Državljan druge republike, ki na dan plebiscita dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena ZDS.
ZOR člen 173, 174, 154, 154/1, 192. ZPP (1977) člen 330, 395, 395/1, 382.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - objektivna odgovornost - pojem - krivdna odgovornost - odgovornost za mešano naključje - vmesna sodba - zavrnitev tožbenega zahtevka po temelju
1. Do škode je prišlo na stopnišču pred vhodom v gostišče v času kosila, dne 26.7.1982, ko ni deževalo. Vzrok za tožničin padec je bila, upoštevaje nadaljnje dejanske ugotovitve obeh sodišč, nekaj centimetrov v globino in širino poškodovana stopnica. Takšna poškodba stopnice na dolžini polovice metra pa, ob siceršnji dolžini stopnic 2 - 2,5 metra in širini stopnic 20 - 35 cm, ne okrni bistveno funkcionalnosti stopnice, saj je kljub takšni stopnici moč ob povprečni pazljivosti še varno uporabljati stopnišče.
2. Okvara zadnje stopnice je bila opazna.
3. Ker takšna stvar ni nevarna stvar, ne prihaja v poštev objektivna odgovornost.
4. Podana pa je krivdna odgovornost za opustitev popravila okrušenih stopnic. Merilo za presojo krivdne odgovornosti gostinca za takšno opustitev je strožje.
5. Tožnica je bila nepazljiva, zato je tudi sama kriva za nastalo škodo do 1/2.
6. Revizijsko sodišče ni moglo vzpostaviti prvostopenjske sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka za drugo toženo stranko, zato ker je sodišče druge stopnje s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o višini odškodnine tudi za drugo toženo stranko. Zato bo v nadaljevanju sojenja sodišče prve stopnje tudi proti drugo toženi stranki moralo ponovno odločati s končno sodbo. Pri tem pa bo seveda moralo izhajati iz pravnomočno zavrnjenega zahtevka po temelju proti drugi toženi stranki (glej tretji odstavek izreka sodbe VS RS).
ZSS člen 10, 10/1, 31, 31/1, 31/3. ZPP (1977) člen 23, 23/3.
stvarna pristojnost - spor o pristojnosti med rednim sodiščem in sodiščem združenega dela - izpodbijanje odločbe notranje arbitraže
Zakonitost arbitražne odločbe presoja tisto sodišče, ki bi bilo sicer pristojno odločati o sporu, če ne bi o njem odločilo samoupravno sodišče (arbitraža).
Ugotovljeno je bilo, kar je ves čas postopka tudi nesporno, da "sprejemna pogodba" za stričevega življenja ni bila predložena v zemljiško knjigo in da je ob stričevi smrti sporno premoženje oz. lastninska pravica bila vknjižena še na strica. Tožnik zatrjuje, da je lastnik spornih nepremičnin na podlagi "sprejemne pogodbe" in zahteva izločitev tega premoženja iz zapuščine. Zahteva torej stvarno pravico in ne kot zatrjuje v reviziji veljavnost pogodbe oz. obligacijsko pravico. Zato je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določilo 33.člena ZTLR in tožbeni zahtevek zavrnilo.
ZDRS člen 18, 18/4, 28.ZUP člen 4, 4/2, 209, 209/3.
odpust iz državljanstva - kršitev pravil postopka
Podana je bistvena kršitev pravil postopka, če uporaba prostega preudarka ni obrazložena. V odločbi, s katero je zavrnjena prošnja za odpust iz državljanstva, mora biti navedeno, v čem obstoja nacionalni interes, da prosilec ostane državljan Slovenije.
Vlogo za pridobitev državljanstva republike Slovenije je tožnica vložila 16.4.1992. Ker se je materialnopravni rok za vložitev vlog iztekel 25.12.1991, je tožena stranka pravilno zavrnila njeno vlogo.
Oseba, ki je na začasnem delu v ZR Nemčiji, dejansko ne živi v Sloveniji. Toženi upravni organ je lahko v skrajšanem postopku odločil o vlogi tožeče stranke za pridobitev državljanstva.
davek iz dejavnosti - nepredložena davčna napoved - cenitev prihodka in stroškov
Zavrnitev tožbe, ker je prvostopni davčni organ utemeljeno (84. člen zakona o davkih občanov) ugotovil višino celotnega prihodka in materialnih stroškov s cenitvijo, ker tožnik ni predložil davčne napovedi, poslovnih knjig in dokumentacije.
