ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118, 118/1. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke in ne navedeni poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal ter ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor, še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodbe spor med tožnikom in delodajalcem. Obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podano odpoved. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, in da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je bil direktor tožene stranke v sporu.
Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če tudi bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah.
ZPP člen 105.a, 105.a/3. ZPSto člen 41, 41/1, 41/3.
sodna taksa za pritožbo - umik pritožbe - vročanje v poštni predal
Iz poštne povratnice o vročanju plačilnega naloga za plačilo sodne takse za pritožbo pooblaščencu toženca je razvidno, da je vročevalec pošte dne 30. 4. 2014 poskušal vročiti plačilni nalog toženčevemu pooblaščencu, vendar mu ga na njegovem naslovu ni mogel osebno izročiti, niti ga ni mogel izročiti članom gospodinjstva oziroma zaposlenim v poslovnem prostoru. Zato je vročevalec pustil sodno pisanje v njegovem poštnem predalu na sedežu pošte. Način poskusa vročitve plačilnega naloga toženčevemu pooblaščencu iz poštne povratnice ne izkazuje, da je pooblaščenec dne 30. 4. 2014 tudi dejansko prejel sodno pisanje. Zato je zmotna ugotovitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, da je od tega datuma za stranko začel teči 15-dnevni rok za poravnavo taksne obveznosti oziroma za podajo predloga za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo.
Ne gre le za kraj in čas storitve kaznivih dejanj, ki bi naj bila po pritožbeni obrazložitvi znana, ampak zlasti za njihove opise glede izvršitvenih ravnanj, ki morajo biti skozi nadaljnje faze postopka formalno in vsebinsko preizkušeni. Če opisov v vlogah ni oziroma so ti nerazumljivi, navedeni preizkusi niso mogoči.
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja nezanikanih dejstev - neizvedba naroka
S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0080403
ZPP člen 285, 286b. ZASP člen 81.
avtorski honorar in nadomestilo - neizvedba dokaza - pravočasnost grajanja - materialno procesno vodstvo - neprimeren dokaz
Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla, nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 38.
dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja - dodatek za delo v globini - plača - obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dodatki za manj ugodne pogoje dela
Tožnik je v spornem času opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja (38. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, je neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu pripada ta dodatek. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 113, 208. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije člen 85.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo - sindikalni zaupnik
Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. ZDR drugače kot v ZJU (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.
Tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo štela, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Tožnica tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete, zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
invalidnost II. kategorije - delna invalidska pokojnina
Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
starostna pokojnina - Sporazum o vprašanjih nasledstva - nekdanji vojaški zavarovanci
Le na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine. MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah. Zato tožbeni zahtevek na izplačilo predčasne starostne pokojnine na podlagi MSVN ni utemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 252. ZDSS-1 člen 75, 81, 81/1.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila s prvostopenjskim upravnim aktom zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. S pravnomočno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe.
nadomestitev izpodbijanega sklepa po registrskem sodišču – odločanje o pritožbi – pravni interes za pritožbo
Registrsko sodišče lahko samo odloči o pritožbi in o predlogu za vpis odloči drugače, kot je odločilo s sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, vendar navedeno velja samo, če je pritožbo vložil predlagatelj, ne pa nekdo tretji. V konkretnem primeru je pritožbo zoper sklep vložil le nasprotni udeleženec, zato registrsko sodišče ni imelo podlage, da bi samo odločilo o tej pritožbi.
Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bil vpis izbrisa likvidacijske upraviteljice in vpis novega likvidacijskega upravitelja zanj (kot delničarja) neugoden, oz. ni izkazal, katera njegova pravica ali na zakonu temelječ interes naj bi bil s sklepom registrskega sodišča, prizadeta.
Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - rok za vložitev pritožbe
V tretjem odstavku 343. člena ZPP je določeno, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona. Tožnik v svojih vlogah ni izrecno navedel, da vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove pritožbe, kar pomeni, da gre za nepopolno pritožbo, zato jo je bilo potrebno zavreči. Navaja zgolj opr. št. zadeve, s tem da iz vsebine njegovih vlog v bistvu izhaja nestrinjanje z izdano zavrnilno sodno odločbo. Tudi sicer je tožnik zgolj napovedal pritožbo zoper sodbo (zapisal je, da si zadrži pravico do pritožbe). Pritožba zoper sodbo tako do izteka z zakonom določenega roka sploh ni bila vložena. Tudi v primeru, če bi kasneje vloženo tožnikovo vlogo šteli kot pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do zdraviliškega zdravljenja, bi bila le-ta prepozna in bi jo bilo potrebno že iz tega razloga zavreči.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Tožnica na delovnem mestu administrator ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Dela ni opravila pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovir, da tožena stranka tožnici ne bi odredila dodatne naloge tehničnega pregleda zaključnih nalog dodiplomskega študija, ob ugotovitvi, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Pogodba o zaposlitvi obsega tudi dela po odredbi neposredno predpostavljenega, kamor je mogoče uvrstiti tudi delo, ki je bilo odrejeno tožnici.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.