ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/2, 125, 125/3. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. OZ člen 280, 280/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - bruto in neto znesek - izpolnitev obveznosti - denacionalizacija - denacionalizacijski zavezanec - nadomestilo za uporabo nepremičnine - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika
Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
Pri presoji identitete norme (kaznivo dejanje trgovine s prepovedanimi drogami) se in abstracto ne zahteva dobesedno preslikava norme iz enega v drug pravni red, ampak je potrebno ugotoviti le, da sta normi po vsebini zakonskih dejanskih stanj med seboj podobni, upoštevajoč vrednostno in teleološko razlago.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00028522
ZPP člen 180, 180/1, 447, 447/1, 495, 495/1. ZIZ člen 62, 62/2. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-2, 16. ZST-1 tarifna številka 1111.
gospodarski spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - nepopolna tožba - poziv na dopolnitev tožbe - nedovoljenost posebne pritožbe - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - doplačilo sodne takse za redni postopek - pravilna odmera sodne takse
Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožeče stranke zoper sklep, s katerim jo je pozvalo, naj v postavljenem roku tožbo ustrezno dopolni, se postopek ni končal. Zato pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog je jasen in se ga da preizkusiti.
sodba brez zaslišanja - opravičen izostanek - prisilna hospitalizacija
Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.
Tožnica ni navedla nobenih relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi moralo prvo sodišče vsebinsko presojati ponovni predlog za taksno oprostitev. Takšnih okoliščin ne morejo predstavljati niti trditve, da ne živi več s starši, da je starši niso več dolžni preživljati ter da ni več študentka ampak brezposelna oseba in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ob že predhodno ugotovljenem dejstvu, da je tožnica v času prvega odločanja o predlogu za taksno oprostitev med drugim razpolagala tudi s sredstvi na transakcijskem računu, ki so ji omogočala plačilo dolgovane sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00030434
ZPP člen 212, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 454/2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 25. SZ-1 člen 71, 71/2.
zavrnitev tožbenega zahtevka - delitev stroškov med etažnimi lastniki - obračun stroškov - obratovalni stroški - ključ delitve - odjemno mesto - trditveno in dokazno breme - substanciranje trditev - upravnik večstanovanjske stavbe - nedopustne pritožbene novote - spor majhne vrednosti - izdaja sodbe brez naroka - zavrnitev dokaznih predlogov
Tožnik mora natančno navesti vsa dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek in so nujna za sklepčnost tožbe. Tožnica bi zato morala opredeliti za vsak vtoževani obratovalni strošek, po kakšnih ključih oziroma merilih ali kriterijih se stroški delijo na posamezne postavke ter na posamezne zavezance, na kakšen način so bili posamezni stroški obračunani znotraj posameznega odjemnega mesta ter po katerih ključih so bili ti stroški obračunani za toženko in kako, za svoje obračune pa bi morala tudi predložiti ustrezne dokaze.
vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja - vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - vozniško dovoljenje kot listina
Drži sicer, da obdolženec 19. 5. 2019, ko je bil ustavljen kot voznik v cestnem prometu pri sebi ni imel listine, s katero se dokazuje opravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ker se je le-ta še vedno fizično nahajala pri pristojni UE. Vendar pa kljub temu ni mogočepritrditi razlogom prvega sodišča, da obdolženec v kritičnem času tudi ni imel upravičenja za vožnjo v cestnem prometu, , saj se namreč upravičenje lahko dokazuje tudi na drug način, to je s potrdilom, ki ga lahko izda pristojni organ (UE). Po prepričanju pritožbenega sodišča tudi sodni sklep o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, s katerim je obdolženec bil dva dni pred tem osebno seznanjen, dosega najmanj veljavnost takega potrdila UE, s katerim se prav tako lahko dokazuje upravičenje za vožnjo v cestnem prometu. Glede na dejstvo, da je obdolženec 17. 5. 2019 bil seznanjen z odločitvijo pristojnega sodišča o vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, je takrat nedvomno imel upravičenje za vožnjo v cestnem prometu, ni pa imel pri sebi listine (vozniškega dovoljenja), zato bi lahko bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavan le zaradi ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom člena 16 ZPrCP, ne pa zaradi prekrška po 4. točki prvega odstavka člena 56 ZVoz-1, kot je to nepravilno glede obdolženčeve krivde zaključilo prvo sodišče, ki je sicer odločilna dejstva v sodbi pravilno ugotovilo.
ZIZ člen 29a, 29a/1, 29a/4, 178, 178/2, 179, 179/1. ZPP člen 253, 253/1, 355, 355/1.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - zaslišanje izvedenca - narok - oprava naroka v izvršilnem postopku - obravnava pred sodiščem druge stopnje - izvajanje dokazov na obravnavi pred sodiščem druge stopnje - dopolnitev dokaznega postopka
Višje sodišče je glede na vsebino pritožbe opravilo pritožbeni narok (prvi odstavek 29.a člena ZIZ). Na naroku je zaslišalo sodnega cenilca.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00033863
ZOdv člen 5. ZP-1 člen 25, 25/2, 161, 161/3.
zastopanje več obdolžencev - zastopanje oškodovanca - kolizija interesov - odvzem vozila - fakultativni odvzem predmetov - nedovoljena pritožba
Odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov in vzpostavlja zakonsko domnevo, da odvetnik v istem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh nasprotujočih si strank. Obdolženi in lastnica vozila sicer v strogo procesnem smislu nista nasprotni stranki, saj postopek poteka na podlagi obdolžilnega predloga predlagatelja postopka o prekršku in ne na predlog lastnice kot oškodovanke, vsekakor pa sta v položaju, ko njuni interesi v postopku o prekršku niso vedno enaki in si lahko tudi nasprotujejo.
