Toženka pisanja ni dvignila v postavljenem roku, zato je z iztekom 15. dne, t. j. 28. 6. 2019 na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/2, 125, 125/3. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. OZ člen 280, 280/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - bruto in neto znesek - izpolnitev obveznosti - denacionalizacija - denacionalizacijski zavezanec - nadomestilo za uporabo nepremičnine - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika
Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00030434
ZPP člen 212, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 25. SZ-1 člen 71, 71/2.
zavrnitev tožbenega zahtevka - delitev stroškov med etažnimi lastniki - obračun stroškov - obratovalni stroški - ključ delitve - odjemno mesto - trditveno in dokazno breme - substanciranje trditev - upravnik večstanovanjske stavbe - nedopustne pritožbene novote - spor majhne vrednosti - izdaja sodbe brez naroka - zavrnitev dokaznih predlogov
Tožnik mora natančno navesti vsa dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in so nujna za sklepčnost tožbe. Tožnica bi zato morala opredeliti za vsak vtoževani obratovalni strošek, po kakšnih ključih oziroma merilih ali kriterijih se stroški delijo na posamezne postavke ter na posamezne zavezance, na kakšen način so bili posamezni stroški obračunani znotraj posameznega odjemnega mesta ter po katerih ključih so bili ti stroški obračunani za toženko in kako, za svoje obračune pa bi morala tudi predložiti ustrezne dokaze.
sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00028522
ZPP člen 180, 180/1, 447, 447/1, 495, 495/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16. ZST-1 tarifna številka 1111.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - nedovoljenost posebne pritožbe - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - doplačilo sodne takse za redni postopek - pravilna odmera sodne takse
Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim jo je pozvalo, naj v postavljenem roku tožbo ustrezno dopolni, se postopek ni končal. Zato pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog je jasen in se ga da preizkusiti.
ZIZ člen 29a, 29a/1, 29a/4, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPP člen 253, 253/1, 355, 355/1.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - zaslišanje izvedenca - narok - oprava naroka v izvršilnem postopku - obravnava pred sodiščem druge stopnje - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe opravilo pritožbeni narok (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Na naroku je zaslišalo sodnega cenilca.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniško dovoljenje kot listina
Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.
Tožnica ni navedla nobenih relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi moralo prvo sodišče vsebinsko presojati ponovni predlog za taksno oprostitev. Takšnih okoliščin ne morejo predstavljati niti trditve, da ne živi več s starši, da je starši niso več dolžni preživljati ter da ni več študentka ampak brezposelna oseba in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ob že predhodno ugotovljenem dejstvu, da je tožnica v času prvega odločanja o predlogu za taksno oprostitev med drugim razpolagala tudi s sredstvi na transakcijskem računu, ki so ji omogočala plačilo dolgovane sodne takse.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034908
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/2.
konkretni dejanski stan - dopolnilna norma - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prometna nesreča s smrtnim izidom - zahteva za preiskavo - sprememba sklepa - neprištevnost storilca - veljavnost zakona - blanketna norma - pravna presoja dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029716
ZPP člen 7, 72, 72/2, 214, 214/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 116, 117.
odškodnina - odškodninska odgovornost - deložacija - hramba deložiranih premičnin - razpravno načelo - trdtveno in dokazno breme - pravica do izjave - protipravnost ravnanja - temelj odškodninskega zahtevka - škoda - višina škode - uporaba prostega preudarka - pravni interes družbe za pritožbo
Tožnika bi bila sicer upravičena do odškodnine v višini protivrednosti stvari, zmanjšane za stroške hrambe in prodaje, vendar jima ni uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec sploh odpeljal. Šele potem, ko bi tožnikoma uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec odpeljal, bi prišlo na vrsto dokazovanje njihove vrednosti, lahko tudi z izvedencem, medtem ko bi toženec moral dokazati stroške njihove hrambe in prodaje.
