlage za utemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke (torej za obstoj terjatve tožene stranke do tožnika iz naslova povračila stroškov izobraževanja in stroškov voženj na to izobraževanje).
Delavci tožene stranke so najemnino, ki jo je zanje plačala tožena stranka, oddelali v podjetju, za kar niso dobili plačila. Tudi sicer drugi odstavek 136. člena ZDR izrecno določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati z obveznostjo plačila. Tožena stranka v postopku ni niti zatrjevala, da bi tožnik podal kakršnokoli soglasje k temu, da mu neto pripadajočih zneskov regresa ni bila dolžna izplačati zaradi poplačila najemnine. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na izplačilo vtoževanih zneskov regresa upravičen.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45.
zdraviliško zdravljenje - odobritev zdravljenja - Parkinsonova bolezen
Pri izkazani Parkinsovi bolezni, ki je nevrovegetativne narave in se učinkovito zdravi predvsem s tabletami, degenerativnih spremembah na hrbtenici, brez pomembnejšega nevrološkega deficita ter kardiovaskolarnih težavah, ne gre za nobeno od bolezenskih stanj iz 45. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, da bi bilo indicirano zdraviliško zdravljenje v naravnem zdravilišču na stacionaren način. Zato tožničin tožbeni zahtevek na odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču ni utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 51, 51/1, 51/1-2.
izvedenina - izvedensko mnenje - nagrada
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 51. členu določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje in sicer za: manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno. Že iz same razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna mnenja takrat, ko je podana naloga izvedencu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave. Sodni izvedenec v stroškovniku tudi ni obrazložil, zakaj naj bi šlo v predmetni zadevi za zelo zahtevno izvedensko mnenje. Upoštevaje obseg tega mnenja, obsežnost dokumentacije v upravnem in sodnem spisu, postavljenih vprašanj sodnemu izvedencu, podano izvedensko mnenje ne odstopa od izvedenskih mnenj, ki so bili podani v primerljivih zadevah. Pisnega izvida tako ni mogoče šteti za zelo zahtevnega, temveč za zahtevnega.
Tožnici ni mogoče očitati, da je stroške izvedbe naroka za glavno obravnavo povzročila po svoji krivdi, ker se ni odpovedala glavni obravnavi, ker se je pokazalo, da je med strankama sporna samo uporaba prava, ali še več, da je s takšnim ravnanjem zlorabila svoje pravice.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 118, 118/1. KZ-1 člen 209. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - reintegracija - sodna razveza - kaznivo dejanje ponevrbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - možnost nadaljevanja delovnega razmerja - materialno procesno vodstvo
Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela skladiščnika na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zaradi očitane kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, ki ga stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožniku je tožena stranka v izredni odpovedi očitala protipravno odsvojitev svedra, last njenega naročnika in istočasno ugotovila, da je zaradi storjene kršitve v tožnika izgubila zaupanje do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka. Pri tožniku je manjkala zavest o protipravni prilastitvi svedra, zato ta znak kaznivega dejanja ni podan, kar pomeni, da ni bil izpolnjen razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.
V skladu s sodno prakso se kot kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine tudi v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje v predmetnem sporu glede sodne razveze ni zaslišalo tožnika, tožena stranka ni navedla razlogov, zaradi katerih predlaga razvezo pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je samo zaključilo, da je toženka izgubila zaupanje v delo tožnika, da ravnanja tožnika kvarijo poslovni ugled in ogrožajo njene posle. Izpodbijana sodba glede zavrnitve odločitve o reintegraciji tožnika in o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 96, 96/1, 96/2, 118, 118/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - datum prenehanja delovnega razmerja
V obdobju treh mesecev je število delavcev, katerim je tožena stranka redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, doseglo prag iz drugega odstavka 96. člena ZDR, torej 20 ali več delavcev v obdobju treh mesecev, zaradi česar je šlo za večje število delavcev. Zato so izpodbijane odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonite, ker tožena stranka ni upoštevala določb 96. do 101. člena ZDR in ni izvedla postopka kolektivnega odpusta. Tožena stranka bi namreč morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, o tem obvestiti sindikat, zavod za zaposlovanje ter sprejeti kriterije, na podlagi katerih bi določila, kateri so tisti delavci, ki jim bo delovno razmerje odpovedano.
Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, lahko na podlagi 118. člena ZDR, na predlog delavca ali upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, delavcu za to obdobje prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja in določi ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih delavcu v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje lahko pogodbo o zaposlitvi razveže znotraj tega obdobja, ter s tem ne krši načela dispozitivnosti. Dejstvo, da so tožniki prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in prejemajo denarno nadomestilo, ni pravno odločilen razlog za to, da se to obdobje skrajša. Zato je potrebno pogodbe o zaposlitvi tožnikov razvezati z dnem odločitve sodišča prve stopnje in ne z dnem poteka odpovednih rokov. Ustaljena sodna praksa delovnih sodišč namreč delavcem priznava delovno razmerje do dneva odločitve sodišča prve stopnje, razen če obstajajo nekatere okoliščine, ki utemeljujejo drugačno odločitev (npr. če delavec po nezakonitem prenehanju pridobi status samostojnega podjetnika ter mu iz tega razloga ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj bi s tem imel priznano dvojno zavarovanje).
Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.
Če odvetniku stranke med pravdo preneha status odvetnika, to ne pomeni hkrati tudi prenehanja pooblastila. Pooblaščenec, ki je odvetnik in to preneha biti, še naprej ostane pooblaščenec, izgubi le tista upravičenja, za katera bi pooblaščenec, ki ni odvetnik, potreboval posebno pooblastilo (96. člen ZPP).
Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/1, 51/1-2.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja - zelo zahtevno mnenje
Iz same razvrstitve nagrad za izvedensko mnenje (na manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno) je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je dana naloga izvedencu tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave.
Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja je potrebna posebna utemeljitev, iz katere bi izhajalo, da je bila za preučitev medicinske dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljenje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno. Navedeno v konkretnem primeru ne izhaja niti iz pisnega izvedenskega mnenja niti iz stroškovnika. Zato je vsak izvedenec za pisno izdelavo izvida in mnenja upravičen do nagrade na podlagi 2. točke 1. odstavka 51. člena Pravilnika, to je za pisno izdelavo zahtevnega izvida in mnenja.
brezposelna oseba - denarno nadomestilo za čas brezposlenosti - povrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev - odpadla pravna podlaga - neupravičena obogatitev
Tožencu je bila z odločbo priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Gre za pravno podlago, na podlagi katere je bilo tudi izplačevano denarno nadomestilo. Tožeča stranka je nato z drugo odločbo toženca prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb. Na podlagi te odločbe je nato izdala novo odločbo, da tožencu preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Toženec odločbe ni izpodbijal, zato je le-ta postala dokončna in s tem tudi pravnomočna. S pravnomočno odločbo pa je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila tudi za nazaj. Ker je na podlagi pravnomočne odločbe tožeče stranke odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila med brezposelnostjo in ker je bilo tožencu denarno nadomestilo izplačano, ga je toženec dolžan vrniti tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
domneva o umiku tožbe – preložitev naroka zaradi možne sklenitve sodne poravnave – odsotnost strank s poravnalnega naroka
Tudi v primeru, ko sodišče zaradi možne sklenitve sodne poravnave poravnalni narok preloži na drug dan, pride v poštev sankcija iz tretjega odstavka 282. člena. Ker na (preložen) poravnalni narok ni prišla nobena od pravdnih strank, je sodišče tožbo utemeljeno štelo za umaknjeno.
Toženi stranki je prenehalo delovno razmerje zaradi pravnomočne sodbe v kazenskem postopku, s katero je bila obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev. Zato je tožeča stranka na podlagi druge točke prvega odstavka 154. člena ZJU toženi stranki izdala sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu z izdajo sklepa in ni bilo podlage za zavarovanje. Datum prenehanja delovnega razmerja je bil pravnomočno ugotovljen v sklepu predstojnice, zato ni odločilno, da je bila tožena stranka šele po enem mesecu dejansko odjavljena iz zavarovanja. Zato ji je bil za sporni mesec neupravičeno izplačan del plače. Ta znesek predstavlja preplačilo iz naslova neto plače. Ker tožeča stranka ni mogla preplačila upoštevati pri obračunu plače za naslednji mesec, je nastal pravni položaj, ko je tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega v smislu določbe 190. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
pravdni postopek - stečajni postopek - priznanje terjatve v stečajnem postopku - izvršilni naslov - prenehal pravni interes za pravdo - res iudicata - pravdni stroški
V stečajnem postopku terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov tega postopka že priznana, kar pomeni, da ima tožeča stranka za plačilo pravdnih stroškov že izvršilni naslov, na podlagi katerega bo lahko izposlovala plačilo stroškov. Ponovno odločanje o istem ni dopustno.
Tožena stranka je izpolnila tožničin zahtevek s tem, ko je na podlagi določb ZOPRZUJF izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnica soglašala, saj je nova odločba očitno postala pravnomočna. Tožbo je tudi pravočasno umaknila in sicer še pred prvo obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi še niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.