Z gradbenimi vlaganji v tuj objekt (zgradbo) je mogoče pridobiti (so)lastninsko pravico le na zgradbi in na tej zgradbi pripadajočih zemljiščih - t.j. zemljišču, na katerem objekt stoji in zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega objekta (smiselna uporaba 1. odst. 24. člena ZTLR). Zahtevek na ugotovitev (so)lastninske pravice, ki naj bi bila pridobljena na podlagi gradbenih vlaganj v tuj objekt, torej ne more obsegati še drugih nepremičnin, pa čeprav se te nahajajo v istem zemljiškoknjižnem vložku. Izjema bi bila mogoča le v primeru obstoja pogodbe med vlagatelji oz. graditelji in lastnikom objekta o pridobitvi (so)lastninske pravice na nepremičninah v takšnem obsegu. Glede na vrsto, naravo in funkcijo spornega objekta pred ugotovljenimi vlaganji na eni strani in vrsto, naravo in obsegom adaptacij oz. obnovitvijo tega objekta na drugi strani z ugotovljenimi vlaganji ni bila ustvarjena nova stvar v smislu 1. odst 22. člena ZTLR. Tudi ni bilo mogoče zaključiti, da sta pok. ... in drugotoženka pridobila lastninsko pravico v smislu pravil gradnje na tujem svetu (22. - 24. člen ZTLR). Po teh pravilih se namreč pridobi lastninska pravica le na novem objektu ali na novem delu objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje - da je tožnik sam iskal primerne ljudi, ki bi zanj skrbeli, da sta toženca skrbela za tožnika že pred sklenitvijo (že od junija 1981. dalje, ko tožnik še ni imel amputiranih obeh nog) in tudi po sklenitvi izročilne pogodbe, po njegovem odhodu iz bolnice (12.1.1982), pri čemer je bilo še ugotovljeno, da so zdravniki celo optimistično ocenili izid njegove bolezni in trajanje njegovega življenja (kar se je tudi uresničilo, saj je tožnik umrl šele leta 1985) - je sodišče druge stopnje utemeljeno izključilo možnost nepoštenega ravnanja tožencev, ki bi lahko imelo za posledico ničnost sporne pogodbe.
Tudi niso podani elementi oderuške pogodbe iz 141. člena ZOR. Glede na cit. dejanske ugotovitve namreč niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da sta toženca izkoristila tožnikovo stisko (njegovo bolezensko stanje), da bi pridobila njegovo premoženje. Sporna izročilna pogodba pa je tudi tvegan (aleatoren) pravni posel. Pogodbene stranke ob sklepanju pogodbe niso mogle točno vedeti, kakšne bodo življenjske okoliščine na strani tožnika - preživljanca (zlasti ne kakšna bo njegova življenjska doba) in kakšna bosta zato trajanje oz. obseg dajatev tožencev - preživljalcev (v pogodbi določena obveznost tožencev nuditi tožniku stanovanje in vsestransko oskrbo in nego do njegove smrti). Del podlage sporne pogodbe je bilo zato tudi tveganje, s katerim so pogodbene stranke ob sklenitvi pogodbe morale računati, da bo namreč vrednost izročenih tožnikovih nepremičnin lahko občutno presegla vrednost dejansko realiziranih dajatev tožencev.
Sodišči prve in druge stopnje nista storili v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker pri drugem sojenju nista ugotavljali ali predstavlja vrednost prejetih daril (40 ton apna) več kot polovico vrednosti toženkinega dednega deleža, čeprav je bil pri prvem sojenju že pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek, da je bila toženka "dedno odpravljena" v obsegu - kolikor vrednost prejetih daril presega polovico njenega dednega deleža. Drugi tožnikov zahtevek, ki sta mu sodišči pravnomočno ugodili v obsegu vrednosti 40 ton apna, se je namreč glasil "le" na ugotovitev, kakšno darilo je toženka prejela od zapustnice, kar naj se upošteva in poračuna v zapuščinskem postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta pri drugem odločanju glede na obseg in vsebino tožnikovega drugega zahtevka zato pravilno ugotavljali le to, ali je obstajalo med zapustnico in toženko pogodbeno (darilno) razmerje in v kakšnem obsegu je obstajalo (kakšen je bil torej predmet darilnega razmerja med njima). Glede na določila 48. in 52. člena v zvezi z 162. členom ZD pa bo moralo opraviti poračunavanje vrednosti daril, ki jih je toženka dobila od zapustnice, z vrednostjo njenega dednega deleža sodišče v zapuščinskem postopku.
UZITUL člen 9, 9/1. ZSR člen 50.SZ člen 159, 159/2.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizona po 25.6.1991 - nezakonita vselitev - zamenjava
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da po 25.6.1991 Komande garnizona oz. drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz tega sklada.
V primeru, da je toženec pred izdajo odločbe o dodelitvi stanovanja (izdane po 25.6.1991) uporabljal drugo stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada, na katerem je imel stanovanjsko zaščito, zahtevka na izpraznitev stanovanja ni mogoče obravnavati ločeno od stanovanjskih razmerij pred izdajo odločbe.
