podjemna pogodba – podlaga pogodbe – namen pogodbe – predmet pogodbe – ugovor neizpolnjene pogodbe – vsebina obveznosti
Pritožnica se pri utemeljevanju ugovora neizpolnjene pogodbe (zaradi česar meni, da vtoževane terjatve ni dolžna poravnati) zmotno sklicuje na 39. člen OZ. Vsebino obveznosti (ki daje odgovor na vprašanje, k čemu se je zavezala pogodbena stranka) namreč določa njen predmet, njegova neizpolnitev pa je pogoj za uveljavljanje navedenega ugovora, medtem ko ima izostanek podlage oziroma njena nedopustnost (česar pa tožena stranka ne zatrjuje) za posledico ničnost pogodbe.
sklep o izvršbi - odločitev o izvršilnih stroških - pravno sredstvo - pritožba - sodna taksa
Po prvem odstavku 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških. Citirana zakonska določba je jasna. Le v primeru, če dolžnik izpodbija samo stroškovno odločitev, torej zgolj stroškovno odločitev sklepa o izvršbi, je vloženo pravno sredstvo pritožba in o njej kot pristojno odloča višje sodišče (četrti odstavek 6. člena ZIZ). V kolikor pa dolžnik sklepa, s katerim je dovoljena izvršba, ne izpodbija le v odločitvi o stroških, temveč tudi v delu dovoljene izvršbe, vloženo pravno sredstvo predstavlja ugovor. Za odločanje o njem je pristojno sodišče prve stopnje (54. člen ZIZ).
jasnost izreka sklepa o izvršbe - sklicevanje na predlog za izvršbo - zavrženje predloga o izvršbi na novo sredstvo
Izrek sklepa o izvršbi je jasen, ko glasi, da je sodišče dovolilo predlagano izvršbo po predlogu upnika za izvršbo in po dopolnitvi predloga za izvršbo. Kot tak ne dopušča nikakršnega dvoma, da je sodišče sledilo predlogu (in dopolnitvi) v celoti. Izrek zavrnilnega dela ne obsega, prav tako ne obrazložitve. Ta pa je v primeru zavrnitve predloga za izvršbo obvezna (peti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ)
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - rok za vložitev pritožbe
V tretjem odstavku 343. člena ZPP je določeno, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona. Tožnik v svojih vlogah ni izrecno navedel, da vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove pritožbe, kar pomeni, da gre za nepopolno pritožbo, zato jo je bilo potrebno zavreči. Navaja zgolj opr. št. zadeve, s tem da iz vsebine njegovih vlog v bistvu izhaja nestrinjanje z izdano zavrnilno sodno odločbo. Tudi sicer je tožnik zgolj napovedal pritožbo zoper sodbo (zapisal je, da si zadrži pravico do pritožbe). Pritožba zoper sodbo tako do izteka z zakonom določenega roka sploh ni bila vložena. Tudi v primeru, če bi kasneje vloženo tožnikovo vlogo šteli kot pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do zdraviliškega zdravljenja, bi bila le-ta prepozna in bi jo bilo potrebno že iz tega razloga zavreči.
Določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja.
Dokončna odločitev komisije o službeni oceni (ki je predmet izpodbijanja v tem individualnem delovnem sporu) je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato je zoper takšno odločbo dopustno sodno varstvo.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0080403
ZPP člen 285, 286b. ZASP člen 81.
avtorski honorar in nadomestilo - neizvedba dokaza - pravočasnost grajanja - materialno procesno vodstvo - neprimeren dokaz
Tožeča stranka ni navedla nobenega primera, ki bi kazal na to, kakšne honorarje se v praksi običajno plačuje za primerljivo avtorsko delo. Če bi pravno pomembna dejstva o tem navedla, bi lahko sodišče izvajalo tudi druge predlagane dokaze in ne le z izvedencem oblikovalske stroke, ki bi lahko izdelal strokovno mnenje o avtorskem delu zakonite zastopnice tožeče stranke in oblikovalca. Zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da izpovedba zakonite zastopnice in priče, to je oblikovalca, ki je sodeloval pri izpolnjevanju posla, nista primerna dokaza za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka tožeče stranke.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Tožnica na delovnem mestu administrator ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Dela ni opravila pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovir, da tožena stranka tožnici ne bi odredila dodatne naloge tehničnega pregleda zaključnih nalog dodiplomskega študija, ob ugotovitvi, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Pogodba o zaposlitvi obsega tudi dela po odredbi neposredno predpostavljenega, kamor je mogoče uvrstiti tudi delo, ki je bilo odrejeno tožnici.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
Prejemki socialne pomoči po ZSV se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči. V konkretnem primeru je bila izdana pravnomočna sodba (s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi). Od reparacije pa se ne odštevajo socialni prejemki.
invalidnost II. kategorije - delna invalidska pokojnina
Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.
odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - odgovor na pritožbo
V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroškov odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.