Gre za skupni prostor večstanovanjske hiše v pomenu 8. člena SZ. Ti prostori so v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastninski delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (3. odstavek 12. člena SZ). Za te skupne prostore oz. za to solastnino ne velja avtomatično možnost delitve solastnine, kot to določa ZNP v členih 119 in naprej, saj skupni prostori služijo hiši kot celoti. Zakonodajalec je v 1. odstavku 13. člena SZ izjemoma dopustil možnost, da vsak solastnik lahko zahteva, da se njegov solastninski delež, ki ga ima na skupnih prostorih stanovanjske hiše, spremeni v etažno lastnino, če je to glede na njegov solastninski delež, razporeditev, funkcionalno zasnovo, tehnično izvedljivost in dostopnost mogoče. Le v takem primeru lahko predlagatelj namesto pogodbe izsili od solastnikov spremembo solastninskih deležev na skupnih prostorih v etažno lastnino.
Če drži pritožbena trditev, da je ta delež le 3 %, tedaj je jasno, da tak delež ne zadošča, da bi imel pravico zahtevati prostor kot etažno lastnino. Citirano zakonsko določbo je namreč treba razlagati tako, da je predpogoj, da ima predlagatelj tako velik solastninski delež na skupnih prostorih, da zadošča za celotni etažni prostor in da svoje pravice na preostalem delu teh skupnih prostorov (na primer, ko je na voljo več kleti ali kolesarnic) izgubi. Ostali solastniki pa imajo zato pravico do odškodnine in se takim skupnim prostorom ali odpovedo ali če jih je na voljo več, zadovoljijo s preostalimi.