ZDR člen 9, 9/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi - preklic odpovedi - ponovna odpoved - ničnost
Ker je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že s prvotno podano izredno odpovedjo, ki ni bila niti preklicana niti izpodbijana pred sodiščem, je vnovična izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi možna le, če je v vmesnem času (od prvotno podane do izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, saj že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova odpovedati.
Glede na to, da je tožena stranka tožnico po prvotno podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavila v zavarovanje, je brez dvoma obstajala le njena volja po vnovični vzpostavitvi delovnega razmerja. Vendar je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja zakonsko podlago za vzpostavitev delovnega razmerja (prvi odstavek 9. člena ZDR), potrebna volja obeh pogodbenih strank, delavca in delodajalca. Volja tožnice za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja iz spisovnih podatkov ni razvidna. Ker delovno razmerje ni bilo ponovno vzpostavljeno, saj pogodbe o zaposlitvi med strankama (niti de facto) ni bilo, je ni bilo mogoče ponovno odpovedati. Takšna ponovna odpoved enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi je nična. Zato je že iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118, 118/1. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke in ne navedeni poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal ter ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor, še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodbe spor med tožnikom in delodajalcem. Obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podano odpoved. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, in da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je bil direktor tožene stranke v sporu.
Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če tudi bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah.
sklep o izvršbi - odločitev o izvršilnih stroških - pravno sredstvo - pritožba - sodna taksa
Po prvem odstavku 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Citirana zakonska določba je jasna. Le v primeru, če dolžnik izpodbija samo stroškovno odločitev, torej zgolj stroškovno odločitev sklepa o izvršbi, je vloženo pravno sredstvo pritožba in o njej kot pristojno odloča višje sodišče (četrti odstavek 6. člena ZIZ). V kolikor pa dolžnik sklepa, s katerim je dovoljena izvršba, ne izpodbija le v odločitvi o stroških, temveč tudi v delu dovoljene izvršbe, vloženo pravno sredstvo predstavlja ugovor. Za odločanje o njem je pristojno sodišče prve stopnje (54. člen ZIZ).
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
Določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja.
Dokončna odločitev komisije o službeni oceni (ki je predmet izpodbijanja v tem individualnem delovnem sporu) je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato je zoper takšno odločbo dopustno sodno varstvo.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - odgovor na pritožbo
V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroškov odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - odmera nagrade
Zahtevnost izvedenskega mnenja je odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja (v predmetni zadevi gre za zelo obsežno dokumentacijo), časa, ki ga ima na voljo, kompleksnosti in vrste zahteve, ki je predmet mnenja in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela. Ob upoštevanju obsežnosti dokumentacije, predvsem pa kompleksnosti tožnikove zdravstvene problematike, je v skladu s 47. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pisni izvid in mnenje izvedenca v tem sporu potrebno opredeliti kot zelo zahtevno.
Prejemki socialne pomoči po ZSV se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči. V konkretnem primeru je bila izdana pravnomočna sodba (s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi). Od reparacije pa se ne odštevajo socialni prejemki.
nadomestitev izpodbijanega sklepa po registrskem sodišču – odločanje o pritožbi – pravni interes za pritožbo
Registrsko sodišče lahko samo odloči o pritožbi in o predlogu za vpis odloči drugače, kot je odločilo s sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, vendar navedeno velja samo, če je pritožbo vložil predlagatelj, ne pa nekdo tretji. V konkretnem primeru je pritožbo zoper sklep vložil le nasprotni udeleženec, zato registrsko sodišče ni imelo podlage, da bi samo odločilo o tej pritožbi.
Pritožnik ne pojasni, v čem naj bi bil vpis izbrisa likvidacijske upraviteljice in vpis novega likvidacijskega upravitelja zanj (kot delničarja) neugoden, oz. ni izkazal, katera njegova pravica ali na zakonu temelječ interes naj bi bil s sklepom registrskega sodišča, prizadeta.
Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - sprememba delodajalca
Tožnice so bile na podlagi pogodb o zaposlitvi v delovnem razmerju pri D. d.o.o. na delovnem mestu prodajalka vstopnic I, prodajalka vstopnic II in poslovodja. V marcu 2011 so podpisale sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter s 1. 4. 2011 sklenile pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Ta jim je 17. 7. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta blagajnik I in delovnega mesta poslovodje. Delo, ki so ga po pogodbi o zaposlitvi opravljale tožnice pri toženi stranki, se ni spremenilo. Opravljale so isto delo, na isti lokaciji, z istimi delovnimi sredstvi, v istem delovnem času. Prenos dejavnosti je lahko posledica konkludentnih dejanj delodajalca prenosnika in prevzemnika in ni pogojen z obstojem formalnega pogodbenega razmerja med njima. Zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnic pri toženi stranki, je treba šteti, da niso spremenile zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe in odpovednega roka pri delodajalcu, čeprav k toženi stranki niso prešle na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev in kljub temu, da so podpisale sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
ZObr člen 97.f, 97.f/2, 98.c, 98.c/1, 98.c/2. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 3. ZSPJS člen 3, 3/1. ZDR člen 156, 156/3. ZSSloV člen 53. Direktiva 2003/88/ES člen 5, 16.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - nadure - tedenski počitek
Za delo v manj ugodnem delovnem času se šteje tudi delo preko polnega delovnega časa. Za ta čas je delavec praviloma upravičen do dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Vendar pa je Vlada RS z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki jo je bila upravičena sprejeti na podlagi izrecnih določb ZObr in ZSPJS, določila, da pripadnikom stalne sestave Slovenske vojske v tujini ti dodatki in nadomestila za čas opravljanja nalog pri izvajanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah, ne pripadajo. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur v času misije ni utemeljen.
V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz navedenega člena ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj.
Pri tožniku je izkazana preostala delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidska pokojnine, ni utemeljen.
Sodišče lahko v socialnem sporu upošteva le zdravstveno stanje, kakršno je bilo izkazano z medicinskimi izvidi do končanja predsodnega upravnega postopka. Morebitno (kasneje ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja je namreč mogoče obravnavati le v novem predsodnem upravnem postopku, ki ga je na podlagi novejše medicinske dokumentacije mogoče sprožiti z novo zahtevo.