koncesije - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - računanje roka
ZZDej-K je začel veljati 17. 12. 2017, in ker gre za materialni in ne procesni rok, se 15-letni rok izteče 16. 12. 2032, ko koncesija preneha veljati. Določilo 100. člena ZUP o računanju rokov se nanaša na procesne roke, ki začnejo teči naslednji dan, medtem ko za materialni (15 letni) rok podelitve pravice, ki izhaja iz materialnega zakona, in sicer četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K velja, da začne teči od uveljavitve ZZDej-K, to je od 17. 12. 2017, kar pomeni, da se le ta izteče, kot je to pravilno določila tožena stranka, dne 16. 12. 2032.
Sodišče ne verjame tožniku, da uporablja le pripravljalni del kuhinje in da ta meri samo 3 m2. Sodišče dopušča možnost, da je to izmera pulta, štedilnika, pomivalnega korita in hladilnika. Nikakor pa to ne more biti površina celotnega pripravljalnega dela kuhinje, saj je treba šteti celoten prostor kuhinje, v katerem se ta pripravljalni del nahaja, ne pa zgolj površino prostora, ki jo zavzemajo pult, štedilnik, pomivalno korito in hladilnik.
V obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik z vlogo z dne 31. 1. 2022 odpravil pomanjkljivosti prošnje za BPP. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik navedene vloge ni dopolnil s potrebnimi podatki; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
Tožeča stranka ni ustrezno glede na poziv sodišča z dne 12. 4. 2022 popravila in dopolnila tožbenega zahtevka tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožba ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih morala glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1. To pomeni, da ostaja nepopolna in nerazumljiva, zaradi česar sodišče zadeve ne more obravnavati.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - utemeljen strah
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav niti ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - sprememba okoliščin za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obrazložitev odločbe
Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožnica pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjevala ves čas, za katerega ji je bila ta dodeljena, saj niso jasne časovne okoliščine ugotavljanja vrednosti tožničinih delnic. Zato je v izpodbijanem upravnem aktu izostala tudi določna opredelitev, kdaj je prišlo do spremembe tožničinega premoženjskega stanja, saj se za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč med drugim šteje že plačana brezplačna pravna pomoč, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena tega zakona.
občinski prostorski načrt (OPN) - odločba Ustavnega sodišča - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Ustava ne predvideva pristojnosti (rednih) sodišč za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov in splošnih aktov s pooblastilom, da v primeru njihovega neskladja z Ustavo ali zakonom take akte odpravijo ali razveljavijo, temveč je Ustavno sodišče edino, ki sme kot varuh ustavnosti in zakonitosti na zahtevo upravičenih predlagateljev ali na pobudo vsakogar, ki za to izkaže pravni interes, z za vse obvezujočim učinkom poseči v zakone, podzakonske predpise in druge splošne upravne akte. Zgoraj opisani položaj Ustavnega sodišča in njegove posebne ustavno določene pristojnosti, ki jih Ustava rednim sodiščem ne podeljuje, zato ne omogočajo drugega zaključka kot to, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove protiustavnosti ali nezakoitosti razveljavi oziroma odpravi, izključne narave.
Po ustaljeni sodni praksi se sodišče pri presoji zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev za sofinanciranje projektov, ki so predmet javnih razpisov, ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev, pač pa presoja pravilnost uporabe materialnega in procesnega zakona. Odločitev, ki je sprejeta v postopku tovrstnih javnih razpisov, zato sodišče odpravi le v primeru, če je argumentacija, ki izhaja iz obrazložitve take odločbe, očitno nerazumna (prim. sodbe Upravnega sodišča RS v zadevah I U 1256/2011, I U 1956/2011, I U 1654/2013, I U 1601/2014 in I U 729/2018). Tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS (npr. v zadevah X Ips 299/2014, I Up 33/2013 in X Ips 193/2013) izhaja, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne presoja pa se primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa
Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 96. ZDDV-1 člen 2, 2/1, 5, 32, 32/2, 78, 94.
neposredna plačila v kmetijstvu - javni razpis - pogoji javnega razpisa - nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - davek na dodano vrednost (DDV)
Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.
razlastitev - gospodarska javna infrastruktura - zahteva za razlastitev - javna korist - pogoj nujnosti in sorazmernosti
Obravnavana razlastitev je za dosego javne koristi nujno potrebna, saj po nepremičninah, ki so predmet razlastitve, deloma že sedaj poteka cestni promet, nujno potrebna pa je tudi zaradi širitve javne ceste na dele parcel, kjer še ne poteka, na širino ceste 4 metrov, da bo omogočeno srečevanje nasproti vozečih vozil (izdelana PZI projektna dokumentacija na podlagi Pravilnika o projektiranju cest). Izkazana je tudi sorazmernost med javno koristjo in težo posega v zasebno lastnino, saj po delu predmetnih nepremičnin že sedaj poteka promet, torej se dejanska raba za tožnika v tem okviru ne bo spremenila, na drugi strani pa bo razlastitev zagotovila vzdrževanje ceste in nemoten dostop, sočasno pa bo zgrajena tudi javna kanalizacija, zaradi česar korist nedvomno presega izgubo, ki jo tožniku na teh nepremičninah zagotavlja zasebna lastnina.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti - dokazovanje v davčnem postopku - dokazna ocena - dokazno sredstvo - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - načelo zaslišanja - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.
