ZPSDP člen 4, 8.. ZUJF člen 168, 168/2, 171, 171/1, 173, 173/2.. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2.
Tožena stranka je tožnika s tem, ko ga je napotila na strokovno usposabljanje, napotila na službeno pot - napotila ga je, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem je v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravljal delo. Tako službeno pot (potovanje) definira prvi odstavek 171. člena ZUJF. Podobna definicija službene poti je bila že prej sprejeta v sodni praksi.
Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019 v točki 16 obrazložitve zapisalo, da mora biti za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodnik prve stopnje, vestna in poglobljena,kar v praksi pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. In še, da skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obtoženec priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko natančno razišče dejansko stanje. Pritožbenemu sodišču se je na podlagi izvajanj zagovornikov (šele v besedi strank), da so poškodbe (policistu) nastale ob priliki pobega in ne z namenom grdega ravnanja in da intenziteta poškodb ne dosega praga lahke telesne poškodbe, porodil dvom o tem, ali je obtoženec priznal točno to kaznivo dejanje, kot je opisano pod točko 2 prvostopenjskega izreka in je predmet obtoževanja. Obtoženec v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni nikoli ničesar povedal (ni se izjasnil ne na policiji, ne v preiskavi in ne na predobravnavnem naroku), vendar bi navedbe obrambe kazale na to, da je sodnik prve stopnje presojal le dokazno podprtost objektivnih znakov kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja iz 299. člena KZ-1 (protipravno ravnanje oziroma protipravno povzročeno posledico obtoženčevega delovanja po opisu), ni pa v okviru pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjal ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega (psihičnega) odnosa do storjenega kaznivega dejanja in posledično krivde.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičena odsotnost z dela - zagovor - datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da delodajalec delavca seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti mu očita, in mu omogoči zagovor. Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih morebiti pojasni ali opraviči, kakor to izhaja iz 85. člena ZDR-1. Ker pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeča stranka ni bila seznanjena s kršitvami, ki so predmet izredne odpovedi in ji ni bil omogočen zagovor, prav tako pa niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki to omogoči, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Petdnevna (ne)upravičena odsotnost z dela sama po sebi ne pomeni avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Četrta alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1 res določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Drugi odstavek istega člena pa določa, da v primeru četrte alineje prejšnjega odstavka delavcu preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi. Navedeno določilo ureja le izjemo glede učinkovanja izredne odpovedi tako, da ta učinkuje s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in ne z dnem vročitve izredne odpovedi. To določilo pa ne pomeni, da preneha toženkina obveznost, da tožečo stranko seznani s kršitvami in ji omogoči zagovor, kot zmotno zatrjuje pritožba.
Tožeča stranka je istega dne (18. 10. 2018), ko je prejela izredno odpoved tožene stranke tudi sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožečo stranko z dne 10. 10. 2018 odjavila iz zavarovanja na podlagi nezakonite izredne odpovedi, zato je tožeči stranki nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje. Ker pa je tožeča stranka podala izredno odpoved, po kateri ji pogodba o zaposlitvi preneha z dnem 18. 10. 2018, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje preneha z dne 18. 10. 2018.
Tako teorija kot sodna praksa sta sprejeli ustaljeno stališče, da mora tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba) vsebovati oblikovalni zahtevek.
Tako je povsem jasno, da je pasivna legitimacija podana na strani pridobitelja koristi. S tem pa je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v predmetnem postopku tudi druga toženka kot izročiteljica premoženja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v času, ko je bil v tujini, vsakodnevno opravljal različna opravila, pri čemer je poleg operativnih nalog, med katere spada tudi pripravljenost, opravljal tudi različna druga dela (imel je usposabljanje, se pripravljal na naslednji dan, nositi je moral vodo in oblačila zase in za druge, čistiti orožje in opremo, se udeleževati sestankov). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da navedena opravila ne predstavljajo opravljanje dela za toženo stranko, ampak so zgolj odraz načina bivanja in delovanja na misiji. Čeprav tožnik z opravljanjem takšnih opravil ni opravljal efektivnega dela za toženo stranko, pa ni mogoče zaključiti, da je bil prost in da mu je torej tožena stranka v tistem času zagotovila počitek. Sodišče prve stopnje je kot delovno opravilo sicer res navedlo tudi nošenje uniforme, vendar pa ni zgolj na to okoliščino oprlo svoje presoje, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00030853
ZKP člen 26, 26/1. KZ-1 člen 19, 19/1. ZS člen 105a, 105a/1, 105a/4.
krajevna pristojnost - prenos pristojnosti po sklepu predsednika sodišča
Po določbi prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je praviloma krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušano. V konkretnem primeru bi to torej bilo Okrajno sodišče v Celju. Že iz same zakonske dikcije pa je razvidno, da to procesno pravilo ni absolutno in pozna nekatere izjeme. Ena od njih je predvidena v določbah 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). V skladu z določbo četrtega odstavka 105.a. člena ZS, pa lahko predsednik okrožnega sodišča ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča. Prenos pristojnosti se objavi v letnem razporedu sodišča, s katerega in na katerega se prenese pristojnost v določeni vrsti zadev.
ZPP člen 86, 86/3, 394, 394-10, 396, 396/1, 396/1-6, 397, 397/2. ZDen člen 5, 16, 16/3.
obnova pravdnega postopka - novi dokazi - vmesna sodba - končna sodba - pravnomočnost vmesne sodbe - pravni interes za obnovo postopka - denacionalizacija nepremičnin - vrnitev stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu - stanovanjska pravica - odkupna pravica - obstoj obnovitvenega razloga - vsebina predloga za obnovo postopka - postulacijska sposobnost - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Vmesna sodba oziroma sklep se sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.
O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga. Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga.
odklanjanje zdravljenja - ogrožanje življenja in zdravja - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve
Oprava diagnostike, potrebne za ugotovitev, ali zavračanje zdravljenja predstavlja ogrožanje zdravja oziroma življenja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, lahko pomeni kvečjemu podlago za postopanje po prvem odstavku 63. člena ZDZdr.
Tožnik bi moral bi svoje očitke konkretno opredeliti oziroma (če se z ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja) jasno navesti, kakšen je njegov mesečni (neto) dohodek, ki bi ga bilo potrebno upoštevati, česar pa ni storil.
ZPP člen 212, 337, 337/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo - trditveno in dokazno breme - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - bilanca stanja - razpolaganje s sredstvi - pritožbene novote
Tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena, da je njeno likvidnostno, finančno in premoženjsko stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti. Stranka, ki razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora namreč trditi (in dokazati), da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Poleg tega mora pojasniti, v čem bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno poslovanje. Tožena stranka pa tega ni storila. Ni torej navedla, zakaj sodne takse v znesku 102,00 EUR ne more plačati iz sredstev, s katerimi razpolaga, niti ni navedla, v čem bi plačilo sodne takse ogrozilo njeno dejavnost. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrne, pravilna.