Ni splošnega pravila, kdaj gre za zanikanje razmerja, kdaj pa ne, saj je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakega primera. V predmetni zadevi je upnik izvršbo predlagal na podlagi izpiska odprtih knjigovodskih postavk. Dolžnik v takem primeru nima enakih možnosti za konkretizirano ugovarjanje kot bi jih imel, če bi predlog za izvršbo temeljil na konkretnih računih. V tej luči je potrebno presojati tudi njegove navedbe v ugovoru.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 184. OZ člen 131, 288.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - izvedenec - izvedensko mnenje - odmera višine odškodnine - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - vračunavanje delne izpolnitve
Sodišče lahko skladno z določbo tretjega odstavka 254. člen ZPP postavi drugega izvedenca le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz vloge tožene stranke izhaja le, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca. To pa ni razlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je postavilo drugega izvedenca. S tem je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Sodišče prve stopnje vračunavanja delne izpolnitve ni izvedlo skladno z določbo 288. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko zakonskih zamudnih obresti se je do dne delne izpolnitve nateklo od dosojenega zneska odškodnine in nato z zneskom delnega plačila najprej poplačati natekle obresti, s preostankom pa del glavnice odškodnine.
ZObr člen 97.f, 97.f/2, 98.c, 98.c/1, 98.c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES člen 5, 16.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - nadure - tedenski počitek
Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.
V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.
V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
invalidnost II. kategorije - delna invalidska pokojnina
Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.
nadomestitev izpodbijanega sklepa po registrskem sodišču – odločanje o pritožbi – pravni interes za pritožbo
Registrsko sodišče lahko samo odloči o pritožbi in o predlogu za vpis odloči drugače, kot je odločilo s sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, vendar navedeno velja samo, če je pritožbo vložil predlagatelj, ne pa nekdo tretji. V konkretnem primeru je pritožbo zoper sklep vložil le nasprotni udeleženec, zato registrsko sodišče ni imelo podlage, da bi samo odločilo o tej pritožbi.
Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bil vpis izbrisa likvidacijske upraviteljice in vpis novega likvidacijskega upravitelja zanj (kot delničarja) neugoden, oz. ni izkazal, katera njegova pravica ali na zakonu temelječ interes naj bi bil s sklepom registrskega sodišča, prizadeta.
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodna razveza - odškodnina
Tožena stranka je ukinila kadrovsko splošno službo (to je delovno mesto tožnice) in je tožničino delo razdelila med druge delavce, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Vendar pa je iz celotnega poteka dogodkov, ki so pripeljali do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve direktorja tožene stranke, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezadovoljstva z njeno zunajslužbeno dejavnostjo vedeževanja. Tožnica je bila o tem, ali v resnici opravlja dejavnost vedeževanja, vprašana v sredo in ji je bilo že takrat zagroženo z odpovedjo, če bo odgovor pozitiven. Prvi naslednji delovni dan tožnice (v petek) je direktor tožene stranke to grožnjo tožnici ponovil še v neposrednem pogovoru in prvi naslednji delovni dan (v ponedeljek) sprejel odločitev o takojšnji ukinitvi kadrovsko splošne službe, pri čemer je ta odločitev pomenila zgolj ukinitev tožničinega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja nezanikanih dejstev - neizvedba naroka
S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nadurno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, je dolžan delavcu izplačati odpravnino. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine utemeljen.
Tožnik je imel ob prenehanju delovnega razmerja višek ur, ki jih do prenehanja delovnega razmerja ni mogel porabiti. Tožena stranka tožniku teh ur ni plačala. V skladu s 1. odstavkom 128. člena ZDR ima delavec pravico do dodatka za nadurno delo. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno vtožuje plačilo za nadurno delo.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
starostna pokojnina - Sporazum o vprašanjih nasledstva - nekdanji vojaški zavarovanci
Le na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine. MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah. Zato tožbeni zahtevek na izplačilo predčasne starostne pokojnine na podlagi MSVN ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 5. odstavka 108. člena ZPP vlogo tožene stranke, ki je bila naslovljena kot „PD in številka spisa“ pravilno zavrglo. Tožnik namreč ni ravnal skladno s pozivom sodišča, ki ga je s sklepom pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali ta vloga predstavlja pritožbo ali kakšno drugo vlogo in zoper katero sodno odločbo je vložena. Tožnik v postavljenem roku tega ni storil in sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z opozorilom, ki ga je vseboval sklep ter vlogo pravilno zavrglo.
obveznosti upravitelja – razlogi za razrešitev upravitelja
Upravitelj ima pravico do presoje, ali je vlaganje tožb oziroma drugih predlogov smiselno ali ne. Očitana opustitev bi pomenila kršitev dolžnosti upravitelja le v primeru, če bi iz trditev in dokazov predlagatelja izhajalo, da bi vsak drug upravitelj v enakih okoliščinah ravnal tako, da bi sprožil ustrezne postopke.