GZ člen 36, 36/2, 43, 43/1, 43/1-3, 43/1-5. ZUP člen 214, 214/1, 214/1-6.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - stranski udeleženec - ugovori stranskega udeleženca - obrazložitev odločbe
Organ se, ne da bi navedel, v čem je nerelevantnost ugovora o vplivu škodljivega elektromagnetnega sevanja na čebele in na kateri pravni podlagi temelji ta zaključek, na nerelevantnost ni mogel sklicevati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prekrškovni postopek - ustavna jamstva
Sodišče je v svoji sodni praksi (sodba I U 1885/2020) že pojasnilo, da je ZP-1 spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava, v katerem se izreka represivne ukrepe. Z umestitvijo v omenjeno področje pri obravnavi prekrškov pa se nalaga zakonodajalcu in uporabniku prava obveznost upoštevanja minimalnih ustavnopravnih jamstev, prav tako kot pri kaznivih dejanjih, zato je po presoji sodišča v postopkih o prekrških, ob upoštevanju primerljivosti materialnega in procesnega prekrškovnega prava kazenskemu, treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Z novelo ZZDej-K je država vzpostavila sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe in se podelijo, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.
ZIUPGT člen 15, 15/1, 15/1-3. ZUP člen 214, 214/1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pandemija - COVID-19 - posebni ukrepi - nadomestilo plače - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - začasno čakanje na delo - pogoji za priznanje pravice - omejitev opravljanja dejavnosti - obrazloženost odločbe
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, torej da ji je bilo kot delodajalcu s predpisom Vlade RS omejeno ali onemogočeno opravljanje dejavnosti. Pri tem pa ni mogoče razbrati, katero dejavnost je upravni organ pri odločitvi upošteval in katero časovno obdobje ter zakaj omejitve in Odloki, ki jih navaja tožeča stranka, po mnenju tožene stranke niso omejevali njene dejavnosti.
ZMZ-1 člen 64, 65. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Tožena stranka s tožnikom ni razčistila okoliščin o tem, kako bi tožnik lahko pristojnemu organu predložil kakšne dokaze o smrti ali celo poboju njegovih družinskih članov in mu ni dala možnosti, da predloži morebitne dokaze, preden je zahtevek zavrgla.
V okoliščinah, ko tožnik ni imel že na prvi pogled neutemeljenega zahtevka glede na zatrjevane poboje družinskih članov, bi tožena stranka morala tožniku dopustiti možnost, da pridobi določene dokaze glede smrti in vzrokov smrti za družinske člane in da bi v primeru uspešno predloženih dokazov ali indicev preverila druge okoliščine v zvezi z lokacijo in časom zatrjevanih pobojev prek informacij o stanju v relevantnem področju Pakistana, pa tega ni storila, ampak je njegov zahtevek zavrgla.
denacionalizacija - podržavljeno premoženje - upravičenci do denacionalizacije
ZDen daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa.
Drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.
davčna izvršba - davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva - davčna izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - zastaranje pravice do izterjave davka - nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo prostora - absolutni zastaralni rok
V predmetni zadevi ne gre za t.i. judikatno terjatev, kot trdi organ druge stopnje, ki se sklicuje na določbo 356. člena OZ, temveč gre za denarno kazen kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedeno pomeni, da je treba v predmetnem postopku uporabljati določila ZDavP-2 in ne OZ, zaradi česar zastaralni rok za obe sicer izvršljivi odločbi začne teči z dnem nastopa izvršljivosti odločb organa in ne sklepa o izvršbi davčnega organa.
dodelitev brezplačne pravno pomoči - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjeten izgled za uspeh
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožnik nima opravljenega pravniškega državnega izpita, ni podan verjeten izgled za tožnikov uspeh s pritožbo zoper sklep I U 615/2021-14 z dne 30. 9. 2021.
Prvostopenjski organ je izvedel številne dokaze, iz katerih pa izhaja zgolj to, da tožnik ne prebiva na spornem naslovu, ne izhaja pa iz njih, kje naj bi dejansko prebival. Če se ta okoliščina ne da ugotoviti, ima torej upravna enota zakonsko podlago, da ugotovi zgolj to, da posameznik na določenem naslovu ne prebiva. Četudi 5. točka 2. člena ZPPreb-1, v kateri je določena definicija začasnega prebivališča, ne določa nobenih vezi, ki bi posameznike vezala na prijavljeni naslov, mora posameznik vseeno na določenem naslovu tudi dejansko prebivati, da se lahko šteje, da tam začasno prebiva.