Tožeča stranka kot lastnik stanovanja lahko doseže le vzpostavitev prejšnjega stanja, to je izpraznitev spornega stanovanja ob pogoju, da zagotovi tudi glede stanovanjskih pravic toženca (in njegove družine) stanje, kakršno je bilo pred izdajo sporne odločbe.
izreden preizkus pravnomočne sodbe - prepoved reformatio in peius - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi
Samo zato, ker sodišče prve stopnje pred izrekanjem sodbe ni ugodilo predlogu zagovornika za zaslišanje dveh prič, še ni mogoče trditi, da so bile na glavni obravnavi prekršene obdolženčeve pravice do obrambe.
Kršitev 10. točke 364. člena ZKP v danem primeru sploh ne pride v poštev, saj se je zoper sodbo prve stopnje pritožil tudi javni tožilec.
UZITUL člen 9. Skupna deklaracija, podpisana na Brionih dne 7.7.1991.SZ člen 58.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizona po 25.6.1991 - zamenjava - nezakonita vselitev
Republika Slovenija je na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo te listine z dnem 25.6.1991 prevzela v svoje upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve navedenega ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato v času izdaje sporne odločbe o dodelitvi stanovanja tožencu (6.9.1991) Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s spornim stanovanjem (iz vojaškega stanovanjskega sklada). Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova in je bilo izpraznitvenemu zahtevku pravnomočno pravilno ugodeno.
Nepravilno pa je bil pravnomočno zavrnjen toženčev nasprotni tožbeni zahtevek na izročitev v uporabo prejšnjega stanovanja. Toženec je namreč pridobil stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju že pred 25.6.1991 in gre zato za pridobljeno pravico na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja.
Rizično izključitev iz 3. točke 4. člena pogojev AO-plus-86, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (npr. imetnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila), je treba razlagati:
1) pravica zavarovalnice je, da se sklicuje na rizično izključitev zaradi nedvomne plačilne zmožnosti odgovorne druge osebe - in njena stvar, da to nedvomno plačilno zmožnost dokaže;
2) besedilo "...ali je za takšno škodo zavarovana", je treba razumeti tako, da pomeni: "...ali je in kolikor je za takšno škodo zavarovana" (problem limita odgovornosti zavarovalnice, pri kateri je odgovorna druga oseba zavarovana).
razpolaganje z vojaškimi stanovanji - nezakonita vselitev
Pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Vojaški uradni list, št. 9/91) v Republiki Sloveniji ni začel veljati.
Vojaški organi so na podlagi prejšnjih predpisov stanovanja smeli oddajati. Ta pravica jim torej ni bila dana šele s spornim pravilnikom. Sklicevanje na navedeni pravilnik bi imelo lahko za posledico nezakonito vselitev le, če bi se odločba sklicevala na neko določbo, ki bi bila sicer v nasprotju s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba organa JLA po 25.6.1991 - nezakonita vselitev - zamenjava
Stanovanjska pravica se lahko izgubi le na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je stanovanjska pravica toženčevega očeta obstajala (in to med strankama ni bilo sporno), in je na podlagi te pravice toženec kot uporabnik pridobil pravico do drugega stanovanja, te pravice ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na pozneje dodeljenem stanovanju. Če je bila kasnejša dodelitev nezakonita, drugih razlogov za prenehanje stanovanjske pravice (in tudi ne pravice uporabnika) pa ni bilo, bi tožeča stranka ob prevzemu stanovanja morala toženca na to opozoriti in tožencu omogočiti bodisi vrnitev v prejšnje stanje, bodisi rešitev njegovega stanovanjskega problema na drug način.
UZITUL člen 9, 9/1. ZSR člen 50.SZ člen 159, 159/2.
razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija - odločba komande garnizona po 25.6.1991 - nezakonita vselitev - zamenjava
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da po 25.6.1991 Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada in da zato zaseda toženec sporno stanovanje brez pravnega naslova. Pritrditi pa je treba toženi stranki, da tudi ob ugotovitvi, da zaseda toženec sedanje stanovanje brez pravnega naslova, ni mogoče v vsakem primeru zahtevati brezpogojne izpraznitve stanovanja. Če je toženec pred dodelitvijo stanovanja (po 25.6.1991) uporabljal drugo stanovanje iz vojaškega stanovanjskega sklada, na katerem je imel stanovanjsko zaščito, zahtevka za izpraznitev stanovanja ni mogoče obravnavati ločeno od stanovanjskih razmerij pred izdajo odločbe.
Tožeča stranka kot lastnik stanovanja lahko v takem primeru doseže le vzpostavitev prejšnjega stanja, to je izpraznitev spornega stanovanja ob pogoju, da zagotovi tudi glede toženčevih stanovanjskih pravic stanje, kakršno je bilo pred izdajo nove dodelitvene odločbe.