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, saj tožeča stranka med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
tajno opazovanje - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanji policistov pravilno ocenilo, da so policisti v dneh 29. 4. 2016 in 9. 9. 2016 opravljali poostren nadzor in opazovalno službo z namenom preventivnega in represivnega delovanja, usmerjeno na določene javne prostore ter na promet s prepovedano drogo, za kar so imeli zakonska pooblastila v določbah 148. člena ZKP ter 6., 33. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na tej podlagi je nadalje v točki 18 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da policisti pri svojem delovanju v navedenih dneh niso izvajali tajnega opazovanja, za kar bi bila potrebna odredba tožilstva oziroma sodišča, temveč je šlo za klasične metode policijskega dela, med katere spadajo tudi opazovanje določenih objektov, občasne zasede in poostren nadzor, kot jih opredeljuje 6. člen ZNPPol.
Tožnik je tožbo vložil pred začetkom uveljavitve ZPP-E, sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po uveljavitvi ZPP-E, prav tako je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo po uveljavitvi tega zakona, zato bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 367.b člena ZPP podati predlog za dopustitev revizije v 30 dneh od vročitve pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, o dopustitvi revizije pa skladno z drugim odstavkom 367.a člena ZPP odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga za dopustitev revizije. Ker je tožnik vložil revizijo ne da bi pred tem vložil na vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo pravilno zavrglo.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - milejši ukrep - omejitev pravic - pravica uporabe telefona - pravica do dopisovanja - pravica uporabe elektronske pošte - dopustne pritožbene novote
Po uveljavljenem stališču sodne prakse, ki temelji na pomenu ustavne pravice do osebne svobode in dopustnosti poseganja v ustavne pravice le ob spoštovanju načela sorazmernosti, morajo biti za dopustnost zadržanja ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj vsake od predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, kakšna je prognoza stanja osebe z vidika ogrožanja sebe in drugih v primeru, ko se ne bi zdravila, in na katerih okoliščinah temelji mnenje, da zdravljenje izven bolnišnice ne zadostuje za preprečitev ogrožajočega ravnanja in za vzpostavitev zdravstvenega stanja, ki bo to omogočalo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 - obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029898
ZPP člen 7, 313, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 158, 158/2, 239, 378, 378/1.
prevzem rizika za nastalo škodo - trditvena podlaga - trditveno breme - nezatrjevana dejstva - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do obravnavanja v postopku - odprava procesne kršitve v pritožbenem postopku - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - temelj odškodninske odgovornosti - jahanje - poškodba pri rekreativnem jahanju - poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - padec s konja - odgovornost imetnika živali - dolžna skrbnost - opustitev dolžnega ravnanja - tveganje
Sodišče lahko kot podlago za svojo odločitev uporabi samo tisto trditveno gradivo, ki sta ga ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Tega ne morejo nadomestiti dejstva, ki jih je razkril šele dokazni postopek, če se pravdni stranki nanje nista pravočasno sklicevali.
Tožnik je bil izvežban jahač, z vsem potrebnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, tako da je gotovo vedel, da je ritanje konja, brcanje in vzpenjanje na zadnje noge v določenih okoliščinah za konja značilno oziroma običajno, zato ni nepričakovano ali nepredvidljivo, kar je potrdila tudi izvedenka. Takšno, sicer nezaželeno vedenje, je povezano z različnimi tveganji za jahača, med katerimi je tudi možnost padca s konja in poškodbe jahača. Ker se je tožnik tem tveganjem sam izpostavil, bi moral tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ker je jahal zadaj, bi moral ohranjati ustrezno varnostno razdaljo, tako da bi svojo kobilo lahko v vsakem trenutku obvladal. Tožnikova škoda je nastala zaradi rizika, ki ga jahanje kot šport prinaša sam po sebi. Ker toženkinemu zavarovancu kot udeležencu skupinskega jahanja in imetniku živali ni mogoče očitati neskrbnosti ali opustitve kakšnega dolžnega ravnanja, mora tožnik nastalo škodo kriti sam.
SPZ člen 69, 69/1, 70, 70/2, 70/4, 70/5. ODZ paragraf 835, 841. ZNP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 126. ZNP-1 člen 216, 216/1.
delitev solastnine - način delitve - vrstni red - prevzem nepremičnine - močnejši interes - upravičen interes za prevzem solastnih nepremičnin - upravičeno večji interes za prevzem stvari - žreb - civilna delitev - pravica zahtevati delitev - odlog delitve - postopek delitve stvari v solastnini - stroški postopka
V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari.
Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.