V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
ZObr člen 97.f, 97.f/2, 98.c, 98.c/1, 98.c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES člen 5, 16.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - nadure - tedenski počitek
Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.
V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - zamudna sodba
Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanega obsega prevozov. Tožena stranka je potem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na novo zaposlila tri delavce. Tožniku je podala odpoved, ker je od nje zahteval izplačilo neizplačanih plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil podan, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - odmera nagrade
Zahtevnost izvedenskega mnenja je odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja (v predmetni zadevi gre za zelo obsežno dokumentacijo), časa, ki ga ima na voljo, kompleksnosti in vrste zahteve, ki je predmet mnenja in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela. Ob upoštevanju obsežnosti dokumentacije, predvsem pa kompleksnosti tožnikove zdravstvene problematike, je v skladu s 47. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pisni izvid in mnenje izvedenca v tem sporu potrebno opredeliti kot zelo zahtevno.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Tožnica na delovnem mestu administrator ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Dela ni opravila pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovir, da tožena stranka tožnici ne bi odredila dodatne naloge tehničnega pregleda zaključnih nalog dodiplomskega študija, ob ugotovitvi, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Pogodba o zaposlitvi obsega tudi dela po odredbi neposredno predpostavljenega, kamor je mogoče uvrstiti tudi delo, ki je bilo odrejeno tožnici.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 205, 207, 207/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 38, 38/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno varstvo pred odpovedjo
Zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki. Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen.
Glede števila sindikalnih zaupnikov je potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 112. členu ZDR-1 bi bilo sicer smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah itd., vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom in ti kriteriji ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 112. členu ZDR-1.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0080403
ZPP člen 285, 286b. ZASP člen 81.
avtorski honorar in nadomestilo - neizvedba dokaza - pravočasnost grajanja - materialno procesno vodstvo - neprimeren dokaz
Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla, nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.
ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa – ureditvena začasna odredba – težko nadomestljiva škoda – predsednik uprave – neznatna škoda – nedenarna terjatev
Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo.
Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala.
Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve.
sodna taksa - nastanek taksne obveznosti - sprememba predpisa
Z ZST-1B, ki je začel veljati 13. 8. 2013, je bila določena taksa tudi za denarne zahtevke v individualnih delovnih sporih. Taksna obveznost za vložitev tožbe nastane z vložitvijo tožbe, medtem ko taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo nastane z vložitvijo pritožbe. Ker je bila sodba v sporni zadevi izdana 24. 3. 2014, pritožba zoper sodbo pa je bila vložena 14. 4. 2014, je taksna obveznost za pritožbo nastala po 13. 8. 2013, zato je tožeča stranka za vloženo pritožbo dolžna plačati sodno takso.
Pri tožniku je izkazana preostala delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidska pokojnine, ni utemeljen.
Sodišče lahko v socialnem sporu upošteva le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z medicinskimi izvidi do končanja predsodnega upravnega postopka. Morebitno (kasneje ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja je namreč mogoče obravnavati le v novem predsodnem upravnem postopku, ki ga je na podlagi novejše medicinske dokumentacije mogoče sprožiti z novo zahtevo.
Določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja.
Dokončna odločitev komisije o službeni oceni (ki je predmet izpodbijanja v tem individualnem delovnem sporu) je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato je zoper takšno odločbo dopustno sodno varstvo.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja nezanikanih dejstev - neizvedba naroka
S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina
Tožena stranka je ukinila kadrovsko splošno službo (to je delovno mesto tožnice) in je tožničino delo razdelila med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je iz celotnega poteka dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve direktorja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z njeno zunajslužbeno dejavnostjo vedeževanja. Tožnica je bila o tem, ali v resnici opravlja dejavnost vedeževanja, vprašana v sredo in ji je bilo že takrat zagroženo z odpovedjo, če bo odgovor pozitiven. Prvi naslednji delovni dan tožnice (v petek) je direktor tožene stranke to grožnjo tožnici ponovil še v neposrednem pogovoru in prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek) sprejel odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, pri čemer je ta odločitev pomenila zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadurno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je dolžan delavcu izplačati odpravnino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine utemeljen.
Tožnik je imel ob prenehanju delovnega razmerja višek ur, ki jih do prenehanja delovnega razmerja ni mogel porabiti. Tožena stranka tožniku teh ur ni plačala. V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZDR ima delavec pravico do dodatka za nadurno delo. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno vtožuje plačilo za nadurno delo.