Kljub temu, da je bilo obdolženemu zaseženih že več vozil, kot izpostavlja pritožnica, je vendarle pritrditi sodišču prve stopnje, da odvzem predmetnega vozila vsekakor zmanjšuje nevarnost, da bo obdolženec ponovno udeležen v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, četudi te nevarnosti nikoli ni mogoče v popolnosti izključiti. Nenazadnje pritožbeno izpostavljena okoliščina, da že doslej izrečene sankcije pri obdolžencu niso dosegle svojega namena, kažejo na toliko večjo potrebo po tem, da se mu izreče tudi stranska sankcija odvzema vozila.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028985
KZ-1 člen 323, 323/1. ZKP člen 17, 17/2, 372, 372/5.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazenska sankcija - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - olajševalne in obteževalne okoliščine - nevarnost in teža kaznivega dejanja - tetraplegik - hude telesne poškodbe - kršitev cestnoprometnih predpisov - načelo individualizacije kazenskih sankcij - vinjenost
Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji, če prekorači pravice, ki jih ima glede tega po zakonu. O prekoračenju pravice govorimo, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če izreče kazensko sankcijo, ki je zakon sploh ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Zagovornica v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona ne utemelji na noben od navedenih načinov, ki predstavlja v pritožbi uveljavljano kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Graja zgolj vrsto in višino kazni, ki je bila izrečena obdolžencu. V takem primeru pa ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, torej za pritožbo zaradi odločbe o kazni.
Tožena stranka bi lahko pojasnila v zvezi s tožbenim zahtevkom že v odgovoru na tožbo, saj so navedbe iz te pripravljalne vloge odgovor na tožbene navedbe, saj tožeča stranka med odgovorom na tožbo in prvo pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih navedb, na katere bi tožena stranka morala odgovoriti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva pripravljalna vloga tožene stranke skladno z določbo 155. člena ZPP ni bila potrebna.
Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - milejši ukrep - omejitev pravic - pravica uporabe telefona - pravica do dopisovanja - pravica uporabe elektronske pošte - dopustne pritožbene novote
Po uveljavljenem stališču sodne prakse, ki temelji na pomenu ustavne pravice do osebne svobode in dopustnosti poseganja v ustavne pravice le ob spoštovanju načela sorazmernosti, morajo biti za dopustnost zadržanja ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj vsake od predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, kakšna je prognoza stanja osebe z vidika ogrožanja sebe in drugih v primeru, ko se ne bi zdravila, in na katerih okoliščinah temelji mnenje, da zdravljenje izven bolnišnice ne zadostuje za preprečitev ogrožajočega ravnanja in za vzpostavitev zdravstvenega stanja, ki bo to omogočalo.
tajno opazovanje - pooblastila policije v predkazenskem postopku
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin v zvezi z ravnanji policistov pravilno ocenilo, da so policisti v dneh 29. 4. 2016 in 9. 9. 2016 opravljali poostren nadzor in opazovalno službo z namenom preventivnega in represivnega delovanja, usmerjeno na določene javne prostore ter na promet s prepovedano drogo, za kar so imeli zakonska pooblastila v določbah 148. člena ZKP ter 6., 33. in 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Na tej podlagi je nadalje v točki 18 obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da policisti pri svojem delovanju v navedenih dneh niso izvajali tajnega opazovanja, za kar bi bila potrebna odredba tožilstva oziroma sodišča, temveč je šlo za klasične metode policijskega dela, med katere spadajo tudi opazovanje določenih objektov, občasne zasede in poostren nadzor, kot jih opredeljuje 6. člen ZNPPol.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Že je bilo pravnomočno odločeno o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 iz poslovnega razloga z dne 10. 6. 2016 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. To ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica sprejela, prenehala pa ji je veljati na podlagi redne odpovedi iz razloga nesposobnosti z dne 7. 7. 2017.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo kot odločilno dejstvo, da je bila tožnici nova pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti, iz česar je zmotno sklepalo na tožničino splošno nesposobnost za delo pri toženki, torej tudi za delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015, pri čemer je napačno ocenilo kot nepomembno dejstvo, da je bila ta pogodba sklenjena za polni delovni čas, nova pa za krajši delovni čas (30 %).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030951
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 162, 164, 179.. OZ člen 131.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7.
Sodišče je s t.i. nepravo zamudno sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot bistveno za takšno odločitev je izpostavilo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri tožencu ni prenehalo. To dejstvo je, upoštevaje 164. člen ZDR-1, 7. člen Direktive 2003/88 ES in sodno prakso (VIII Ips 135/2017), sicer pravilno opredelilo kot odločilno za presojo terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust (ni torej sledilo tožniku, ki je kot objektivno oviro za izrabo letnega dopusta in s tem kot podlago za priznanje nadomestila izpostavljal dejstvo, da je od spornega dne dalje v bolniškem staležu), ni pa navedeno dejstvo odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust. V tem delu je namreč sodišče tožnikovo tožbo napačno opredelilo kot nesklepčno.
spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - narok za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti - dokazni predlog
Ker mora biti zahteva za izvedbo naroka jasna in nedvoumno izražena, je zmotno pritožbeno stališče, da je bila zahteva za izvedbo naroka za glavno obravnavo podana že s predlogom za izvedbo dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00032144
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 5, 7, 8, 8-1. ZPP člen 191, 191/1, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor stvarne pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - izbirna pristojnost - splošna pristojnost - tesna povezanost zahtevkov - sosporništvo - kriteriji - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
V zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Gre za t.i. posebno izbirno pristojnost, določeno v Oddelku 2 Uredbe (EU) št. 1215/2012, ne pa za izključno pristojnost sodišča v državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izključne pristojnosti so določene v Oddelku 6 Uredbe (EU) št. 1215/2012.