transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek težko nadomestljive škode - hujše neugodne posledice - aktivno ravnanje dolžnika
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
SPZ člen 70, 70/4, 70/5, 70/6, 71, 71/3, 105, 122. ZNP člen 36. SZ-1 člen 5, 5/1, 5/2.
delitev solastne nepremičnine - način delitve - fizična delitev nepremičnin - civilna delitev - pravica do delitve - funkcionalna celota - posamezen del stavbe - skupni del nepremičnine - vlaganja v nepremičnino - soglasje solastnikov - vzpostavitev etažne lastnine - zakonita zastavna pravica
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.
Pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje še, da je v postopkih poenostavljene prisilne poravnave pomembno ravno to, da je intervencija sodišča minimalna in da ves postopek temelji na dogovarjanju dolžnika z upniki glede njegovega finančnega prestrukturiranja. Zato tudi v postopkih poenostavljene prisilne poravnave ni določen upravitelj, ki bi nadzoroval dolžnikove posle ali skrbel za enakopravno obravnavanje upnikov. Tako se mora dolžnik z upniki dogovoriti o tem, kaj se bo z vozili v nadaljevanju dogajalo, ali jih mora kot predmet leasinga vrniti, ali se bodo uporabljala, prodajala, registrirala in tako dalje.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 54. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/1, 51/1-2.
stroški in nagrada sodnega izvedenca - uporaba in veljavnost pravilnika - zahtevnost izvedenskega mnenja
Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bil izvedenec v predmetni pravdni zadevi postavljen pred uveljavitvijo novega pravilnika, za odmero plačila in povrnitev stroškov sodnemu izvedencu pravilno uporabilo prejšnji pravilnik.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.
ZPP člen člen 249. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/4. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe strank - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetna nevarnost - otežena uveljavitev terjatve - domneva nevarnosti - uveljavljanje terjatve v tujini - trditvena podlaga - maksimalna hipoteka - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj
Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.
Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00032140
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,. KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela
Na podlagi navedenega in dejstva, da je obsojenec intenzivneje pričel z delom v splošno korist šele novembra 2018, torej tri mesece in pol pred potekom roka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.
delni odvzem poslovne sposobnosti - duševna motnja - obseg - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen ZNP). Od stopnje ugotovitve (ne)sposobnosti skrbeti zase je tudi odvisna stopnja odvzema poslovne sposobnosti.
procesni pobotni ugovor - izvenpravdni pobot - litispendenca - res iudicata - prepoved reformatio in peius
Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispendenca. Najpomembnejša posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Litispendenco ustvari tudi uveljavljane ugovora pobota v pravdi.
Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave. Ob koncu glavne obravnave je bila terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno zavrnjena. Tisto, kar je pravnomočno razsojeno, je šteti za resnično (res iudicata pro veritate accipitur), o isti stvari pa je prepovedano ponovno odločati (ne bis in idem).
Tožena stranka pa lahko v pravdi z izvenpravdnim pobotanjem uspe le, če bo zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.
Pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
tožba na ugotovitev ničnosti vpisa - pravni interes za ugotovitev ničnosti - sprememba zakonitega zastopnika - ničnostni razlogi - ničnost sklepa nadzornega sveta - dokazna ocena
Tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev ničnosti vpisa, ki ga ni več. Poleg tega tožeči stranki z vpisi, ki so predmet zahtevka, ni bila dana oz. odvzeta nobena materialna pravica.
Sodišče niti v registrskem niti v tem postopku ne more presojati veljavnosti, pravilnosti in zakonitosti sodnih odločb, izdanih v drugih sodnih postopkih. Veljavnost sodne odločbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029512
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23. ZIZ člen 21, 212. ZDSS-1 člen 53, 53/2, 53/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/1, 343/2.
določitev sodnih penalov - kolektivni delovni spor - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo - nedenarna obveznost - sindikat - predlagatelj - pravica do izvršbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave
V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.
Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.
Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Nova (druga) odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja v zvezi z znižanjem stroškov dela, temveč na dodatnem znižanju naročil obstoječih kupcev, dodatno nižjimi prihodki glede leta 2015 in 2016 ter glede na plan za leto 2017, ki ga ne dosega. Toženka pa je tudi dokazala, da je ukinila delovno mesto višjega referenta II, pri čemer je dela in naloge tega delovnega mesta že pred tem razporedila drugim delavcem. Če je delovno mesto ukinjeno, tudi ni potrebe po primerjavi delavcev, ki opravljajo delo na tem delovnem mestu in s tem uporabe nekih objektivnih kriterijev, pri čemer je pomembno, da je tožnik na delovnem mestu višjega referenta II edini izvajalec. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030191
ZDR člen 184, 184/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bili paketi s škatlami soli raztreseni po tleh in da bi jih morala tožnica zložiti na paleto, prav tako ni sledilo njenim navedbam, da je bil posamezen paket težak 30 kilogramov. Ugotovilo je, da je tožnica na police zlagala zgolj posamezne škatle soli, težke kilogram oziroma kilogram in pol, vendar pa je dopustilo možnost, da je tožnica urejala kartone s škatlami na paleti pod polico. Presodilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj prelaganje paketov s škatlami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, ker tožnici ni bilo treba hiteti, ker ni dokazano, da bi morala dvigovati bremena, težja od 25 kilogramov (kolikor znaša omejitev teže bremen glede na tožničino starost), ker ne drži, da tožena stranka ni poskrbela, da paketi ne bi bili raztreseni (v tej zvezi sodišče prve stopnje še doda, da to niti ni pomembno, ker je bilo urejanje polic - torej tudi pospravljanje razsutih paketov - tožničina naloga) in ker je tožena stranka omogočila pomoč sodelavcev pri premeščanju težjih bremen.
Med sodiščem prve stopnje in strankami obstaja soglasje, da so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, pridobljeni zakonito (v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1). Postavlja se vprašanje, ali jih je dopustno kot dokaz uporabiti v drugem kazenskem postopku zaradi drugega - nekataloškega - kaznivega dejanja (krive izpovedbe). Pri tem ne gre za situacijo, v kateri bi bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi dokazovanja kaznivega dejanja krive izpovedbe niti ne gre za primer t. i. naključne pridobitve obremenilnih prisluhov glede nekega drugega kaznivega dejanja. Z vidika časovnega sosledja gre za obrnjeno situacijo, saj so najprej obstajali izsledki (dokazi) v obliki pogovorov med obtožencema, šele kasneje pa naj bi oba krivo izpovedala. Toda tudi v tem primeru določba tretjega odstavka 154. člena ZKP prepoveduje, da bi se izsledki obravnavanih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje, določba drugega odstavka 83. člena ZKP pa posledično narekuje njihovo izločitev.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - uspeh pravdnih strank - odmera pravdnih stroškov - višina stroškov postopka
Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je trditev, da naj bi bila odločitev glede uspeha tožnice napačna, le pavšalna, saj toženci navajajo le, da uspeh tožnice na znaša 84 %, ampak manj kot 84 %. Takšna navedba je ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica glede ugotovitvenega zahtevka v delu, kjer se ugotavlja skupno premoženje, uspela 100 %, z zahtevkom za določitev deležev pa 68 %, neutemeljena.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
ZPP člen 214, 214/2. SPZ člen 11, 11/1, 99, 99/1, 105, 105/1, 105/3, 107, 107/1, 107/2, 112, 112/1. ZGO-1B člen 127, 127/5.
varstvo lastninske pravice - gradbena parcela - etažna lastnina - skupni del stavbe
Pojem gradbene parcele pravno ni identičen pojmu skupnega dela stavbe v etažni lastnini, saj je za to, da določena nepremičnina pridobi lastnost skupnega dela stavbe v etažni lastnini, potreben še ustrezen akt (pravni posel ali sodna odločba) in vpis v zemljiško knjigo, kar predstavlja konstitutivni pogoj.