Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v tujini, vsakodnevno opravljal različna opravila, pri čemer je poleg operativnih nalog, med katere spada tudi pripravljenost, opravljal tudi različna druga dela (imel je usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedena opravila ne predstavljajo opravljanje dela za toženo stranko, ampak so zgolj odraz načina bivanja in delovanja na misiji. Čeprav tožnik z opravljanjem takšnih opravil ni opravljal efektivnega dela za toženo stranko, pa ni mogoče zaključiti, da je bil prost in da mu je torej tožena stranka v tistem času zagotovila počitek. Sodišče prve stopnje je kot delovno opravilo sicer res navedlo tudi nošenje uniforme, vendar pa ni zgolj na to okoliščino oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
darilna pogodba - pogodba o preužitku - osebna služnost - osebni stečaj - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbijanje darilne pogodbe - subjektivni pogoj izpodbojnosti - ožje povezane osebe
Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ki jih določa 391. člena ZFPPIPP, po katerem velja, da se ta, v primeru, ko gre za povezane osebe šteje za izpolnjenega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00030853
ZKP člen 26, 26/1. KZ-1 člen 19, 19/1. ZS člen 105a, 105a/1, 105a/4.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti po sklepu predsednika sodišča
Po določbi prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je praviloma krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušano. V konkretnem primeru bi to torej bilo Okrajno sodišče v Celju. Že iz same zakonske dikcije pa je razvidno, da to procesno pravilo ni absolutno in pozna nekatere izjeme. Ena od njih je predvidena v določbah 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). V skladu z določbo četrtega odstavka 105.a. člena ZS, pa lahko predsednik okrožnega sodišča ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča. Prenos pristojnosti se objavi v letnem razporedu sodišča, s katerega in na katerega se prenese pristojnost v določeni vrsti zadev.
regulacijska začasna odredba - motenje posesti - težko nadomestljiva škoda
Zatrjevane omejitve in prikrajšanja na področju igranja odbojke na mivki ne predstavljajo take škode oziroma takega intenzivnega posega v temeljne pravice, pravne dobrine in vrednote, da bi zaradi tega ostal postopek v motenjski pravdi brez pomena.
Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena,kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. In še, da skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obtoženec priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču se je na podlagi izvajanj zagovornikov (šele v besedi strank), da so poškodbe (policistu) nastale ob priliki pobega in ne z namenom grdega ravnanja in da intenziteta poškodb ne dosega praga lahke telesne poškodbe, porodil dvom o tem, ali je obtoženec priznal točno to kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko 2 prvostopenjskega izreka in je predmet obtoževanja. Obtoženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni nikoli ničesar povedal (ni se izjasnil ne na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), vendar bi navedbe obrambe kazale na to, da je sodnik prve stopnje presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja iz 299. člena KZ-1 (protipravno ravnanje oziroma protipravno povzročeno posledico obtoženčevega delovanja po opisu), ni pa v okviru pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega (psihičnega) odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde.
ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 168, 168/2, 171, 171/1, 173, 173/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2.
Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
zavrženje prepozne vloge - rok za plačilo denarne kazni - obročno plačilo denarne kazni
Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da Kazenski zakonik v petem odstavku 47. člena določa, da rok za plačilo denarne kazni ne sme biti daljši od treh mesecev in da sme sodišče v upravičenih primerih do poteka roka za plačilo dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Navedeno pomeni, da mora biti denarna kazen, tudi če je določeno, da jo obsojenec plača v obrokih, plačana v dveh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena in da je mogoče prošnji za obročno plačilo denarne kazni ugoditi, če obsojenec poda prošnjo za takšen način plačila do poteka roka za plačilo.
odklanjanje zdravljenja - ogrožanje življenja in zdravja - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve
Oprava diagnostike, potrebne za ugotovitev, ali zavračanje zdravljenja predstavlja ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, lahko pomeni kvečjemu podlago za postopanje po prvem odstavku 63. člena ZDZdr.
Tožnik bi moral bi svoje očitke konkretno opredeliti oziroma (če se z ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja) jasno navesti, kakšen je njegov mesečni (neto) dohodek, ki bi ga bilo potrebno upoštevati, česar pa ni storil.
ZPP člen 86, 86/3, 394, 394-10, 396, 396/1, 396/1-6, 397, 397/2. ZDen člen 5, 16, 16/3.
obnova pravdnega postopka - novi dokazi - vmesna sodba - končna sodba - pravnomočnost vmesne sodbe - pravni interes za obnovo postopka - denacionalizacija nepremičnin - vrnitev stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu - stanovanjska pravica - odkupna pravica - obstoj obnovitvenega razloga - vsebina predloga za obnovo postopka - postulacijska sposobnost - rok za vložitev predloga za obnova postopka
Vmesna sodba oziroma sklep se sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.
O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga. Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga.
ZPP člen 212, 337, 337/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo - trditveno in dokazno breme - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - bilanca stanja - razpolaganje s sredstvi - pritožbene novote
Tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora namreč trditi (in dokazati), da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Poleg tega mora pojasniti, v čem bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno poslovanje. Tožena stranka pa tega ni storila. Ni torej navedla, zakaj sodne takse v znesku 102,00 EUR ne more plačati iz sredstev, s katerimi razpolaga, niti ni navedla, v čem bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrne, pravilna.