Pri imenovanju skrbnika sodišče upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil ter če je sposoben razumeti njihov pomen, posledice, in je to v njegovo korist. Upošteva tudi želje sorodnikov, če so te v varovančevo korist.
Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica nevarnega jaška ni mogla videti ali zaznati, saj je na to ni nič opozarjalo, preperelosti plohov pa tudi ni mogla zaznati s prostim očesom. Tudi če bi parkirišče zelo dobro poznala, ni mogla vedeti, kaj se nahaja pod plohi in da obstaja nevarnost padca v globino. Sodišče je pravilno sporni del parkirišča, ki je bil prekrit s plohi in obdan z betonskimi bloki ter bil jasno viden in navzven zaznaven, saj je glede urejenosti odstopal od siceršnje površine parkirišča, štelo kot del parkirišča in pravilno ugotovilo, da hoja preko tega dela ni bila (ustrezno) preprečena.
Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.
ZGO-1 pojma projektni pogoji in soglasje definira v 5.5.1. oziroma 5.5.2. točki prvega odstavka 2. člena, pri čemer soglasje opredeli kot potrditev pristojnega soglasjedajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Ob tem iz 5.5. točke istega odstavka in člena ZGO-1 izhaja tudi opredelitev soglasjedajalca kot državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila, za katerega je z zakonom določeno, da določa projektne pogoje in daje soglasja za graditev objektov. Že iz tega je torej jasno, da se je toženka s Pogodbo zavezala pridobiti zgolj soglasja pristojnih soglasjedajalcev (nosilcev oblastnega odločanja), med katere lastniki sosednjih nepremičnin (zasebni subjekti) ne spadajo.
Ni utemeljeno pogodbi zvesto stranko siliti, da kot izpolnitev pogodbene obveznosti sprejme izpolnitev z napako, kar izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ.
Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil razlog za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije tožnikova želja po pridobitvi ustreznega gradbenega dovoljenja za realizacijo gradnje poslovne stavbe, okoliščina, da bo moral tožnik za dosego tega cilja kljub dokončani dokumentaciji s strani toženke po Pogodbi pridobiti še soglasja mejašev za manjši odmik od meje, gotovo sodi med tiste, za katere je toženka vedela ali pa bi kot strokovnjak na svojem področju morala vedeti in je bila pomembna za naročeno delo ter bi tožnika v skladu s tretjim odstavkom 625. člena OZ o tem morala seznaniti.
Sodišče druge stopnje je v skladu z določilom drugega odstavka 334. člena ZPP, ker je umik pritožbe prejelo pred odločanjem v pritožbenem postopku, le ugotovilo njen umik.
Sodišče prve stopnje svoje ocene, da je bila tožnikova posest na spornem stanovanju zakonita in dobroverna, ni temeljilo zgolj na navedeni Predpogodbi z dne 4. 11. 1997 in Pogodbi o izpolnitvi prodajne pogodbe z dne 23. 6. 1998, temveč na vrsti dejstev in okoliščin, ki jih je ugotovilo (poleg pogodb, plačila kupnine, dejstva, da toženčevi (posredni) posesti ni nihče nasprotoval, neobstoju etažne lastnine), ki tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz obeh pogodb, ki ju je tožnik sklenil z B. B., izhaja, da je bila volja pogodbenih strank, da B. B. na tožnika prenese lastninsko pravico na spornem stanovanju ter da je bil tožnik v dobri veri glede lastninske pravice svojega (posestnega) prednika, glede na to, da je ta imel od leta 1992 posest nad spornim stanovanjem. Na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik nad stanovanjem izvrševal lastniško (posredno) posest (ki ima v primeru priposestvovanja enake učinke kot neposredna posest), kar naj bi dodatno potrjevali dejstvi, da je imel pri zavarovalnici od 24. 6. 1998 dalje sklenjeno za stanovanje požarno zavarovanje in da je plačeval stroške, potrebne za obnovo strehe in zamenjavo oken.
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona.
Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha.
Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.
Neutemeljeni so očitki o obstoju sporazuma glede dovozne poti (na sedanjih parcelah 253/8 in 252/2). Sodišče je natančne in izčrpne razloge podalo v 32. do 39. točki obrazložitve. Predstavniki uporabnikov stavb so se strinjali z rešitvijo glede dovozne poti do vseh treh stavb, predvideno v lokacijski dokumentaciji v zvezi s prenovo hiše na A. ulica 3. Pritožbeno stališče, da so se dogovorili le o parcelaciji, nima opore v listinah, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje. S strani uporabnikov vseh treh stavb (tedanjih imetnikov pravice uporabe) je bilo v isti listini dano dovoljenje za izvedbo vknjižbe na parc. št. 252 in 253, a tudi soglasje z dovozno potjo, predvideno v lokacijski dokumentaciji. Ugotovitvam, da je soglašal s parcelacijo in da je tudi kasnejša dokumentacija v zvezi z gradnjo stavbe 282 vključevala isto dostopno pot, pritožnik ne oporeka. Na pritožničino pobudo izvedena kasnejša združitev parcel 253/1, 253/2 in 253/3 sama za sebe ne potrjuje, da parcelacija, izvedena v postopku pridobivanja dovoljenj za prenovo stavbe 282, ni zaživela. Glede na to, da etažnim lastnikom stavbe 281 niso odvzeta upravičenja v zvezi z uporabo dostopne poti, so pritožbene navedbe o tem, da so jo vedno uporabljali, nepomembne. Ugotovitev, da so jo ves čas uporabljali tudi lastniki stavb 282 in 466, pa temelji na izčrpni oceni izpovedb vseh zaslišanih v postopku, tako da s pritožbenim izpostavljanjem posameznih delov izpovedb posameznih izmed zaslišanih ni vzbujen dvom o njeni pravilnosti.
Uporaba zemljišča za parkiranje je resda indic v prid ugotovitvi, da gre za pripadajoče zemljišče, a sama po sebi ne zadostuje za tako sklepanje. Sodišče prve stopnje je ugotovitve v zvezi s parkiranjem pravilno ovrednotilo v luči ugotovitev o vsebini listin, povezanih z gradnjo. Nenazadnje je bilo ugotovljeno, da so uporabniki stavbe 281 sicer parkirali na zemljišču, ki po izpodbijani odločbi pripada k stavbi 282, a hkrati tudi, da tega zemljišča niso šteli kot svojega. Potreba po prostoru za parkiranje ni zadostna podlaga za zaključek, da gre za (skupno) pripadajoče zemljišče.